g -- in -ja [ gə̀ gə̀ja in gé gêja ] m ( ə̏; ẹ̄ ē )
osma črka slovenske abecede: napiši g ; mali g ; z velikim g ; z g-jem
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: zveneči g
glasb. enočrtni g peti ton v enočrtni oktavi



ga 1 rod., tož. od on, nav. ekspr.
1. pog. stvar, ki se ne mara ali ne more imenovati: nalezel se ga je opijanil se je ; precej sta ga že čutila bila sta vinjena ; imeti ga pod kapo biti vinjen ; dosti ga nese spiti more mnogo alkoholne pijače, ne da bi se upijanil ; ta ga pa pihne je zabaven, domiseln; vzbuja občudovanje zaradi kakega dejanja, uspehov ; polomiti ga narediti nerodnost, neumnost ; elipt. to smo ga spili smo mnogo alkoholne pijače; zelo, hrupno smo se zabavali
2. navadno v nikalnih stavkih krepi predmet ali smiselni osebek: ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve ; ni ga človeka, ki bi mi pomagal nihče mi noče pomagati, mi ne pomaga ; pog. čez to vino ga ni ni boljšega vina / v vzkliku: glej ga, glej domišljavca ; poglejte ga navihanca; prim. jih , jo 1 , on

2 medm. ( ȃ )
posnema glas gosi, rac: ga, ga, so se vznemirile gosi v mlakuži

ga 3 členica
za krepitev členkovne ali medmetne zveze: sam bog si ga vedi kje ; vrag ga vedi ; star.: gorje si ga mu ; gorje se ga babnici, če jo zalotimo ; bog ga bodi zahvaljen; prim. bogsigavedi , vragsigavedi ipd.

gabardén in gaberdén -a m ( ẹ̑ )
tekst. močna volnena tkanina s strmo vtkanimi poševnimi črtami: siv gabarden ; hlače, kostim iz gabardena

gabardénast in gaberdénast -a -o prid. ( ẹ̑ )
tekst. ki je iz gabardena: siva gabardenasta obleka

gabarít -a m ( ȋ )
urb. višina stavbe, stavb glede na okolico: gabarit hiše ni primeren / gabarit naselja, trga je umerjen, enoten
grad. zagotovljen prostor cestnega, plovnega, železniškega vozišča, v katerega ne sme nič segati iz okolice; svetlobni profil, svobodni profil ; teh. okvirna mera, katere ne sme preseči naloženo vozilo na cesti, v plovnem kanalu, na progi

gáben -bna -o prid. ( á ā )
star. ogaben , gnusen : gabna golazen

gáber -bra m ( á )
gozdno drevo z napiljenimi listi in gostim belim lesom: v dolini so rasli stari gabri in hrasti ; skrivljeni gabri / pog. orodje iz gabra gabrovega lesa
bot. beli gaber gozdno drevo s temno sivim gladkim lubjem, Carpinus betulus ; črni gaber nizko gozdno drevo ali grm z razoranim sivo rjavim lubjem, Ostrya carpinifolia ; kraški gaber nizko drevo z majhnimi listi, ki raste na dinarskem krasu, Carpinus orientalis

gaberden ipd. gl. gabarden ipd.

gábez -a m ( ȃ )
bot. dlakava rastlina z jajčastimi listi in bledo rumenimi ali rdečimi cveti, Symphytum: gomoljasti gabez

gabión -a m ( ọ̑ )
posoda kvadraste oblike iz žične mreže, polnjena s kamenjem, za ograje, varovanje brežin, nasipov: uporabiti gabione za gradnjo protihrupnih ograj in medsosedskih zidov ; zlaganje gabionov v višino

gábiti se -im se nedov. ( á ȃ )
z dajalnikom vzbujati skrajen odpor, gnus: jed se mi gabi / hinavstvo se mu v dno duše gabi

gabljív -a -o prid. ( ī í )
ogaben , gnusen : gabljive cunje

gabríca -e ž ( í )
plodovi gabra: nabirati žir in gabrico / gabrica je dobro obrodila

gabríčje -a s ( ȋ )
gabrovo grmovje, drevje: redko gabričje med skalami

gabrína -e ž ( í )
star. gabrov gozd: bujno zelenje gabrine

gábrje -a s ( ȃ )
gabrov gozd: na koncu vasi se je širilo gabrje

gábrnat -a -o prid. ( ȃ )
star. hrapav , raskav : gabrnata bombaževina

gábro -a m ( ȃ )
petr. kamnina, ki jo sestavljajo zrna plagioklazov in piroksenov:

gábrov -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na gaber: gabrov les ; trd ko gabrova grča / gabrov gozd ; jesenovo in gabrovo grmovje

gábrovec -vca m ( á )
bot. nizko gozdno drevo ali grm z razoranim sivo rjavim lubjem, Ostrya carpinifolia:

gabrovína tudi gábrovina -e ž ( í; á )
gabrov les: kolo iz gabrovine / svet, porasel z gabrovino gabrovim drevjem

gábrovje -a s ( á )
gabrov gozd: pot se je vila po gabrovju / tu in tam je raslo krivenčasto gabrovje gabrovo drevje

gáča -e ž ( ā )
1. v dva ali več krakov razraslo drevo; debelna rogovila : bukova gača
2. alp. na koncu zaprta ozka dolina med gorami: preiti gačo

gáčast -a -o prid. ( ā )
navadno v zvezi z deblo, drevo razrasel v dva ali več krakov: klati gačasto deblo

gáčenje -a s ( á )
glagolnik od gačiti ali gatiti: žival je bila neuporabna za gačenje

gáčiti -im nedov. ( á ȃ )
polniti, oblikovati kožo ubite živali tako, da se doseže naravna oblika živali: gačiti živali

gàd gáda m , im. mn. gádje in gádi ( ȁ á )
1. strupena kača z verigi podobnimi lisami po hrbtu: gad ga je pičil ; ne razlikuje gada od modrasa
// strupena kača sploh: varuj se gadov ; sikanje gada ; gledata se kakor dva gada sovražno, neprijazno ; odskočila je, kakor da bi jo gad pičil zelo hitro ; taji in skriva ko gad noge ; sovraži ga kot gada
ekspr. gojiti, rediti gada na prsih, na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen
2. pog., ekspr. neugnan, podjeten človek: sami stari gadje so se zbrali ; pravi gad je

gáden -dna -o prid. ( ā )
zastar. grd , ogaben : gadna žival / gadno življenje

gádina -e ž ( ā )
luknja, kraj, kjer so gadje: z mahom porasle gadine

gadíšče -a s ( í )
star. gadina , gadovina : gad je lezel iz gadišča

gádji -a -e prid. ( ȃ )
nanašajoč se na gade: gadji pik ; gadji strup
bibl. gadja zalega hudobni, ničvredni ljudje ; prisl.: po gadje se zvijati ; ekspr. po gadje je pihala zelo je bila jezna

gádnjak -a m ( ȃ )
bot. rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi cveti v koških, Scorzonera villosa:

gadolínij -a m ( í )
kem. težka kovina rumenkaste barve, element Gd:

gadolôvec -vca m ( ȏ )
kdor lovi gade, kače: spreten gadolovec

gádov -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na gade: gadov rep je še migal / gadova mast

gádovec -vca m ( á )
1. bot. dlakava rastlina z velikimi, sprva rdečimi, kasneje modrimi cveti, Echium vulgare: na njivi se bohotita osat in gadovec
2. pog. vino iz Gadove peči: liter gadovca

gádovina -e ž ( á )
luknja, kraj, kjer so gadje: iskati gadovine

gádovka -e ž ( á )
samica gada:

gádovnat -a -o prid. ( á )
poln gadov, kač: gadovnati kraji

gag tudi gêg -a [ gêg- ] m ( ȇ )
knjiž. presenetljiv, duhovit domislek, zlasti v filmu: gagi in situacijski dovtipi ; film z učinkovitimi originalnimi gagi

gága -e ž ( ā )
zool. velika polarna raca, ki daje zelo dober puh, Somateria mollissima: gnezdišča gag in galebov

gáganje -a s ( ā )
glagolnik od gagati: gaganje rac / dovolj je tega nesmiselnega gaganja

gagát -a m ( ȃ )
petr. črn, bleščeč premog, iz katerega se izdelujejo okrasni predmeti: okraski iz slonove kosti in gagata

gagáten -tna -o prid. ( ȃ )
1. petr. ki je iz gagata: gagatni okrasek
2. črn in bleščeč se kot gagat: gagatne zenice so se ji lesketale

gágati -am nedov. ( ā )
1. oglašati se z glasom ga: gos, raca gaga
// pog., slabš. govoriti , pripovedovati : kar naprej nekaj gaga
2. ekspr. utapljati se, dušiti se: neizkušeni plavalci so gagali v globoki vodi / gagajo od vročine ; pren. gagajo v dolgovih
// zelo slabo živeti: v internaciji so vsi gagali / to bo še gagal, preden bo vse uredil ; šol. žarg. pred tem izpitom boš pa še krepko gagal se boš moral zelo učiti, študirati

gágica -e ž ( ā )
ljubk. mlada raca ali gos: gagice so čofotale po vodi

gagljáti -ám nedov. ( á ȃ )
na rahlo gagati: gosi gagljajo

gágniti -em dov. ( á ȃ )
1. oglasiti se z glasom ga: gos je jezno gagnila
// oglasiti se z neartikuliranim glasom: gluhonemi je v grozi pošastno gagnil / nizko še gagniti ni utegnil, takoj je bilo po njem oglasiti se, spregovoriti
2. nizko umreti : do takrat lahko že vsi gagnemo / gagnil bom od žeje

gáj -a m ( ā )
redek, negovan gozd: brezov, hrastov gaj ; mediteranski gaji borovcev / oljčni gaji
// pesn. gozd : senčni, tihotni gaj / ptiči so peli, da je odmeval log in gaj

gájba -e ž ( ȃ )
1. zaboj iz lesenih letev, navadno za sadje ali zelenjavo: zbijati gajbe ; krompir so zložili v gajbe / kupil je gajbo grozdja
2. star. (ptičja) kletka: ptica se še ni privadila gajbe
3. ekspr. tesen, zaprt prostor: vratar je tičal v stekleni gajbi ob stopnišču

gájbica -e ž ( ȃ )
manjšalnica od gajba: naložiti gajbice na tovornjak ; gajbica za sadje / petje kanarčka v gajbici

gájda -e ž ( ȃ )
nav. mn., zlasti v srbskem in hrvaškem okolju ljudsko glasbilo, sestavljeno iz piščali in meha: igrati, piskati na gajde ; veseli glasovi gajd

gajéta -e ž ( ẹ̑ )
navt. večji dalmatinski ribiški čoln z enim jamborom:

gájica -e ž ( ȃ )
črkopis, ki se rabi pri Hrvatih in v prirejeni obliki pri Slovencih: bohoričico je izpodrinila gajica ; pisati v gajici ; polemike ob uvedbi gajice / pisava gajica

gájič -a in gajìč -íča m ( ā; ȉ í )
manjšalnica od gaj: brezov gajič ; gozdovi in gajiči

gájiti se -im se nedov. ( ȃ )
nar. predajati se udobju, razvajati se: omahoval je med mehkužnim občutkom, da bi se gajil, in sklepom, da hoče biti čvrst (J. Galsworthy – O. Župančič)

gajlárdija -e ž ( á )
vrtn. vrtna rastlina z razvejanim steblom in živobarvnimi cveti v koških, Gaillardia:

gála 1 -e ž ( ā )
knjiž. svečana, paradna obleka: pojavil se je oblečen v sijajno galo ; častniki v gali

gála 2 -- prid. ( ȃ )
slavnosten , svečan 2 : gala predstava ; kapelnik v gala uniformi / ekspr. vsi povabljenci so bili gala lepo oblečeni
// pog., ekspr. prvovrsten , odličen : videl sem gala film ; točke iz akrobacije so bile gala ; sam.: oblekel se je v gala

galaksíja -e ž ( ȋ )
astron. samostojni zvezdni sestav, osvetje: gibanje galaksij / Galaksija Rimska cesta

galáktičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na galaksijo: galaktični prostor

galaktométer -tra m ( ẹ̄ )
agr. priprava za merjenje gostote mleka, mlekomer:

galaktóza -e ž ( ọ̑ )
kem. monosaharid, ki je kemično vezan v laktozi:

galalít -a m ( ȋ )
kem. umetna roževina iz kazeina in formaldehida: predmeti iz galalita

galán -a m ( ȃ )
knjiž. moški, ki se vede popolnoma v skladu z družabnimi pravili: bil je pravi galan ; galani v slogu fin de siècla / za njo se je ozirala kopica mladih in starih galanov občudovalcev, kavalirjev

galánt stil. golánt -- prid. ( ȃ )
star. vljuden , prijazen 2 : preprost in galant človek je

galánten -tna -o prid. , galántnejši ( ȃ )
1. ki se vede popolnoma v skladu z družabnimi pravili: bil je znan kot zelo galanten gospod ; ljubezniv, galanten človek ; kljub robatemu videzu je včasih prav galanten / galantna navada
um. galantni stil rokoko
2. star. ljubezenski , erotičen : na vsak način je hotel prikriti galantno avanturo

galanteríja -e ž ( ȋ )
1. drobni predmeti, navadno za osebno potrošnjo: lesna, usnjena galanterija ; konfekcija in galanterija
// trgovina s takimi predmeti: torbico je kupila v galanteriji
2. star. galantnost : pregrešil se je zoper galanterijo / stereotipna dvorska galanterija v trubadurski poeziji dvorjenje

galanteríjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na galanterija 1: galanterijski izdelki ; prodajamo galanterijsko blago in igrače / galanterijska obrt ; galanterijska trgovina / galanterijsko usnje

galanteríst -a m ( ȋ )
izdelovalec ali prodajalec galanterije: razpisano je prosto delovno mesto galanterista

galantín -a m ( ȋ )
gastr. belo meso, zvito in napolnjeno z različnimi nadevi, kot hladna jed: za začetek banketa so postregli z galantinom

galántnež -a m ( ȃ )
knjiž., ekspr. galanten človek:

galántnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost galantnega človeka: galantnost plesalcev / nastopal je s prirojeno galantnostjo / dame so rade poslušale in sprejemale njegove galantnosti dvorljive besede

gálban -a m ( ȃ )
knjiž. dišeč smolast izcedek iz perzijskih in afriških kobulnic: prodajali so galban in redke dišave

galeása -e ž ( ȃ )
navt., v srednjem veku velika galeja na jadra in vesla:

galéb -a m ( ẹ̑ )
vodna ptica belkaste barve z dolgimi perutmi: ladjo je spremljala jata galebov

galébji -a -e ( ẹ̑ )
pridevnik od galeb: galebji krik ; galebja jajca

galébka -e ž ( ẹ̑ )
samica galeba: prestrašena galebka

galêja -e ž ( ȇ )
1. v srednjem veku vojna ali trgovska ladja na vesla: veslati na galeji ; benečanska galeja / obsodili so ga na galejo na veslanje na galeji
2. ekspr. velik, neroden predmet, zlasti vozilo: taka galeja porabi dosti bencina

galénik -a m ( ẹ̄ )
farm. v lekarni izdelano zdravilo: surovine za pripravo galenikov

galénika -e ž ( ẹ̄ )
farm. farmacevtska dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem galenikov: v lekarni sta oddelka za recepturo in galeniko

galenít -a m ( ȋ )
min. rudnina svinčev sulfid, svinčev sijajnik:

galenízem -zma m ( ī )
med. nauk starorimskega zdravnika Galena o vplivu telesnih sokov na nastanek bolezni:

galénski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na galeniko: galenski preparat ; galenska zdravila / galenski laboratorij v lekarni ; galenska farmacija

galeón -a m ( ọ̑ )
navt. srednjeveška vojna ali trgovska jadrnica s tremi jambori: španski galeoni

galeót -a m ( ọ̑ )
knjiž. galjot : benečanski galeoti

galeóta -e ž ( ọ̑ )
navt., nekdaj manjša jadrnica z več jambori in vzdolžnimi jadri: v pristanišču so stale galeote

galêra -e ž ( ȇ )
knjiž. galeja : veslači na galerah

galeríja -e ž ( ȋ )
1. razstavni prostor ali stavba z zbirko umetniških slik ali kipov: obiskovati muzeje in galerije ; umetniška galerija ; prostori galerije / Narodna galerija
2. ekspr., z rodilnikom velika množica: ustvaril je galerijo človeških tipov ; tudi ta oseba spada v galerijo avtobiografskih likov ; prikazal je celo galerijo psihično in fizično nalomljenih ljudi
3. najvišji balkonski prostor, navadno v gledališču: publika z galerije ; stojišče na galeriji / ekspr. galerija je navdušeno ploskala ljudje na galeriji
4. hodnik ali hodniku podoben prostor v velikih stavbah, ki je na eni strani odprt ali zastekljen: sprehajati se po galeriji ; odprta galerija ; galerije in dvorane starih gradov
grad. predor, ki ima stranske odprtine; objekt, ki preprečuje zasutje ceste

galeríjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na galerijo: dobili so nove galerijske prostore ; galerijska zbirka slik / galerijski sedež

galeríst -a m ( ȋ )
uslužbenec v galeriji: galeristi in muzealci
// lastnik galerije: ugleden italijanski galerist

galerístka -e ž ( ȋ )
uslužbenka v galeriji: galeristka je pripravila razstavo na temo obrazov ; kustodinja in galeristka
// lastnica galerije: zasebna galeristka

galêrta -e ž ( ȇ )
biol. rahla, poltrda koloidna snov z mnogo vode, zdriz: jajčeca obdaja sluzasta galerta ; brezbarvna galerta

galêrtast -a -o prid. ( ȇ )
biol. ki je iz galerte: celice so obdane z galertastim ovojem

galêrten -tna -o ( ȇ )
pridevnik od galerta: galertna snov

gálica -e ž ( ȃ )
1. kem. sulfat dvovalentnih kovin s kristalno vodo: uporaba galic / modra galica bakrov sulfat s kristalno vodo ; zelena galica železov sulfat s kristalno vodo
2. navadno v zvezi modra galica vodna raztopina bakrovega sulfata s kristalno vodo, uporabljana zlasti za zatiranje rastlinskih bolezni: v čebru so imeli pripravljeno modro galico ; škropiti z modro galico

galicízem -zma m ( ī )
jezikosl. element francoščine v kakem drugem jeziku: v svojih spisih je uporabljal mnogo galicizmov

gáličen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na galico: galična barva / galična raztopina

gálij -a m ( á )
kem. mehka, lahko taljiva kovina bele barve, element Ga: z galijem polnjen termometer

galikánec -nca m ( ȃ )
pristaš galikanizma:

galikanízem -zma m ( ī )
od 15. do 19. stoletja smer v francoski politiki in cerkvi, ki si je prizadevala za relativno neodvisnost francoske cerkve od papeža: pristaši galikanizma

galikánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na galikanizem: Galikanska cerkev
rel. galikanski členi štiri točke, omejujoče papežev primat in nezmotljivost, ki jih je postavila sinoda skupine francoskih škofov leta 1682

galimatías -a m ( ȋ )
psiht. zmedeno, nesmiselno govorjenje:

galión -a m ( ọ̑ )
navt. galeon : karavele, fregate, galioni

gáliti -im nedov. ( á ā )
knjiž. odkrivati , razgaljati : galiti preteklost

galjót -a m ( ọ̑ )
1. v srednjem veku kaznjenec, obsojen na veslanje na galeji: na beneško galejo prikovani galjoti ; izkoriščanje galjotov
2. zastar. izprijen, slab človek: on je pošten človek, ti si pa galjot ; ne maram tega galjota / kot psovka molči, galjot
// nar. zahodno birič : galjoti so ga odvedli

galjótski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na galjote: galjotsko delo / v samosvoj rod so se sčasoma pomešali galjotski ostanki iz krdel tolminskega grofa

galjótstvo -a s ( ọ̑ )
v srednjem veku položaj, usoda galjotov: obeta se mu galjotstvo

galón -a m ( ọ̑ )
angleška prostorninska mera za tekočine, približno 4,5 l: dva galona bencina

galóna -e ž ( ọ̑ )
angleška prostorninska mera za tekočine, približno 4,5 l: galona vode / kamion s sto galonami

galonírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. našiti okrasne trakove: galonirati klobuk

galòp -ôpa m , mest. ed. tudi galópu ( ȍ ó )
1. zelo hiter tek, zlasti pri konju: galop je konja utrudil ; pognati v galop ; bližati se v galopu ; ekspr. besen, divji galop
vet. zelo hiter tek v skokih
2. v 19. stoletju zelo živahen ples s hitrimi poskoki: plesale so valček, mazurko in galop
// skladba za ta ples:

galopáda -e ž ( ȃ )
vet. galop : z neskladno galopado na koncu si je konj pokvaril vse upe na uspeh

galopíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od galopirati: galopiranje konj

galopírati -am nedov. ( ȋ )
zelo hitro teči: po cesti je galopiral konj / galopiral je na iskrem vrancu / ekspr. kam pa galopiraš ; pren., publ., ekspr. cene galopirajo navzgor
vet. zelo hitro, skokoma teči

galópski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na galop: zmagati na galopskih dirkah / galopska steza

galóša -e ž ( ọ̑ )
nav. mn. gumijasto obuvalo, ki ščiti čevlje pred vlago in blatom: natakniti, obuti galoše ; biti v galošah

gálski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Galce ali Galijo: galsko ozemlje / galski humor sproščen in nekoliko robat
galski petelin podoba petelina kot simbol Francije

galún -a m ( ȗ )
brezbarvna sol, ki se uporablja za razkuževanje, zaustavljanje krvavitev, strojenje: raztopiti galun / na ranico si je pritisnil kamen iz galuna
kem. dvojni sulfat enovalentnih in trivalentnih kovin s kristalno vodo ; min. rudnina kalijev aluminijev sulfat s kristalno vodo

galúnov -a -o ( ȗ )
pridevnik od galun: galunova raztopina

galúnovec -vca m ( ȗ )
petr. kamnina, v kateri prevladuje kalijev aluminijev sulfat:

galúnski -a -o ( ȗ )
pridevnik od galun: galunsko strojenje

galvána -e ž ( ȃ )
teh. žarg. oddelek v tovarni, delavnica za galvaniziranje: delo v galvani

galváničen -čna -o prid. ( á )
elektr. galvanski : galvanični tok

galvánika -e ž ( á )
teh. nauk o kemičnih učinkih električnega toka:

galvanizácija -e ž ( á )
1. galvaniziranje : galvanizacija pločevine
2. oddelek v tovarni, delavnica za galvaniziranje: tovarna ima tudi lastno galvanizacijo

galvanízem -zma m ( ī )
med. pojavljanje galvanskega toka:

galvanizêr -ja m ( ȇ )
kdor se poklicno ukvarja z galvaniziranjem: podjetje išče več galvanizerjev

galvanizíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od galvanizirati: galvaniziranje in lakiranje ; delavnica za galvaniziranje

galvanizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. teh. elektrolitsko prekrivati predmete s kovinsko plastjo: galvanizirati pločevino
2. med. zdraviti z enosmernim tokom: galvanizirati revmatičnega bolnika

galvanokávstika -e ž ( á )
med. izžiganje tkiva z iglo, ki jo razžari enosmerni električni tok:

galvanométer -tra m ( ẹ̄ )
elektr. priprava za merjenje šibkega električnega toka: meriti z galvanometrom / diferenčni galvanometer za merjenje razlike dveh tokov

galvanoplástičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na galvanoplastiko: galvanoplastični odtis ; galvanoplastična kopija

galvanoplástika -e ž ( á )
teh. izdelava kovinskih predmetov ali njihovih negativov z elektrolitskim nanašanjem kovinske plasti na modele:

galvanoskóp tudi galvanoskòp -ópa m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
fiz., nekdaj priprava za zaznavanje električnega toka:

galvanostegíja -e ž ( ȋ )
teh. elektrolitsko prekrivanje predmetov s tanko kovinsko plastjo za zaščito ali polepšavo: kromanje in zlatenje sta pogosta primera galvanostegije

galvanotéhnika -e ž ( ẹ́ )
teh. elektrolitsko prekrivanje predmetov s kovinsko plastjo:

galvánski -a -o prid. ( ȃ )
1. elektr. nanašajoč se na pretvarjanje kemične energije v električno: galvanski tok / galvanski člen osnovna enota galvanske baterije ; galvanska baterija priprava (z več členi) za pretvarjanje kemične energije v električno
2. teh. nanašajoč se na galvaniziranje: galvansko kromanje / galvanska prevleka

gáma -e tudi -- ž ( ā )
tretja črka grške abecede: alfa, beta, gama [γ]

gamáša -e ž ( ȃ )
nav. mn. prevleka za čez čevlje, ki varuje gležnje ali tudi meča pred mrazom in snegom, golenica: zavezal si je čevlje in nataknil gamaše ; nosil je platnene vojaške gamaše ; suknene, usnjene gamaše

gámba -e ž ( ȃ )
glasb., nekdaj čelu podobno glasbilo, navadno s šestimi strunami: lutnja in gamba

gambéla -e ž ( ẹ̑ )
etn. šema, ki predstavlja dvonogo ali četveronogo žival, znana v vzhodni Sloveniji: pustna gambela

gambít -a m ( ȋ )
šah. otvoritev igre, pri kateri se žrtvuje manj pomembna figura: sprejeti, odkloniti gambit / damin gambit otvoritev igre s kmetom pred damo, pri čemer beli žrtvuje kmeta ; kraljev gambit otvoritev igre s kmetom pred kraljem, pri čemer beli žrtvuje kmeta

gambíten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na gambit: gambitni kmet ; gambitna poteza

gámbovček -čka m ( á )
ekspr. gambovec

gámbovec -vca m ( á )
drobnejše rumeno zimsko jabolko: spraviti gambovce za zimo

gambúzija -e ž ( ú )
zool. majhna živobarvna riba, ki se hrani z ličinkami komarja mrzličarja, Gambusia affinis: gojiti gambuzije

game gl. gem

gamét -a m ( ẹ̑ )
biol. gameta

gaméta -e ž ( ẹ̑ )
biol. spolna celica: moška, ženska gameta ; združitev dveh gamet

gametofít -a m ( ȋ )
bot. spolno se plodeča generacija pri rastlinah s prerodom, spolni rod: gametofit in sporofit

gáms in gàms gámsa m ( ā á; ȁ á )
zelo hitra gorska žival z na koncu kavljasto ukrivljenimi rogovi: streljati gamse ; prsk, žvižg gamsa ; trop gamsov ; skače kot gams
// samec te živali: gams stražar je zabrlizgal

gámsar -ja m ( ȃ )
lov. lovec na gamse: bil je navdušen gamsar

gamsíšče -a s ( í )
kraj, prostor, kjer so gamsi:

gámsji -a -e ( ȃ )
pridevnik od gams: gamsji naraščaj ; gamsja kri

gámsov -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na gamse: gamsov skok ; gamsova koža ; gamsovo meso / lov. žarg. gamsova brada gamsov čop
lov. gamsov čop šop daljše zimske dlake gamsa samca, nošen na klobuku

gamsovína in gámsovina -e ž ( í; á )
1. gamsovo meso: za kosilo so pripravili gamsovino
2. gamsova koža: mehka gamsovina

gámsovka -e ž ( á )
1. samica gamsa: gamsovka z mladiči
2. mn. hlače iz gamsove kože: vedno je nosil gamsovke

gándijevski -a -o prid. ( ȃ )
ki je tak kot pri Gandiju: gandijevski odpor ; gandijevska drža, politika

gándža tudi ganja -e [ gándža ] ž ( ȃ ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
konoplja, po izvoru iz Indije, ki vsebuje smolo, opojno snov; indijska konoplja : zanimalo ga je, kako gandža raste
// mamilo iz posušenih vršičkov, cvetov in listov te rastline; marihuana : devet odstotkov anketiranih je že poskusilo hašiš, gandžo ali skunk

gánglij -a m ( ā )
anat. skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju, živčni vozel: veriga ganglijev vzdolž hrbtenice

gánglijski -a -o ( ā )
pridevnik od ganglij: ganglijska celica

gangréna -e ž ( ẹ̑ )
med. odmiranje tkiva z gnitjem: zdraviti gangreno ; bacili gangrene

gangrenózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na gangreno: gangrenozna rana ; gangrenozna pljuča

gángster -ja m ( á )
zlasti v ameriškem okolju pripadnik organizirane zločinske ali tihotapske tolpe: gangsterji so oropali banko ; tolpa gangsterjev ; pren. politični gangster

gángsterski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na gangsterje: gangsterski vlom ; gangsterske navade / gangsterski film

gángsterstvo -a s ( á )
zlasti v ameriškem okolju pojavljanje gangsterjev in njihova dejavnost: zatirati gangsterstvo ; pren. politično gangsterstvo

ganiméd -a m ( ẹ̑ )
knjiž., ekspr. mlad, lep strežnik, točaj: stregla sta dva livrirana ganimeda

ganíti in gániti -em dov. ( ī á; gānjen )
1. vzbuditi čustven odziv: film nas gane ; niti jok ga ne gane ; njeno pripovedovanje ga je ganilo ; pismo ga je ganilo do solz / pesn. ganiti srce
2. star., navadno z nikalnico narediti gib, premakniti: ganiti roko v slovo ; z nogami ne more ganiti / po cele ure sedi in ne gane se ne gane
ekspr. niti z mezincem, s prstom ni ganil za to čisto nič ni naredil, prispeval za to

ganja gl. gandža

gánjenje -a s ( ā )
ganjenost : hotel je prikriti svoje ganjenje

gánjenost -i ž ( ā )
čustvena vznemirjenost zaradi sočutja, žalosti, veselja: prevzemala jo je ganjenost ; ni mogel skriti ganjenosti ; oči so se mu orosile od ganjenosti / solze ganjenosti

gànk gánka m ( ȁ á )
etn. lesen pokrit hodnik na alpski hiši: gorenjska hiša z gankom
// nižje pog. balkon , hodnik 1 : gledati z ganka po dolini ; visok gank

ganljív -a -o prid. ( ī í )
ki povzroča ganjenost: to je ganljiv dokaz ljubezni ; do solz ganljiv prizor ; ganljiva povest

ganljívka -e ž ( ȋ )
publ. literarno delo manjše umetniške vrednosti z ganljivo vsebino: drama je navadna ganljivka ; delo se je spremenilo v preočitno ganljivko ; socialna ganljivka

ganljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost ganljivega: ganljivost slovesa

ganótje -a s ( ọ̑ )
knjiž. ganjenost : obšlo, prevzelo ga je ganotje ; občutiti, vzbuditi ganotje

gántar -ja m ( á )
nar. vzhodno lesena podloga za sode v kleti; lega 1 : hrastovi gantarji

gántnar -ja m ( á )
nar. vzhodno lega 1 , gantar : sodi na dolgih gantnarjih

gára -e ž ( á )
nar. v dva ali več krakov razraslo drevo; debelna rogovila : odtaval je po vrtu in kasneje sem ga našel v gari naše rdeče jablane, kjer je bincal z nogami in požvižgaval (M. Kranjec)

garáč -a m ( á )
kdor gara: hribovski kmetje so garači ; garači v železarnah / ekspr. bil je neutruden pedagoški delavec, garač

garáčka -e ž ( ȃ )
ženska, ki gara: vztrajna garačka ; perfekcionistka in garačka

garancíja tudi garáncija -e ž ( ȋ; á )
porokova obveza za izpolnitev obljube, dolžnosti; jamstvo , poroštvo : dati, prevzeti garancijo za najetje kredita ; pren. to je garancija za lepšo bodočnost ; dal je garancijo, da bo stvar v redu potekla
// trg. obveza za brezplačno popravilo okvare v določenem roku po nabavi: garancija poteče že čez nekaj mesecev ; hladilnik ima enoletno garancijo ; pog. pralni stroj je še pod garancijo

garancíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na garancijo; jamstven , poroštven : garancijska izjava / garancijska doba / garancijska popravila strojev / vsak aparat ima tudi garancijski list ; za potovanje v nekatere države je potrebno garancijsko pismo pisna izjava iz tuje države, da je obiskovalcu zagotovljena oskrba

garánje -a s ( ȃ )
glagolnik od garáti: nič dobrega nima doma, samo garanje ; pretegnil se bo od garanja ; sit sem že neprestanega garanja

garánt -a m ( ā á )
porok : kot garant podjetja nastopa občina

garánten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na garante ali garancijo: garantno pismo / vozilo v garantni dobi garancijski dobi

garantírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
obvezati se za izpolnitev obljube, dolžnosti; zajamčiti , dati poroštvo : material za proizvodnjo so jim garantirali ; ne morejo garantirati, da se jim ne bo nič zgodilo
// trg. obvezati se za brezplačno popravilo okvare v določenem roku po nabavi: tovarna garantira (za) svoje izdelke
ekspr. slabo boš končal, to ti garantiram o tem sem trdno prepričan

gárast -a -o prid. ( á )
star. hrapav , raskav : garasta koža

garáški -a -o prid. ( á )
izredno naporen, težek: garaško delo / garaško življenje
// ki gara: garaški kmet

garáštvo -a s ( ȃ )
garaško življenje, garanje: sklenil je napraviti konec temu garaštvu

gárati 1 -am nedov. ( ȃ )
nar. strgati ščetine, goliti: prašiča so polili z vrelo vodo in ga začeli garati
// star. drgniti , guliti : domače platno ga je garalo ; žrebe se gara ob drevo

garáti 2 -ám nedov. ( á ȃ )
zelo veliko, naporno delati, zlasti fizično: hlapec je garal vse življenje ; leta in leta so garali tovarnarjem ; vse dni gara na polju ; pri tej hiši garajo noč in dan ; gara ko (črna) živina / ekspr. v uradu gara za tri

gárav -a -o prid. ( á )
star. hrapav , raskav : garava srajca

garáža -e ž ( ȃ )
zaprt prostor za shranjevanje motornih vozil: kupiti garažo ; spraviti avto, traktor v garažo ; etažna, montažna garaža

garážen -žna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na garažo: podjetje izdeluje tudi garažna vrata / garažni objekt ima okoli sto garažnih boksov / garažni prostor

garažíran -a -o prid. ( ȋ )
ki je shranjen v garaži: garažirano vozilo

garažíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od garažirati: zimsko garažiranje ; problem parkiranja in garažiranja v mestih

garažírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
shranjevati, imeti vozilo v garaži: garažirati avto / pog. svoj avto garažira kar v veži

garažíst -a m ( ȋ )
kdor upravlja garaže:

garažnína -e ž ( ī )
plačilo za uporabo garaže: mesečna garažnina znaša 90 evrov ; garažnina in parkirnina

gárbati -am nedov. ( ȃ )
pog., ekspr. močno tepsti: garbal ga je s palico po hrbtu

gárda -e ž ( ȃ )
1. izbrana, elitna vojaška enota, zlasti za telesno stražo: služil je v kraljevi gardi / vatikanska vrata straži švicarska garda
2. oborožena skupina, organizirana za obrambo določenega političnega nazora: revolucionarna garda / bela garda protikomunistična organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; procarska organizacija med državljansko vojno po oktobrski revoluciji ; plava garda protirevolucionarna, z Mihajlovićevim gibanjem povezana organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji ; rdeča garda oborožene enote proletariata v oktobrski revoluciji in državljanski vojni po njej
zgod. narodna garda v francoski revoluciji ustanovljene oborožene enote pristašev revolucije; iz meščanov sestavljene oborožene enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem leta 1848
3. pog. skupina ljudi s sorodno miselnostjo in sorodnimi interesi: garda mladih pisateljev / ekspr. to je še človek stare garde

gárdedáma -e ž ( ȃ-á )
nekdaj spremljevalka mladega dekleta na družabni prireditvi: gardedame so sedele ob steni in opazovale ples svojih varovank ; pod nadzorstvom gardedame / šalj. za gardedamo so določili starega strica

gárden -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na gardo: gardni častnik ; gardne enote / nositi gardno uniformo

gardénija -e ž ( ẹ́ )
vrtn. vrtna ali sobna grmičasta rastlina z belimi dišečimi cveti: v sobi diši po gardenijah

garderóba -e ž ( ọ̑ )
1. prostor za shranjevanje obleke, prtljage: oddati plašč v garderobo / kovček je dal v garderobo na postaji v shrambo za prtljago
// prostor za preoblačenje; oblačilnica : zraven telovadnice so garderobe in prhe ; igralska garderoba ; garderoba kopališča
2. oblačila, ki jih kdo ima: ima bogato garderobo ; dopolniti poletno garderobo ; na potovanju je dežnik nepogrešljiv del osebne garderobe / študentje so si izposodili kostume za igro iz gledališke garderobe ; pren., knjiž. metafore so vzete iz ekspresionistične garderobe

garderóben -bna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na garderobo: garderobna stena / garderobni listek / garderobna omara

garderobêr -ja m ( ȇ )
moški, ki dela v garderobi: dobil je službo garderoberja
gled. uslužbenec, ki skrbi za gledališke kostume in pomaga igralcem pri oblačenju

garderobêrka -e ž ( ȇ )
ženska, ki dela v garderobi: garderoberka je imela veliko dela ta večer
gled. uslužbenka, ki skrbi za gledališke kostume in pomaga igralkam pri oblačenju

gardína -e ž ( ȋ )
knjiž. (okenska) zavesa: težke gardine so mračile sobo ; razgrniti gardine ; napol spuščena rožasta gardina ; okna z gardinami

gardíst -a m ( ȋ )
vojak ali pripadnik garde: predsednika so ob prihodu pozdravili gardisti ; gardisti v sijajnih uniformah / rdeči gardisti

gáre gár ž mn. ( á ȃ )
1. ročni voziček, navadno na dveh kolesih: vleči gare ; na garah je pripeljal deteljo ; branjevske gare
// slabš. voz , avto : v tistih garah se kar naprej prevaža
2. lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje; gornje jasli : nametati seno v gare

gargánija -e ž ( á )
nar. zahodno rebula : zasaditi vinograd z garganijo / piti garganijo

gargántovski -a -o prid. ( ȃ )
tak kot pri Rabelaisovem Gargantui: gargantovska moč in dobra volja

garibaldínec -nca m ( ȋ )
pristaš Garibaldijevega gibanja za združitev Italije: pohod garibaldincev proti Neaplju
// med drugo svetovno vojno pripadnik italijanskih partizanskih enot Garibaldi: furlanski garibaldinci

garibaldínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na garibaldince: garibaldinska zastava / nosil je garibaldinski klobuk

gárice -ric ž mn. ( á ȃ )
1. nar. vzhodno lojtrnice za manjši voz: sesti na garice
2. manjšalnica od gare: pomagal je porivati garice

gárjast -a -o prid. ( á )
garjav : garjasta ovca

gárjav tudi gárjev -a -o prid. ( á )
1. ki ima garje: garjav človek ; garjava mačka ; nagnal ga je kot garjavega psa ; beži od njega, ko da je garjav / kot psovka: ti garjavi pes ; duša ti garjava
2. slabš., v zvezi garjava ovca kdor zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico: ta fant je garjava ovca v razredu ; ogibaj se te garjave ovce

gárjavec tudi gárjevec -vca m ( á )
1. kdor ima garje: paziti je treba, da ne pridete v stik z garjavcem ; umikali so se mu kot garjavcu / kot psovka molči, garjavec garjavi
2. slabš. kdor zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico: s tem garjavcem se menda ne boš družil

gárjavka tudi gárjevka -e ž ( á )
ženska, ki ima garje: garjavkam so se na daleč ognili / kot psovka izgini, ti potepinka, garjavka

gárjavost -i ž ( á )
garje : garjavost se je razširila / zaradi garjavosti se ga izogibajo

gárje gárij ž mn. ( á ȃ )
zelo nalezljiva kožna bolezen ljudi in živali z močnim srbenjem, ki jo povzročajo zajedavci: imeti, nalesti garje ; odpraviti garje ; ovčje garje

gármond -a m ( ȃ )
tisk. tiskarska črka, po velikosti med borgisom in cicerom: prispevek bo postavljen v garmondu

gárn -a m ( á )
obrt. žarg. kvačkanec : pulover iz tankega garna ; klobčič garna

garnéla -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., zool. prosojen in rahlo bočno stisnjen rakec tankih nog, ki živi zlasti v morju; kozica 2 : garnele so povešale svoje dolge tipalke

garní hotél garní hotéla m ( ȋ, ẹ̑ )
hotel, v katerem se dobi prenočišče in zajtrk: najeti sobo v garni hotelu

garníra -e ž ( ȋ )
nar. naborek , volan 2 : odparati garniro od krila

garníranje -a s ( ȋ )
glagolnik od garnirati: hrana je bila enolična in brez pravega garniranja

garnírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
okrasiti glavno jed z dodatnimi jedmi, živili, obložiti: garnirati pečenko z zelenjavo in gobicami
// knjiž. okrasiti , olepšati : mizo so lepo garnirali ; pren., ekspr. vse ugotovitve so v diskusiji garnirali s številkami

garnitúra -e ž ( ȗ ) navadno s prilastkom
1. več predmetov, stvari, ki sestavljajo celoto: na razstavi pohištva so vzbudile največ zanimanja sobne in vrtne garniture ; usnjena klubska garnitura ; garnitura ključev za avto ; garnitura spodnjega perila ; garnitura jedilnega pribora / volnena garnitura pulover in jopica iz enake volne
2. publ. skupina ljudi, povezana z enako dejavnostjo: ostanki različnih vojaških in političnih garnitur ; najmlajša garnitura igralcev ; oblast je prevzela garnitura plačancev
ptt naglavna govorilna garnitura kombinacija mikrofona in slušalke, ki se namesti na glavo, da sta roki prosti ; tisk. črkovna garnitura črke vseh velikosti istega tipa ; žel. garnitura sestav vagonov, pripravljenih za odhod ; potniška garnitura

garnizêr -ja m ( ȇ )
vojak garnizije: v hiši so nastanili garnizerje

garnizíja -e ž ( ȋ )
voj. vse vojaške enote v kakem kraju: praznik mestne garnizije ; poveljnik garnizije / čete so zamenjale garnizijo garnizon

garnizíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na garnizijo: garnizijski vojak ; garnizijsko poveljstvo / garnizijsko mesto v zaledju fronte

garnizón -a m ( ọ̑ )
voj. naselje, v katerem je nastanjena garnizija: polk je večkrat menjal garnizon / poveljnik garnizona garnizije

garsonjêra -e ž ( ȇ )
stanovanje iz ene sobe in pritiklin, navadno za samske osebe: kupil je garsonjero v stolpnici ; vseliti se v garsonjero

gártroža -e ž ( á )
star. vrtnica : gartrože že cvetejo ; na vrtu imajo polno gartrož / utrgati rdečo gartrožo ; nevesta je bila lepa ko gartroža

gás -a m ( ȃ )
nižje pog. plin : internirance so morili večinoma z gasom / šofer je pred ovinkom odvzel gas
nižje pog., ekspr. vsak dan je pod gasom pijan, vinjen

gasílec -lca [ tudi gasiu̯ca ] m ( ȋ )
kdor se (poklicno) ukvarja z gašenjem ali je član gasilskega društva: gasilci so se pripeljali na kraj požara ; tudi pomoč poklicnih gasilcev ni zalegla ; gasilci v bleščečih čeladah / ob povodnji so pomagali vojaki, gasilci in reševalci

gasílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki je za gašenje: gasilni aparat ; privleči gasilno brizgalno ; gasilna sredstva / gasilni avto ; gasilna ladja / gasilni dom gasilski dom

gasílka -e ž ( ȋ )
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z gašenjem ali je članica gasilskega društva: poklicne, prostovoljne gasilke ; srečanje gasilk ; gasilci in gasilke

gasílnik -a m ( ȋ )
knjiž. priprava za ugašanje, gašenje: ugašati sveče z gasilnikom

gasílo -a s ( í )
sredstvo za gašenje: preizkušati nova gasila

gasílski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na gasilce: gasilska četa je prispela še pravočasno ; gasilska uniforma ; gasilske vaje ; gasilska veselica ; gasilsko društvo / v vasi imajo nov gasilski dom / gasilski avto ; gasilska brizgalna gasilna brizgalna

gasílstvo -a s ( ȋ )
dejavnost gasilcev: razmah gasilstva ; zakon o gasilstvu / tukajšnje gasilstvo se je dobro pripravilo na akcijo gasilci, gasilska četa

gasíti -ím nedov. ( ī í )
ovirati, preprečevati gorenje: gasiti požar ; vsa vas je gasila gorečo hišo ; takoj so prihiteli gasit / gasiti apno živo apno polivati z vodo ; pren., ekspr. gasiti iskre upanja ; z vinom (si) gasi žejo
ekspr. v gostilni (si) gasi jezo iz jeze pije alkoholne pijače
metal. gasiti jeklo razbeljeno jeklo hitro hladiti v vodi ali olju; kaliti

gásniti -em nedov. ( á ȃ )
knjiž. ugašati : ogenj v peči je začel gasniti ; svetilka že gasne / dan počasi gasne ; zvezda za zvezdo je gasnila / dekle od dne do dne bolj gasne / ljudje so gasnili v plinskih celicah

gaspáčo in gazpacho -a [ gaspáčo ] m ( ȃ )
gastr. hladna španska paradižnikova juha: gaspačo z opraženimi krušnimi kockami ; recept za gaspačo

gastáld -a m ( ȃ )
zgod. upravitelj gastaldije z upravno, sodno in gospodarsko funkcijo:

gastaldíja -e ž ( ȋ )
zgod. upravna enota zemljiške posesti v oglejskem patriarhatu: tolminska gastaldija

gástarbájter -ja m ( ȃ-ȃ ) pog.
delavec na začasnem delu v tujini, ki navadno opravlja fizična, slabše plačana dela: gastarbajter navadno zasluži pol toliko kot redno zaposleni delavec ; slovenski gastarbajterji

gástričen -čna -o prid. ( á )
med. želodčen : gastrične bolečine

gastrítis -a m ( ȋ )
med. vnetje želodčne sluznice: kronični gastritis

gástroenterológ -a m ( ȃ-ọ̑ )
zdravnik specialist za gastroenterologijo: gastroenterologi ozaveščajo javnost o smiselnosti preventivnih pregledov črevesja ; internist gastroenterolog

gástroenterologíja -e ž ( ȃ-ȋ ) med.
veda o prebavnih organih in njihovih boleznih: specialist za gastroenterologijo / klinični oddelek za gastroenterologijo

gastronóm -a m ( ọ̑ )
kdor se poklicno ukvarja z gastronomijo: vprašati za nasvet gastronoma / kosilo bi zadovoljilo tudi najbolj izbirčnega gastronoma sladokusca, gurmana

gastronomíja -e ž ( ȋ )
spretnost, znanje pripravljanja izbranih jedi: jedilni list vsebuje nove izkušnje sodobne gastronomije
// nauk o tem:

gastronómski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na gastronome ali gastronomijo: razvijati gastronomsko kulturo ; gastronomska razstava kulinarična / gastronomski užitek

gastroskóp tudi gastroskòp -ópa m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
priprava za opazovanje notranjosti želodca: upogljiv gastroskop ; nakup gastroskopa ; pregled, slikanje z gastroskopom

gastroskopíja -e ž ( ȋ )
med. opazovanje notranjosti želodca z gastroskopom: opraviti gastroskopijo ; potrditi diagnozo z gastroskopijo ; gastroskopija in kolonoskopija / neprijetna gastroskopija

gástrula -e ž ( ȃ )
biol. čašici podoben zarodek mnogoceličarjev, obdan z dvojno plastjo celic: razvoj gastrule iz blastule

gáščerica -e ž ( ā )
kuščar : gaščerica je švignila iz trave ; gibčna kakor gaščerica

gáščeričji -a -e prid. ( ā )
tak kot pri gaščerici: gaščeričja barva, okretnost

gašênje -a s ( é )
glagolnik od gasiti: gašenje požarov ; suho gašenje ; gašenje z vodo ; aparat za gašenje s peno / gašenje apna

gášper -ja m ( á )
majhna železna peč; gašperček 1 : cunje, obešene nad gašperjem

gášperček 1 -čka m ( á )
majhna železna peč: iz gašperčka se je kadilo ; sedeti pri gašperčku ; zakuriti v gašperčku ; pog. zakuriti gašperčka

gášperček 2 -čka m ( á )
šaljiva, burkasta figura v lutkovnem gledališču; pavliha : burke veselega gašperčka ; kima z glavo kakor gašperček na nitki

gát -a m ( ȃ )
1. publ. pristajalna obala, pomol: ladja je pristala ob novem gatu
2. majhen jez, majhna pregrada:

gáte gát ž mn. ( ȃ )
nižje pog. spodnje hlače: bil je v sami srajci in gatah / dolge gate

gáter -tra m ( á )
les. stroj za žaganje hlodov v deske; jarmenik : nabaviti gater

gateríst -a m ( ȋ )
delavec pri jarmeniku; jarmeničar : zaposliti gateriste in cirkulariste

gátiti -im nedov. , gáčen in gáten ( á ȃ )
1. mašiti , zapirati : bil je v množici, ki je gatila vhod ; vozovi so gatili pot
2. gačiti : zna gatiti živali

gaucho gl. gavčo

gaudium tudi gávdij -a [ prva oblika gáu̯dijum ] m ( ā )
knjiž. razigrano, poredno veselje: profesorjeva smola je povzročila velik gaudium med dijaki ; ekspr. to ti je bil gaudium

gaufré gl. gofre

gauleiter tudi gávlájter -ja [ gáu̯lájter ] m ( ȃ-á )
v nacistični Nemčiji pokrajinski vodja nacistične stranke: bil je gauleiter na okupiranem ozemlju

gaulist ipd. gl. golist ipd.

gauss -a [ gáu̯s ] m ( ȃ )
fiz. enota za merjenje gostote magnetnega pretoka, desettisočina tesla: magnetno polje z jakostjo sto tisoč gaussov

gávčo tudi gaucho -a [ gáu̯čo ] m ( ȃ )
v latinskoameriškem okolju pastir velikih čred: gavči so zganjali govedo ; argentinski gavčo

gávda tudi gouda -e [ gáu̯da ] ž ( ȃ )
gastr. trdi sir v obliki hlebca s tanko svetlo rumeno skorjo: edamec in gavda

gavdij gl. gaudium

gavétka -e ž ( ẹ̑ )
voj. žarg., v italijanskem okolju vojaška posoda za hrano, navadno iz aluminija: stara gavetka

gávge gávg ž mn. ( ȃ )
nižje pog. vislice : tam so stale gavge / ekspr. če bo ostal tak, bo še na gavge prišel

gaviál -a m ( ȃ )
zool., navadno v zvezi indijski gavial krokodil z dolgim in ozkim gobcem, ki živi v Indiji, Gavialis gangeticus:

gavlajter gl. gauleiter

gavóta -e ž ( ọ̑ )
star francoski ples v zmernem dvodobnem taktu: plesali so gavoto in menuet
// skladba za ta ples: zložiti gavoto

gavrán tudi gávran -a m ( ȃ; ȃ )
pesn. krokar 1 : črni gavrani so krožili v zraku ; krokanje lačnih gavranov ; črno bleščeč kot gavran

gávtroža -e ž ( á )
star. vrtnica : rdeča gavtroža

gavún -a m ( ȗ )
zool. majhna črnkasta morska riba s srebrnima progama vzdolž bokov, Atherina: prodajajo sardele, skuše in gavune

gávzniti -em dov. ( á ȃ )
vulg. umreti : gavznil bo, preden bo minilo tri dni

gay ipd. gl. gej ipd.

gáz 1 -a m ( ȃ )
1. v sneg narejena ozka pot: utirati gaz ; hodila sta po ozkem gazu
2. navt. razdalja med najglobljo točko ladje in vodno gladino; ugrez : ladja z globokim gazom

gáz 2 ž ( ȃ )
1. v sneg narejena ozka pot: delati gazi ; odkidati široko gaz ; hoditi po gazi ; ozka, shojena gaz ; pren. le težko si je utiral gaz med množico
2. navt. razdalja med najglobljo točko ladje in vodno gladino; ugrez : plitva gaz čolna ; ladje z gazjo devet in več metrov

gáza -e ž ( ā )
redko tkana, mehka tkanina, navadno za obveze: obložiti rano s sterilno gazo ; čista gaza ; blazinica iz gaze

gázda -e in -a m ( ȃ )
1. nižje pog. (hišni) gospodar: ali je gazda doma?
// delodajalec : moj gazda mi je dal dva dni dopusta
2. kot pristavek k imenu premožnega moškega, v srbskem okolju gospodar (na kmetiji): gazda Veljko

gázdarica -e ž ( ȃ )
nižje pog. (hišna) gospodinja: gazda in gazdarica / moja gazdarica mi je odpovedala sobo

gazébo -a m ( ẹ̑ )
manjša, navadno lesena, delno odprta stavba na vrtu; senčnica 1 , uta : gazebo je izdelan iz smrekovega lesa in ima platneno streho
// manjši paviljon na vrtu ali v parku za prireditve, zlasti družabne: gazebo za sprejeme in zabave na prostem

gazéla 1 -e ž ( ẹ̑ )
hitra in gibčna stepska žival s temnimi očmi: plahe gazele ; dekle, vitka kot gazela

gazéla 2 -e ž ( ẹ̑ )
lit. lirska pesem z rimo v prvem in drugem verzu ter v vseh sodih verzih, pogosto z refrenom: Prešernove mojstrske gazele

gazélica 1 -e ž ( ẹ̑ )
manjšalnica od gazela 1 : ljubka gazelica
// ekspr. vitko, gibčno dekle: nasproti mi je prihajala čudovita gazelica

gazélica 2 -e ž ( ẹ̑ )
ekspr. manjšalnica od gazela 2 : motiv gazelice

gazélji -a -e prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na gazela 1 : gazelja samica / ekspr. dekle z gazeljimi očmi

gázen -zna -o ( ȃ )
pridevnik od gaza: gazna obveza

gazifikácija -e ž ( á )
1. uvajanje, uvedba plinske napeljave: pospešena gazifikacija dežele
2. kem. uplinjanje , razplinjevanje : gazifikacija lignita

gazírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. agr. dodajati tekočini plin: gazirati brezalkoholne pijače
2. tekst. z gorečim plinom ali razžarjenimi ploščami odstranjevati štrleča vlakna, smoditi: gazirati tkanino

gáziti -im nedov. , gázila in gazíla ( á ȃ )
hoditi po čem mehkem, udirajočem se: gaziti debel sneg ; do gležnjev gazimo blato / gaziti na celo po nepregaženem, neprehojenem snegu
// knjiž. teptati : konjska kopita so neusmiljeno gazila žito ; pren., ekspr. sramotno gazi vse svoje ideale ; gaziti pravico

gazolín -a m ( ȋ )
1. kem. lahek, zelo hlapljiv in vnetljiv destilat nafte: pridobivati gazolin
2. zlasti v ameriškem okolju motorni bencin: stroj na pogon z gazolinom

gazolínski -a -o ( ȋ )
pridevnik od gazolin: voziček na gazolinski pogon

gazométer -tra m ( ẹ̄ )
teh. posoda za shranjevanje plina pod povečanim tlakom, plinohram: industrijski gazometer ; laboratorijski gazometer

gazpacho gl. gaspačo

gáža -e ž ( ā )
knjiž. plača, zlasti pri gledaliških igralcih: zvišati gažo ; letna gaža ; mesečna gaža igralcev

gáženje -a s ( á )
glagolnik od gaziti: utrudljivo gaženje po snegu / gaženje pravic

gážnja -e ž ( á )
star. gaženje

gea gl. geja

geg gl. gag

Geigerjev -a -o [ gájgerjev- ] prid. ( á )
fiz., v zvezi Geigerjev števec in geigerjev števec priprava za zaznavanje ionizirajočih delcev, žarkov: z Geigerjevim števcem iskati uran

geigerski -a -o [ gájgerski ] prid. ( á )
fiz., navadno v zvezi geigerski števec priprava za zaznavanje ionizirajočih delcev, žarkov: na kraj nesreče je prišla ekipa z geigerskimi števci

gêj -a m ( ȇ )
moški, ki čuti spolno nagnjenje do oseb istega spola: odkar se je zavedel svoje spolnosti, je vedel, da je gej ; pravice gejev ; geji in lezbijke ; v prid. rabi: gej aktivist gejevski aktivist ; gej klub gejevski klub ; gej kultura gejevska kultura ; gej parada gejevska parada

gêja in géa -e ž ( ȇ; ẹ̑ )
geol. nežive sestavine zemeljskega površja na določenem območju: inventarizacija flore, favne in geje Slovenije

gêjevski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na geje ali gejevstvo: gejevski aktivist ; gejevski film ; gejevski klub ; gejevska kultura ; gejevska parada ; gejevska revija ; gejevska in lezbična skupnost / gejevski par

gêjevstvo -a s ( ȇ )
spolna nagnjenost moških do oseb istega spola: zavedel se je svojega gejevstva in se ločil

gêjša -e ž ( ȇ )
v japonskem okolju ženska, ki v čajnici s petjem, plesom in pogovorom kratkočasi, zabava moške: lepa gejša

gejzír -a in -ja tudi gêjzir -a in -ja m ( ī; ȇ )
vroč vrelec, ki v rednih presledkih brizga visoko v zrak: ogromen gejzir ; izbruh gejzira ; pren., ekspr. bomba je padla in črn gejzir zemlje je bruhnil iz tal

gékon -a m ( ẹ̑ )
nav. mn., zool. v toplih deželah živeči kuščarji, ki imajo na prstih blazinaste priseske in lahko dajejo glasove, Gekkonidae: različne vrste gekonov ; gekoni in drugi kuščarji

gél -a m ( ẹ̑ )
snov v poltrdem stanju z malo vode, navadno za nanašanje (na kožo): čistilni, masažni, negovalni, proticelulitni gel ; hladilni, luščilni, vlažilni gel ; alojin gel za rane in opekline ; oljni gel za prhanje, tuširanje ; gel za britje ; gel za lase, obraz, telo ; gel, krema in losjon / gel za samoporjavitev ; gel za zaščito pred soncem, žulji / belilni gel za zobe / prsni vsadki s silikonskim gelom / nanesti gel ; namazati z gelom

gém tudi game -a [ gém ] m ( ẹ̑ )
šport. del teniške igre, v katerem mora igralec osvojiti za zmago najmanj štiri točke in dve več kot nasprotnik: zmagal je v vseh gemih in tako osvojil prvi niz

géma -e ž ( ẹ̑ )
um. poldrag kamen z vrezano ali reliefno podobo: antična gema ; dragocena gema

geminácija -e ž ( á )
jezikosl., lit. zaporedna ponovitev glasov, zlogov ali besed, podvojitev:

gemináta -e ž ( ȃ )
jezikosl. podvojen soglasnik:

gémula -e ž ( ẹ̑ )
zool. droben, s trdnim ovojčkom obdan skupek celic sladkovodnih spužev za prezimovanje in za nespolno razmnoževanje: opazovati gemule pod mikroskopom

gén -a m ( ẹ̑ )
biol. osnovna materialna enota dedovanja v celici, dedna osnova: geni so nosilci dednih lastnosti ; analizirati gene ; mutacija genov

genealóg -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za genealogijo:

genealogíja -e ž ( ȋ )
izvor, razvoj rodu: dognati pisateljevo genealogijo ; pren. genealogija spoznavne teorije
// veda o tem, rodoslovje:

genealóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na genealogijo: genealoška zveza / genealoške raziskave
biol. genealoško drevo grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva ; zgod. genealoško deblo grafični prikaz razvoja kake rodbine in rodbinskih zvez

generácija -e ž ( á ) navadno s prilastkom
1. ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore, rod: naša generacija tega ni mogla razumeti ; nova generacija ; pesniška generacija ; mlajša generacija pisateljev ; vzgojiti več generacij učencev ; igralec starejše generacije / tri generacije zdravnikov v družini / generacija, ki je doživela vojno vsi ljudje tistega časa ; generacija X generacija, rojena približno med letoma 1960 in 1980, ki se ne počuti vpeta v sodobno družbo, je brez perspektive in nezadovoljna, zavrača sprejete družbene norme ; generacija Y generacija, rojena približno med letoma 1980 in 2000, zrasla ob novih, digitalnih tehnologijah in za katero so značilne prilagodljivost, podjetnost, samozavest
// čas, doba približno tridesetih let: eno generacijo kasneje so se razmere spremenile
biol. generacija otroci enih staršev ; filialna generacija vsaka od generacij potomcev roditeljske generacije
2. razvojna stopnja enakovrstnih izdelkov, zlasti tehničnih, ki so bili narejeni ob približno istem času in dosegajo podobno tehnološko, kakovostno raven: nova generacija računalnikov ; tretja generacija mobilnikov

generacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na generacijo: premostiti generacijski prepad ; generacijski vrstniki ; ena generacijska doba / generacijsko nasprotje v sodobni poeziji

generál -a m ( ȃ )
1. najvišji čin v kopenski vojski ali v letalstvu ali nosilec tega čina: poveljujoči general ; slaven general ; drži se ko general pokončno, ošabno
ekspr. generali brez armade voditelji, politiki brez pristašev
voj. general najvišji generalski čin v Slovenski vojski ; general armije v socializmu najvišji čin v Jugoslovanski ljudski armadi
2. rel. vrhovni predstojnik nekaterih redov Katoliške cerkve: jezuitski general

generalát -a m ( ȃ )
zgod., nekdaj ozemlje, podrejeno generalu: karlovški generalat

generálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. ki ima večjo, največjo odgovornost, glaven: generalni direktor ; generalni konzul ; generalni sekretar
// ki je po pomembnosti na prvem mestu in navadno tudi največji: generalna direkcija ; generalna skupščina Organizacije združenih narodov / generalna vaja generalka
2. ki zajema vse, splošen: generalni plan industrijske izgradnje ; napovedati generalno stavko ; generalno pooblastilo ; generalno popravilo stroja ; ekspr. lotila se je generalnega čiščenja stanovanja / generalna linija zunanje politike
geogr. generalna karta topografska karta v majhnem merilu; generalka ; glasb. generalni bas basovski part, označen s številkami akordov, ki jih izvajalec improvizira na glasbilu s tipkami ; navt. generalni tovor kosovno blago večje vrednosti ; rel. generalni vikar škofov namestnik v upravnih zadevah škofije ; šport. generalni plasma končna razvrstitev tekmovalcev po vsaki etapi ali na zaključku tekmovanja ; voj. generalni štab glavni vodstveni organ vrhovnega poveljnika

generálica -e ž ( ȃ )
1. nosilka najvišjega čina v kopenski vojski ali v letalstvu: suspendirali so brigadno generalico
2. zastar. generalova žena: stare grofice in generalice

generálije -lij ž mn. ( á ȃ )
knjiž. splošni osebni podatki: navesti, zamolčati generalije

generalísim -a m ( ȋ )
v nekaterih državah naslov za vrhovnega vojaškega poveljnika: bil je imenovan za generalisima / generalisim Stalin

generalitéta -e ž ( ẹ̑ )
generalski zbor, generali: japonska generaliteta ; generaliteta armade

generalizácija -e ž ( á )
posplošitev , posploševanje : to je samovoljna in površna generalizacija
med. stadij generalizacije bolezni razširjenja po vsem telesu

generalizíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od generalizirati: proces abstrahiranja in generaliziranja

generalizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. dognanje, ugotovitev, ki se nanaša na en primer, razširiti na vse podobne primere; posplošiti : nekritično generalizirati

generálka -e ž ( ȃ )
1. najpomembnejša in zadnja odrska vaja pred premiero: biti pri generalki ; javna generalka
2. geogr. topografska karta v majhnem merilu; ant. specialka 2 : merila generalke ; to je označeno na generalki
3. nosilka najvišjega čina v kopenski vojski ali v letalstvu: v filmu se generalka ameriške vojske odloči, da bo kandidirala za predsednico
4. zastar. generalova žena: stara generalka

generállájtnant -a m ( ȃ-á )
v nekaterih državah čin, za stopnjo višji od generalmajorja, ali nosilec tega čina:

generálmajór -ja m ( ȃ-ọ̑ )
voj. najnižji generalski čin ali nosilec tega čina: povelja, ki jih je izdal generalmajor

generálov -a -o ( ȃ )
pridevnik od general: generalova žena

generálpòdpolkôvnik -a m ( ȃ-ȍ-ȏ )
voj. čin, za stopnjo višji od generalmajorja, ali nosilec tega čina: za komandanta mesta so imenovali nekega generalpodpolkovnika iz glavnega štaba

generálpolkôvnik -a m ( ȃ-ȏ )
voj. čin, za stopnjo višji od generalpodpolkovnika, ali nosilec tega čina: napredoval je v generalpolkovnika

generálski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na generale: generalska uniforma / generalski zbor
voj. generalski čin čin od generalmajorja do generala

generálstvo -a s ( ȃ )
čin ali služba generala: čutil je neko spoštovanje do generalstva

generálštáb -a m ( ȃ-ȃ )
voj. glavni vodstveni organ vrhovnega poveljnika: angleški generalštab

generálštáben -bna -o prid. ( ȃ-ȃ )
nanašajoč se na generalštab: generalštabni častniki ; generalštabni polkovnik

generálštábovec -vca m ( ȃ-ȃ )
voj. žarg. generalštabni častnik:

generatíven -vna -o prid. ( ȋ )
biol. nanašajoč se na ploditev, ploditven: generativni organi / generativna doba žene / generativno razmnoževanje rastline spolno razmnoževanje

generátor -ja m ( ȃ )
stroj za pretvarjanje mehanske energije v električno: preobremeniti generator ; generatorji hidroelektrarne ; obratovanje generatorja / električni generator
elektr. enosmerni generator za proizvajanje enosmerne električne napetosti; dinamo ; izmenični generator za proizvajanje izmenične električne napetosti ; teh. parni generator parni kotel z zelo veliko zmogljivostjo ; plinski generator naprava za proizvajanje plinastega goriva iz trdnega

generátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na generator: generatorska jermenica / generatorski les les za uplinjanje v plinskem generatorju ; generatorski plin plin, ki se proizvaja v plinskem generatorju

genêričen -čna -o prid. ( é )
značilen za ves rod, vrsto: generične lastnosti ; generične sposobnosti človeka ; generično upodabljanje obrazov / posameznik kot generično bitje
filoz. generični pojem pojem, ki označuje splošne značilnosti

genêričnost -i ž ( é )
lastnost, značilnost generičnega: generičnost človeških predstav

genêrik -a m ( é )
nepatentirano zdravilo z enako učinkovino kot pri patentno zaščitenem originalnem zdravilu, ki se po preteku patenta prodaja pod drugim imenom, navadno po nižji ceni; generično zdravilo : generik lahko pride na trg šele, ko poteče patentno varstvo zdravilu originatorja ; proizvajalci generikov
// farmacevtska družba, ki izdeluje taka zdravila: generiki so si med seboj konkurenti, hkrati pa tudi partnerji ; originatorji in generiki

generírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. knjiž. povzročati nastanek česa; porajati , ustvarjati : turizem generira nova delovna mesta
elektr. računalnik generira podatke
2. jezikosl. tvoriti nove jezikovne enote iz danih jezikovnih enot po določenem postopku: generirati povedi, sintagme

generózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. velikodušen , plemenit : generozen človek

genétičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
1. nanašajoč se na genezo; razvojen , izvoren : genetična odvisnost med duhovnim in umetniškim prizadevanjem / genetična metoda, razlaga
2. biol. genski : genetična mutacija ; genetične posledice termonuklearne katastrofe

genétik -a m ( ẹ́ )
strokovnjak za genetiko: rastlinski genetik ; genetiki in biologi

genétika -e ž ( ẹ́ )
veda o dedovanju lastnosti organizmov: rastlinska genetika ; razvoj genetike

genetiv ipd. gl. genitiv ipd.

genétski -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. biol. nanašajoč se na genetiko: genetski inštitut
// genski : genetske osnove bolezni ; genetske spremembe
2. nanašajoč se na genezo; razvojen , izvoren : prikazati problem z genetskega vidika

genéza -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. izvor, nastanek in razvoj česa: opisovati genezo njegovega razmerja do družbe ; socialna in psihološka geneza ; geneza literarnega dela ; geneza pesnikovega ustvarjanja ; podatki o genezi romana
med. geneza bolezni ; rel. Géneza svetopisemska knjiga o nastanku sveta in človeka

geniálec -lca m ( ȃ )
ekspr. genialen človek: odkritje mladega genialca / matematični genialec

geniálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki je izvirno ustvarjalen in ima najvišje duševne sposobnosti: genialen človek ; genialen iznajditelj, slikar, znanstvenik / ekspr. za kaj takega mu ni treba biti ravno genialen
// ki vsebuje, izraža izvirno ustvarjalnost in najvišje duševne sposobnosti: genialna matematična formula ; genialna iznajdba ; ekspr. to ti je genialna misel ; genialno delo / genialna sila

geniálka -e ž ( ȃ )
ekspr. genialna ženska: je prava mala genialka

geniálnež -a m ( ȃ )
ekspr. genialen človek: imeti koga za genialneža

geniálnost -i ž ( ȃ )
najvišja, izvirno ustvarjalna sposobnost: odrekati, priznavati komu genialnost ; iznajditeljska, pesniška genialnost

génij -a m ( ẹ́ )
1. izvirno ustvarjalen človek z najvišjimi duševnimi sposobnostmi: on je genij ; literarni, pesniški genij ; umetniški genij ; spoznanje genija ; zgodovinska vloga genija / iron. to neumnost je lahko naredil samo tak genij, kot je on
2. knjiž. najvišja, izvirno ustvarjalna sposobnost, duh: verovali so v njegov iznajditeljski genij ; izpričati svoj ustvarjalni genij ; genij komponista
// bistvene značilnosti, značaj česa: avtorjevo delo predstavlja sintezo germanskega in latinskega genija Belgije ; to je tuje našemu narodnemu geniju
3. v rimski mitologiji bitje, ki spremlja in varuje človeka od rojstva do smrti: dobri geniji ; pren., pesn. genij ljubezni, zvestobe

genitálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na genitalije, spolen: genitalne žleze
med. genitalna tuberkuloza

genitálije -lij ž mn. ( á ȃ )
anat. spolni organi, spolovila: rak na genitalijah

geniti ipd. gl. ganiti ipd.

génitiv tudi génetiv -a m ( ẹ̑ )
jezikosl. drugi sklon, rodilnik: objekt v genitivu / partitivni genitiv

génitiven tudi génetiven -vna -o prid. ( ẹ̑ )
rodilniški : genitivna končnica

génius lóci géniusa lóci m ( ẹ̄, ọ̑ )
knjiž. značilnosti, posebnosti kraja: nove hiše v vasi nimajo geniusa loci ; genius loci planinske pokrajine

genocíd -a m ( ȋ )
knjiž. načrtno uničevanje narodnostnih, rasnih ali verskih skupin: zagrešiti genocid ; rasistični genocid ; zločini genocida

genocíden -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na genocid: genocidni načrt ; genocidna politika / genocidno početje nacistov

genóm -a m ( ọ̑ ) biol.
celota dednih informacij živega bitja v genih, dednina: človekov genom naj bi vseboval do 100.000 različnih genov ; ustvariti sintetični genom ; genom bakterije ; raziskovanje genoma

genómika -e ž ( ọ́ )
veda, ki proučuje genome organizmov: genomika bo omogočila oblikovanje zdravil za individualne paciente ; primerjalna genomika ; genomika živali

genómski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na genom: genomska mutacija ; genomske raziskave ; genomsko zaporedje

genotíp -a m ( ȋ )
biol. skupek vseh genov organizma, dedna masa: ugotoviti genotip

genotípičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na genotip: genotipične značilnosti osebe

genovski -a -o [ génou̯ski tudi džénou̯ski ] prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na Genovo: genovsko pristanišče / genovska republika
meteor. genovski ciklon

genre ipd. gl. žanr ipd.

géns -a m ( ẹ̑ )
zgod. skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem sorodstvu; rod 1 : prepoved ženitve med člani gensa
// pri starih Rimljanih skupnost več družin, povezanih z istim imenom:

génski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na gen: analize genske snovi / vpliv genske teorije / genska banka sistematično urejena zbirka gensko značilnih organizmov ali njihovih delov, hranjena v ustreznih ustanovah v ustreznih razmerah, ki je namenjena ohranjanju vrst, genskega materiala

gentílen -lna -o prid. ( ȋ )
zgod. rodoven : gentilna organizacija, skupnost / gentilno ime

gentilízem -zma m ( ī )
nazor, da je narod utemeljen na rodu: ostra kritika gentilizma ; gentilizem in nacionalizem

gentleman -a [ džêntəlmen ] m ( ȇ )
moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja: biti gentleman ; angleški gentleman ; ravnal je kot pravi gentleman

gentlemanski -a -o [ džêntəlmenski ] prid. ( ȇ )
nanašajoč se na gentlemane: bil je zelo gentlemanski ; gentlemansko ravnanje / gentlemanska družba
pravn. gentlemanski sporazum sporazum med državniki, diplomati ali gospodarstveniki, ki obvezuje stranke moralno, ne pa tudi pravno

gentlemanstvo -a [ džêntəlmenstvo ] s ( ȇ )
lastnosti ali ravnanje gentlemanov: ceniti gentlemanstvo

genuín -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. pristen , pravi , naraven : genuino vino
med. genuina epilepsija

génus -a m ( ẹ̑ )
1. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od družine; rod 1 : določiti genus, v katerega spada rastlina
2. jezikosl. spol

geo... ali géo... prvi del zloženk ( ẹ̑ )
nanašajoč se na Zemljo, zemljo: geocentričen, geofizika / geopolitičen

géobotánika -e ž ( ẹ̑-á )
veda o geografski razširjenosti rastlin; fitogeografija

geocéntričen tudi geocêntričen -čna -o prid. ( ẹ́; é )
astron. ki ima Zemljo za središče vesolja: geocentrični sistem ; geocentrična teorija
// ki se meri iz središča Zemlje: geocentrična višina zvezde

geóda -e ž ( ọ̑ )
min. majhna votlina v kamnini ali rudnini, delno ali popolnoma izpolnjena s kristali:

geodét -a m ( ẹ̑ )
strokovnjak za geodezijo: naloge geodetov / pog. sestanek geodetov iz drugega letnika slušateljev oddelka za geodezijo

geodétka -e ž ( ẹ̑ )
1. strokovnjakinja za geodezijo: izmere geodetk
2. astron. najkrajša pot, po kateri zlasti svetloba potuje med dvema točkama v ukrivljenem prostoru, prostoru-času: svetloba je sledila geodetki / na ukrivljeni površini geodetka ni ravna črta, kot bi bila na ravni

geodétski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na geodezijo, zemljemerski: vzgoja geodetskih strokovnjakov ; znanstveni geodetski študij / geodetski inženir / naročilo za vsa geodetska dela

geodezíja -e ž ( ȋ )
veda o obliki zemlje in njenih razsežnostih: naloge geodezije ; fakulteta za geodezijo / inženir geodezije / nižja geodezija ki se ukvarja z meritvami manjših površin in z izdelavo topografskih kart

géodinámičen -čna -o ( ẹ̑-á )
pridevnik od geodinamika: geodinamični pojavi

géodinámika -e ž ( ẹ̑-á )
veda o zemeljskih silah in njihovem delovanju: meteorologija in geodinamika

geofág -a m ( ȃ )
med. kdor iz bolezenskega nagiba jé zemljo:

géofízičen -čna -o prid. ( ẹ̑-í )
nanašajoč se na geofiziko: geofizične razmere v Evropi v posameznih geoloških dobah / geofizične in geokemične študije

géofízik -a m ( ẹ̑-í )
strokovnjak za geofiziko: geofiziki in astrofiziki

géofízika -e ž ( ẹ̑-í )
veda o fizikalnih lastnostih zemlje: razvoj geofizike

géofizikálen -lna -o prid. ( ẹ̑-ȃ )
nanašajoč se na geofiziko: geofizikalni inštitut ; geofizikalne raziskave / mednarodno geofizikalno leto leto, v katerem se načrtno raziskuje zemlja v svetovnem merilu

geofón -a m ( ọ̑ )
teh. priprava, ki zaznava tresljaje v zemlji in jih spreminja v električne napetosti: uporabljati geofon pri iskanju nafte ; pri odkrivanju zasutih ljudi so uporabili zelo občutljive geofone

geognóst -a m ( ọ̑ )
zastar. geolog

geognóstičen -čna -o prid. ( ọ́ )
zastar. geološki : geognostična raziskava

geognozíja -e ž ( ȋ )
zastar. geologija : mineralogija in geognozija

geográf -a m ( ȃ )
strokovnjak za geografijo, zemljepisec: posvetovanje geografov ; agrarni, gospodarski geograf / na šoli manjka geograf / pog. sestanek geografov iz drugega letnika slušateljev oddelka za geografijo

geografíja -e ž ( ȋ )
veda o zemeljskem površju, o gospodarskih in kulturnih razmerah na njem, zemljepis: študirati geografijo ; gospodarska geografija Afrike ; obča geografija ; strokovnjak za geografijo / profesor geografije
geogr. družbena geografija ki obravnava zakonitosti družbe na zemlji ; fizična geografija ki obravnava naravne zakonitosti na zemlji ; regionalna geografija

geográfinja -e ž ( ȃ )
strokovnjakinja za geografijo: zgodovinarka in geografinja / diplomirana geografinja

geográfka -e ž ( ȃ )
strokovnjakinja za geografijo:

geográfski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na geografijo, zemljepisen: geografski položaj dežele ; geografska razširjenost rastlin ; elementi geografskega okolja ; politično-geografske razmere / geografska karta zemljevid ; učenci določajo geografsko lego krajev na zemljevidu geografsko širino in dolžino
geogr. geografska dolžina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od začetnega poldnevnika, merjena na vzporedniku ; geografski koordinati geografska dolžina in širina kake točke na zemeljskem površju ; geografska širina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od ekvatorja, merjena na poldnevniku

geoíd -a m ( ȋ )
geogr. poenostavljena geometrična oblika zemlje:

géokémičen -čna -o prid. ( ẹ̑-ẹ́ )
nanašajoč se na kemično sestavo zemeljske skorje: geokemične spremembe / geokemične metode za odkrivanje rud

géokemíja -e ž ( ẹ̑-ȋ )
veda o kemični sestavi zemeljske skorje: geofizika in geokemija

geológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za geologijo: geolog za iskanje nafte / diplomiran geolog / pog. sestanek geologov iz prvega letnika slušateljev oddelka za geologijo

geologíja -e ž ( ȋ )
veda o nastanku, razvoju in sestavi zemlje: osnovni pojmi geologije / v geologiji ima nezadostno
geol. dinamična geologija veda o spremembah notranje zemeljske zgradbe in površine ; historična geologija veda o zemeljski zgodovini; stratigrafija

geológinja -e ž ( ọ̑ )
strokovnjakinja za geologijo: geologinja in predavateljica / diplomirana geologinja

geolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na geologijo: geološki razvoj ; geološka in mineraloška sestava naše zemlje / geološka doba doba v zemeljski zgodovini / geološka karta karta, ki prikazuje sestavo oziroma razvoj zemeljske skorje / strokovnjaki iz geološkega zavoda ; geološko raziskovanje

géomagnéten -tna -o prid. ( ẹ̑-ẹ̑ )
nanašajoč se na geomagnetizem: naprave za merjenje geomagnetnega polja / geomagnetna raziskavanja

géomagnetízem -zma m ( ẹ̑-ī )
fiz. magnetizem Zemlje:

geomantíja -e ž ( ȋ )
raziskovanje celostnega prostora z namenom vzpostaviti njegovo optimalno, harmonično energijsko stanje: geomantija je igrala pomembno vlogo pri določanju lokacij za katedrale, cerkve, samostane in mesta ; geomantija in zdravljenje Zemlje

géomehánika -e ž ( ẹ̑-á )
veda o lastnostih tal, ki so izpostavljena zunanjim vplivom:

géomehánski -a -o prid. ( ẹ̑-ȃ )
nanašajoč se na lastnosti tal, ki so izpostavljena zunanjim vplivom: geomehanski poskus ; sondažna dela in geomehanske preiskave

geométer -tra m ( ẹ̄ )
strokovnjak za geodezijo s srednjo izobrazbo, zemljemerec: društvo geodetskih inženirjev in geometrov

geométričen -čna -o prid. ( ẹ́ )
podoben geometrijskim tvorbam: geometričen ornament ; geometrična oblika ; geometrična zunanjost predmetov
// geometrijski : geometrični liki
mat. geometrično zaporedje zaporedje, pri katerem je količnik med dvema zaporednima členoma stalen

geometríja -e ž ( ȋ )
veda o lastnosti prostorov in njihovih delov: osnovni pojmi iz geometrije / včeraj smo imeli aritmetiko, danes pa geometrijo pouk geometrije
// knjiž., s prilastkom geometrična oblikovanost, razporeditev: geometrija senc in luči / geometrija rim
geom. evklidska geometrija v kateri se da skozi točko zunaj premice potegniti premici ena vzporednica ; neevklidska ali hiperbolična geometrija v kateri se da skozi točko zunaj premice potegniti premici neskončno vzporednic ; opisna geometrija ki upodablja prostorske tvorbe v ravnini ; prostorska geometrija stereometrija ; ravninska geometrija planimetrija ; pravn. volilna geometrija v nekaterih državah določanje volilnih enot za volitve poslancev glede na koristi strank

geometríjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na geometrijo: geometrijski liki ; geometrijska tvorba ; geometrijsko telo / geometrijska domača naloga
mat. geometrijski dokaz ; geometrijsko zaporedje zaporedje, pri katerem je količnik med dvema zaporednima členoma stalen
// geometričen : tkanina z geometrijskimi vzorci

geométrinja -e ž ( ẹ́ )
strokovnjakinja za geodezijo s srednjo izobrazbo: geometrinja je ugotovila, da je del hiše na sosedovi parceli ; bodoča, upokojena geometrinja

geometrízem -zma m ( ī )
um. likovno izražanje z geometrijskimi ploskvami, kompozicijami: v zgodnjesrednjeveški ornamentiki prevladujeta geometrizem in linearnost ; geometrizem forme

geometrizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
dati čemu značilnosti geometrijskih tvorb: arhitekt je naravo v parku geometriziral

geométrski -a -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na geometre, zemljemerski: geometrska služba

géomorfologíja -e ž ( ẹ̑-ȋ )
veda o oblikah zemeljske površine in njenih spremembah: geomorfologija, geofizika in oceanografija

géomorfolóški -a -o prid. ( ẹ̑-ọ̑ )
nanašajoč se na oblike zemeljske površine in njene spremembe: posebne geomorfološke razmere ; geomorfološka zgodovina pokrajine / geomorfološko proučevanje reliefa

géopolítičen -čna -o prid. ( ẹ̑-í )
1. nanašajoč se na geopolitiko: geopolitične težnje
2. publ. politično-geografski : geopolitični položaj dežele ; ukvarjati se z geopolitičnimi vprašanji

géopolítika -e ž ( ẹ̑-í )
nauk, ki razlaga in utemeljuje politični razvoj zlasti z geografskimi razmerami: nacistična geopolitika

géopsihologíja -e ž ( ẹ̑-ȋ )
nauk o vplivu zemljepisnih faktorjev na človekovo duševnost:

georgette gl. žoržet

georgína -e ž ( ȋ )
grmičasta jesenska vrtna cvetlica z velikimi raznobarvnimi cveti: astre in georgine že cvetejo ; rdeča georgina ; gomolji georgin

géosinklinála -e ž ( ẹ̑-ȃ )
geol. zelo velik podolgovat ugreznjen del zemeljske skorje, v katerega se stekajo reke in nanašajo vanj naplavine: velika sredozemska geosinklinala ; dno geosinklinale

géostacionáren -rna -o prid. ( ẹ̑-ȃ )
nanašajoč se na navidezno stalno točko nad Zemljinim površjem: geostacionarna orbita / geostacionarni satelit umetni satelit na navidezno stalni točki nad Zemljinim površjem, ki se premika v orbiti nad ekvatorjem z enako hitrostjo in v isti smeri kot Zemlja

géostratéški -a -o prid. ( ẹ̑-ẹ̑ )
ki je v zvezi s strategijo upoštevanja geografskih značilnosti nekega območja pri vzpostavljanju, spreminjanju njegovega ekonomskega in političnega položaja: geostrateški interes ; geostrateški premik / geostrateški položaj ; geostrateška lega

géotéhničen -čna -o ( ẹ̑-ẹ́ )
pridevnik od geotehnika: zbiranje geotehničnih podatkov o nosilnosti tal

géotéhnik -a m ( ẹ̑-ẹ́ )
strokovnjak za geotehniko: inženir geotehnik

géotéhnika -e ž ( ẹ̑-ẹ́ )
veda, ki proučuje tla kot osnovo za gradnjo objektov:

géotermálen -lna -o prid. ( ẹ̑-ȃ ) geol.
1. nanašajoč se na termalni izvir: geotermalni vrelec ; geotermalna voda / geotermalna energija
2. nanašajoč se na temperaturo v notranjosti zemlje; geotermičen : geotermalna stopnja

géotêrmičen -čna -o prid. ( ẹ̑-é )
geol. nanašajoč se na temperaturo v notranjosti zemlje: geotermični pretok / geotermična elektrarna / geotermična stopnja globinska razdalja v notranjosti zemlje, v kateri se temperatura spremeni za 1 °C / uporaba geotermične energije v praktične namene geotermalne

geotrópičen -čna -o prid. ( ọ́ )
bot. ki raste v smeri delovanja težnosti ali proti njej: pozitivno geotropične korenine ; steblo je negativno geotropično

geotropízem -zma m ( ī )
bot. pojav, da rastlinski organi rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej: pojav geotropizma pri rastlinah / pozitivni geotropizem korenin ; negativni geotropizem stebla

gépard tudi gepárd -a m ( ẹ̑; ȃ )
leopardu podobna stepska zver na visokih nogah: levi, gepardi in sloni

gépelj -plja tudi -na [ gepəlj ] m ( ẹ́ )
priprava za vrtenje pogonske gredi, ki jo poganja vprežna živina; vitel : mlatilnico je gonil gepelj ; mlatiti na gepelj

geránija -e ž ( á )
lončna rastlina z navadno rdečimi cveti v velikih kobulih; pelargonija : okno z geranijami

gêrbera -e ž ( é )
vrtn. rastlina z dolgimi peclji in raznobarvnimi, ivanjščicam podobnimi cveti, ki raste v južni Afriki in Aziji: šopek rdečih in rumenih gerber ; cvetličarna je dobila novo pošiljko gerber

gerènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
v stari Jugoslaviji od vlade začasno imenovani predstojnik občinske uprave: gerenti in župani ; gerent občine / gerent posojilnice

gerêntski tudi geréntski -a -o ( ē; ẹ̄ )
pridevnik od gerent: vse to je spadalo v njegove gerentske posle

gerêntstvo tudi geréntstvo -a s ( ē; ẹ̄ )
naslov, dejavnost gerenta:

gêri medm. ( ȇ )
nar. zahodno, klic oslu naprej!

geriáter -tra m ( á )
zdravnik specialist za geriatrijo:

geriátričen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na geriatrijo: geriatrična klinika / geriatrični bolniki

geriatríja -e ž ( ȋ )
med. proučevanje in zdravljenje starostnih bolezni: pediatrija in geriatrija

germánij -a m ( á )
kem. krhka, trda kovina sivkasto bele barve, element Ge: usmerniki iz germanija

germánijev -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na germanij: germanijev oksid
elektr. germanijeva dioda

germaníst -a m ( ȋ )
strokovnjak za germanistiko: slovit germanist / seminar za profesorje germaniste / pog. sestanek germanistov iz drugega letnika slušateljev oddelka za germanistiko

germanístičen -čna -o ( í )
pridevnik od germanistika: germanistični oddelek filozofske fakultete

germanístika -e ž ( í )
veda o germanskih jezikih in književnostih ali o nemškem jeziku in književnosti: napisal je mnogo del iz germanistike / diplomirati iz germanistike in romanistike

germanístka -e ž ( ȋ )
strokovnjakinja za germanistiko: slovenistka in germanistka / diplomirana germanistka

germanizácija -e ž ( á )
glagolnik od germanizirati: germanizacija koroških Slovencev ; odpor proti rastoči germanizaciji

germanizátor -ja m ( ȃ )
kdor germanizira, ponemčevalec: zagrizen germanizator ; gospodarsko nasilje germanizatorjev

germanizatóričen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na germanizatorje ali germanizacijo, ponemčevalen: germanizatorični pritisk ; germanizatorična politika

germanizátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na germanizatorje ali germanizacijo, ponemčevalen: pritisk germanizatorskega sistema ; germanizatorske tendence / germanizatorska organizacija

germanízem -zma m ( ī )
jezikosl. element nemščine v kakem drugem jeziku: ogibati se germanizmov ; germanizmi in romanizmi

germanizíranje -a s ( ȋ )
germanizacija : nasilno germaniziranje

germanizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati kaj germansko, nemško, ponemčevati: germanizirati obmejne predele

germanofíl -a m ( ȋ )
kdor se navdušuje za nemško politiko ali kulturo:

germanofílski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na germanofile: germanofilski voditelj / germanofilska politika

germanofób -a m ( ọ̑ )
kdor je nasproten nemški politiki ali kulturi:

germánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Germane: romanski in germanski jeziki / nav. ekspr. boriti se proti germanski ekspanziji nemški

germánstvo -a s ( ȃ )
lastnosti, značilnosti Germanov: njegovo germanstvo jo je odbijalo / nav. ekspr. srdit nasprotnik germanstva nemštva / spopad med slovanstvom in germanstvom Germani

gerónt -a m ( ọ̑ )
zgod. član geruzije:

gerontokracíja -e ž ( ȋ )
soc. skupina starejših, starih ljudi, ki ima posredno ali neposredno velik vpliv na politiko: vloga gerontokracije
// politična ureditev z vladavino take skupine ljudi: gerontokracija v Šparti

gerontológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za gerontologijo:

gerontologíja -e ž ( ȋ )
veda, ki z biološkega in sociološkega vidika raziskuje staranje: razvoj gerontologije

gerontolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na gerontologijo: reševanje gerontoloških problemov / gerontološki inštitut

gerúndij -a m ( ú )
jezikosl. glagolnik

gerundív -a m ( ȋ )
jezikosl. glagolska oblika v latinščini, ki izraža nujnost dejanja:

gêruš -a m ( ȇ )
nar. umetno žganje iz špirita in vode: grenek geruš

geruzíja -e ž ( ȋ )
zgod. državni zbor starejših mož v stari Šparti:

gêselski -a -o prid. [ gesəlski ] ( ȇ )
nanašajoč se na geslo: geselski članek, sestavek, sklop ; geselski katalog ; geselska iztočnica ; geselsko besedilo / geselski priročnik

gêsljenje -a s ( ē )
jezikosl. določanje besednih enot za gesla ali podgesla v slovarju, enciklopediji: merila za gesljenje

gêslo -a s ( é )
1. kratko izražena programska misel: vsi za enega, eden za vse, to je bilo geslo brigadirjev ; razširjali so letake in pisali gesla po zidovih ; akcija, prireditev poteka pod novim geslom ; borbena, politična, propagandna gesla ; vzklikali so gesla francoske revolucije ; (pred)volilno geslo / reklamno geslo / življenjsko geslo vodilo, načelo
2. nav. ed. dogovorjena razpoznavna beseda: stražarju je moral povedati geslo / pozabiti, vnesti uporabniško geslo ki skupaj z uporabniškim imenom omogoča dostop do računalniškega omrežja, elektronske pošte, spletnih storitev
fin. geslo hranilne knjižice dogovorjena beseda, ki nadomešča osebno izkaznico in jo mora prinašalec poznati ob dvigu hranilne vloge
3. beseda v slovarju, enciklopediji, navadno s pojasnili vred: novi slovar tujk obsega skoraj trideset tisoč gesel ; izbira, razlaga, razpored gesel / slovarsko geslo

geslôvnik -a m ( ȏ )
jezikosl. abecedni seznam besednih enot, določenih za gesla ali podgesla v slovarju, enciklopediji: sestaviti geslovnik

gésta -e ž ( ẹ̑ )
1. gib, navadno z rokami, s katerim se kaj izraža ali poudarja, kretnja: naredil je odločno gesto ; gospodovalna, široka, teatralična gesta ; prepričeval ga je z živahnimi gestami ; sporazumevanje z gestami
2. knjiž. dejanje , ukrep : to je bila plemenita gesta ; predsednikov obisk predstavlja prijateljsko gesto ; gesta priznanja ; ta odločba je humana gesta do delovnega človeka / slabš. to je pri njem le gesta dejanje, preračunano na zunanji učinek

gestápo -a m , tudi -- ž ( ȃ )
v nacistični Nemčiji tajna državna policija: vse talce je gestapo obsodil na smrt ; šef gestapa ; zločini gestapa / aretiral ga je gestapo pripadniki gestapa

gestápovec -vca m ( ȃ )
pripadnik gestapa: bil je gestapovec ; ponoči so prišli ponj gestapovci ; pasti v roke gestapovcem

gestápovka -e ž ( ȃ )
pripadnica gestapa: gestapovka z bičem

gestápovski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na gestapovce ali gestapo: gestapovski krvniki ; umrl je v gestapovskih zaporih / gestapovske metode

géstika -e ž ( ẹ́ )
knjiž. geste , gestikulacija : mimika in gestika

gestikulácija -e ž ( á )
spremljanje govorjenja ali izražanje česa z gibi rok: ima živčno gestikulacijo ; igralec je prepričevalen v svoji dikciji in gestikulaciji

gestikulíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od gestikulirati: prešel je v divje gestikuliranje in kričanje ; prisiljeno gestikuliranje

gestikulírati -am nedov. ( ȋ )
spremljati govorjenje ali izražati kaj z gibi rok: igralec gestikulira in deklamira ; smešno se je pačil in gestikuliral ; gestikulirati umerjeno, živahno

getizacija gl. getoizacija

getizirati gl. getoizirati

géto -a m ( ẹ̑ )
1. nekdaj mestna četrt, v kateri živijo Judje: srednjeveški geto ; varšavski geto
2. v Združenih državah Amerike del mesta, v katerem živijo črnci: stanovati v getu ; črnski geto ; ekspr. črni geto
3. območje, zlasti del mesta, na katerem družbena skupina živi izolirana od drugih družbenih skupin, navadno v slabih razmerah: predmestni geto ; socialni geto ; prebivalci geta ; po vojni je bila stara Ljubljana geto, kjer so stanovali ljudje z družbenega dna
// s prilastkom izoliran, omejen (družbeni) prostor: artistični geto ; kulturni geto

getoizácija tudi getizácija -e ž ( á )
1. izolacija družbene skupine od drugih družbenih skupin: getoizacija Romov v romska naselja
2. omejevanje koga, česa na izoliranem (družbenem) prostoru, zlasti z namenom omejiti, zmanjšati njegovo družbeno vlogo: getoizacija Cerkve ; poskus getoizacije slovenščine

getoizírati -am tudi getizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. prisiljevati družbeno skupino, da živi na določenem območju izolirana od drugih družbenih skupin, navadno v slabih razmerah: tovarnarji getoizirajo svoje delavce
2. povzročati, da kdo, kaj obstaja, deluje na izoliranem (družbenem) prostoru, zlasti z namenom omejiti, zmanjšati njegovo družbeno vlogo: pojavljajo se očitki, da skuša zakonski predlog getoizirati slovenščino

géz -a m ( ẹ̑ )
zgod. pripadnik nizozemskega osvobodilnega gibanja proti Špancem v 16. stoletju:

gézovski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na geze: gezovsko gibanje / gezovska revolucionarnost

ghetto gl. geto

gíb -a m ( ȋ )
premik (dela) telesa iz enega položaja v drugega: delati, posnemati gibe ; avtomatični gibi ; mehki, mirni gibi ; nagel, sunkovit gib ; nagonski gib samoobrambe ; plesni gib ; gibi rok / proučevati ritem dela in delovnih gibov / kazati veselje nad vsem, kar je v zvezi s plesom in gibom gibanjem ; pren. človekovi notranji gibi
strojn. delovni gib gib bata, pri katerem toplotna energija opravlja mehansko delo ; mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati ; gib bata pot bata od ene skrajne lege do druge

gibálec -lca [ tudi gibau̯ca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: gibalci gospodarskega razvoja

gibálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na gibanje: gibalna sposobnost udov ; gibalno središče / gibalna energija ; gibalna sila gospodarskega razvoja
anat. gibalni živec živec, ki povzroča delovanje mišic ; fiz. gibalna količina količina, ki je produkt mase telesa in njegove hitrosti ; šport. gibalni aparat kosti, sklepi, mišice

gibálo -a s ( á )
1. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: boj med nasprotji je osnovno gibalo družbenega razvoja ; pisatelj prikazuje ljubezen kot poglavitno življenjsko gibalo ; v njegovi prozi je lepota močno etično gibalo ; notranja gibala drame ; gibalo umetnikove tvornosti / dobiček je pomembno gibalo kapitalistične blagovne proizvodnje
2. nav. mn., anat. organ za gibanje (delov) telesa: gibala in dihala / aktivna gibala mišice ; pasivna gibala kosti

gíbanica in gibánica -e ž ( ī; ā )
gastr. jed iz vlečenega testa v več plasteh z različnimi nadevi, znana v vzhodni in jugovzhodni Sloveniji: peči gibanice ; s smetano polnjene gibanice / belokranjska, prekmurska, prleška gibanica

gíbanje -a s ( í )
1. glagolnik od gibati:
a) gibanje roke
b) spraviti telo v gibanje ; lahkotno plesno gibanje ; enakomerno gibanje kazalca na uri ; gibanje nebesnih teles / na semnju je bilo živahno gibanje in vrvenje
c) gibanje na svežem zraku ; določbe o gibanju tujcev ; dovoljenje za gibanje v obmejnem pasu
2. naraščanje in upadanje količine česa na določenem področju: proučevati gibanje gospodarstva ; gibanje osebnih dohodkov ; gibanje proizvodnje in potrošnje ; gibanje temperature ; podatki o gibanju prebivalstva
3. delovanje skupine, množice za dosego določenega cilja: organizirati, sprožiti gibanje ; razmahnilo se je množično mladinsko in žensko gibanje ; odporniško, osvobodilno, revolucionarno, socialistično gibanje ; stavkovna gibanja ; razvoj mednarodnega delavskega gibanja / narodnoosvobodilno gibanje / zeleno gibanje za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja
ekon. mezdno gibanje gibanje delavstva za dvig mezd ; gibanje cen dviganje in zniževanje cen v določeni dobi ali ob istem času na različnih tržiščih ; fiz. enakomerno, krožno gibanje ; geogr. gorotvorno gibanje

gíbati -ljem tudi -am nedov. , tudi gibála ( ī )
1. star. delati gibe, premikati se: star je, komaj še giblje ; z roko že lahko giblje / ustnice gibljejo, a ne govorijo ; preh. veter giblje veje
ekspr. dokler bom gibal, bom jaz gospodar dokler bom živel ; pog., ekspr. dokler bo moj mezinec gibal, se to ne bo zgodilo dokler bom imel le malo moči
2. knjiž. povzročati, pospeševati kako dogajanje: ta oseba giblje dejanje drame ; poezija giblje vse, kar je v dobi globoko človeško

gíbčen -čna -o prid. , gíbčnejši ( í ī )
1. ki se z lahkoto giblje, premika: gibčen telovadec ; zadnje čase postaja fant gibčnejši ; gibčen kot vrtavka / gibčni prsti ; bila je visoke, gibčne postave ; gibčno telo
ekspr. bila je nenavadno gibčnega jezika klepetava, gostobesedna
// razgiban , živahen : gibčni ritem valčka
2. sposoben se prilagajati času, razmeram: bil je gibčnega duha ; uporabljati gibčno in pametno taktiko / gibčen repertoar drame / gibčen predpis

gíbčnost -i ž ( í )
lastnost, značilnost gibčnega: ohranil je pravo mladostno gibčnost / gibčnost v obnašanju je razodevala njeno veselo naravo / diplomatska gibčnost ; pokazal je izredno gibčnost duha

gíbec -bca m ( ȋ )
gibljaj : občudoval je vsak njen gibec

gíbek -bka -o prid. , gíbkejši in gibkêjši ( í ) knjiž.
1. ki se z lahkoto giblje, premika; gibčen : mlad, gibek fant ; zagorela, gibka dekleta / bila je nežne in gibke postave ; gibka roka / pesn. gibka voda
// ki se da upogibati, pregibati; gibljiv : rogačeva glava je gibka
teh. gibka cev cev iz vijačno zavitega kovinskega traku, ki se da pregibati
2. razgiban , živahen : gibka domišljija ; ritem in melodija sta postala gibka in igriva / lahkotni, gibki verzi

gibelín -a m ( ȋ )
zgod., v Italiji, v srednjem veku pristaš cesarske politike, usmerjene proti papeški politiki: genovski gibelini ; gvelfi in gibelini

gíben -bna -o prid. ( ī )
nanašajoč se na gib: relief predstavlja zbirko gibnih motivov ; poustvarjati gibne in zvočne lastnosti predmetov / izražati čustva z gibnimi oblikami
// star. gibalen : gibna sila

gibíca -e ž ( í )
nav. mn., nar. prekmursko mlincem podobno pecivo iz nekvašenega testa: peči gibice

gíbkost -i ž ( í )
knjiž. lastnost, značilnost gibkega: telesna gibkost in spretnost ; gibkost prstov, roke / milina in gibkost glasu / gibkost duha

gibljáj -a m ( ȃ )
nav. ekspr. malo zaznaven, rahel gib: videti je bilo vsak gibljaj njenega telesa ; z enim samim gibljajem ga je odslovila ; najmanjši gibljaj te lahko izda / rahel gibljaj trepalnic ; pren. gibljaj umetnikove duše

gibljív -a -o prid. ( ī í )
1. ki se da upogibati, pregibati: posoda z gibljivimi ročaji ; gibljiv sklep
2. ki se giblje, premika: gibljiv žerjav ; gibljiva polovica lesenih vrat
// ki ni vedno enak: gibljive cene ; pren. človek gibljivega značaja
ekon. gibljivi del plače del plače, ki se spreminja glede na delovni, poslovni uspeh, življenjske stroške ; jezikosl. gibljivi akcent akcent, ki ni vezan na stalno mesto v besedi

gibljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost gibljivega: gibljivost mišic ; gibljivost v sklepih / omogočiti soigralcem v napadu večjo gibljivost / velika gibljivost prebivalstva

gíbnost -i ž ( í )
kar je gibno: oblike gibnosti je ljudstvo vključilo v svoje običaje ; plesna umetnost naj bi zajela vse probleme gibnosti

gibón in gíbon -a m ( ọ̑; ȋ )
najmanjša človeku podobna opica z dolgimi sprednjimi okončinami, ki živi v južni Aziji: gibki giboni ; giboni in orangutani

gíg -a m ( ȋ )
1. lahek, navadno odprt enovprežen voz na dveh kolesih: voziti se z gigom
2. navt. dolg, lahek čoln na vesla na vojni ladji: poveljnik se je iz giga povzpel na ladjo

giga -e [ džíga tudi žíga ] ž ( ȋ )
živahen ples v dvodobnem ali tridobnem taktu, po izvoru iz Anglije: mornarji so zaplesali gigo
glasb. zadnji stavek baročne suite

gíga... prvi del zloženk ( ȋ )
nanašajoč se na milijardo: gigameter, gigaohm

gígabájt tudi gigabyte -a [ gígabájt ] m ( ȋ-ȃ ) rač.
enota za merjenje količine informacije, 1024 megabajtov: film zasede nekaj gigabajtov prostora ; 8 gigabajtov [8 GB] pomnilnika

gígabít -a m ( ȋ-ȋ ) rač.
enota za merjenje količine informacije, milijarda bitov: novo pomnilniško vezje lahko shrani en gigabit [1 Gb] podatkov

gigabyte gl. gigabajt

gígaméter -tra m ( ȋ-ẹ̄ )
teh. milijarda metrov:

gigánt -a m ( ā )
1. v grški mitologiji nenavadno veliko in močno, človeku podobno bitje: spopad gigantov z bogovi
// um. kip močnega moškega, ki podpira razne stavbne elemente: portal nosita dva giganta
2. knjiž., ekspr. nenavadno velik in močen človek; velikan , orjak : po telesu je gigant
// s prilastkom kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu: on je pravi gigant umetnosti, znanja
3. publ., ekspr. zelo velik, gospodarsko pomemben objekt: zgradili so hidroenergetski gigant ; obratovati je začelo več novih industrijskih gigantov ; tehnični gigant

gigantízem -zma m ( ī )
med. čezmerna rast telesa ali delov telesa, navadno kot posledica obolenja hipofize: pojav gigantizma pri mladostnikih ; pren. brutalni gigantizem v kiparstvu

gigantomaníja -e ž ( ȋ )
ekspr. pretirana težnja po nenavadno velikem, gigantskem: investicijska gigantomanija ; pojavi gigantomanije v gradnji industrije

gigántski -a -o prid. ( ā )
ekspr. nenavadno velik, velikanski: gigantski industrijski obrat ; gigantske razsežnosti kipa / gigantski boji v revoluciji ; gigantski napredek tehnike ; opraviti gigantsko delo

gigolo gl. žigolo

gígrl -a m ( í )
zastar. gizdalin : gigrli postavajo po cestah

gígrlski -a -o prid. ( í )
zastar. gizdalinski : nosi ozke gigrlske hlače

gigue gl. giga

gílda -e ž ( ȋ )
nekdaj stanovska organizacija obrtnikov iste stroke; ceh : slikarska gilda v Antwerpnu

gíldski -a -o prid. ( ȋ )
soc., v zvezi gildski socializem protirevolucionarna smer v angleškem sindikalnem delavskem gibanju v začetku 20. stoletja:

giljotína -e ž ( ī )
naprava za obglavljanje obsojencev: peljati pod giljotino ; usmrtiti z giljotino / obsodili so ga na giljotino smrtno kazen z obglavljenjem s to napravo

giljotinírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
usmrtiti z giljotino: javno giljotinirati

gimnaestráda -e ž ( ȃ )
šport. vsako četrto leto prirejena mednarodna telovadna prireditev: na gimnaestradi so se zbrali najboljši telovadci sveta

gimnást -a m ( ȃ )
pri starih Grkih učitelj v gimnaziju: grški gimnasti
// knjiž. telovadec : biti navdušen gimnast

gimnástičar -ja m ( á )
športnik, ki se ukvarja z gimnastiko, telovadec: dober, vrhunski gimnastičar ; tekači in gimnastičarji

gimnástičarka -e ž ( á )
športnica, ki se ukvarja z gimnastiko, telovadka: mlada, uspešna gimnastičarka ; odlična, vrhunska gimnastičarka ; nastop gimnastičark / ritmična gimnastičarka

gimnástičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na gimnastiko, telovaden: začeti z gimnastičnimi vajami ; gimnastično orodje / gimnastično društvo

gimnástika -e ž ( á )
telesne vaje za razvoj in krepitev organizma, telovadba: ukvarjati se z gimnastiko ; jutranja gimnastika
šport. korektivna gimnastika za popravljanje napak v drži telesa ; ritmična gimnastika s posebnim poudarkom na ritmu, lahkotnosti

gimnaziada gl. gimnazijada

gimnaziálec -lca m ( ȃ )
zastar. gimnazijec

gimnázij -a m ( á )
1. pri starih Grkih ustanova za (telesno) vzgojo: gimnazij v Atenah / gimnaziji spadajo med najpomembnejše oblike grške arhitekture poslopja teh ustanov
2. zastar. gimnazija : vstopiti v gimnazij

gimnázija -e ž ( á )
srednja šola za splošno izobrazbo: obiskovati, dokončati gimnazijo ; hoditi v gimnazijo ; učiti na gimnaziji ; absolventi gimnazije ; ravnatelj gimnazije ; pog. vpisal se je v prvo gimnazijo v prvi razred gimnazije / večerna gimnazija s poukom v večernih urah ; klasična gimnazija s poudarkom na pouku klasičnih jezikov in kulture ; realna gimnazija nekdaj s poudarkom na pouku živih jezikov in naravoslovnih ved ; nižja nekdaj od prvega do četrtega razreda , višja gimnazija nekdaj od petega do osmega razreda osemletne gimnazije / ekspr. vsa gimnazija se je zbrala na proslavi dijaki in profesorji gimnazije
// stavba te šole: razstava je v gimnaziji ; dijaki so se zbrali pred gimnazijo

gimnazijáda tudi gimnaziáda -e ž ( ȃ )
večdnevna prireditev s kulturnim, športnim, zabavnim programom, na kateri se srečajo, družijo dijaki slovenskih gimnazij: sodelovati na gimnazijadi

gimnazíjec -jca m ( ȋ )
dijak gimnazije: dijaški dom za gimnazijce

gimnazíjka -e ž ( ȋ )
dijakinja gimnazije: na proslavi so pele gimnazijke

gimnazíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na gimnazijo: gimnazijski profesor, ravnatelj / prijatelja sva še iz gimnazijskih let / gimnazijsko poslopje

gimnazíst -a m ( ȋ )
gimnazijec

gimnazístka -e ž ( ȋ )
gimnazijka

gímničen -čna -o prid. ( í )
navadno v zvezi gimnični agon , pri starih Grkih tekmovanje v telesnih vajah:

gimnosofíst -a m ( ȋ )
za stare Grke pripadnik staroindijske ločine asketsko živečih filozofov:

gin in džín -a [ džín ] m ( ȋ )
žganje z okusom po brinovih jagodah: pili so gin ; gin s sodo

ginekokratíja -e ž ( ȋ )
knjiž. družbeni sistem s prevladujočo vlogo žensk: doba ginekokratije

ginekológ -a m ( ọ̑ )
zdravnik specialist za ginekologijo: hoditi, iti h ginekologu ; ambulatni, izbrani, osebni ginekolog ; obisk, pregled pri ginekologu ; ginekolog in porodničar / združenje ginekologov / specialist ginekolog

ginekologíja -e ž ( ȋ )
veda o ustroju, boleznih in zdravljenju ženskih spolnih organov: razvoj ginekologije ; diagnostika v ginekologiji ; porodništvo in ginekologija / ambulantna ginekologija ; specialistka ginekologije / bolnišnica, kolegij, oddelek za ginekologijo

ginekológinja -e ž ( ọ̑ )
zdravnica specialistka za ginekologijo: predavanje znane ginekologinje ; obisk, pregled pri ginekologinji ; ginekologinja in porodničarka / zasebna ginekologinja

ginekolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ginekologe ali ginekologijo: ginekološki pregled ; nuditi ginekološko pomoč / ginekološki dispanzer / ginekološki kongres

ginévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od ginevati: ginevanje starih navad

ginévati -am nedov. ( ẹ́ ) knjiž.
1. ponehavati, izgubljati se: strah je gineval ; ta navada že gineva ; njegovo navdušenje je bolj in bolj ginevalo / popoldan je le počasi gineval
2. slabeti , hirati : vidno je ginevala pod težo skrbi / spomin mu vedno bolj gineva peša

gíngam -a m ( ȋ )
tekst. bombažna vzorčasta tkanina v platneni vezavi, zlasti za predpasnike:

gíngav -a -o prid. ( ī )
nar. vzhodno šibek , slaboten , bolehen : omožena je bila z gingavim pijancem

gingivítis -a m ( ȋ )
med. vnetje dlesni: zdraviti gingivitis

gíniti 1 -em nedov. ( í ȋ ) knjiž.
1. slabeti , hirati : deklica je bolj in bolj ginila ; gine kakor sneg spomladi / njena moč hitro gine ; volja mu gine ; ekspr. kar ginila je od vznemirjenosti
// umirati : množice ginejo od lakote ; giniti za svobodo ; v mnogih vojnah ginejo ljudje za tuje koristi
2. ponehavati, izgubljati se: strah v njem je polagoma ginil ; od dne do dne je bolj ginila sloga in ljubezen / postava gine v meglo, v megli / rdečica ji gine z lic ; pesn. mladost, življenje gine

gíniti 2 -em dov. ( ī ȋ )
zastar. ganiti : besede so ga globoko ginile ; v srce giniti; prim. ginjen

gínjen -a -o prid. ( ȋ )
ganjen : bil je vidno ginjen / odgovoril je z ginjenim glasom / ginjen do solz zelo, močno; prim. giniti 2

gínjenje -a s ( ī )
zastar. ganjenost : polastilo se ga je globoko ginjenje

gínjenost -i ž ( ȋ )
ganjenost : obšla jo je rahla ginjenost ; ginjenosti ni mogel skriti ; ves je prevzet od ginjenosti / solze ginjenosti

gínko -a m ( ȋ )
vrtn. parkovno drevo z dvokrpimi listi, po izvoru iz Azije, Ginkgo biloba: listi ginka / izvleček (iz) ginka ; jemanje ginka

ginljív -a -o prid. ( ī í )
star. ganljiv : ginljive besede ; slovo je bilo zelo ginljivo

ginljívka -e ž ( ȋ )
zastar. ganljivka

ginljívost -i ž ( í )
star. ganljivost : prevzela jo je ginljivost njegovih besed

ginogamét -a m ( ẹ̑ )
biol. ginogameta

ginogaméta -e ž ( ẹ̑ )
biol. ženska spolna celica:

gínséng -a m ( ȋ-ẹ̑ )
bot. zdravilna rastlina z drobnimi rdečimi cveti in razvejenim korenom, ki raste zlasti na Kitajskem, ženšen: ginseng spodbuja delovanje imunskega sistema ; izvleček ginsenga ; korenina ginsenga

gíps -a m ( í )
pog. mavec : kipci iz gipsa / dati roko v gips ; ima nogo v gipsu

gípsanje -a s ( í )
glagolnik od gipsati: soba za prevezovanje in gipsanje

gípsar -ja m ( ī )
pog. kdor dela z mavcem; mavčar

gipsárna -e ž ( ȃ )
pog. prostor, kjer se dela z mavcem; mavčarna : klinika ima novo, sodobno opremljeno gipsarno

gípsast -a -o prid. ( í )
pog. mavčen : gipsast kip deklice

gípsati -am nedov. ( í )
pog. delati z mavcem, mavčiti: v mavčarni gipsajo / gipsati razpoke v steni

gipsotéka -e ž ( ẹ̑ )
sistematično urejena zbirka mavčnih odlitkov kiparskih del:

gírica -e ž ( ī )
majhna morska riba s temno pego na bokih: jate srebrnih giric / ocvrte girice

girl -- [ gə̀rəl in gə̀rl tudi gêrl ] ž , mn. tudi girls ( ə̏; ē )
zlasti v ameriškem okolju plesalka v revijskih in operetnih plesnih zborih: filmska girl

girlánda -e ž ( ȃ )
iz rož, zelenja spleten venec, obešen v loku: ves prostor je slavnostno okrašen z girlandami / pisane girlande cvetja
arhit. friz z girlandami

girlánden -dna -o ( ȃ )
pridevnik od girlanda: girlandni okras

gírobus tudi žírobus -a [ prva oblika tudi žírobus ] m ( ȋ )
teh. cestno vozilo, ki ga poganja v vztrajniku nakopičena energija:

girokómpas tudi girokompás tudi žirokómpas tudi žirokompás -a [ prvi obliki tudi žirokómpas tudi žirokompás ] m ( ọ̑; ȃ )
navt. kompas z giroskopom: girokompas krmari ladjo

girondist gl. žirondist

giroskóp tudi giroskòp tudi žiroskóp tudi žiroskòp -ópa [ prvi obliki tudi žiroskóp tudi žiroskòp ] m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
fiz. vrtavka, ki je vrtljiva okoli treh, med seboj pravokotnih osi:

giroskópski tudi žiroskópski -a -o [ prva oblika tudi žiroskópski ] prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na giroskop: giroskopske naprave / giroskopsko gibanje
navt. giroskopski kompas girokompas

gís -a tudi -- m ( ȋ )
glasb. za polton zvišani ton g: igrati od gisa naprej ; prvi del zloženk: skladba v gis-molu

gízda -e ž ( ī )
star. razkošje , sijaj : pokazala se je v vsej svoji gizdi ; stali so tam v gizdi svetlih rokavic in temnih frakov
// zastar. gizdavost , nečimrnost : ta nizka čast ni prijala njegovi gizdi

gizdalín -a m ( ȋ )
ekspr. moški, ki se pretirano skrbno oblači in domišljavo vede: mlad mestni gizdalin ; pariški gizdalini ; obnaša se kot pravi gizdalin

gizdalínček -čka m ( ȋ )
slabš. manjšalnica od gizdalin: mladi, polizani gizdalinčki

gizdalíniti -im nedov. ( í ȋ )
ekspr. gizdalinsko se oblačiti, vesti: gizdalinili so v svojih z zlatom pošitih uniformah

gizdalínka -e ž ( ȋ )
ekspr. ženska, ki se pretirano skrbno oblači in domišljavo vede: mala gizdalinka

gizdalínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na gizdaline: nosil je tesno gizdalinsko obleko ; gizdalinsko vedenje / gizdalinski častniki

gizdalínstvo -a s ( ȋ )
ekspr. lastnost, značilnost gizdalinskega človeka: težko prenašam njegovo gizdalinstvo / gizdalinstvo v oblačenju

gízdati se -am se nedov. ( ī ȋ )
star. bahati se, postavljati se, ponašati se: mladi lepotci so se gizdali z rožnatimi kravatami

gízdav -a -o tudi gizdàv -áva -o prid. ( í; ȁ á )
star. ki s svojim videzom ali vedenjem vzbuja pozornost: bil je gizdav in domišljav ; gizdave meščanke v dragi kožuhovini / v roki je držal gizdavo palico ; nosil je gizdavo uniformo / zastar. gizdav cvet bujen

gízdavec tudi gizdávec -vca m ( í; ȃ )
zastar. gizdalin , nečimrnik : ošaben gizdavec

gízdavka tudi gizdávka -e ž ( í; ȃ )
zastar. gizdalinka , nečimrnica : mlade mestne gizdavke

gízdavost in gizdávost -i ž ( í; á )
star. lastnost, značilnost človeka, ki s svojim videzom ali vedenjem vzbuja pozornost: motila jo je njegova gizdavost / rad je imel eleganco, preziral pa je gizdavost ; ženska gizdavost

glace gl. glaze

glaciácija -e ž ( á )
geol. prekritje kakega predela zemeljskega površja z ledeniki; poledenitev

glaciál -a m ( ȃ )
geol. vsaka od daljših hladnejših dob v pleistocenu, poledenitev: favna glaciala

glaciálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na glacial: jezero glacialnega izvora ; glacialni relikti / glacialna doba glacial
geogr. glacialna erozija erozija zaradi delovanja ledenika

glaciológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za glaciologijo: geologi in glaciologi

glaciologíja -e ž ( ȋ )
veda o delovanju ledenikov v sedanjosti in v geološki preteklosti:

glaciolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
geogr. nanašajoč se na glaciologe ali glaciologijo: glaciološke raziskave ; glaciološka dognanja

glád in -a m ( ȃ )
1. občutek potrebe po jedi; lakota : najhujši glad ga je že minil ; nič več ne čuti gladu ; utešiti glad ; v prijetni družbi je čisto pozabil na glad / pri njih ji ne bo treba trpeti gladu ; pren., ekspr. glad po zemlji
2. pomanjkanje hrane: začel jim je groziti glad ; tisoči so umirali od gladu

gladčína -e ž ( í )
knjiž. gladka površina: voli bi si skoraj polomili noge na gladčini ledu

gládek -dka -o, stil. gladák gládka -o in prid. , gladkêjši tudi glájši ( á; ȃ á )
1. ki ima površino brez izboklin, vdolbin: gladek les ; bel, gladek papir ; gladka cesta ; gladka površina, stena ; tla so bila gladka kakor marmor / v gladkih gubah padajoče zavese / imela je gladko, belo polt / gladka puškina cev cev, ki nima znotraj spiralastih žlebov
// preprosto oblikovan: dala si je narediti gladko obleko / nazaj počesani, gladki lasje ki niso kodrasti, skodrani ; gladko blago enobarvno; brez vzorcev
// drsen , spolzek : spodrsniti na gladkem ledu
2. slovnično, stilno zelo izoblikovan: skrben, gladek prevod ; gladki verzi ; jezik v romanu je lep, gladek / gladek dialog drame ; govorila je z gladkimi, ubranimi besedami
3. ki poteka brez težav, ovir: gladek potek dogodkov ; mislili so, da bo opravek bolj gladek / publ. gladka zmaga naših košarkarjev
njegov glas je bil sladek in gladek pretirano vljuden, prijazen ; ima lep, gladek nastop uglajen, brezhiben
anat. gladke mišice mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje ; bot. gladki bor bor z mehkimi iglicami in sprva gladko skorjo, po izvoru iz Severne Amerike, Pinus strobus ; film. gladka stran filma stran filmskega traku, ki ni prevlečena z emulzijo ; gastr. gladka omaka omaka, ki je enakomerno gosta

gláden -dna -o prid. ( á ā )
knjiž. ki čuti potrebo po jedi; lačen : otrok je gladen in žejen ; gladna žival / skušali so jih rešiti gladne smrti od lakote
// z rodilnikom ki si zelo želi česa: bili so gladni krvi ; dobrote in ljubezni gladen otrok

gládenje -a s ( á )
glagolnik od gladiti: uspavati z gladenjem / gladenje površine glajenje
kozm. ročna masaža, pri kateri se (koža) gladi

gládež 1 -a m ( ȃ )
ekspr. stradanje : siromak, obsojen na večni gladež

gládež 2 -a m ( ȃ )
priprava za glajenje površine; gladilnik : leseni gladež
etn. gladež, bunkež, pumpež igra, pri kateri položijo igralci roke na mizo, eden izmed njih pa s pestjo drsa po mizi in nenadoma koga udari z njo

gládež 3 -a m ( ȃ )
bot., navadno v zvezi navadni gladež trnat plevel z rožnatimi cveti, Ononis spinosa:

gladiátor -ja m ( ȃ )
pri starih Rimljanih borilec z nasprotnikom ali z divjimi zvermi pri javnih igrah: nekaj sužnjev so odbrali za gladiatorje ; boj gladiatorjev

gladiátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na gladiatorje: gladiatorsko orožje / gladiatorske igre

gladiátorstvo -a s ( ȃ )
kar se nanaša na gladiatorje ali gladiatorske igre: starorimsko gladiatorstvo / ekspr. telesna kultura ne sme postati gladiatorstvo

gladijóla tudi gladióla -e ž ( ọ̑ )
liliji podobna vrtna rastlina z dolgimi, trdimi listi in velikimi cveti: raznobarvne gladijole ; gomolji gladijol

gladílce -a s ( ī )
manjšalnica od gladilo: majhne ploskve v štukaturi je zgladil z gladilcem
metal. priprava za glajenje peska v kalupu

gladílec -lca [ gladiu̯ca in gladilca ] m ( ȋ )
1. delavec, ki gladi površino: gladilec kovin, papirja
2. priprava za glajenje površine; gladilnik

gladílen -lna -o prid. ( ȋ )
s katerim se gladi površina: gladilni stroj ; gladilna sredstva
strojn. gladilni boben boben za glajenje mnogo drobnih kovinskih izdelkov hkrati

gladílka -e [ tudi gladiu̯ka ] ž ( ȋ )
priprava za glajenje površine: zidarska gladilka

gladílnica -e ž ( ȋ )
delavnica ali tovarniški obrat, kjer se gladi površina: delati v gladilnici

gladílnik -a m ( ȋ )
priprava za glajenje površine: čevljarski gladilnik / zastar. krojaški gladilnik likalnik
papir. priprava na papirnem stroju iz več gladkih jeklenih valjev, med katerimi se premika papirna plast, da se zgladi ; strojn. fini brusni kamen za zadnje, ročno brušenje orodja

gladílo -a s ( í )
priprava za glajenje površine: strugarsko, zidarsko gladilo

gladína -e ž ( í )
1. površina tekočine, zlasti vode v naravi: jezerska gladina je vzvalovila ; mirna vodna gladina ; bleščeča gladina morja / knjiž. s trdnjave je lep pogled na morsko gladino na morje ; pren. dogodek je močno razburkal mirno gladino njihovega življenja
// zgornja meja tekočine, zlasti vode v naravi: čoln so našli tri metre pod gladino ; gladina jezera se zviša vsako uro za nekaj centimetrov ; gladina podtalne vode
geogr. morska gladina povprečna zgornja meja, črta morja kot izhodišče za merjenje nadmorske višine
2. knjiž. gladkost : izredna gladina kože

gladínski -a -o ( ȋ )
pridevnik od gladina: gladinske razlike oceanov

gladíšnik -a m ( ȋ )
bot. zdravilna rastlina s pernatimi listi in rumenimi cveti v dolgih klasih, Agrimonia eupatoria:

gláditi -im nedov. , tudi gladíla ( á ȃ )
1. delati kaj gladko, ravno: gladiti les, papir, površino / star. gladiti perilo likati ; pren. spretno je gladila pot njegovim načrtom
// slovnično, stilno izboljševati: gladiti jezik ; skrbno je gladil prevod
2. premikati roko po čem: v zadregi je gladila prt na mizi ; gladiti se po glavi ; samovšečno si je gladil dolgo brado
// ljubkujoče premikati roko po čem; božati : gladila ga je po laseh ; nežno je gladila otroka po licu
ekspr. v šoli so otroka trdo prijeli, doma so ga pa gladili so z njim prizanesljivo ravnali ; ekspr. gladiti spore poravnavati

gladko... prvi del zloženk
nanašajoč se na gladek: gladkobesednost, gladkoceven, gladkodlak, gladkolusk

gladkodlák in gladkodlàk -áka -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima gladko, ravno dlako: gladkodlaki konji

gladkolás in gladkolàs -ása -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima gladke, ravne lase: gladkolaso dekle

gladkolásec -sca m ( ȃ )
kdor ima gladke, ravne lase: gladkolasci in kodrolasci

gladkorép in gladkorèp -épa -o prid. ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
ki ima rep z gladko, ravno dlako: gladkorepa žival

gládkost -i ž ( á )
lastnost, značilnost gladkega: mehkost, gladkost, hrapavost površine ; gladkost in lesk poda / s prirojeno gladkostjo je obvladoval položaj

gládkosten tudi gladkósten -tna -o ( á; ọ̑ )
pridevnik od gladkost: gladkostna obdelava
teh. gladkostna apretura

gládnež -a m ( ȃ )
star. lačen človek: nasitil je gladneža

gládnica -e ž ( ȃ )
bot. nizek plevel z belimi ali rumenimi cveti, Draba: zimzelena gladnica

gládov -a -o tudi gladôv in gladòv -ôva -o prid. ( ā; ó; ȍ ó )
nar. požrešen , lakomen : Odmerili so mu kos vrta in njivo. Saj brat res ni bil gladov (F. Bevk)

gladoválec -lca [ gladovau̯ca tudi gladovalca ] m ( ȃ )
kdor protestno odklanja hrano z namenom izsiliti izpolnitev postavljenih zahtev: zahteve gladovalcev

gladovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od gladovati: večletno gladovanje ga je zelo izčrpalo

gladováti -újem nedov. ( á ȗ ) knjiž.
1. živeti v pomanjkanju hrane; stradati : dovolj hrane smo dobili, ne bomo več gladovali ; po zadnjih podatkih gladujeta dve tretjini ljudi
// z določenim namenom ne uživati jedi: namenila se je gladovati, da bi shujšala ; sklenili so gladovati, dokler ne bodo izpolnjene njihove zahteve
2. čutiti potrebo po jedi; biti lačen : preveč so gladovali, da bi mogli iti še naprej ; deček je večkrat gladoval

gladôven tudi gládoven -vna -o prid. ( ō; ā )
1. nar. lačen : mukanje gladovne živine / obsojeni so bili na gladovno smrt od lakote
// požrešen , lakomen : zelo je gladoven na meso
2. v zvezi gladôvna stavka protestno odklanjanje jedi z namenom izsiliti izpolnitev postavljenih zahtev: pripravljati, začeti gladovno stavko ; priporniki so se odločili za štirinajstdnevno gladovno stavko ; z gladovno stavko v rovih so dosegli zvišanje mezd

gladôvnik -a m ( ȏ )
kdor protestno odklanja hrano z namenom izsiliti izpolnitev postavljenih zahtev: ministrstvo je gladovnika pozvalo, naj neha stavkati in poišče pravico na sodišču

gladovnják -a m ( á )
nar. lačen človek: mati je hitela domov, kjer jo je čakala kopica gladovnjakov / okrog kuhinje so še oprezali najhujši gladovnjaki požrešneži, nenasitneži

gladúh -a m ( ū )
star. lačen človek:

glágol -a m ( á )
jezikosl. pregibna beseda, ki lahko izraža dogajanje v času, potekanju v času, naklonu in načinu: spregati glagol ; določiti glagolu osebo, število in čas / dovršni glagol ki izraža po trajanju omejeno dejanje kot zgoščeno, zaključeno celoto (z začetkom, koncem in vsem vmes) ; končno dovršni glagol ki poudarjeno izraža konec dejanja ; začetno dovršni glagol ki poudarjeno izraža začetek dejanja ; nedovršni glagol ki (zlasti glede na sobesedilo) izraža trajanje, ponavljanje ali zgolj obstoj dejanja ; nepravilni glagoli pri katerih nekatere njihove oblike niso enostavno predvidljive iz drugih ; pomožni glagol s katerim se tvorijo časi, nakloni ali načini ; prehodni glagol s predmetom ; direktno prehodni glagol s predmetom v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku

glagólica -e ž ( ọ̑ )
najstarejši slovanski črkopis: zgodovinska listina v glagolici

glagolít -a m ( ȋ )
zastar. glagoljaš : hrvaški glagolit

glagoljáš -a m ( á )
katoliški duhovnik, ki opravlja bogoslužje v cerkveni slovanščini: dalmatinski glagoljaši

glagoljáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na glagoljaše ali glagoljaštvo: glagoljaške knjige / glagoljaški duhovnik glagoljaš

glagoljáštvo -a s ( ȃ )
dejavnost glagoljašev: glagoljaštvo v Dalmaciji

glágolnik -a m ( á )
jezikosl. samostalniška glagolska oblika, ki pomeni dejanje, stanje: glagolnik od odstopati, usmrtiti ; oblike glagolnika

glágolski 1 -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na glagol: glagolska raba ; glagolsko dejanje / glagolski način ; glagolski samostalnik ; glagolski vid ; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način

glágolski 2 -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na glagolico: glagolske črke ; glagolska pisava / glagolski spomeniki slovanska besedila, zapisana v glagolici

gláj -a m ( ȃ )
zastar. gladka površina, gladina: vodni glaj ; glaj lošča

glája -e ž ( á )
star. glajenje : glaja lesa

glájenje tudi glajênje -a s ( á; é )
glagolnik od gladiti: glajenje poda / glajenje in likanje blaga / glajenje sporov

glájenka in glajênka -e ž ( ȃ; é )
kem., navadno v zvezi svinčeva glajenka rumen prah, ki se uporablja zlasti za izdelovanje fajančnega lošča:

glájevec -vca m ( á )
etn. nož za izdelovanje suhe robe: žlico je bilo treba še obdrgniti z glajevcem

glájt -a m ( ȃ )
nar. prostor pod ostrešjem skednja: slamo so zmetali na glajt
// obrt. žarg. tram ostrešja, ki drži, nosi spodnji del škarnikov; kapna lega 1 :

glamour ipd. gl. glamur ipd.

glamúr -ja m ( ȗ )
razkošje, eleganca, lepota, ki vzbujajo pozornost, občudovanje, zlasti na področju mode, oblikovanja, popularne kulture: na filmski festival skušajo privabiti čim več glamurja in znanih obrazov ; filmski glamur ; blišč in glamur / svet glamurja

glamúren -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na glamur: glamurni stil ; glamurni svet igralništva ; glamurna modna prireditev

glamurózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na glamur: glamurozen videz ; glamurozen dogodek ; glamurozna obleka ; glamurozna revija ; glamurozna zabava

glás tudi -a m , mn. glasôvi stil. glási ( ȃ )
1. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi: glas mu je postajal vse bolj umirjen ; od razburjenja se ji je glas tresel ; posnemati otroške glasove ; spoznati koga po glasu ; globok, nizek, zamolkel, pog. debel glas ; tanek, visok glas ; krepek glas ; hripav, mehek, nežen, zvonek glas ; moški, otroški, ženski glasovi ; govoriti s pridušenim glasom ; slab glas komaj slišen ; z ostrim, rezkim, trdim glasom je zahteval odgovor ; sladek glas pretirano vljuden, prijazen ; vesel, žalosten glas ; prijetna barva glasu ; govorila je z očitkom v glasu / ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje ; iz veže so se zaslišali glasovi prihajajočih govorjenje / na glas govoriti, peti naglas ; jokati, smejati se na ves glas zelo glasno
// zvok, ki ga daje žival: oglašati se s tankim piskajočim glasom ; žvižgajoči glas kosa / Glas! kot ukaz psu zalajaj
2. zvok, ki ga daje izvajalec pri petju: preizkušati glasove ; basovski glas ; pevka ima čist glas / zbor moških in zbor ženskih glasov / skladba za glas in klavir / pog. dajal je glas in silil k petju intoniral melodijo
3. zvok, ki ga daje kak predmet in je zanj značilen: po dolini se je razlegal glas zvonov ; struna ima prijeten glas ; glas konjskih kopit ; glas trobente / zamolkel glas pri padcu, udarcu
4. kar se širi navadno s pripovedovanjem: po vasi se je raznesel, razširil glas ; glas o tem je šel po vsem mestu govorica ; sliši se glas, da je zmagal / star. dobiti, poslati, prinesti glas sporočilo, obvestilo / o njem je šel glas, da je hudoben človek se je govorilo
// navadno v zvezi z dober, slab med ljudmi znano, ustaljeno (pozitivno ali negativno) mnenje o kom: prišel je na slab glas ; naenkrat je bil ob dober glas ; spravil jo je v slab glas ; prišel je na glas, da je malo prismuknjen ; biti na dobrem, slabem glasu ; ta ženska ni na najboljšem glasu ; biti na glasu dobrega gospodarja
5. navadno s prilastkom izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice: glas kolektiva ; glas ljudstva / tu in tam se slišijo kritični glasovi ; pren., knjiž. poslušati glas srca ; očitajoč notranji glas ; glas krvi, strasti ; glas pameti ; glas vesti
6. odločitev, mnenje posameznika pri glasovanju: dati, oddati svoj glas ; zmagati z enim glasom ; kandidat je dobil večino glasov ; predlog, sprejet z vsemi glasovi
star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl ; hotela je še nekaj reči, a ji je od razburjenja glas zastal v grlu je nenadoma utihnila ; dolgo ni bilo nobenega glasu od njega nič se ni vedelo o njem; se ni javil, ni pisal ; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal ; ekspr. tudi on je povzdignil svoj glas povedal svoje mnenje; začel govoriti, spregovoril ; povzdignil je glas začel je glasneje govoriti ; star. skleniti, trditi v en glas soglasno ; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem ; bibl. glas vpijočega v puščavi razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha ; star. pesem domačega glasu v domačem jeziku ; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano ; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori ; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče
glasb. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu ; prvi glas najvišji glas v vokalnem stavku ; jezikosl. glas najmanjša akustična enota govorjenega jezika ; zliti glas sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine; afrikata ; znak za glas e ; med. menjati glas mutirati ; pravn. posvetovalni glas brez pravice odločanja

glásba -e ž ( ȃ )
1. umetnost, katere izrazno sredstvo je zvok: proučevati glasbo ; biti dovzeten za glasbo ; festival sodobne glasbe / baletna, cerkvena, filmska, plesna glasba ; klasična, ljudska glasba ; lahka, resna, zabavna glasba ; instrumentalna, vokalna glasba / svetovna glasba ki združuje elemente lokalne ali etnične tradicije in popularne glasbe / profesor glasbe ; akademija za glasbo / ekspr. goveja glasba narodno-zabavna glasba
// glasbeno delo: napisati glasbo za film ; avtor glasbe k drami je znan komponist
2. izvajanje glasbenih del: rad posluša glasbo / orkestralna, zborovska glasba ; spored lahke glasbe ; pren., ekspr. sladka glasba njenega glasu
glasb. absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova ; atonalna glasba ; elektronska glasba katere zvočno gradivo ne nastaja z glasbenimi instrumenti, ampak v posebnih elektronskih napravah ; komorna glasba za izvajanje z manjšim številom glasbenikov ; konkretna glasba ki uporablja kot gradivo preoblikovane zvoke iz realnega sveta ; programska glasba ; gled. scenska glasba ki spremlja, dopolnjuje uprizoritev dramskega dela

glásben -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na glasbo: glasbena kritika, kultura, zgodovina ; sistematična glasbena vzgoja ; skladba je odlično glasbeno delo / glasbeni bienale ; glasbena revija / glasbeni pedagog, pouk ; obiskovati glasbeno šolo ; izpit iz glasbene teorije / predvajati glasbeni film ; glasbena oprema predstave ; glasbena spremljava / glasbeni spored ; radijska glasbena oddaja / glasbeni avtomat ; glasbeni instrumenti ; glasbena skrinja / glasbena križanka ; pren., ekspr. glasbena govorica velikega mojstra
glasb. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja ; glasbeni okrasek okrasni ton, ki ni bistveno vezan z melodičnim tokom ; (glasbeni) stavek tehnično-kompozicijska uresničitev glasbenih idej ; glasbena drama opera, v kateri sta si dramski tekst in glasba enakovredna ; glasbena medigra glasba med dvema dejanjema odrskega dela ; glasbene vilice kovinska palica, ki se končuje v obliki črke U, za dajanje intonacije

glásbenica -e ž ( ȃ )
ženska, ki se ukvarja z glasbo: izredna glasbenica

glásbenik -a m ( ȃ )
kdor se ukvarja z glasbo: ustvarjalni in poustvarjalni glasbeniki ; nastop mladih glasbenikov

glásbenokrítičen -čna -o prid. ( ȃ-í )
nanašajoč se na glasbeno kritiko: glasbenokritični poskus / glasbenokritična osebnost

glásbenopedagóški -a -o prid. ( ȃ-ọ̑ )
nanašajoč se na glasbeno vzgojo: glasbenopedagoško prizadevanje / glasbenopedagoška literatura

glásbenoprosvéten -tna -o prid. ( ȃ-ẹ̑ )
glasbenopedagoški : glasbenoprosvetno delo

glásbenovzgójen -jna -o prid. ( ȃ-ọ̑ )
nanašajoč se na glasbeno vzgojo: glasbenovzgojne metode

glásbenozgodovínski -a -o prid. ( ȃ-ȋ )
nanašajoč se na glasbeno zgodovino: glasbenozgodovinski spis

glasbílar -ja m ( ȋ )
izdelovalec glasbil:

glasbílarstvo -a s ( ȋ )
izdelovanje glasbil: izučiti se glasbilarstva

glasbílo -a s ( í )
priprava za proizvajanje tonov: igrati na glasbilo ; ljudsko glasbilo ; trgovina z glasbili / godala in druga orkestrska glasbila

glasbo... prvi del zloženk
nanašajoč se na glasbo: glasboslovec, glasbosloven, glasbotvoren

glasboslôvec -vca m ( ȏ )
knjiž. kdor se ukvarja z raziskovanjem glasbe; muzikolog

glásek -ska m ( ȃ )
ekspr. manjšalnica od glas: glasek se ji je malo tresel / jokavi glasek otroka ; tanek glasek

glásen -sna -o, stil. glasán glásna -o in -ó, stil. glasèn -snà -ò prid. , glasnêjši ( á; ȃ á; ə̏ ȁ )
1. zelo dobro slišen: pogovor je vedno bolj glasen ; zbudi ga glasno petje ; pozdravili so ga z glasnim ploskanjem / glasen potok
// slišen sploh: glasen jok ; glasen pozdrav ; pogovor je pretrgal glasen smeh / ekspr. glasni udarci srca
2. ki mnogo, zelo slišno govori: glasni ljudje ; težko se je znašel med tako glasnimi gosti ; bil je vedno glasnejši in zabavnejši / glasna, razigrana družba ; glasna skupina sejmarjev ; pren., ekspr. o tej zadevi je bil tisk zelo glasen
// knjiž. ki ima močen glas: glasen lovski rog ; glasen zvon ; glasna piščalka

glasílec -lca [ glasiu̯ca tudi glasilca ] m ( ȋ )
knjiž., s prilastkom kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor; glasnik 2 : glasilec novega življenja

glasílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki tvori glas: glasilne priprave

glasílka -e ž ( ȋ )
nav. mn., anat. prožna guba sluznice v grlu za tvorjenje glasu: napenjati glasilke ; vnetje glasilk / ekspr. ta otrok ima pa dobre glasilke

glasílo -a s ( í )
tiskano ali pisano sredstvo za razširjanje idej kake skupine, organizacije: šolsko glasilo izhaja vsak mesec ; študentje imajo svoje glasilo ; kulturno, politično, strokovno glasilo ; urednik društvenega glasila / v socializmu glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije

glasíti se 1 -ím se nedov. ( ī í ) knjiž.
1. zlasti pri napovedovanju imeti naslednjo vsebino, biti tak: Pitagorov izrek se glasi: a 2 + b 2 = c 2 ; moja trditev se glasi ; sodba se je glasila: pet let ječe ; pismo se je glasilo takole / odgovor se je glasil kratko in ostro / z oslabljenim pomenom: kako se glasi vaš naslov ; rezervacija se glasi na vaše ime je
2. s prislovnim določilom biti slišen: od hiše sem se je glasil pridušen, že hripav jok ; zamolklo zvonjenje se je glasilo iz daljave ; iz sobe se glasi veselo žvenketanje kozarcev / vsepovsod se je glasila pesem

glasíti se 2 in glásiti se -im se nedov. ( ī á )
zastar. oglašati se: otrok je zbujen, se že glasi ; prepelica se glasi

glaskoválen -lna -o prid. ( ȃ )
šol., v zvezi glaskovalna metoda metoda pri pouku branja, po kateri se najprej berejo posamezni glasovi, nato pa vežejo v besedo:

glaskovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od glaskovati:

glaskováti -újem nedov. ( á ȗ )
šol. brati nevezano posamezne glasove v besedi: težke besede je treba večkrat glaskovati

glasníca -e ž ( í )
1. s prilastkom ženska, ki javno izraža, razširja kako idejo, nazor: glasnica novega življenja / umetnost kot glasnica človečanstva
2. knjiž. ženska, ki prinaša kako novico ali sporočilo; kurirka : vest o smrti, ki mu jo je prinesla glasnica, ga je močno zadela

glásnik 1 -a m ( ȃ )
zastar. najmanjša akustična enota govorjenega jezika; glas

glasník 2 -a m ( í )
1. s prilastkom kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor: bil je glasnik idealov takratne mladine ; glasnik svobode / težke naloge pesniškega glasnika
2. knjiž. kdor prinaša kako novico ali sporočilo; sel , kurir : vest so poslali po posebnih glasnikih

glásnikovec -vca m ( ȃ )
sodelavec lista Slovenski glasnik:

glásniški 1 -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na list Slovenski glasnik: glasniška doba

glasníški 2 -a -o ( ȋ )
pridevnik od glasník: glasniška razvnetost

glásnost -i ž ( á )
1. lastnost, značilnost glasnega: glasnost pogovora je upadala, začeli so govoriti šepetaje / zaradi glasnosti orkestra pevcev ni bilo slišati
2. jakost slušnega vtisa: glasnost tona ; glasnost in barva zvoka ; merjenje glasnosti
3. politično gibanje v Sovjetski zvezi v osemdesetih letih 20. stoletja, ki je zagovarjalo načelo odprtosti, transparentnosti v kulturnem, gospodarskem in političnem življenju: s prihodom glasnosti in perestrojke so se pojavila prva znamenja demokratizacije

glásom predl. ( ȃ )
pisar., z rodilnikom na podlagi, po: glasom odredbe je udeležba obvezna

glasoslôven -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na glasoslovje: glasoslovni zakoni ; glasoslovna pravila

glasoslôvje -a s ( ȏ )
jezikosl. nauk o glasovih: glasoslovje in besedotvorje

glasotvóren -rna -o prid. ( ọ̄ )
jezikosl. ki tvori, oblikuje artikulirane glasove: glasotvorne prvine

glasoválec -lca [ glasovau̯ca ] m ( ȃ )
kdor glasuje: za predlog se je izrekla večina glasovalcev

glasoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na glasovanje: glasovalna pravica / glasovalne skrinjice so bile polne glasovnic ; glasovalni listek glasovnica / publ., nav. slabš. glasovalni stroj vse, kar v zvezi z volitvami, glasovanjem dela kaka skupina za svojo zmago

glasoválka -e [ glasovau̯ka ] ž ( ȃ )
ženska, ki glasuje:

glasovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od glasovati: razveljaviti glasovanje ; javno, tajno glasovanje ; glasovanje o predlaganih kandidatih ; glasovanje z dviganjem rok ; izid glasovanja ; zagotoviti pravico glasovanja / vzdržati se glasovanja ; dati predlog na glasovanje

glasováti -újem dov. in nedov. ( á ȗ )
ustno ali pisno izraziti svojo odločitev ali mnenje, zlasti pri volitvah: glasovati proti predlogu, za predlog ; za omenjenega kandidata je glasovalo največ volivcev ; o zakonskem predlogu bodo glasovali po končani obravnavi ; glasovati z dviganjem rok

glasôven -vna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na glas: odpravljati govorne in glasovne motnje ; enotna in pravilna izreka posameznih glasov in glasovnih skupin ; občudovali so glasovno ubranost recitatorjev / to je zbor s sijajnim glasovnim materialom ; ta skladba zahteva, zlasti v sopranih, velik glasovni obseg ; pevka z zavidljivo glasovno višino
jezikosl. glasovni pojavi spremembe, prilagoditve glasov ; lit. glasovna figura posebej izbrani in uporabljeni glasovi za pesniško izražanje

glasovír -ja in -a m ( ȋ )
zastar. klavir : igrati na glasovir

glasovít -a -o prid. ( ȋ )
zastar. slovit , znan : glasovit učenjak ; ustavil se je v glasoviti krčmi ; glasovito ime

glasôvje -a s ( ȏ )
več glasov, glasovi: glasovje slovenskega jezika

glasôvnica -e ž ( ȏ )
listek, na katerega napiše glasovalec svojo odločitev ali mnenje: izpolniti, oddati glasovnico ; voliti z glasovnicami ; neveljavne glasovnice

glauberjev -a -o [ gláu̯berjev- ] prid. ( á )
kem., v zvezi glauberjeva sol in Glauberjeva sol natrijev sulfat s kristalno vodo v obliki brezbarvnih kristalov: predpisati za odvajalo glauberjevo sol

gláva -e stil. ž , rod. mn. gláv ( á )
1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli ; glava mu je klonila, omahnila na prsi ; dvigne glavo in ga bistro pogleda ; z dlanmi podpreti glavo ; sneti klobuk z glave ; čez glavo se odeti ; dati ruto na glavo ; poln jerbas je zadela na glavo ; pod glavo si je položil blazino ; udariti koga po glavi ; debela, plešasta glava ; človek z dolgo, ozko glavo ; deli, kosti glave ; oblika glave ; poškodba glave ; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo ; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se ; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej ; kri ji je silila v glavo ; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico / njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti ; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje / bil je za glavo višji od drugih za višino glave / kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju
a) žalosti, zadrege: nagniti glavo ; povesiti, skloniti glavo
b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo
c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo ; zmajati z glavo
č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena
d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo ; pren. dohodek na glavo (prebivalca) ; koliko glav (živine) imaš v hlevu?
// ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako ; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja ; vzeti komu glavo obglaviti ga ; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado ; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga ; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo ; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo ; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl
2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov ; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi ; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben ; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen ; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen ; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo ; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična ; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti ; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo ; pog. stvar si je vtepla v glavo ; misel se ji je zapičila v glavo ; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih ; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je ; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran ; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje ; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave ; pog. bolj počasne glave je ; ima (dobro) glavo se lahko uči , trdo glavo se težko uči ; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven
// s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava ; izrazita filozofska glava ; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar ; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave
3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine
4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa
a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej ; skalne glave gor ; glava lesenega pomola / glava kolone
b) po obliki: glave žebljev ; vijaki brez glav ; ponvica za glavo stegnenice
c) po pomembnosti: plužna glava ; glava šivalnega stroja
// okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave ; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave / daj mi glavo čebule (eno) čebulo / knjiž. roža je nagnila glavo cvet
5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave ; glava Ljubljanskega zvona
// kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov
ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice ; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden ; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave ; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi ; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju ; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni ; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti ; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko ; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati ; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim ; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten ; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti ; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati ; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali ; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo ; pog. vedeti, znati iz glave na pamet ; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled ; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko ; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi ; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo ; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine ; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj ; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja ; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo ; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu ; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne ; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari ; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten ; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je ; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden ; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke ; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti ; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj ; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj ; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari ; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške ; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna ; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen ; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški ; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo ; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja ; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče ; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila ; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo ; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti ; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku ; več glav več ve ; preg. po slabi družbi rada glava boli ; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi ; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici ; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del ; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice ; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe ; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu ; etn. lov na glave pri prvotnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje ; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu ; gozd. glava sekire debelejši del sekire ; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota ; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila ; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat ; frezalna glava ; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje ; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice ; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje ; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami ; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice

glaváč -a m ( á )
slabš. kdor ima debelo, veliko glavo; debeloglavec : tega glavača ni težko opaziti med množico / kot psovka tebi se ne da nič dopovedati, glavač trmasti
bot. glavač trajnica s trnato nazobčanimi listi in modrimi ali belkastimi cveti, Echinops ; zool. glavači morske ali sladkovodne ribe z zelo veliko in široko glavo, Cottidae; roparski kiti z veliko glavo in močnim zobovjem v spodnji čeljusti, Physeteridae

glaváča -e ž ( á )
slabš. debela, velika glava: za tako glavačo je vsak klobuk premajhen

glaváček -čka m ( á )
ljubk. manjšalnica od glavač: Moj glavaček, kopitljaček gleda v nebo, dlan izteza (F. Levstik)

glavàn tudi glaván -ána m ( ȁ á; ȃ ) ekspr.
1. kdor ima debelo, veliko glavo: tisti glavan ga je pretepel
2. svojeglav, trmast človek: ne bo odnehal, prevelik glavan je

glavána -e ž ( ā )
ženska ali žival, ki ima debelo, veliko glavo: taka glavana je
preg. sova sinici glavana pravi človek (rad) očita človeku napake, kakršne ima sam v še večji meri

glavár -ja m ( á )
star. poglavar : proglasil se je za glavarja ; plemenski glavarji / glavar hajduške čete / okrajni glavar v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji predstojnik političnega okraja
zgod. deželni glavar v fevdalizmu vladarjev namestnik v deželi; v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželnega zbora in deželnega odbora

glavaríca -e ž ( í )
star. poglavarka : rade so poslušale svojo glavarico
// star. glavarjeva žena: proslave sta se udeležila glavar in glavarica

glavarína -e ž ( ī )
nekdaj davek od osebe: plačevati glavarino

glaváriti -im nedov. ( á ȃ )
star. biti poglavar: četi je glavaril najhrabrejši med njimi / županiti in glavariti

glavárka -e ž ( á )
star. glavarjeva žena: navzoča sta bila glavar in glavarka

glavárstvo -a s ( ȃ ) v stari Avstriji
1. urad okrajnega ali okrožnega glavarja: oditi na glavarstvo / okrajno, okrožno glavarstvo
2. naslov, dejavnost glavarjev: odrekel se je glavarstvu
3. ozemlje, ki pripada političnemu okraju: razglas so prebrali po celem glavarstvu

glavàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
ekspr. ki ima debelo, veliko glavo: bil je plečat in glavat / glavato zelje

glavática -e ž ( ȃ )
1. zool. postrv, ki živi samo v jadranskem porečju, Salmo marmoratus: ujel je težko glavatico
2. zastar. glavnata solata: zgodnja glavatica

gláven 1 -vna -o prid. ( ȃ )
ki je po pomembnosti na prvem mestu: glavni deli česa ; glavni krivec ; dosegel je glavni namen ; glavni kmetijski pridelek določenega območja ; to je eden izmed glavnih vzrokov ; glavni znak bolezni ; glavna dejavnost podjetja ; njegova glavna napaka ; glavna oseba drame ; glavna sestavina česa ; glavne stvari sem že uredil ; glavna točka seje ; interpretacija glavnih vlog ; glavne politične zahteve ; glavna prometna žila / popisati dogodek v glavnih obrisih / glavna sezona
// ki je po pomembnosti na prvem mestu in navadno tudi največji: glavni dobitek na loteriji ; glavni oltar v cerkvi ; glavni trg ; glavni vhod ; glavni vod ; glavna vrata / glavna cesta ; glavno mesto države
// ki ima večjo, največjo odgovornost: glavni blagajnik ; glavni inženir ; glavni urednik ; glavna sestra v bolnišnici / glavni odbor najvišji, osrednji odbor kake organizacije
imeti glavno besedo pomembno vlogo pri odločanju
arhit. glavna ladja osrednja cerkvena ladja, navadno širša in višja od stranskih ; film. glavni snemalec snemalec, ki snema osrednje dogajanje filma in vodi delo drugih snemalcev ; fin. glavna knjiga knjiga ali kartoteka, sestavljena iz sintetičnih kontov ; gastr. glavna jed najizdatnejši del kosila ali večerje ; geom. glavna normala ; jezikosl. glavni stavek neodvisni stavek podredja, ki ima dopolnilo v odvisnem stavku ; glavni števnik števnik, ki izraža količino štetega ; min. glavna ploskev somernosti vodoravna ploskev somernosti ; navt. glavni jambor jambor na ladji, drugi od spredaj ; glavno jadro jadro na glavnem jamboru ; petr. glavna rudnina rudnina, ki nastopa v kamnini v največji množini ; pravn. glavni dolžnik ; glavna obravnava obravnava, na kateri odloča sodišče o utemeljenosti tožbe ; voj. glavni stan sedež vrhovnega poveljstva v vojni; vsi pripadniki vrhovnega poveljstva ; glavni štab najvišje poveljstvo narodnoosvobodilne vojske na ozemlju posameznih jugoslovanskih narodov

gláven 2 -vna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na glavo: glavne kosti / glavna uš / glavna ruta naglavna ruta

glávica 1 -e ž ( á )
nav. ekspr. manjšalnica od glava: otrok je položil glavico mami v naročje ; drobna glavica ; glavica ga boli / glavico ji je zmešal / to je (bistra) glavica bister, nadarjen človek / lutkovna glavica / rože so obračale glavice proti soncu
ekspr. ej, glavico pa ima, glavico je pameten, iznajdljiv

glávica 2 tudi glavíca -e ž ( á; í )
rabi se samostojno ali s prilastkom majhni glavi podoben del česa: tolkel je po glavici žeblja ; bucikina glavica ; glavica pletilke ; glavice vžigalic
pog. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo ; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari
// del rastline, ki vsebuje seme ali plodove: čebula dela glavice ; lanene glavice ; makova glavica
// manjši okroglasti in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: glavica česna
anat. sklepna glavica izbočeni konec kosti v sklepu ; bot. cvetna glavica okroglasto socvetje, na katerem je mnogo popolnih, nepecljatih cvetov ; prava glavica iz več kot dveh plodnih listov nastali mnogosemenski suhi plod ; glasb. glavica polni ali prazni krožec kot del note

glavìč -íča m ( ȉ í )
odebeljeni konec predmeta, zlasti palice: meč je imel medeninast glavič ; palica s srebrnim, zlatim glavičem / sedelni glavič sprednji, nekoliko privzdignjeni del sedla
alp. nižja pečina z zaobljenim vrhom ; um. zgornji zaključni del stebra; kapitel

glavíčar -ja m ( ȋ )
teh. orodje, s katerim se oblikuje sklepna glava kovice:

glavíčast tudi glávičast -a -o prid. ( í; á )
ki ima glavice: glavičasti žeblji
bot. glavičasta plesen plesen, ki dela sivkasto prevleko po živalskih in rastlinskih snoveh, Mucor mucedo

glavíčen tudi glávičen -čna -o prid. ( ī ȋ; á )
nanašajoč se na glavico: glavični nastavek priprave
anat. glavični sklep sklep s sklepno glavico ; med. glavična lega ploda v maternici lega z glavo navzdol

glavíčica in glávičica -e ž ( í; á )
star. glavica 1 : drobna otroška glavičica

glavíčiti se -im se nedov. ( í ȋ )
med rastjo se oblikovati v glavo; delati glavo : solata, zelje se glaviči

glavína -e ž ( í )
1. meso z glave prašiča ali goveda: skuhati glavino ; dišalo je po ričetu in glavini
2. osrednji del kolesa, skozi katerega gre os; pesto 2 : škripanje glavin
3. slabš. debela, velika glava:

glavínec -nca m ( ȋ )
bot. rastlina s celorobimi ali pernatimi listi in rdečimi, modrimi ali rumenimi cveti v koških, Centaurea: modri glavinec

glavíti se -ím se in gláviti se -im se nedov. ( ī í; á ȃ )
med rastjo se oblikovati v glavo; delati glavo : solata, zelje se že glavi

glavkóm -a m ( ọ̑ )
med., vet. očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu: imeti glavkom

glávnat -a -o prid. ( ȃ )
ki ima obliko glave: glavnata solata ; glavnato zelje

glávnica 1 -e ž ( ȃ )
1. osnovni del dolga, terjatve ali hranilne vloge: glavnica se obrestuje ; plačati glavnico ; pripisati, prišteti obresti h glavnici ; pren., ekspr. njegov prikupni nastop je glavnica, ki mu prinaša visoke obresti
2. ekon. čisto premoženje podjetja; skladi : osnovati, vplačati glavnico / deležna glavnica sestavljena, pridobljena iz deležev ; delniška glavnica pridobljena s prodajo delnic ; kritna glavnica namenjena za kritje prevzetih obveznosti zavarovalnic ; osnovna glavnica brez rezervnih skladov in dobička ; ustanovna glavnica s katero se gospodarska organizacija ustanovi
fin. obratna proračunska glavnica potrebna za premostitev med tekočimi izdatki in občasnimi dohodki ; mat. glavnica osnovna količina pri obrestnem računu

glávnica 2 -e ž ( ȃ )
bot., v zvezi škrlatno rdeča glavnica glivica zajedavka na rži in nekaterih travah; rženi rožiček

glavníčar -ja m ( ȋ )
glavnikar : tu so živeli kovači, glavničarji in drugi rokodelci

glavníčast -a -o prid. ( í )
nazobčan kakor glavnik: glavničasta črta
arheol. glavničast vzorec ornament z ostro vrezanimi vzporednimi črtami, narejenimi z glavniku podobnim orodjem

glavníček -čka m ( ī )
manjšalnica od glavnik: z glavničkom si je počesal brado ; lase je imela pritrjene s svetlimi glavnički

glávničen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na glavnica 1 : glavnični delež ; glavnične obresti ; glavnična terjatev / glavnična investicija / glavnični dolg dolg brez obresti in stroškov

glávnik 1 -a m ( ȃ )
etn. žensko pokrivalo ljudske noše iz okolice Trsta:

glavník 2 -a m ( í )
priprava za česanje las, dlake ali za pritrjevanje las: zatakniti si glavnik v lase ; česati se z glavnikom ; gost glavnik ; koščen glavnik ; žepni glavnik ; zobje pri glavniku

glavníkar -ja m ( ȋ )
izdelovalec glavnikov:

glavníkarstvo -a s ( ȋ )
obrt za izdelovanje glavnikov:

glavnína -e ž ( ī )
1. glavni, največji del vojaške enote: patrulja je zaostala za glavnino ; izvidniške čete so se v vasi združile z glavnino ; glavnina odreda se je pomikala proti severu
2. z rodilnikom glavni, največji del česa sploh: glavnina njegove literarne dejavnosti je iz časa med obema vojnama ; objaviti, ponatisniti glavnino referata / glavnina filma, romana osrednji del, jedro
anat. glavni, srednji del kakega organa ; glavnina kosti, želodca
3. glavarina

glávnja -e ž ( ȃ )
nar. zahodno veliko (tleče) poleno, navadno na ognjišču ali v peči: glavnja že dogoreva ; glavnja je mračno osvetljevala prostor

glavnjáča -e ž ( á )
v stari Jugoslaviji glavni policijski zapor v Beogradu: komunisti niso pozabili mučenja v glavnjači
// ekspr. hud zapor sploh: veliko let je preživel v glavnjačah

glavnostíčen -čna -o prid. ( ȋ )
elektr. glavnovezen : glavnostični motor

glavnovézen -zna -o prid. ( ẹ̄ )
elektr., navadno v zvezi glavnovezni motor elektromotor z zaporednim navitjem za vzbujanje magnetnega polja:

glavobòl -ôla in glavoból -a m ( ȍ ó; ọ̑ ọ̄ )
bolečine v glavi: večkrat ima glavobol ; skrbi mu povzročajo glavobol ; zbudil se je s težkim glavobolom ; prašek proti glavobolu ; pren. pogosti nemiri so povzročali voditeljem hud glavobol

glavóč -a m ( ọ̑ )
zool. majhna sluzasta morska riba z veliko glavo, Gobius:

glavonóžec -žca m ( ọ̑ )
nav. mn., zool. najvišje razviti mehkužci z lovkami okoli ust, Cephalopoda: globokomorski glavonožci ; lov na glavonožce, rake in školjke

glavopŕsje -a s ( ȓ )
zool. iz glave in oprsja zrasli del telesa rakov in pajkovcev: glavoprsje in zadek

glavorèz in glavoréz -éza m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
knjiž., ekspr. morilec , ubijalec : nacistični glavorezi

glavosèk in glavosék -éka m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
1. knjiž., ekspr. morilec , ubijalec : ustaški glavoseki
2. zastar. obglavljenje : bil je priča glavoseku

glavúra -e ž ( ȗ )
slabš. debela, velika glava: skozi okno se je pokazala glavura starega sitneža ; biki z rogatimi glavurami

glazé -êja tudi glacé -ja [ druga oblika glasé -êja ] m ( ẹ̑ ȇ )
1. usnj. mehko, navadno belo kozje usnje za rokavice: izdelovati iz glazeja / strojiti na glaze
2. tekst. zelo lesketajoča se tkanina, ki spreminja barve, ali svilena tkanina z vtkanimi zlatimi ali srebrnimi nitmi: oblečena je bila v obleko iz srebrnega glazeja ; v prid. rabi: glaze rokavice ; glaze usnje

glazíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od glazirati: glaziranje keramike ; delavnica za glaziranje / glaziranje torte

glazírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
prekrivati z glazuro: glazirati posodo / glazirati pecivo z jajčno glazuro oblivati, prelivati

glazúra -e ž ( ȗ )
1. steklasta snov za prevleko, zlasti keramičnih izdelkov: proizvajati glazuro ; prevleči, prekriti z glazuro / glazura se je odluščila
2. zmes sladkorja in drugih primesi za oblivanje peciva: obliti kolač z glazuro / čokoladna, karamelna glazura / na pečenki se je naredila glazura

glàž gláža m ( ȁ á )
nižje pog. kozarec : vse glaže so pobili / izpil je glaž vina

glážek -žka m ( ȃ )
nižje pog. kozarček : v glažku je bil brinovec / izpil je glažek žganja
// ekspr. kozarec : ali bova vsak en glažek vina?

gláževina -e ž ( á )
nižje pog. steklene črepinje: stopati po glaževini / urezal se je z glaževino

glažúta -e ž ( ú )
nekdaj preprosta steklarna, navadno v bližini gozdov: pohorske glažute ; glažute in fužine ; izdelki domače glažute

gledálčev -a -o [ gledau̯čev- ] ( ȃ )
svojilni pridevnik od gledalec: vzbuditi gledalčevo pozornost

gledálec -lca [ gledau̯ca ] m ( ȃ )
kdor gleda, navadno kot udeleženec različnih predstav, prireditev: informirati televizijske gledalce o kulturnih dogodkih ; impresioniran gledalec ; gledalci gledaliških predstav ; hitro se je zbrala množica gledalcev ; nogometni tekmi je prisostvovalo veliko gledalcev / v vljudnostnem nagovoru drage gledalke in spoštovani gledalci / ekspr. pri akciji sem bil samo gledalec nisem se je aktivno udeležil

gledalíšče -a s ( í )
1. umetniška ustanova, ki se ukvarja z izvajanjem odrskih, zlasti dramskih del: igrati v gledališču ; delo ljudskih gledališč ; festival gledališč ; repertoar gledališča ; lektor pri gledališču in filmu ; masker v gledališču / lutkovno, marionetno gledališče ; mladinsko gledališče ; narodno in pokrajinsko gledališče ; operno gledališče ; potujoče gledališče / ulično ali poulično gledališče oblika gledališkega ustvarjanja, ki se odvija na javnih zunanjih prostorih, navadno ulicah in trgih, in je namenjena naključnim mimoidočim / pog. dela pri gledališču
// poslopje, prostor te ustanove: balkon, galerija v gledališču / popolnoma zasedeno gledališče / letno gledališče
2. dramska umetniška dejavnost: uprizarjati dela antičnega, sodobnega gledališča / avtorji absurdnega, eksperimentalnega gledališča
gled., lit. epsko gledališče idejna dramatika, ki z epsko-meditativnimi vrinki razbija klasično enotnost dejanja
// pog. dramska predstava: po gledališču so se zbrali v kavarni ; obiskovalec gledališča / pog. gledališče je vsak večer razprodano vstopnice za predstavo

gledalíščen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na poslopje, prostor gledališča: gledališčni prostor ; gledališčna akustika ; gledališčna dvorana ; star. gledališčna predstava gledališka

gledalíščnik -a m ( ȋ )
kdor se aktivno ukvarja z gledališko umetnostjo, zlasti igralec, režiser: za izvedbo drame so bili gledališčniki nagrajeni ; gostovanje gledališčnikov ; uspeh slovenskih gledališčnikov

gledalíški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na gledališče:
a) gledališki igralec ; gledališka publika / gledališki abonma ; gledališka predstava, vaja ; gledališka sezona / širiti gledališko kulturo ; živi samo za gledališko umetnost ; uprizarjanje starejših gledaliških del / gledališki kritik, režiser / gledališka družina / gledališki list periodično strokovno glasilo gledališča, ki je vsebinsko vezano zlasti na uprizarjana dela
b) gledališki oder ; gledališka dvorana / publ. gledališka hiša gledališče / ekspr. njena želja je nastopati na gledaliških deskah na gledališkem odru, v gledališču

gledálka -e [ gledau̯ka ] ž ( ȃ )
ženska, ki gleda, navadno kot udeleženka različnih predstav, prireditev: marsikatera gledalka je med predstavo jokala ; redna gledalka oddaje ; gledalke telenovel / v vljudnostnem nagovoru spoštovane gledalke in cenjeni gledalci

gledálstvo -a [ gledau̯stvo ] s ( ȃ )
gledalci : med gledalstvom je bilo veliko študentov

glédanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od gledati: gledanje in poslušanje / pozorno gledanje ; gledanje televizijskih sporedov / dve gledanji sta prišli do izraza ; kritično gledanje ; različna ideološka gledanja na svet
biol. binokularno gledanje gledanje z obema očesoma

glédanost -i ž ( ẹ̑ )
število, ki pove, koliko ljudi v določenem času gleda kak televizijski program, kako oddajo: meriti gledanost ; dosegati visoko gledanost ; rekord gledanosti ; lestvica gledanosti

glédati -am nedov. , glêj in glèj glêjte, stil. glédi glédite ( ẹ́ ẹ̑ )
1. upirati, usmerjati pogled kam: stala je in gledala ; gledal je proti planinam ; gledati na vse strani ; gledati skozi okno ; težko gledam v tako močno svetlobo ; molčal je in gledal v tla ; obrnila se je in gledala za njim ; gledati navzgor, okoli, stran ; pog. gleda kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno ; gleda kakor miš iz moke zaradi zaspanosti ima priprte oči ; pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno / križem gledati škiliti / kot vzklik mandi te gleda
// imeti odprte oči: glej, nikar ne miži ; gleda, pa nič ne vidi ; brez sončnih očal ne morem gledati / poglej, ali otrok gleda ali spi je buden / mladiči že gledajo
// preh. z gledanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: gledati film, televizijo ; pojdimo gledat, kaj se dogaja ; gledati kipe in slike ogledovati ; gledati se v ogledalu ogledovati se
2. s prislovom s pogledom izražati kaj: bistro, grdo, lepo, milo, prijazno, srdito, srepo gledati ; zamišljeno, žalostno gleda predse ; zaljubljeno se gledata / zakaj jo tako čudno gledaš
3. biti obrnjen, usmerjen kam: soba gleda proti soncu ; okno gleda na ulico / vanj je gledala cev velike pištole
4. izstopati, biti potisnjen iz svoje okolice: samo glava mu je gledala iz kožuha ; krilo ji je gledalo izpod plašča / palec gleda iz čevlja ; steklenica mu gleda iz žepa moli, štrli ; pren. strah mu je gledal iz oči
5. s prislovnim določilom imeti določen odnos do česa: gledati z določenega stališča ; sedaj je čisto drugače gledal na svet ; kako gledaš na svoje delo ; kritično gledati na sodobno življenje ; na vse je gledal zelo osebno
6. ekspr., v zvezi z na prisojati čemu pomembnost: pri ženitvi ni gledal na bogastvo ; če je šlo za sina, ni gledal na stroške ; gleda bolj na zabavo kot na korist / samo na svoj dobiček gledajo ; gledati na vsako malenkost
7. delati, ukrepati, da se zgodi zaželeno: gleda le na to, da bi kaj zaslužil ; sama naj gleda, da ne bo imela težav ; gledal bom, da se bo vse dobro končalo / jaz ti ne bom več pomagal. Sam glej / glej, da prideš ; glejte, da ne pozabite
8. pog., s predlogom kazati zanimanje za osebo drugega spola: je že začela gledati po fantih ; njen mož gleda za drugimi ; samo za ženskami je gledal
vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši ; ekspr. takega početja ne bom več gledala prenašala, trpela ; v njem so gledali velikega pesnika prepričani so bili, da je velik pesnik ; gleda ga izpod čela grdo, jezno ; ekspr. gleda na vsak dinar je varčen; je skop ; ekspr. nikoli ni gledal ne na levo ne na desno delal je po svoje, ni upošteval mnenja, nasvetov drugih ; ekspr. zelo gleda na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pazi na obleko, jo varuje ; pog. glej ta čas na otroke pazi nanje ; ekspr. gledati komu na prste nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku ; ekspr. ti le nase glej skrbi zase; ne govori o napakah drugih ljudi, saj sam nisi brez njih ; pog., ekspr. v mesto sem prišel samo na uro gledat nisem opravil, kar sem se bil namenil ; ekspr. povsod mu je gledala skozi prste bila je prizanesljiva do njegovih napak ; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti ; sedaj gledam na to z drugimi očmi imam do tega drugačen odnos ; ekspr. le kam je gledal, ko se je oženil z njo kako da ni videl njenih napak ; ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen ; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov ; ekspr. debelo gledati zelo začudeno ; ekspr. pisano jo je gledal jezno, srepo ; ekspr. sosedje me postrani gledajo ne marajo me ; ekspr. nikar tako zabodeno ne glej zelo neumno ali začudeno ; zmeraj na vse zviška gleda čuti se več vrednega, je domišljav ; ekspr. veselje ga je bilo gledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, zdravega videza, spretnosti pri delu ; ekspr. pojdi, ne morem te več gledati nočem, da si v moji bližini ; ekspr. gledala sta se iz oči v oči stala sta si nasproti ; pog. rada se gledata zaljubljena sta drug v drugega ; tadva se gledata kakor pes in mačka sovražita se ; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake

gledé 1 prisl. ( ẹ̄ )
v zvezi z na izraža stališče, s katerega se kaj presoja: preizkus materiala glede na odpornost ; oceniti delo glede na njegovo umetniško vrednost ; glede na to, da je cesta slaba, ne smeš voziti prehitro
// izraža primerjavo, nasprotje: število naročnikov je glede na lansko leto močno padlo ; glede na prejšnje stanje je to napredek / glede na neizkušenost se je kar dobro uveljavil kljub neizkušenosti; prim. neglede

gledé 2 predl. ( ẹ̄ )
z rodilnikom za izražanje pojasnila, razlage: predpisi glede dohodnine ; glede tega imam nekaj pomislekov ; glede teh vprašanj so mnenja različna
// za izražanje cilja: ali si uredil glede prenočišč
// za izražanje stališča, s katerega se kaj presoja: glede nadarjenosti presega vse sošolce

gledíčevka -e ž ( í )
vrtn. gledičija

gledíčija -e ž ( ī )
vrtn. okrasno drevo z močnimi trni in drobnimi zelenkastimi cveti v grozdih, Gleditschia triacanthos:

gledíšče -a s ( í )
1. kar določa kriterij za presojanje česa; stališče : glede vrste problemov imamo podobna gledišča ; izmenjati gledišča o najnovejših dogodkih ; sprejeti, zastopati gledišče večine ; priti do popolnoma enotnih, skupnih gledišč ; gledišča v številnih osnovnih vprašanjih / s svojega gledišča ima prav
2. zastar. gledališče : iti v gledišče / veselje do gledišča

glédkati -am nedov. ( ẹ̑ )
otr. gledati : mamico gledkaj

gledljív -a -o prid. ( ī í )
ki je prijeten za gledanje: gledljiv film

gledljívost -i ž ( í )
dejstvo, da je kaj gledljivo: gledljivost filma nikakor še ne pomeni, da je film tudi kakovosten ; gledljivost tekme

glêj in glèj -te medm. ( ȇ; ȅ )
1. izraža opozorilo na to, kar se pojavi, opazi: glej, tukaj je doma ; glej ga, tamle gre ; glejte, morje
2. izraža podkrepitev trditve: glej, koliko sitnosti nam prizadevaš ; glej, saj te imamo radi ; nič se ne spominja, glej, tako je bil pijan ; taka je, glejte
3. izraža začudenje, presenečenje: ozrl se je, in glej, tudi ona se je obrnila ; glej ga, ti si ; glejte jih no, od kdaj ste pa tukaj ; glej ga, glej, ali ne poješ več / »Kdo bo to delal?« »Ti, glej ga!«
4. izraža zadovoljnost, navdušenje: glej, pa smo srečno končali ; pog. glej hudiča, kako ti zna; prim. gledati

glembájevščina -e ž ( ȃ )
ekspr. miselnost, lastnosti, kakršne so značilne za Krleževe Glembajeve:

glén -a m ( ẹ̑ )
drobnozrnata usedlina počasi se gibajočih vod: mehek, sluzast glen ; jezerski glen ; glen močvirij
petr. globokomorski glen usedlina globokega morja, bogata s kremenom in kalcedonom

glénast -a -o prid. ( ẹ̑ )
poln glena: glenasta struga ; glenasto dno / glenasta voda

glénavica -e ž ( ẹ́ )
zool. večji zajedavec, ki se zagrize v ribo in se hrani z njenim mišičjem in drobovjem, Myxine glutinosa:

glénovec -vca m ( ẹ̄ )
petr. kamnina, nastala iz glena:

gléštanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od gleštati 1: gleštanje volov

gléštati -am nedov. ( ẹ̑ ) nar.
1. skrbeti za kaj, negovati: gleštati konja, živino / ta ženska se zelo glešta
2. imeti , premoči : niti krajcarja ne gleštam ; toliko pa še gleštamo pri hiši

gléviti -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
nar. žvečiti , žuliti : glevil je ugaslo cigaro ; gleviti tobak ; počasi je glevil pipo

gléženj -žnja m ( ẹ́ )
nav. mn. izboklina kosti v sklepu med golenjo in stopalom: obleka ji je segala do gležnjev ; do gležnjev se je udiral v blato ; zlomil si je nogo v gležnju ; notranji, zunanji gleženj ; gleženj, nart, peta
ekspr. ne seže mu niti do gležnjev po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu nikakor ni enak, enakovreden

gléženjski -a -o [ gležənjski ] prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na gleženj: gleženjski sklep / gleženjski ščitnik elastičen povoj za gleženj

gležnják -a m ( á )
nav. mn. prevleka za čez čevlje, ki varuje gležnje pred mrazom in snegom: gležnjaki iz impregniranega platna

gléžnjar -ja m ( ẹ̄ )
nav. mn. čevelj, ki sega do gležnja: obuti gležnjarje

gléžnjevka -e ž ( ẹ́ )
nav. mn. prevleka za čez čevlje, ki varuje gležnje pred mrazom in snegom: pritrditi gležnjevke

glibánja -e ž ( á )
nar. vzhodno užitna goba s svetlo rjavim ali s temno rjavim klobukom; jurček 1 : nabirati glibanje

glicerín -a m ( ȋ )
gosta brezbarvna tekočina, sestavina maščob: izločiti glicerin iz maščob ; razpokane roke si je mazala z glicerinom
kem. glicerol

glicerínski -a -o ( ȋ )
pridevnik od glicerin: glicerinska krema ; glicerinsko milo

gliceról -a m ( ọ̑ )
kem. alkohol, ki ima tri hidroksilne skupine:

glicín -a m ( ȋ )
kem. enostavna aminokislina, ki se rabi zlasti kot sestavina (fotografskega) razvijalca:

glicínija -e ž ( í )
vrtn. okrasna ovijalka z modrimi cveti v visečih grozdih: okoli vrat se je ovijala glicinija ; z glicinijami prerasla uta

glicínski -a -o ( ȋ )
pridevnik od glicin: glicinski preparati

glíha -e ž ( ȋ )
pog., v zvezi gliha vkup štriha ljudje podobnih, navadno slabih lastnosti se radi družijo, dobro razumejo:

glíhati -am nedov. ( ȋ )
nižje pog. pogajati se, navadno za ceno: glihati za konja ; nekaj časa sta glihala z očetom, končno je pa le popustil
// ravnati , izravnavati : glihati pod

glíja -e ž ( ȋ )
biol. oporno tkivo osrednjega živčevja:

glikémičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na količino sladkorja v krvi, zlasti po zaužitju določenih živil: izboljšati glikemični nadzor ; živila brez glikemične obremenitve
// v zvezi glikemični indeks število (med 0 in 100), ki živila razvršča glede na to, kako zaužitje določenega živila vpliva na dvig krvnega sladkorja: nizek, visok glikemični indeks

glikemíja -e ž ( ȋ )
med. količina sladkorja v krvi: ugotoviti povečano glikemijo

glikogén -a m ( ẹ̑ )
kem. iz glukoze nastali ogljikov hidrat, ki se nabira v jetrih in mišicah, živalski škrob: presnavljanje hrane v glikogen ; netopljivi glikogen

glikogénski -a -o ( ẹ̑ )
pridevnik od glikogen: glikogenska zaloga v jetrih

glikól -a m ( ọ̑ )
kem. gosta brezbarvna tekočina, ki se uporablja zlasti kot sredstvo proti zmrzovanju hladilne vode: motor je bil hlajen z glikolom

glikóza -e ž ( ọ̑ )
kem. glukoza

glikozíd -a m ( ȋ )
farm. v vodi topna organska spojina v rastlinah, sestavljena iz sladkorja in aromatske spojine: zdravljenje srčnih bolezni z glikozidom

glikozuríja -e ž ( ȋ )
med. izločanje sladkorja s sečem:

glína -e ž ( í )
gnetljiva usedlina, ki se uporablja kot surovina zlasti v lončarstvu, kiparstvu in opekarstvu: gnesti, kopati, sušiti, žgati glino ; oblikovati figurice iz gline ; mastna, suha glina / lončarska, opekarska, porcelanska glina / vaza iz žgane gline
petr. bela glina kaolin ; rdeča glina usedlina iz preperelih magmatskih kamnin in vulkanskega pepela v velikih morskih globinah ; teh. ekspandirana glina kateri se pri žganju zaradi zgorevanja gorljivih primesi poveča prostornina

glínast -a -o prid. ( í )
ki je iz gline: glinasti izdelki ; glinast vrč ; glinasta skleda
// ki vsebuje glino: glinasta tla
petr. glinasti lapor ; glinasti skrilavec ; um. glinasta plastika

glinàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
bogat z glino: glinata tla

glinén -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki je iz gline: glineni izdelki ; glinen lonec ; staromodna glinena peč
// ki vsebuje glino: glinena tla
petr. glineni lapor ; glineni skrilavci

glinénec -nca m ( ẹ̄ )
nav. mn., min. rudnina alumosilikat, ki vsebuje še kalcij, kalij ali natrij: kalcijev, kalijev, natrijev glinenec

glinénica -e ž ( ẹ̑ )
kraj, prostor, kjer se koplje glina:

glinenína -e ž ( í )
izdelki iz gline: na sejmu je bilo naprodaj mnogo glinenine

glínica -e ž ( í )
metal. vmesni proizvod pri pridobivanju aluminija iz boksita: izdelava glinice ; tovarna glinice in aluminija

glíničen -čna -o prid. ( í )
min., v zvezi glinični piroksen piroksen, ki vsebuje tudi glinico:

glinokòp -ópa m ( ȍ ọ́ )
kraj, prostor, kjer se koplje glina: pripravljanje glinokopa ; delavci v glinokopu

glinopór -a m ( ọ̑ )
glina, ki se ji pri žganju poveča prostornina in ki se uporablja pri gojenju rastlin, za izolacijo, drenažo: med kroglicami glinopora je dovolj prostora za razraščanje korenin

glinovína -e ž ( í )
glinasta tla:

glínovnat -a -o prid. ( í )
star. glinast , glinen : glinovnat vrč

glióm -a m ( ọ̑ )
med. skupek izrojenih celic opornega tkiva v centralnem živčevju: operirati gliom

glíptika -e ž ( í )
um. izdelki iz poldragih kamnov, kovine ali stekla z vrezano ali reliefno podobo: keramika in gliptika

gliptotéka -e ž ( ẹ̑ )
sistematično urejena zbirka umetniških kiparskih del: ogledala sta si galerijo in gliptoteko

glíser -ja m ( ī )
motorni čoln, ki se pri večji hitrosti dvigne iz vode in na krilcih ali z zadnjim delom drsi po gladini: športni gliser ; potniški promet z gliserji

glisírati -am nedov. ( ȋ )
pluti tako, da se plovilo pri večji hitrosti dvigne iz vode in na krilcih ali z zadnjim delom drsi po gladini: čolni ne smejo glisirati na manj kot 250 metrih od obale

glissando [ glisándo ] prisl. ( ȃ )
glasb., označba za način izvajanja drseče : igrati glissando

glísta -e ž ( í )
1. nečlenast črevesni zajedavec človeka in živali: dobiti, imeti, odpraviti gliste ; sredstvo proti glistam / človeška glista
2. nizko suh, slaboten človek, navadno neprijeten, slabega značaja: ta glista nima niti toliko moči kakor kako dekle / kot psovka molči, glista gosposka
3. deževnik : na trnku je imel nataknjeno glisto ; po zemlji so lezle gliste

glístar -ja m ( ȋ )
rib. črvar

glístast -a -o prid. ( í )
podoben glisti: glistasta oblika telesa / ekspr. glistast mestni škric

glístav -a -o in glistàv -áva -o prid. ( í; ȁ á )
ki ima gliste: glistav otrok ; glistav pes / glistavo blato

glístavec tudi glistávec -vca m ( í; ȃ )
kdor ima gliste: med otroki je precej glistavcev

glístavka tudi glistávka -e ž ( í; ȃ )
ženska, ki ima gliste:

glístavost in glistávost -i ž ( í; á )
pojavljanje, obstajanje glist v organizmu: bolehati za glistavostjo ; pregledi so pokazali visok odstotek glistavosti pri otrocih

glíste glíst ž mn. ( ī ȋ )
nar. leseno ogrodje za sušenje nad ognjiščem ali ob kmečki peči: na stropu so pritrjene gliste ; vzeti polena z glist

glísten -tna -o ( ȋ )
pridevnik od glista 1: glistna zalega

glísti -i ž mn. ( ȋ )
nar. leseno ogrodje za sušenje nad ognjiščem ali ob kmečki peči: sušiti drva na glistih

glistína -e ž ( í )
biol. neprebavljena prst, ki jo izloča deževnik: kupčki glistine

glístnica -e ž ( ȋ )
nar. strupena rastlina z ostro nazobčanimi listi in rumenimi cveti v koških; navadni vratič

glístnice -nic ž mn. ( ȋ )
nar. leseno ogrodje za sušenje nad ognjiščem ali ob kmečki peči:

glístnik -a m ( ȋ )
bot. latasta trava, ki raste na suhih tleh; mehka stoklasa

glístovnica -e ž ( í )
bot. praprot s pernatimi listi in velikimi okroglimi trosišči, Dryopteris: prava glistovnica

gliščàv -áva -o prid. ( ȁ á )
glistav : gliščavo tele

gliščávost -i ž ( á )
glistavost : neodpornost zaradi gliščavosti

glíva -e ž ( í )
1. nav. mn., bot. rastline, ki so brez klorofila in živijo kot gniloživke ali zajedavke, Mycophyta: glive se uvrščajo med nižje rastline / gliva zajedavka
biol. gliva cepljivka bakterija ; gliva kvasovka
2. star. goba : strupene, užitne glive

gliváča -e ž ( á )
zool. v plitvem morju živeči kameni koralnjak z ogrodjem, podobnim klobuku gobe, Fungia:

glívarica -e ž ( ȋ )
zool. mušica, katere ličinke živijo v gobah in se od časa do časa v sprevodih selijo, Sciara militaris:

glívec -vca m ( ȋ )
bot., v zvezi borov glivec užitna, grmičasto razrasla goba rumene barve, Sparassis crispa:

glíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na glivo: glivni tros
bot. glivna nitka enocelična ali večcelična nitasta tvorba, ki sestavlja micelij; hifa

glívica -e ž ( í )
nav. mn., bot. rastline, ki so brez klorofila in živijo kot gniloživke ali zajedavke, Mycophyta: glivice povzročajo bolezni / zajedavska glivica
biol. kvasne glivice glive kvasovke

glívičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na glivice: glivični trosi
agr. rastlinske glivične bolezni ; med. glivično obolenje obolenje kože ali notranjih organov, ki ga povzročijo glivice

glób ž ( ọ̑ )
star. globel , brezno : pahnil ga je v glob ; strmoglaviti v glob
ekspr. drveti čez rob in glob ne po poti, naravnost čez kakršenkoli svet

glóba tudi glôba -e ž ( ọ́; ó )
denarna kazen: naložiti komu globo ; plačati globo ; sodišče ga je kaznovalo z globo
pravn. pogodbena globa dogovorjena odškodnina za primer neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe

globáča -e ž ( á )
1. manjša, globlja vdolbina, navadno v valovitem svetu: pod vrhom je globača, porasla s trnjem in robidami ; gozdna globača ; temačna globača
2. globoko zajedena kolovozna pot: v dolino smo prihajali po globačah

globál -a m ( ȃ )
publ. celotna vsota, celoten znesek: povečati proračunski global / sredstva so se v globalu zvišala za en odstotek v celoti / finančni načrt je izdelan samo v globalu

globálen -lna -o prid. ( ȃ ) publ.
1. celoten , skupen : globalni prejemki ; globalna površina gozdov ; globalno zvišanje mezd / globalne raziskave problema ki obravnavajo problem v celoti, brez podrobnosti / napisal je globalno in zelo ostro kritiko
2. približno podan, okviren, splošen: razpolagamo samo z globalnimi podatki ; globalen program ekonomskega razvoja
3. nanašajoč se na vso zemljo, ves svet: sistem globalne televizije / globalna raketa raketa, ki lahko doseže poljubno točko zemeljske površine
soc. globalna družba bolj ali manj razlikujoča se politična, gospodarska in kulturna celota človeštva, zlasti v okviru državne tvorbe ; šol. globalni pouk pouk, ki ni razdeljen po predmetih, celostni pouk ; globalna metoda metoda pri pouku branja, po kateri se izhaja iz besed in stavkov, ne iz zlogov, celostna metoda

globalíst -a m ( ȋ )
1. pristaš globalizma: neoliberalni globalist ; po srcu in dejanjih je zaprisežen globalist ; poulični spopadi med globalisti in antiglobalisti
2. veliko podjetje, ki posluje v več državah; multinacionalka : farmacevtski globalist namerava v svojih tovarnah odpreti več tisoč delovnih mest ; panožni globalist
3. ped. pristaš globalne metode pri pouku branja:

globalístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na globaliste ali globalizem: globalistična ideologija, politika / globalistična utopija / globalistični svet

globalizácija -e ž ( á )
proces, v katerem se svet spreminja, povezuje v gospodarsko in informacijsko enovito celoto: nasprotniki globalizacije ; proces globalizacije ; vpliv globalizacije

globalizacíjski in globalizácijski -a -o prid. ( ȋ; á )
nanašajoč se na globalizacijo: globalizacijski procesi, tokovi ; globalizacijsko gibanje / evropski globalizacijski sklad

globalízem -zma m ( ī )
nazor, ki podpira, zagovarja povezovanje sveta v gospodarsko in informacijsko enovito celoto: neoliberalni globalizem ; kritiki, nasprotniki, zagovorniki globalizma ; boj, odpor proti globalizmu / nasilje, zmote globalizma / posledice potrošniškega globalizma

globalizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
povzročati, da se kaj širi, pojavlja po vsem svetu: pospešeno globalizirati poslovanje ; globalizirati proizvodnjo

globálnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost globalnega: globalnost trgov sproža tudi druge globalizacijske procese ; globalnost krize

globánja 1 -e ž ( á )
manjša globel, kotanja: kraška globanja / na dnu globanje je bila voda / izkopali so si v snegu globanjo in v njej prenočili

globánja 2 -e ž ( á )
nar. vzhodno užitna goba s svetlo rjavim ali s temno rjavim klobukom; jurček 1 : nabiral je lisičke in globanje

globél -i [ globeu̯ tudi globel ] ž ( ẹ̑ )
1. manjša, globlja vdolbina, navadno v valovitem svetu: soteska se na koncu razširi v majhno globel ; hiše se stiskajo v majhni globeli ; taborili so v gozdni globeli ; pren., pesn. globeli človeških src
2. knjiž. jamica , vdolbina : oči so mu izstopile iz globeli

globélica -e ž ( ẹ̑ )
star. jamica , vdolbinica : globelice na licih

glóben tudi glôben -bna -o ( ọ̄; ō )
pridevnik od globa: ko se je vrnil k avtu, je našel na njem pritrjen globni listek

globéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
brezoseb., zastar. udirati se, ugrezati se: na močvirju jim je hudo globelo

globetrotter -ja [ glóptrôter ] m ( ọ̑-ȏ )
knjiž. kdor potuje po svetu, navadno brez določene naloge; svetovni potnik : bil je pravi globetrotter, saj je prepotoval že skoraj ves svet

globigerína -e ž ( ȋ )
nav. mn., zool. praživali, katerih lupinice tvorijo blatu podobno snov na morskem dnu, Globigerinidae: skeleti školjk, diatomej in globigerin

globigerínski -a -o prid. ( ȋ )
geol., navadno v zvezi globigerinsko blato blatu podobna snov na morskem dnu iz lupinic odmrlih globigerin:

globín -a m ( ȋ )
pog. loščilo za čevlje, pasta za čevlje: namazati z globinom ; škatlica globina

globína -e ž ( í )
1. razsežnost v navpični smeri navzdol: meriti globino ; globina jezera je deset metrov ; globina in širina prepada / globina oranja
kulturni razvoj v globino in širino glede na intenzivnost in obseg
// razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: globina omare / ta slika ima globino daje vtis prostora
// oddaljenost od površine v navpični smeri navzdol: najdišča so bila v globini dveh metrov ; globina potresnega žarišča
2. lastnost globokega: reka je zaradi globine in vrtincev nevarna
3. prostor, ki je nižje, globlje od okolja: deževnica odteka v globino ; kamen je padel v globino / raziskovati morske globine ; pren. nekje v globini se je zavedal svoje krivde
4. srednji, razmeroma precej oddaljeni del česa: gosto zarasla globina gozda ; iz globine gozda so se slišali klici ; pren. globina noči
// najbolj oddaljeni del česa v vodoravni smeri: zaradi mraka globine sobe ni bilo videti ; v globini sobe je obešena velika slika ; v globini ozke ulice sveti medla luč ; pren. globina oči ; globine podzavesti
5. ekspr., z rodilnikom visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti: globina čustvovanja, hrepenenja, ljubezni / globina umetniškega ustvarjanja / globina pesmi
// dobra premišljenost, dognanost: globina ideje, naziranja / etična globina in objektivnost kritike
6. s prilastkom glavni, bistveni del česa: znal je odkriti globino stvari / globina duše / dokopal se je do človeških globin
7. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi globina duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz globine srca ga je preziral ; v globino duše mu je žal
strojn. globina navoja polovica razdalje med njegovim zunanjim in notranjim robom

globinomér -a m ( ẹ̑ )
teh. priprava za merjenje vodnih globin: uporabljati globinomer / mehanični globinomer
navt. ultrazvočni globinomer elektronska priprava za merjenje globine z ultrazvokom

globínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na globino: globinski ribolov ; temperatura globinske vode / globinske in površinske kamnine / globinski relief ; dati sliki globinsko razsežnost / pesnikova individualnost je bolj predmetno usmerjena, bolj površinska kot globinska ; globinsko razčlenjevanje problema do podrobnosti, do bistva
biol. globinsko območje del morskega ali jezerskega dna, kjer avtotrofne rastline ne morejo uspevati ; elektr. globinsko zapisovanje zapisovanje zvoka na gramofonske plošče ; fot. globinska ostrina podatek, ki pove, pri kakšni razdalji je snemana slika razločna, jasna ; med. globinsko obsevanje obsevanje globljih plasti telesa ; mont. globinsko vrtanje ; psih. globinska psihologija psihologija, ki proučuje človekovo podzavest ; šport. globinsko potapljanje potapljanje v morsko globino, večjo od 15 m ; teh. globinsko merilo priprava za merjenje globine slepih lukenj, stopničastih oblik in utorov ; tisk. globinski tisk globoki tisk ; voj. globinska bomba bomba za uničevanje podmornic

glóbiti 1 -im tudi glôbiti -im dov. in nedov. ( ọ́ ọ̄; ó ō )
star. kaznovati z globo: velikokrat so ga že globili zaradi podobnih prestopkov

globíti 2 -ím nedov. ( ī í )
delati (bolj) globoko; poglabljati : voda globi tolmun ; globiti jarek / raze v njegovem licu so se globile ; pren., knjiž. knjige globijo duha

globljênje -a s ( é )
poglabljanje : globljenje jaška

globočáva -e ž ( ȃ )
star. globina : pisatelj je dal svojim osebam premalo notranje globočave

globóček -čka m ( ọ̑ )
zool. majhna sladkovodna riba s temno rjavimi pikami, Gobio gobio: v akvariju je bil tudi globoček

globočína -e ž ( í ) knjiž.
1. razsežnost v navpični smeri navzdol; globina : meriti globočino ; globočina brezna, morja
// prostor, ki je nižje, globlje od okolja: sidro se je počasi spustilo v globočino ; potopiti se v globočini ; pren. nekje v globočini se je zavedal svoje krivde
2. razmeroma precej oddaljeni, srednji del česa: gozdne globočine
3. z rodilnikom visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti: spoznati globočino materine ljubezni
4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi globočina duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: obžalovati iz globočine duše ; iz globočine srca te prosim

globočnína -e ž ( ī )
petr. kamnina, nastala iz magme pod zemeljsko površino:

globòk -ôka -o prid. , glóblji tudi globokêjši stil. globóčji ( ȍ ó )
1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma veliko razsežnost: globok prepad ; globok vodnjak ; ozka, globoka dolina ; jama je globoka / obleka z globokim izrezom ; globok žep / zapadel je globok sneg ; globoka in deroča voda / globoki krožnik ; globoki otroški voziček / stopnice so bile zelo strme in globoke ; pren., ekspr. prepad med nama je vsak dan globlji ; v najglobljih globočinah spomina
// ki je v navpični smeri navzdol razmeroma zelo oddaljen od površine: drevo ima globoke korenine ; dno reke je globoko
// z izrazom količine ki izraža razsežnost v navpični smeri navzdol: jarek je globok dva metra ; izkopali so vodnjak, globok dvajset metrov
2. ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma veliko razsežnost: obraz z globokimi brazdami ; globoka zareza na deblu ; rana na nogi je globoka / krilo ima globoke gube
// ki je v vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo oddaljen od začetka: zavili so v globlji gozd / bolečina še v globoki noči ne preneha ; bili smo že v globoki zimi
// z izrazom količine ki izraža razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: izložba je globoka dva metra
3. ki ima zamolkel, nizek zven: globok glas, smeh ; govoril je z globokim basom ; zateglo, globoko tuljenje
4. sposoben močno občutiti, doživeti: kot slikar je globlji in učinkovitejši ; globok človek, mislec
// ki odkriva bistvo stvari: pretresle so ga globoke besede ; globoka misel, modrost / globoka življenjska resnica
// ki zadeva bistvo: besede so imele globok pomen ; globlji socialni proces ; najglobljega smisla ni dojel ; lotil se je globlje analize dela ; globoka kriza sistema ; globoke spremembe v gospodarstvu / za to imam tudi globlje razloge
5. ki se pojavlja v visoki stopnji: čutiti globok odpor, strah ; to je napravilo nanj globok vtis ; globoka ljubezen ; globoke simpatije ; najgloblja žalost / po mojem globokem prepričanju ne ravnaš prav ; z globokim spoštovanjem govori o njem
// ki se izraža v veliki meri, popolnosti: globok mir, molk ; globoka skrivnost ; vsenaokrog je vladala globoka tišina / ležal je v globoki nezavesti ; prebudili so ga iz globokega spanja
doživeti globoko starost dolgo živeti ; globoke oči izrazite; sugestivne
agr. globoko oranje oranje v globino od 25 do 35 cm ; globoko zmrzovanje globoko zamrzovanje ; med. globoko dihanje dihanje ob delovanju prsnih in trebušnih mišic ; tisk. globoki tisk tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valja

globokočúten -tna -o prid. ( ū )
star. globoko čuteč: globokočutna deklica / globokočuten slikar / globokočutne pesmi globoko občutene, doživete

globokomíseln -a -o [ globokomisələn in globokomisəln ] prid. ( ȋ )
knjiž. sposoben globoko, prodorno misliti: globokomiseln človek
// ki vsebuje globoke, tehtne misli: globokomiselna razlaga ; globokomiselno vprašanje

globokomíselnost -i [ globokomisəlnost ] ž ( ȋ )
knjiž. lastnost globokomiselnega človeka: s tem je potrdil svojo globokomiselnost / globokomiselnost razprave

globokomôrski -a -o prid. ( ó )
ki je v najglobljih predelih morja: raznovrstni globokomorski organizmi ; globokomorsko življenje / globokomorsko raziskovanje
petr. globokomorski glen ; zool. globokomorske ribe

globokoséžen -žna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž. ki ima važen, bistven pomen, vpliv: globokosežen ukrep / to je ena njegovih najbolj globokosežnih pesmi
// ki globoko, daleč seže: globokosežni sončni žarki

globokóst tudi globôkost -i ž ( ọ̑; ó )
lastnost, značilnost globokega: globokost brezna ; globokost čustvovanja, sreče / pesnikova umetniška globokost / dojel je globokost njegovih besed ; globokost izraza

globokoúmen -mna -o prid. ( ú ū )
knjiž. sposoben globoko, prodorno umevati, misliti: globokoumen kritik, mislec
// ki vsebuje globoke, tehtne misli: globokoumen pogovor ; globokoumne besede / globokoumni nazori

globokoúmje -a s ( ȗ )
knjiž. lastnost globokoumnega človeka: odlikoval se je po modrosti in globokoumju / iron. nisem mogel več poslušati njegovega globokoumja / globokoumje besed

globokoúmnost -i ž ( ú )
knjiž. lastnost globokoumnega človeka: presenečala je njegova globokoumnost / globokoumnost razprave

globokovéren -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
ki globoko, močno veruje: globokoveren katoličan

globokovôden -dna -o prid. ( ó )
knjiž. nanašajoč se na globoko vodo: pri gradnji mostu so že opravili najzahtevnejša globokovodna dela

globulín -a m ( ȋ )
biol., kem. enostavna, v vodi netopna beljakovina, sestavina krvi, jajc, žita: albumini in globulini ; raztapljanje globulinov v solnih raztopinah
med. gama globulin ki odstranjuje iz krvi organizmu tuje beljakovine

glóbus -a m ( ọ̑ )
krogla, ki v pomanjšanem merilu upodablja zemljo: vrteti globus ; profesor je prinesel v razred velik globus / knjiž. veliko težkih vprašanj pretresa današnji globus človeštvo, ljudi

glodáč -a m ( á )
zool. vsak od štirih podaljšanih sekalcev pri glodavcih: veverica si je brusila glodače ; dolgi glodači

glodalec gl. glodavec

glodálo -a s ( á )
obrt. rezilo na gravirnih in kopirnih strojih:

glódanje tudi glôdanje tudi glodánje -a s ( ọ́; ó; ȃ )
glagolnik od glodati: pes se je naveličal glodanja kosti / večni nemir in glodanje v prsih

glódati -am tudi glójem, tudi glôdati -am nedov. , glódaj glódajte tudi glóji glójite tudi glôdaj glôdajte tudi glodájte; tudi glodála ( ọ́; ó )
1. z zobmi odlamljati v majhnih kosih: pes je ves čas glodal kost ; miš gloda korenine ; glodal je staro, suho skorjo kruha / v drevesu je glodal črv / voda gloda breg izpodjeda, odnaša ; pren. glodala jo je skrivna bolezen ; hišo je glodal zob časa
2. ekspr. povzročati neugoden, navadno duševni občutek: glodala sta ga dvom in obup ; gloda ga zavest krivde ; ljubosumnost ji gloda dušo ; za prazen nič se gloda ; kes ga je glodal kot črv ; brezoseb. neprestano ji je glodalo v srcu / čutil je, kako mu lakota gloda po drobovju
3. ekspr. dalj časa, navadno slabo govoriti o čem: vsa soseska je vneto glodala ta dogodek / zlobni jeziki glodajo kar naprej

glodàv -áva -o prid. ( ȁ á )
knjiž. ki gloda: glodava reka / glodava skrb

glodávec -vca in glodálec -lca [ glodau̯ca ] m ( ȃ )
sesalec, ki ima štiri sekalce podaljšane: škodljivi glodavci

glòg in glóg glóga m ( ȍ ọ́; ọ̑ )
trnat grm ali drevo z napiljenimi listi, belimi cveti in rdečimi koščičastimi plodovi: glog in dren že zorita ; plodovi gloga

glógov -a -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na glog: glogov grm ; glogov les ; glogova palica
zool. glogov belin dnevni metulj z belimi krili, katerega gosenice objedajo liste sadnega drevja, Aporia crataegi

glógovec -vca m ( ọ̄ )
star. glog

glogovína in glógovina -e ž ( í; ọ̄ )
glogov les: glogovina in drenovina

glógovje -a s ( ọ̄ )
glogovo grmovje: živa meja glogovja in jelševine

glógovka -e ž ( ọ̄ )
star. palica iz glogovega lesa: s seboj je imel za palec debelo glogovko

gloksínija -e ž ( í )
vrtn. lončna rastlina z velikimi žametastimi, odprtimi zvončastimi cveti, Sinningia hybrida:

gloriéta -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. majhna odprta stavba na vrtu ali v parku: na vrhu vzpetine stoji glorieta ; rokokojska glorieta

glorificírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. slaviti , poveličevati , povzdigovati : glorificiral je samo svetla čustva v človeku ; glorificiral jih je kot edine nosilce naprednih idej

glorifikácija -e ž ( á )
knjiž. slavljenje , poveličevanje , povzdigovanje : osebe v filmu je prikazal brez glorifikacije ; glorifikacija revolucije

glórija tudi glôrija -e ž ( ọ́; ó )
1. svetniški sij, gloriola: zlata glorija mu obdaja glavo ; pren., knjiž. nadel si je glorijo junaka
// knjiž. sij , blišč , žar : vsa cerkev je bila v svetli gloriji ; sonce obliva drevje z večerno glorijo ; glorija sončnega zahoda
2. ekspr. slava , čast , priznanje : v vsej gloriji se je čutil nesrečnejšega kot prej ; iron. to je pomenilo konec njegove glorije / pog. sprejeli so ga z veliko glorijo z velikimi slavnostmi, s poveličevanjem
alp. mavričast sij ob človekovi senci na nizko ležeči megli ; rel. latinska molitev pri maši z začetkom: Gloria

glorióla tudi gloríola -e ž ( ọ̑; ȋ )
svetleči se kolobar okrog glave upodobljenih svetnikov, svetniški sij: gloriola mu obseva glavo ; sij zlate gloriole ; pren., knjiž. drži se ga gloriola največjega borca za pravico ; obdan je bil z gloriolo dostojanstva

glós tudi gloss -a [ glós ] m ( ọ̑ )
pog. tekoče ličilo, ki daje ustnicam bleščeč sijaj; bleščilo : na ustnice si je nanesla glos ; brezbarvni glos ; maskara in glos

glósa -e ž ( ọ̑ )
1. krajše pojasnilo k tekstu; opomba , pripis : v latinskem tekstu so glose v domačem jeziku ; glose v oklepajih / zakonik z glosami
2. kratek članek, ki navadno duhovito obravnava kaj aktualnega: objavlja kritične glose o knjižnih novostih ; priložnostne glose ; glosa o problemih likovne vzgoje ; glose v dnevnem in revijalnem tisku
3. lit. pesem iz štirih decim, katerih zadnje vrstice dajo zaključeno misel: pisati sonete in glose / Prešernova Glosa

glosár -ja tudi glosárij -a m ( á )
1. seznam manj znanih, tujih besed, dodan tekstu: razprava s komentarjem in glosarjem
2. slovar, navadno starejši:

glosátor -ja m ( ȃ )
kdor piše glose: opombe neznanega glosatorja / ne moremo soglašati z nekaterimi glosatorji polemike ; bil je najboljši glosator šahovskih partij
pravn. razlagalec rimskega prava z glosami v 12. in 13. stoletju

glosátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na glosatorje: glosatorski zapiski neposrednih vtisov po branju ; glosatorske opombe

glosína -e ž ( ȋ )
zool. žuželka, ki prenaša povzročitelja spalne bolezni, Glossina palpalis:

glosíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od glosirati: glosiranje teksta / za glosiranje primerna snov

glosírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. opremiti z glosami, opombami: glosirati verze ; ironično glosirati
2. na kratko, navadno duhovito obravnavati kaj aktualnega: glosirati dnevne dogodke ; samo bežno je glosiral politično usmerjenost države / revija je povabila udeležence, naj glosirajo posamezna stališča kongresa povedo svoje mnenje o njih

gloss gl. glos

glóta -e ž ( ọ̑ )
star. ljudstvo , množica : strahopetna glota
bot. trava s kratkopecljatimi, posamič stoječimi klaski, Brachypodium

glotologíja -e ž ( ȋ )
knjiž. jezikoslovje

glúh -a -o stil. prid. ( ȗ ú )
1. ki ni sposoben zaznavati zvokov, glasov: gluh človek ; fant je od rojstva popolnoma gluh ; gluh na levo uho ; gluh kakor kamen, zemlja / starka je nekoliko gluha ne sliši dobro
2. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z za ki noče dojeti, upoštevati česa: bil je gluh za vsak nasvet ; gluh za sodobne probleme ; ostal je gluh za vse prigovarjanje / včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe / star., z dajalnikom gluh opravičilom in prošnjam
3. ekspr. ki je brez zvoka, šuma: obdajal jih je gluh gozd ; bil je sam v gluhem prostoru ; gluha puščava / gluhi večeri ; noči so dolge, gluhe / dolga leta je živel v tem gluhem kraju samotnem
// knjiž. ki ne da glasu, zvena: telefon je gluh ; gluha piščal ; mnogo tipk na klavirju je gluhih
// ki se pojavlja v najvišji stopnji: gluha tema ; samota je bila gluha in ubijajoča / gluh molk ; gluha tišina
4. ekspr. ki se komaj sliši, zaznava: spregovoril je z gluhim, zagrljenim glasom / gluho bučanje morja ; gluho stokanje / gluhi koraki ; gluh udarec top
5. neobčutljiv , brezčuten : noge so mu bile gluhe / njegovi prsti so gluhi za bolečino
6. prazen , jalov : gluho klasje ; gluha žitna zrna / gluho seme nekalivo / gluha zemlja nerodovitna
pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej ; ekspr. ne kriči, saj nisem gluh saj slišim ; ekspr. govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati ; ekspr. naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati
čeb. gluho jajčece jajčece, iz katerega se ne razvije ličinka ; lov. gluh naboj naboj, ki se pri sproženju ne vžge

glúhec -hca m ( ȗ )
glušec : slepci in gluhci

gluhôba -e ž ( ó )
gluhota

gluhoném -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
gluh in nem: gluhonemi otroci, starši ; gluhonem od rojstva

gluhonémec -mca m ( ẹ̑ )
knjiž. gluhonem človek: gluhonemca sta se pogovarjala z rokami

gluhonémka -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. gluhonema ženska: gluhonemke so naučili pisati in brati

gluhonémnica -e ž ( ẹ̑ )
zavod za gluhoneme: dali so ga v gluhonemnico

gluhonémost -i ž ( ẹ̄ )
stanje gluhonemega človeka: slepota in gluhonemost

gluhoslép -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ́ )
gluh in slep: gluhoslepi otroci ; pripomočki za gluhoslepe osebe

glúhost tudi gluhóst -i ž ( ú; ọ̑ )
lastnost, stanje gluhega: dedna gluhost / gluhost noči / gluhost premrlih prstov

gluhôta -e ž ( ó )
lastnost, stanje gluhega: prirojena gluhota / gluhota za resnico / popolna gluhota jih je obdajala ; gluhota zimskega dne

glukóza -e ž ( ọ̑ )
kem. monosaharid, ki je kemično vezan v trsnem sladkorju, škrobu in celulozi, grozdni sladkor: pomanjkanje glukoze v krvi ; koncentrirana raztopina glukoze

glukózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na glukozo: glukozni del disaharida
biol. glukozni bujon

glúma -e ž ( ū )
zastar. (gledališka) igra, drama: izvirna gluma v enem dejanju / napisal je več glum
// norčija , burka 1 : vsi so ga imeli radi zavoljo njegovih domislic in glum

glumáč -a m ( á )
1. star. artist , komedijant : otroci so navdušeno pripovedovali o umetnijah glumačev
// zastar. (gledališki) igralec: slovit glumač
2. ekspr. kdor se kaže drugačnega, kot je, se pretvarja: to je nekakšen pustolovski glumač, ki dela videz modrijana / kot psovka lažeš, glumač

glumáček -čka m ( á )
manjšalnica od glumač: glumaček jih je skušal kratkočasiti

glumáčka -e ž ( ȃ )
star. artistka , komedijantka : mlada glumačka je hodila po vrvi

glumáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na glumače: glumaška prireditev / sit je njegovih puhlih, glumaških fraz / v vas so se pripeljali glumaški vozovi

glumáštvo -a s ( ȃ )
dejavnost glumačev: posvetiti se glumaštvu / glumaštvo in sleparstvo

glúmec -mca m ( ȗ )
zastar. (gledališki) igralec: glumci so nastopili pred polno dvorano
// artist , komedijant : bil je glumec v cirkusu

glúmiti -im nedov. ( ū ȗ )
1. zastar. igrati (v gledališču): znala je dobro peti in glumiti ; glumiti majhno vlogo / otroci so glumili vojake so se igrali
2. ekspr. kazati se drugačnega, kot biti v resnici, pretvarjati se: prepričan je bil, da ta človek glumi / glumiti cinika / svojo žalost je le glumil

glúmljenje -a s ( ū )
glagolnik od glumiti: glumljenje blaznosti

glúp -a -o prid. ( ȗ ú )
zastar. neumen , nespameten : bil je glup ; glupa ženska / imela ga je za glupega filistra / glup nasmeh ; glupe gosposke šege

glúpec -pca m ( ȗ )
star. neumen, nespameten človek: to je pravi glupec

glúpost -i ž ( ú )
star. neumnost : iz oči mu je odsevala glupost / on da je sam in ubog, kakšna glupost

glúšec -šca m ( ȗ )
gluh človek: pozabil je, da govori glušcu ; slepci in glušci
// ekspr. kdor česa noče slišati, razumeti: vse življenje je govoril glušcem / kot psovka ali ne slišite, glušci
bot. njivski plevel, podoben ovsu, Avena fatua

glušênje -a s ( é )
glagolnik od glušiti ali glušeti: skrbi jo njegovo naglo glušenje ; glušenje ropota

glušéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
postajati gluh: na starost je začel glušeti

glušílec -lca [ glušiu̯ca in glušilca ] m ( ȋ )
teh. glušnik : zaradi močnih pokov so imeli na ušesih glušilce ; montirati glušilec na motorno kolo

glušílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki gluši, duši: glušilna naprava

glušíti -ím nedov. ( ī í )
povzročati, da se kaj ne sliši: mehka preproga je glušila korake / veter je glušil glas zvonov, da jih je bilo komaj slišati dušil
// s svojo glasnostjo povzročati, da kdo (skoraj) ne sliši: glušilo ga je tuljenje in brnenje strojev / bobnenje slapa mu je glušilo ušesa

glušljív -a -o prid. ( ī í )
glušeč , oglušujoč : glušljiv hrup

glušník tudi glúšnik -a m ( í; ȗ )
teh. priprava za glušenje, dušenje zvoka: pri avtomobilu je pregorel glušnik ; nabaviti glušnike za delavce pri vibratorjih

glutén -a m ( ẹ̑ )
biol., kem. lepljiva beljakovina v žitnem zrnu: vlečnost testa je odvisna od odstotka glutena v moki

glutín -a m ( ȋ )
kem. očiščena, v vodi topna lepljiva beljakovina, pridobljena z ekstrakcijo iz kosti:

gmájna -e ž ( ȃ )
1. neobdelan, na redko porasel svet, navadno skupna last vaščanov: onkraj potoka se širi prostrana gmajna ; ves dan je pasel na gmajni / kraške gmajne / občinska, vaška gmajna
2. zastar. skupnost , skupina : trška gmajna je imela shod / ekspr. uboga gmajna izkoriščano, zatirano ljudstvo

gmájnar -ja m ( ȃ )
ekspr. kdor živi na gmajni, navadno bajtar: napol podrte bajte gmajnarjev

gmájnica -e ž ( ȃ )
nav. ekspr. manjšalnica od gmajna: zelena gmajnica

gmájnski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na gmajno: gmajnsko grmičevje / gmajnska pravica do gmajne / ekspr. saj bajta ni gmajnska, ampak moja skupna

gmôta -e ž ( ó )
1. kar zavzema prostor in navadno (še) nima določene oblike: oblikovati glineno gmoto ; v daljavi se je videla temna gmota gozda / brezoblična gmota / ekspr. ljudstvo je postalo pasivna gmota ; pren. razčleniti pripovedno gmoto
// kar deluje s svojo izredno velikostjo, težo: tank, ta velika železna gmota, se je hrupno valil po cesti ; mogočna ledena, skalna gmota
// ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: treba je bilo prelistati vso to gmoto starega papirja / pred vhodom je stala gmota ljudi / knjiž. gmota tišine
2. snov , materija , masa 1 : plastična gmota
alp. gorska gmota celoten obseg gore ali gorovja ; glasb. zvočna gmota vsi zvočni pojavi v skladbi ; gozd. lesna gmota količina lesa ; meteor. zračna gmota zrak nad večjim območjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti

gmôtast -a -o prid. ( ó )
ki zavzema prostor in navadno (še) nima določene oblike: gmotast blok granita / gmotasti oblaki

gmôten 1 -tna -o prid. ( ó )
nanašajoč se na materialno osnovo za življenje, na življenjsko raven: izboljšati gmotni položaj v deželi ; upoštevati je treba tudi gmotne razmere učenca ; ugodno gmotno stanje / išče le gmotne koristi ; življenje brez gmotnih skrbi / gmotna škoda na materialu, materialna
// nanašajoč se na denarna sredstva: za novo šolo bo potrebna izdatna gmotna pomoč občine ; bila je v hudi gmotni stiski / za gradnjo so porabili mnogo gmotnih sredstev

gmôten 2 -tna -o prid. ( ó )
star. gmotast : temni gmotni oblaki

gmôtiti se -im se nedov. ( ō ȏ )
združevati, zbirati se v gmoto: oblaki se gmotijo

gmôtnost -i ž ( ó )
knjiž. izredna velikost, masivnost: mogočna gmotnost kipa

gnáda -e ž ( ȃ )
1. zastar. milost : prositi gnado in mir ; božja gnada
zastar. sonce je šlo za božjo gnado je zašlo
2. nekdaj naslov za fevdalnega gospoda: grofovska gnada nas je poslala sem / kot nagovor vaša gnada!

gnádljiv -a -o prid. ( ȃ )
zastar. spoštovan , cenjen : gnadljivi cesar kličejo na vojsko / v vljudnostnem nagovoru gnadljivi gospod!

gnájs -a m ( ȃ )
petr. metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz glinencev in kremena: granit in gnajs / podstavek iz črnega gnajsa

gnánje -a s ( ā )
glagolnik od gnati: gnanje oblakov / gnanje za cilji

gnánost -i ž ( á )
filoz. stanje človeka, ki se hoče polastiti vsega, kar je dano: gnanost k podrejanju drugih

gnáti žênem nedov. , stil. ženó ( á é )
1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: motor žene črpalko ; veter žene jadrnico ; voda žene mlinsko kolo ; elektrika žene stroj / predica žene kolovrat / ekspr., z oslabljenim pomenom: pridno je gnal koso kosil ; ribiči so krepko gnali vesla veslali / ekspr. burja žene oblake, valove
// delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gnal konja ; ekspr. gnal je avto proti morju ; nepreh. z vso silo je gnal ; ekspr. gnala sta se, da se je kadilo za njima / sivi oblaki so se gnali od juga / ekspr. sovražnika smo gnali noč in dan preganjali, zasledovali
2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: gnati živino na pašo, v planino / oče je gnal vola na semenj ; gnati kravo k biku / ekspr. videl je, kako so jih gnali na morišče
3. nav. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: k tebi ne pridemo delat, ker nas preveč ženeš ; celo otroke ženejo k težkemu delu ; gnal ga je od jutra do večera
// delati, povzročati, da pride kdo v določeno stanje: glad žene ljudi v obup ; ne vem, kaj jih je gnalo v smrt / radovednost, strast, želja jo je gnala naprej ; pojdi, kamor te srce žene / brezoseb. zločinca žene na kraj zločina
4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: ženske so gnale svoj očenaš / godci ves čas ženejo isto melodijo / zmeraj žene (eno in) isto
5. delati brste; brsteti : drevje že žene ; kal žene / veje na stari češnji ne ženejo več
// v zvezi z v razvijati se, rasti: ajda žene v cvet ; žita ženejo v klas
ekspr. stvar so gnali predaleč pretiravali so ; ekspr. ta človek žene vse na nož vse obravnava s prepirom ; ekspr. gnati vik in krik zelo se razburjati za kaj ; star. sosed je gnal vso stvar na pravdo predal sodišču, tožil ; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš
agr. drevje žene v les bujno raste, a malo rodi ; med. bolnika žene na blato, na vodo prepogosto si mora izpraznjevati črevesje, mehur

gnécati -am nedov. ( ẹ̑ )
zastar. gnesti

gnéča -e ž ( ẹ́ )
množica ljudi, stisnjena na kakem prostoru: pred novo trgovino je bila velika gneča ; prerinil se je skozi gnečo ; hrupna, pisana gneča otrok ; pred vhodom je čakala gneča radovednežev / stali smo v hudi gneči ; pren., pesn. gneča pšeničnega klasja

gnéd -a m ( ẹ̑ )
agr. trta z rdečkastimi grozdi, ki se goji na Primorskem in na Krasu: v plante so sadili slabe, toda rodovitne trte, posebno gned

gnêsti gnêtem nedov. , stil. gnetó; gnêtel in gnétel gnêtla, stil. gnèl gnêla ( é )
povzročati, da se snovi v čem enakomerno porazdelijo: gnesti testo ; gnesti vosek, glino ; gnesti z rokami, s strojem / nervozno je gnetla robec v rokah mečkala ; pren. gnesti in oblikovati neosveščeno množico
// ekspr. vznemirjati , mučiti : gnete ga zavist ; nekaj ga je gnetlo v notranjosti

gnêtec in gnétec -tca m ( ē; ẹ̑ )
star. kdor gnete: gnetec testa

gnêten in gnéten -tna -o prid. ( é ē; ẹ̑ )
gnetljiv : gnetna masa

gnetênje -a s ( é )
glagolnik od gnesti: gnetenje testa / stroj za gnetenje
med. ročna masaža, pri kateri se stiskajo mišice ; metal. oblikovanje kovin s stiskanjem, valjanjem, vlečenjem

gnêtež in gnétež -a m ( ȇ; ẹ̑ )
ekspr. gneča : pred hišo je bil velik gnetež

gnetílec -lca [ tudi gnetiu̯ca ] m ( ȋ )
kdor gnete: gnetilec testa
// teh. gnetilnik

gnetílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na gnetenje: gnetilna priprava / gnetilna masaža

gnetílnik -a m ( ȋ )
teh. stroj za gnetenje: gnetilnik za plastične snovi

gnetívo -a s ( í )
snov za gnetenje: za gnetivo so si izbrali ilovico

gnetljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da gnesti: lahko gnetljive snovi ; gnetljivo testo

gnetljívost -i ž ( í )
lastnost gnetljivega: gnetljivost ilovice

gnév in gnèv gnéva m ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
knjiž. visoka stopnja jeze, navadno združene s prezirom, ogorčenjem: obšel ga je gnev ; polotila sta se ga obup in gnev ; tresel se je od gneva ; to spoznanje jo je napolnjevalo z gnevom ; občutil je bolesten gnev do njega

gnévati se -am se nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
zastar. jeziti se, razburjati se: zaradi tega se ne gnevaj

gnéven -vna -o prid. ( ẹ̄ )
knjiž. nanašajoč se na gnev: bil je trpek in gneven / gnevne solze ; besede so bile dovolj gnevne

gnezdáč -a m ( á )
star. mlad, gol ptič, ki še ne more letati; golič

gnézdast -a -o prid. ( ẹ́ )
podoben gnezdu: drevo z gnezdasto krošnjo

gnézdece -a [ gnezdəce ] s ( ẹ̄ )
manjšalnica od gnezdo: ptica si je spletla gnezdece ; lastovičje gnezdece je bilo že prazno / prijetno živita v svojem gnezdecu / podeželsko gnezdece

gnézdenje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od gnezditi: ptica si je poiskala primeren prostor za gnezdenje

gnezdílec -lca [ gnezdiu̯ca in gnezdilca ] m ( ȋ )
ptica, ki gnezdi: jesenska selitev gnezdilcev

gnezdílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na gnezdenje: gnezdilni nagon ; gnezdilno razpoloženje / gnezdilna hišica

gnezdílka -e [ gnezdilka in gnezdiu̯ka ] ž ( ȋ )
gnezdilec : najbolj zgodnje gnezdilke

gnezdíšče -a s ( í )
1. kraj, prostor, kjer ptice gnezdijo: zapustiti stara gnezdišča ; gnezdišče galebov / ptice se selijo na svoja gnezdišča
2. star. kraj, kjer se kaj pojavlja v veliki meri in od koder se širi; žarišče , središče : kužno gnezdišče / gnezdišče nestrpnosti

gnezdítev -tve ž ( ȋ )
gnezdenje : v času gnezditve

gnézditi -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
delati, imeti gnezdo: pod streho gnezdijo lastovke ; mnoge ptice gnezdijo v gozdu / škorec gnezdi dvakrat na leto nese jajca in vali ; pren., ekspr. v nekaterih podjetjih še vedno gnezdijo ljudje z nepoštenimi nameni

gnézdo -a s ( ẹ́ )
1. prostor, ki si ga pripravi ptica za nesenje jajc in valjenje: napraviti gnezdo ; taščica si je začela spletati, znašati gnezdo ; mladiči so že zleteli iz gnezda ; lastovičje gnezdo ; stanovanje je bilo kakor sračje gnezdo nepospravljeno, razmetano ; pren., ekspr. iz istega gnezda sta, pa tako različna po značaju
// s prilastkom prostor, kjer imajo nekatere druge živali mladiče: gadje gnezdo ; osje, sršenovo gnezdo ; gnezdo miši
dregniti v osje, v sršenovo gnezdo dati povod za hudo, množično razburjenje
2. istočasno skoteni ali izvaljeni mladiči: prodal je celo gnezdo prašičev / psički iz istega gnezda
3. ekspr. dom , stanovanje : napravil si je prijetno, udobno gnezdo ; končno sta si le priborila lastno gnezdo / pozabil je na svoje domače gnezdo / slabš. zlezi že iz svojega gnezda postelje, ležišča
4. slabš., s prilastkom majhen, odročen kraj: živel je v pravem gnezdu ; malomeščansko, podeželsko, provincialno gnezdo
// postojanka , skrivališče : razdreti roparsko, zarotniško gnezdo ; utrjeno, sovražnikovo gnezdo
voj. strojniško gnezdo utrjen in maskiran položaj za strojnico in vojake

gnézdovica -e ž ( ẹ́ )
bot. rjavkasto rumena gozdna rastlina z gnezdasto prepletenimi koreninami, Neottia nidus-avis:

gnída -e ž ( í )
1. jajčece uši: lasišče je bilo polno gnid
2. nizko nepomemben, malovreden človek: taka gnida mi že ne bo ukazovala / kot psovka ti prekleta gnida
ekspr. nima niti za gnido pameti prav nič

gnídast -a -o prid. ( í )
gnidav

gnídav -a -o prid. ( í )
ki ima gnide: gnidavo lasišče
agr. gnidav sir sir z mnogimi luknjicami, nastalimi zaradi napake pri zorenju

gnídavost -i ž ( í )
lastnost gnidavega: gnidavost lasišča
agr. gnidavost sira

gníl -a -o stil. [ gniu̯ ] prid. ( ȋ ī )
1. ki gnije ali je že zgnil: gnil les ; gnila slama ; gnilo in plesnivo grozdje ; duh po gnilih jajcih ; prodajali so tudi gnilo sadje / gnil zob / ekspr. gnila rana gnojna ; voda že toliko časa stoji, da je že kar gnila ; pren., slabš. gnila, smradljiva zadovoljnost
alp. gnil sneg otajan, star sneg, ki se seseda ; etn. gnilo jajce otroška igra, pri kateri čepi kaznovani igralec v sredini kroga drugih čepečih igralcev
2. slabš. pokvarjen , malovreden , slab : to je popolnoma gnil človek ; gnila družba / razkrivati gnile razmere ; gnilo gospodarstvo

gnilád -i ž ( ȃ )
kar je gnilo: sadje se je spremenilo v samo gnilad

gnílec -lca [ gniu̯ca in gnilca ] m ( ȋ )
star. vino iz nagnitega grozdja: dali so mu piti samega gnilca
bot. hrast s kratkopecljatimi listi in pecljatimi plodovi; dob

gnilína -e ž ( í )
1. star. gnila snov; gniloba : odstraniti gnilino iz kleti
2. agr. nagnito grozdje: prešati gnilino
// vino iz takega grozdja:

gniljáva -e ž ( ȃ )
star. gnilad

gnilôba -e ž ( ó )
1. razkroj, razpad organskih snovi, navadno zaradi delovanja bakterij: povzročati, preprečevati gnilobo ; gniloba lesa, koruze, sadja ; duh po gnilobi / gniloba se prenaša z enega sadeža na drugega / zobna gniloba
// gnila snov: izrezati gnilobo iz jabolka / pospravil je klet in odnesel vso gnilobo na smetišče
2. slabš. pokvarjenost , malovrednost : gniloba družbe / gniloba v podjetju
// zelo len človek: ta fant je prava gniloba / kot psovka gniloba gnila
čeb. huda gniloba nalezljiva bolezen čebelje zalege ; gozd. rdeča gniloba glivična bolezen iglavcev, pri kateri se les rdečkasto obarva; lesna trohnoba

gnilôben -bna -o prid. ( ó ō )
nanašajoč se na gnilobo: gnilobni proces ; gnilobna infekcija / gniloben vonj / gnilobna miselnost
biol. gnilobne bakterije bakterije, ki povzročajo gnitje ; čeb. gnilobna zalega zalega, obolela za hudo gnilobo

gniložívka -e ž ( ȋ )
bot. rastlina, ki se hrani z organskimi snovmi mrtvih rastlin in živali: gniloživke in zajedavke

gníti gníjem nedov. , stil. gnijó ( í ī )
1. razkrajati se, razpadati, navadno zaradi delovanja bakterij: krompir gnije ; listje je gnilo
ekspr. že dolgo gnije v jami je mrtev
2. slabš. živeti v nedejavnosti, negibnosti: celo zimo je gnil za pečjo / leto dni sem gnil v ječi

gnítje -a s ( í )
glagolnik od gniti: gnitje sadja / preprečevati procese gnitja / gnitje zob

gnját -i in ž ( ȃ )
prekajeno svinjsko stegno: v izložbi so visele gnjati in salame / narezala je poln krožnik gnjati / gnjat z jajcem

gnjáten -tna -o prid. ( ȃ )
ki je z gnjatjo, iz gnjati: gnjatni namaz ; gnjatna omleta

gnjátnica -e ž ( ȃ )
zastar. kost pri gnjati: v ješprenju se je kuhala gnjatnica s precejšnjim kosom mesa

gnjavátor -ja m ( ȃ ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
kdor koga vztrajno, vsiljivo nadleguje: bil je pravi gnjavator ; siten gnjavator

gnjávež -a m ( ȃ )
ekspr. gnjavljenje : ni mogel več prenašati tega gnjaveža

gnjáviti -im nedov. ( á ȃ )
ekspr. vztrajno, vsiljivo nadlegovati: z vsemi mogočimi vprašanji ga je gnjavil ; nikdar je ni gnjavil s svojimi skrbmi
// pog. mučiti , trpinčiti : gnjaviti jetnike / skrbi so jo gnjavile ; gnjavi se z nalogami

gnjávljenje -a s ( á )
glagolnik od gnjaviti: končno je bil rešen njegovega gnjavljenja / gnjavljenje z vsakdanjimi skrbmi

gnjêc -a m ( ȇ )
nar. vzhodno debelušen otrok:

gnócati -am nedov. ( ọ̑ )
nar. obotavljati se, oklevati: nikar tako ne gnocaj

gnój in -a m , mest. ed. gnóju in gnôju ( ọ̑ )
1. iztrebki domačih živali, pomešani s steljo: kidati gnoj ; navoziti, raztrositi gnoj ; na dvorišču smrdi po gnoju ; masten, uležan gnoj ; konjski, svinjski gnoj ; pred hlevom je bil velik kup gnoja ; postavlja se ko petelin na gnoju / hlevski gnoj
// gnojilo : izčrpani zemlji je treba dajati gnoj / umetni gnoj
2. gosta, navadno rumenkasto zelena tekočina, nastala pri nekaterih vnetjih: gnoj se cedi iz rane ; brisati gnoj ; gost gnoj
3. nizko zelo len, zanikrn človek: spodi ta gnoj od hiše ; bil si in boš ostal gnoj
ekspr. potegnil ga je iz gnoja rešil iz težkega položaja ; ekspr. toliko je sadja, da se gnoj dela iz njega zelo veliko

gnoják -a m ( á )
vrtn. zaprta greda, ogrevana z gnojem: vzgojiti sadike v gnojaku

gnojár -ja m ( á )
kdor nosi ali razvaža gnoj: najeli so gnojarje

gnôjen -jna -o prid. ( ó )
nanašajoč se na gnoj:
a) pleten gnojni koš ; gnojni voz ; gnojna jama ; gnojne vile / na njivi so bili številni gnojni kupi / gnojna prst
b) gnojna rana ; gnojno vnetje žrela / gnojni izcedek

gnojênje -a s ( é )
glagolnik od gnojiti:
a) izboljševati zemljo z gnojenjem ; gnojenje travnika s kompostom / zeleno gnojenje gnojenje z zelenimi rastlinami, ki se podorjejo
agr. foliarno gnojenje s škropljenjem ali pršenjem gnojila na liste rastlin
b) gnojenje podkožnega tkiva / bakterije gnojenja

gnójevka -e ž ( ọ̑ )
vrtn. prst iz preperelega gnoja: lončnicam so dodali še gnojevko

gnojílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na gnojilo: gnojilna raztopina ; gnojilne snovi / gnojilna vrednost

gnojílo -a s ( í )
snov, ki se dodaja zemlji za večanje njene rodovitnosti: kupiti, proizvajati gnojila ; za gnojilo se pri povrtninah najpogosteje uporablja hlevski gnoj ; dušičnato, kalijevo gnojilo ; naravna, umetna gnojila

gnojíšče -a s ( í )
prostor za odlaganje gnoja: gnojišče je blizu hleva ; obzidano gnojišče / brska po smeteh na gnojišču

gnojíščen -čna -o ( ȋ )
pridevnik od gnojišče: gnojiščna jama

gnojíščnica -e ž ( ȋ )
zastar. gnojnica : travnik so pognojili z gnojiščnico

gnojíti -ím nedov. ( ī í )
dodajati zemlji gnojilo: gnojimo v jeseni in spomladi ; gnojiti krompir, star. krompirju ; gnojiti s hlevskim gnojem in z umetnimi gnojili ; dobro, temeljito gnojiti ; pren., ekspr. ljudstvo je s krvjo gnojilo to zemljo
// večati rodovitnost zemlje: tudi odpadlo listje gnoji

gnojívo -a s ( í )
snov, ki veča rodovitnost zemlje: hlevski gnoj je dobro gnojivo / kupiti gnojiva gnojila

gnójnica in gnojníca -e ž ( ọ́; í )
seč, tekočina, ki se navadno zbira v gnojnični jami: gnojiti, zalivati z gnojnico ; črpalka za gnojnico ; smrdi kakor gnojnica
ekspr. polivati, zlivati gnojnico na ljudi, po ljudeh grdo, nesramno govoriti o njih ; ekspr. drugega ne zna kot polivati z gnojnico grdo, nesramno govoriti o kom

gnójničen in gnojníčen -čna -o prid. ( ọ́; ȋ )
nanašajoč se na gnojnico: gnojnična črpalka ; gnojnična jama / gnojnična mlakuža

gnojnják -a m ( á )
gnojni voz:

gnójšnica -e ž ( ọ̄ )
nar. štajersko gnojnica

gnójvoža -e ž ( ọ̑ )
nar. koroško skupno odvažanje gnoja na polje: med gnojvožo je hrana dobra in obilna

gnóm -a m ( ọ̑ )
mitol. škrat, palček, ki varuje zaklade v zemlji: gnomi in različna druga mitološka bitja

gnóma -e ž ( ọ̑ )
lit. jedrnato izražena misel, izrek:

gnómičen -čna -o prid. ( ọ́ )
lit. ki ima gnome: gnomična poezija / gnomični pesnik

gnómik -a m ( ọ́ )
pri starih Grkih pesnik gnomičnih pesmi:

gnomolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
lit. gnomičen : gnomološka vrsta pesnitve

gnómon -a m ( ọ̑ )
astron. kazalec na sončni uri:

gnomónika -e ž ( ọ́ )
astron. nauk o sončnih urah:

gnoseologíja in gnozeologíja -e ž ( ȋ )
filoz. filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja; spoznavna teorija , spoznavoslovje : razlaganje gnoseologije

gnoseolóški in gnozeolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na gnoseologijo: gnoseološki principi ; gnoseološki problem / gnoseološke osnove relativnostne teorije

gnosticízem -zma m ( ī )
filoz. filozofsko-religiozna smer, ki trdi, da se je treba s spoznavanjem, razmišljanjem prepričati o resničnosti verskih dogem:

gnóstičen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na gnosticizem: gnostični spisi / gnostične zmote

gnóstik -a m ( ọ́ )
filoz. pristaš gnosticizma: sprejeti naziranje gnostikov

gnóza -e ž ( ọ̑ )
filoz. nazor gnostikov:

gnú -ja m ( ȗ )
zool. antilopa z govedu podobno glavo, Connochaetes: belorepi gnu

gnús -a m ( ȗ )
občutek, ki ga povzroči kaj izredno grdega, odvratnega: ob pogledu na rano ga je obšel gnus ; stresla se je od gnusa ; z gnusom pripoveduje ; gnus do mrčesa

gnúsa -e ž ( ū )
nar. vzhodno, ekspr. ženska, ki vzbuja gnus:

gnúsen -sna -o prid. , gnúsnejši ( ú ū )
ki vzbuja gnus: gnusna golazen / ekspr. gnusen je bil videti / gnusna beseda ; gnusno dejanje

gnúsiti se -im se nedov. ( ú ȗ )
z dajalnikom vzbujati skrajen odpor, gnus: jed se mi gnusi ; vse se ji je gnusilo / ekspr. njegovo ravnanje se ji je gnusilo

gnúsnica -e ž ( ȗ )
ekspr. ženska, ki vzbuja gnus: takšna gnusnica mi ne bo rezala kruha

gnúsnik -a m ( ȗ )
ekspr. človek, ki vzbuja gnus: s takim gnusnikom ni hotel imeti stikov

gnúsnost -i ž ( ú )
lastnost, značilnost gnusnega: gnusnost zločina
// ekspr. kar vzbuja gnus: teh gnusnosti ni mogel gledati

gnusôba -e ž ( ó )
ekspr. kar vzbuja gnus: take gnusobe ni mogel jesti / le kako se more družiti s tako gnusobo / najrazličnejše gnusobe so se dogajale / gnusoba lenega življenja gnusnost

gnusôben -bna -o prid. ( ó ō )
ekspr. gnusen : gnusobne stenice / gnusoben vonj

gnusôta -e ž ( ó )
star. gnusoba : take gnusote še ni videl

-ja m ( ọ̑ )
japonska namizna igra z belimi in črnimi kamenčki: igralci goja ; garnitura za go ; v prid. rabi: razvoj go igre v evropskih deželah

góba -e ž ( ọ́ )
1. rastlina brez listnega zelenila, navadno s klobukom in betom: nabirati gobe ; zastrupiti se z gobami ; hiše so rastle kakor gobe po dežju / strupene, užitne gobe / dušene gobe ; gobe v smetani / pog. nore gobe halucinogeno mamilo iz posebne vrste gob, zlasti rodu Psilocybe
bot. betičaste gobe ki imajo kijasto ali grmičasto obliko nadzemnega dela, Clavariaceae ; cevaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka plast s cevkami, kjer nastajajo trosi; cevarke ; lističaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka lističe, na katerih nastajajo trosi, Agaricaceae
// v zvezi kresilna goba rastlina zajedavka, zlasti na bukvah ali brezah: brusi in kresilne gobe ; tleča kresilna goba
// navadno v zvezi hišna goba rastlina zajedavka, ki uničuje vlažen vgrajen les: v stanovanju se je pojavila hišna goba
// mn., star. gobavost : zboleti za gobami
2. kar je po obliki podobno gobi: goba za krpanje nogavic / atomska goba velik oblak dima po eksploziji atomske bombe
3. prožen, luknjičast predmet, ki vpija vodo: ožeti gobo ; pomočiti gobo v vodo ; brisati tablo z gobo ; pije ko goba / šolska goba / morska, plastična goba
4. ekspr. kdor popije veliko alkoholnih pijač: pij, saj vem, da si goba / kot psovka molči, goba pijana
ekspr. gobo ima v želodcu zelo dosti pije ; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je ; ekspr. premoženje je šlo po gobe je propadlo ; ekspr. govori, ko da se je norih gob najedel zelo zmedeno, neumno

gobán in gobàn -ána m ( ȃ; ȁ á )
bot., v zvezah: brezov goban užitna goba s temnimi luskami po kocenu, Leccinum scabrum ; užitni goban užitna goba s svetlo rjavim ali s temno rjavim klobukom, Boletus ; vražji goban strupena goba z rdečo trosovnico in rdečim betom, Boletus satanas

góbar -ja m ( ọ̑ )
1. kdor se ukvarja z gobami: gobarji vneto nabirajo gobe / bil je odličen gobar poznavalec gob
2. zool. nočni metulj, katerega gosenica objeda gozdno drevje, Lymantria dispar:

góbarica -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki se ukvarja z gobami: izkušena gobarica

gobáriti -im nedov. ( á ȃ )
nabirati gobe (po gozdovih): za rekreacijo gobariti / že nekaj let gobari

gobárjenje -a s ( á )
glagolnik od gobariti: ukvarjati se z gobarjenjem ; ribolov in gobarjenje

gobárna -e ž ( ȃ )
podjetje ali prostor za gojenje gob: v gobarnah šitake gojijo na lesnem substratu ; uradno registrirana gobarna ; podružnica gobarne

góbarski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na gobarje: v šoli imajo gobarski krožek / znani gobarski kraji

góbarstvo -a s ( ọ̑ )
ukvarjanje z gobami: gobarstvo je dajalo dober zaslužek / zanimanje za gobarstvo

góbast -a -o prid. ( ọ́ )
podoben gobi: grozljiv gobast oblak dima / veliki kosi gobastega gumija ; gobast kamen luknjičav
anat. gobasta zgradba kosti zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice ; arhit. gobast steber steber, razširjen ob vrhu ; gobasta plošča nad stebri odebeljena betonska konstrukcija v obliki plošče ; obrt. gobast kruh kruh z neprožno sredico

góbav -a -o prid. ( ọ́ )
1. bolan za gobavostjo: gobav človek / gobav obraz
2. ki ima hišno gobo: gobav les

góbavec -vca m ( ọ́ )
1. gobav človek: iznakažen obraz gobavca ; ogibajo se ga kot gobavca
2. zool. nočni metulj, katerega gosenica objeda gozdno drevje; gobar

góbavka -e ž ( ọ́ )
1. gobava ženska: gobavci in gobavke
2. zool. krastača, ki živi na suhih, peščenih tleh zahodne in srednje Evrope, Bufo calamita:

góbavost -i ž ( ọ́ )
kronična nalezljiva bolezen, pri kateri se zlasti v koži obraza naredijo obsežne rane: zboleti, umreti za gobavostjo

góbavski -a -o ( ọ́ )
pridevnik od gobavec: gobavski sanatorij

gobcáti -ám nedov. ( á ȃ )
slabš. veliko, predrzno govoriti: kar naj gobcajo, jih bo že minilo
// nizko govoriti : neprestano je samo gobcal ; preveč gobca

góbčast -a -o prid. ( ọ̑ )
ki ima velik gobec: gobčast pes

góbček -čka m ( ọ̑ )
manjšalnica od gobec: kužek grize in hlasta s črnim gobčkom ; mehek gobček

góbčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na gobec: gobčna odprtina / nizko ima zelo gobčno ženo klepetavo, jezikavo

góbec -bca m ( ọ̑ )
1. prednji, navadno podaljšani del glave z ustno odprtino pri nekaterih sesalcih in ribah: konjem so se penili gobci ; seči z gobcem po hrani ; slinast pasji gobec / jezik mu je visel iz gobca ; pes ima kost v gobcu ; morski pes je plaval s široko odprtim gobcem
2. nizko obraz : z veseljem bi mu razbil gobec ; kar pljunil bi ti v gobec
// usta : zbil ti bom zobe iz gobca / počiti, udariti, usekati koga po gobcu
nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel ; nizko ta pa ima gobec zna spretno govoriti, prepričevati ; nizko z eno besedo mu je zamašil gobec mu onemogočil ugovarjanje ; nizko zapri gobec! nehaj govoriti, molči ; nizko dobili so jih po gobcu bili so tepeni, kaznovani zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja ; nizko ima dolg, grd gobec opravlja, grdo govori ; nizko sam gobec ga je samo govori, ne stori pa ničesar
3. nizko kdor veliko, predrzno govori: to ti je gobec ; bil je strašen gobec / kot psovka ne boš še tiho, gobec
4. ekspr. prednji del česa: čevlji so imeli stolčene gobce ; gobec avtomobila

gobelin -a [ gobelín tudi goblên ] m ( ȋ; ȇ )
ročno tkana stenska slika z umetniškimi, zlasti figuralnimi upodobitvami: dvorano so krasile freske in gobelini ; dragoceni gobelini ; gobelini z lovskimi prizori
// tkanina z ročno ali strojno vtkanimi slikami ali cvetličnimi vzorci: prevleči naslanjače z gobelinom

gobelinka -e [ gobelínka tudi goblênka ] ž ( ȋ; ȇ )
tekst. volnena nit za izdelavo gobelinov:

gobelinski -a -o [ gobelínski tudi goblênski ] prid. ( ȋ; ȇ )
nanašajoč se na gobelin: gobelinske delavnice
obrt. gobelinski vbodi vbodi, ki posnemajo tkalsko tehniko pri gobelinu

gobezdáč -a m ( á )
pog., slabš. kdor (rad) veliko, predrzno govori: imeli so ga za gobezdača ; bil je neznosen gobezdač ; gobezdači in kričači

gobezdálo -a s ( á )
pog., slabš. kdor (rad) veliko, predrzno govori: bil je vetrnjak in gobezdalo
// nizko usta : razčesnil ti bom gobezdalo, da te bo minilo govoriti o naši hiši
nizko zapri že enkrat svoje gobezdalo nehaj govoriti, molči

gobezdánje -a s ( ȃ )
glagolnik od gobezdati: ni mogel več prenašati njegovega gobezdanja ; prazno gobezdanje

gobezdáški -a -o prid. ( á )
pog., slabš. ki (rad) veliko, predrzno govori: bil je zelo gobezdaški

gobezdáti -ám nedov. ( á ȃ )
pog., slabš. veliko, predrzno govoriti: rad je gobezdal ; zmerom samo gobezda
// nizko govoriti : gobezdati neumnosti

gobezdàv -áva -o prid. ( ȁ á )
pog., slabš. ki (rad) veliko, predrzno govori: gobezdav bahač ; bil je gobezdav in objesten / že pri prvem razgovoru je bil piker in gobezdav

gobezdávec -vca m ( ȃ )
pog., slabš. kdor (rad) veliko, predrzno govori: predrzen paglavec in gobezdavec

gobezdávost -i ž ( á )
pog., slabš. lastnost človeka, ki (rad) veliko, predrzno govori: motila ga je njegova zaletava gobezdavost

gobezdúlja -e ž ( ú )
pog., slabš. ženska, ki (rada) veliko, predrzno govori: je čisto navadna gobezdulja

góbica -e ž ( ọ́ )
1. manjšalnica od goba: v gozdu je rastlo vse polno gobic / vložene gobice / kupil mu je barvne krede in gobico za brisanje
2. nav. mn., pog. halucinogeno mamilo iz posebne vrste gob, zlasti rodu Psilocybe: zaradi predoziranja z gobicami se je v nekaj mesecih zgodilo več hudih nesreč
3. krajša pričeska, pri kateri so lasje enako dolgi in oblikovani podobno kot klobuk pri gobi: postriči na gobico ; pričeska na gobico ; gobica že nekaj let ni moderna
med. gobica zvitek gaze za brisanje krvi ali gnoja ; ustne gobice glivična bolezen zlasti pri dojenčkih, pri kateri se pojavijo bele pike v ustih

gobíšče -a s ( í )
kraj, prostor, kjer rastejo gobe: v gozdu je naletel na gobišče

góbji -a -e prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na gobe: gobji strup / gobje jedi

góbov -a -o prid. ( ọ́ )
ki je iz gob: gobova juha, rižota

goboznánstvo -a s ( ȃ )
nauk o gobah:

go-cart gl. gokart

gód in -a m , mn. godôvi ( ọ̑ )
1. dan v letu, ko je osebno ime kakega človeka navedeno v koledarju: danes je njegov god ; praznuje god in rojstni dan ; dati, dobiti kaj za god ; prejeti voščilo za god / imeti god / star. na god svetega Petra na praznik
// godovanje : povabljen je bil na god
2. zastar. obletnica : praznovali so mirovni god

godálec -lca [ tudi godau̯ca ] m ( ȃ )
kdor igra na godalo: neenotna igra godalcev

godálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na godalo: godalni orkester / godalni instrument godalo
glasb. godalni kvartet ansambel, sestavljen iz dveh violin, viole in violončela; skladba za tak ansambel ; godalni stavek glasbeni stavek za godala

godálo -a s ( á )
nav. mn. glasbilo s strunami, na katero se igra z lokom: godala in tolkala ; z godali spremljati pevce / koncert za fagot in godala
// star. glasbilo : harmonika mu je bila najljubše godalo

gódba -e ž ( ọ̑ )
1. skupina ljudi, ki igra na glasbila: godba je zaigrala slavnostno koračnico ; ciganska, vojaška godba / godba na pihala skupina ljudi, ki igra na pihalne instrumente
2. igranje na pihalne instrumente: godba je potihnila ; slišati je bilo godbo ; hrupna godba
// star. izvajanje glasbenih del; glasba : poslušati godbo / godba za ples ; pren., pesn. godba dežja
slabš. narediti komu mačjo godbo dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem

gódben -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na godbo: godbeni in pevski spored / star. gradnja godbenega doma glasbenega doma

gódbenica -e ž ( ọ̑ )
star. glasbenica , instrumentalistka : na sliki so godbenice s svojim kapelnikom

gódbenik -a m ( ọ̑ )
kdor igra na pihalni instrument: koncert godbenikov
// star. glasbenik , instrumentalist : v orkestru je več mladih godbenikov

gódbeniški -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od godbenik: godbeniški prsti

gódčev -a -o ( ọ́ )
pridevnik od godec: godčeva igra

gódčevski -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na godce: godčevske, vojaške pesmi / bil je godčevske narave

gódčevstvo -a s ( ọ́ )
dejavnost godcev: po zaslugi godčevstva so prešli domači napevi tudi v plese

gódec -dca m ( ọ́ )
kdor igra na preprosto glasbilo, zlasti na podeželju: godci godejo, svatje plešejo ; potujoči godec ; veseli godci ; godci in drugi ljudski umetniki
// star. glasbenik , instrumentalist : nastopili so mladi godci iz raznih glasbenih šol

góden tudi gôden -dna -o prid. ( ọ́ ọ̄; ó ō )
primeren, sposoben za kaj: goden ptič ; mladiči so že godni ; les, goden za sečnjo ; otrok je že goden za šolo ; godna je za možitev / razprava je godna za tisk
agr. goden lan lan, ki se mu ličje rado loči od stebla ; godna zemlja zemlja, ki je prhka, bogata bakterij in ima poseben vonj

gódenčič tudi gôdenčič -a [ godənčič ] m ( ọ́; ó )
lov. ptič, goden za letanje: godenčiči so že odleteli iz gnezda

gódenje 1 -a s ( ọ́ )
glagolnik od gosti: godenje in piskanje / presedalo ji je že njegovo neprestano godenje

godênje 2 -a s ( é )
glagolnik od goditi: godenje sadja, sena, vina

gódež -a m ( ọ̑ )
star. godrnjavec , godrnjač : naveličal se je kar naprej poslušati tega starega godeža

godílnica -e [ godilnica in godiu̯nica ] ž ( ȋ )
agr. jama, v kateri se godi lan:

godíšče -a s ( í )
agr. prostor, kjer se godi lan: dati laneno slamo na godišče

godítev -tve ž ( ȋ )
godenje 2 : goditev vina

góditi 1 -im nedov. ( ọ̄ )
nav. 3. os., knjiž., z dajalnikom prijati, dobro deti: pijača, toplota mi godi ; ta barva godi očem / laskanje ji je godilo ; godi mu, da se ga ljudje bojijo / filmska zgodba nam je godila zaradi svoje dinamike bila všeč, ugajala

godíti 2 -ím nedov. ( ī í )
povzročati, da postane kaj godno: zimske hruške so dali godit ; gnoj se razkraja in godi
agr. goditi lan obdelovati ga, da se mu ličje rado loči od stebla

godíti se -ím se nedov. ( ī í )
1. nav. 3. os. večkrat se zgoditi; dogajati se : čudeži se ne godijo ; take stvari se bodo vedno godile / po vojni so se tu in tam še godili majhni spopadi
// izraža obstoj, potek v prostoru in času: kaj se tu godi? razločno sem vse videl, kar se je godilo na dvorišču / povest se godi v šestnajstem stoletju / ne vem, kaj se godi z njo
2. s smiselnim osebkom v dajalniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: dobro, slabo se mu godi ; kako se vam godi ; tako se ni godilo samo meni, ampak tudi mojemu prijatelju ; godi se mu kot vrabcu v prosu, kot v nebesih / ekspr. tebi se pa godi nimaš ne gmotnih ne drugih težav
godi se mi krivica dela ; star. po vrtovih se je godila škoda je nastajala

gódlja -e ž ( ọ̑ )
1. gosta juha, ki ostane po kuhanju krvavic, navadno zakuhana s kašo: godlja že vre ; poslali so jim godljo in nekaj klobas ; zabeljena godlja ; pren., slabš. jezikovna godlja
2. ekspr. slaba pijača: te godlje pa že ne bom pil
// slaba jed, navadno redka: menažko opoldanske godlje mu je dal za eno samo cigareto
3. ekspr. neprijeten, zapleten položaj: pomagal mu je iz godlje ; spet si v godlji
ekspr. lepo godljo si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju

gódljast -a -o prid. ( ọ̑ )
ekspr. podoben godlji: godljasto vino / umazana godljasta voda

godljáti -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. nerazločno, momljaje govoriti: nekaj je godljal sam s seboj ; godlja kakor medved / začel je godljati svojo molitev / kar naprej se jezi in godlja godrnja

godnênje -a s ( é )
glagolnik od godneti: hitro godnenje lanu

godnéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
zastar. postajati goden: lan hitro godni ; prst je pustil še nekaj časa godneti

godníti se -ím se nedov. ( ī í )
zastar. postajati goden: grozdje se že godni

godnjáti -ám nedov. ( á ȃ )
star. povzročati, da postane kaj godno; goditi 2 : godnjati sadje ; race se godnjajo

gódnost tudi gôdnost -i ž ( ọ́; ó )
lastnost godnega: godnost plodu ; godnost zemlje / godnost za možitev

gódov -a -o prid. ( ọ̑ )
nar., v povedni rabi ki ima, praznuje god: čez nekaj dni boš godov

godovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od godovati: biti povabljen na godovanje / štel je dneve do svojega godovanja

godováti -újem nedov. ( á ȗ )
imeti, praznovati god: ne vem natančno, katerega dne goduje / danes zvečer bomo godovali

godôven -vna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na god: godovna gostija ; godovno voščilo / godovni dan

godovína -e ž ( í )
star. godovanje : povabiti na godovino

godôvnica -e ž ( ȏ )
1. ženska, ki ima, praznuje god: nazdraviti godovnici
2. star. pesem, napisana za god: prebrati godovnico

godôvnik -a m ( ȏ )
kdor ima, praznuje god: voščiti godovniku

godôvniški -a -o ( ȏ )
pridevnik od godovnik: godovniški kolač

godovnják -a m ( á )
kdor ima, praznuje god: nisem vedel, da si godovnjak ; danes imamo pri nas godovnjaka

godovnjákinja -e ž ( á )
ženska, ki ima, praznuje god: godovnjakinji je mama dobro postregla

godovnò s ( ȍ )
zastar. god , godovanje : materino godovno

godráti -ám nedov. ( á ȃ )
oglašati se z visokim, tresočim se glasom; kavdrati : puran godra

godrnjáč -a m ( á )
1. kdor (rad) godrnja: bil je večen godrnjač ; govoriš kot kak star godrnjač
2. ekspr. medved : otrpnil je od strahu, ko je zagledal kosmatega godrnjača

godrnjálo -a s ( á )
slabš. godrnjavec , godrnjač : ta človek je neznosno godrnjalo

godrnjánje -a s ( ȃ )
glagolnik od godrnjati: brez godrnjanja jo je ubogal / odgovoril mu je z nerazumljivim godrnjanjem

godrnjáti -ám nedov. ( á ȃ )
1. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje: nič ji ni prav, zmeraj nekaj godrnja ; ljudje so godrnjali in se jezili zaradi takšnega ravnanja / vedno je godrnjala čezenj ; oče je še kar naprej godrnjal nad sinom
2. nerazločno, momljaje govoriti: začel je nekaj mencati in godrnjati ; ko so ga sosedje ogovarjali, je bolj godrnjal kakor odgovarjal ; ves čas je godrnjal sam zase ; godrnjal je kakor medved ; pren. veter godrnja in tuli okoli hiš

godrnjàv -áva -o prid. ( ȁ á )
ki (rad) godrnja: godrnjav človek ; bil je siten in godrnjav ; stanoval je pri godrnjavi gospodinji / razvlečena, godrnjava molitev / iz sobe so se slišali godrnjavi zvoki

godrnjávec -vca m ( ȃ )
kdor (rad) godrnja: bil je pravi sitnež in godrnjavec

godrnjávka -e ž ( ȃ )
ženska, ki (rada) godrnja: čemerna, stara godrnjavka ; sitna godrnjavka

godrnjávost -i ž ( á )
lastnost godrnjavega človeka: bil je znan po svoji godrnjavosti / v hipu ga je minila vsa godrnjavost

godrnjávs -a m ( ȃ )
ekspr. godrnjavec , godrnjač : je nepoboljšljiv godrnjavs ; čemernež in večni godrnjavs

godrnjávsati -am nedov. ( ȃ )
ekspr. godrnjati : venomer je nekaj godrnjavsal

goeléta -e ž ( ẹ̑ )
navt. jadrnica z več jambori in vzdolžnimi jadri: v pristanišču je bilo več goelet

goethejevski -a -o [ gétejeu̯ski ] prid. ( ẹ̑ )
tak kot pri Goetheju: goethejevski stil / goethejevska tradicija

góflja -e ž ( ọ̑ )
1. vulg. usta : ima polno gofljo vode
pog., slabš. ta pa ima gofljo zna spretno govoriti, prepričevati ; pog., slabš. s to besedo mu je zamašil gofljo mu je onemogočil ugovarjanje
2. pog., slabš. kdor veliko, predrzno govori: čisto navadna goflja je / kot psovka molči, goflja

gofljáč -a m ( á )
pog., slabš. kdor veliko, predrzno govori: bil je največji gofljač v vsej vasi

gofljáti -ám nedov. ( á ȃ )
pog., slabš. veliko, predrzno govoriti: ne gofljaj tako / tebi že povem, ker te poznam, da ne boš gofljal govoril, pripovedoval

gofré -êja tudi gaufré -ja [ gofré -êja ] m ( ẹ̑ ȇ )
tekst. tkanina z vtisnjenimi drobnimi vzorci:

gofríranje -a s ( ȋ )
glagolnik od gofrirati: gofriranje tkanine

gofrírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
tekst. vtiskovati vzorec z vročimi, graviranimi valji, navadno v tkanino:

gognjáti -ám nedov. ( á ȃ )
star. govoriti tako, da uhaja zrak tudi skozi nosno votlino; nosljati : nerazumljivo je gognjal

gógoljevski -a -o prid. ( ọ̄ )
tak kot pri Gogolju: humoreska gogoljevskega tipa

gogotánje -a s ( ȃ )
glagolnik od gogotati: gogotanje gosi

gogotáti -ám nedov. ( á ȃ )
gagati : race so gogotale

gója -e ž ( ọ́ )
star. gojenje : goja sadnega drevja / skrbeti za nego in gojo svojega jezika

gojênčev -a -o ( é )
svojilni pridevnik od gojenec: gojenčeva dolžnost je, da se drži hišnega reda

gojênec -nca m ( é )
človek, navadno mlajši, ki se vzgaja v kakem zavodu: discipliniran gojenec ; gojenec vojaške akademije / v domu je sto gojencev / gojenci doma za slepe
// star. učenec : nekaj časa je bil njegov gojenec

gojênje -a s ( é )
glagolnik od gojiti: plantažno gojenje drevesnih vrst ; gojenje bombaža, gozda ; gojenje rib v akvariju / ekspr. gojenje glasbe / knjiž. gojenje dobrih odnosov v družbi

gojênka -e ž ( é )
ženska, navadno mlajša, ki se vzgaja v kakem zavodu: gojenka glasbene šole / samostanska gojenka
// star. učenka : guvernanta s svojima gojenkama

gojílec -lca [ gojiu̯ca in gojilca ] m ( ȋ )
gojitelj : gojilci semenskih rastlin / gojilec kulturne tradicije

gojílka -e [ gojiu̯ka in gojilka ] ž ( ȋ )
ženska, ki kaj goji: gojilka jagod

gojílnica -e ž ( ȋ )
prostor, kjer se kaj goji: urediti gojilnico rib

gojíšče -a s ( í )
kraj, prostor, kjer se kaj goji: breskovo gojišče ; zaprto umetno gojišče ; gojišče fazanov, ostrig
biol. gojišče bakterij

gojítelj -a m ( ȋ )
kdor kaj goji: gojitelj limoninih nasadov ; gojitelj čebel / bil je plodovit pisatelj in gojitelj naturalizma ; gojitelj umetnosti
// zastar. vzgojitelj , učitelj : zanemarjal je nasvete staršev in gojiteljev

gojítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od gojiti: umetna gojitev rib ; gojitev in vzdrževanje gozda ; gojitev čebel / ekspr. gojitev glasbene umetnosti / knjiž. gojitev narodne enotnosti

gojíti -ím nedov. ( ī í )
1. načrtno se ukvarjati z rastlinami ali živalmi, zlasti v gospodarske namene: gojiti hmelj, čebele, vinsko trto ; na farmi gojijo govedo za meso ; gojiti gozd, sadno drevje / na šolskih gredah gojijo cvetlice učenci sami ; laboratorijsko gojiti glivice
ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen
// star. negovati : brke je vedno skrbno gojil ; gojiti (si) polt
// knjiž. krepiti , razvijati , utrjevati : gojiti občutek odgovornosti ; gojiti otrokove sposobnosti ; pri pouku gojijo v učencih humana čustva / gojiti voljo, značaj
2. ekspr. biti dejaven na določenem področju: gojiti glasbo ; že od mladih nog je gojil šport / gojil je predvsem ljudsko kulturo
// knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: gojiti upe ; gojiti sovraštvo, spoštovanje do koga ; veliko ljubezen je gojil do otroka ; gojiti simpatijo / po tem dogodku ni mogel gojiti več nobenih iluzij

gojítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na gojitev: gojitveni načrt ; z ustreznimi gojitvenimi ukrepi razširiti zmogljivost lovišč ; gozdna gojitvena dela / gojitveni akvarij, potok ; gojitveno lovišče
lov. gojitveni odstrel odstrel divjadi, ki ni za pleme

gojívo -a s ( í )
biol. sredstvo za gojenje zlasti mikroorganizmov:

gójzar tudi gójzer -ja m ( ọ̑ )
nav. mn. močen čevelj, navadno okovan, zlasti za hojo po hribih: biti obut v gojzarje / kupiti smučke in gojzarje smučarske čevlje

gójzarica tudi gójzerica -e ž ( ọ̑ )
nav. mn. močen čevelj, navadno okovan, zlasti za hojo po hribih: gojzarice so se mu globoko udirale v sneg ; tudi v gojzaricah mu je drselo

gókart -a m ( ọ̑ )
1. majhen dirkalni avtomobil s šasijo iz jeklenih cevi, navadno brez karoserije in menjalnika: tekmovanje z gokarti
2. športna panoga, ki se ukvarja z dirkanjem s temi avtomobili; karting : navdušenje za gokart ; v prid. rabi: gokart dirke

gokartíst -a m ( ȋ )
športnik, ki se ukvarja z gokartom: prekaljeni gokartist ; dirka gokartistov ; gokartisti in motoristi

gól 1 -a m ( ọ̑ )
šport. cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo, vrata: brcniti žogo v gol ; nebranjeni gol / streljati na gol / na travniku so postavili gole in začeli z nogometom naprave, ki označujejo cilj napada
// dejstvo, da pride žoga v ta cilj: dati, doseči, prejeti gol ; šport. žarg. zabiti gol / častni gol edini gol, ki ga je dalo poraženo moštvo / imajo dva gola prednosti

gôl 2 [ gou̯ ] ž ( ọ̑ )
obsekano tanjše deblo za drva: pripeljal je poln voz goli ; bukova gol

gòl 3 gôla -o tudi [ gou̯ ] prid. ( ȍ ó )
1. ki je brez dlake, las ali perja: v gnezdu so bili še goli mladiči ; gola in gladka brada ; vzel je klobuk z gole glave ; na nekaterih mestih je bila koža čisto gola / veje kostanjev so bile že gole ; golo drevje
// ki je brez vegetacije: pred nami se je razprostiral gol svet ; gole skale ; gola zemlja / reber je bila še čisto gola
2. ki je brez obleke ali deloma pokrit z obleko: imela je gole roke in gol vrat ; kipi golih boginj ; nav. ekspr. klečati na golih kolenih ; golo telo / biti gol ; gol do pasu / obuti čevelj na golo nogo
// na katerem ni blazine, podloge: ležišče je imel na goli klopi / ekspr. sedeti na golih tleh
3. ki je brez opreme, okraskov: stene so bile popolnoma gole / okno je bilo brez zavese, golo / ekspr. dobil je le golo sobo
4. ekspr. ki je brez česa drugega: podal je golo analizo ; to so le gole številke ; naštevati gola dejstva / vse skupaj je gola formalnost / rešil si je le golo življenje / storiti kaj iz gole hudobije, nevoščljivosti
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: vse skupaj je gol nesmisel ; to je gola laž ; kar sem povedal, je gola resnica ; po golem naključju ga je našel
ekspr. obrali so jo do golih kosti prav vse so povedali o njej ; branil se je z golimi rokami brez pripomočkov ; to se ne vidi z golim očesom s prostim očesom ; je gol ko ptič je brez kakršnegakoli imetja
bot. goli cvet cvet, ki je brez cvetnega odevala ; elektr. goli vodnik vodnik, ki je brez izolirne prevleke ; teh. gola elektroda elektroda brez mineralne obloge

golák -a m ( á )
knjiž. gol, neporasel hrib; golec : skalnati golaki

golant gl. galant

golázen -zni ž ( ȃ )
manjše, odpor, gnus vzbujajoče živali: vsa golazen je prilezla na sonce ; stenice in druga golazen / pohodi to gnusno golazen
// nizko, navadno s prilastkom ničvredni, škodljivi ljudje: hoteli so iztrebiti tatinsko golazen ; tuja golazen je gospodarila po naši zemlji / kot psovka ti prekleta golazen

gólaž -a m ( ọ̑ )
jed iz kosov mesa, dušenega v začinjeni omaki: naročil si je golaž in pivo ; goveji, svinjski golaž / pog. mali golaž mala porcija golaža / krompirjev golaž krompir v začinjeni omaki ; segedin(ski) golaž iz svinjskega mesa in kislega zelja / iron. volilni golaž pogostitev, ki jo pripravi kandidat svojim volivcem

gólažev -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na golaž: golaževa omaka / golaževa konzerva / golaževa juha golažu podobna juha s krompirjem in rezanci

gôlcati -am [ gou̯cati ] nedov. ( ó )
star. slišno piti, lokati: golcal je vino iz steklenice

golčánje -a [ gou̯čanje ] s ( ȃ )
glagolnik od golčati: slišalo se je golčanje in hropenje / pritajeno golčanje je preglasilo glasno petje / zamolklo golčanje strojev

golčáti -ím [ gou̯čati ] nedov. , gôlči; gôlčal ( á í )
1. nerazločno, težko govoriti: premika ustnice in zamolklo golči / škripal je z zobmi in golčal pretrgane stavke / brezoseb. v prsih ji je golčalo
// zastar. govoriti , pripovedovati : sam s seboj golči ; venomer golči
2. oglašati se z zamolklim, tresočim se glasom: pes je pričel golčati / golob golči gruli ; pren. veter je golčal vso noč

goldínar -ja m ( ȋ )
1. denarna enota stare Avstrije: ded je še zmeraj računal z goldinarji
// kovanec v vrednosti te enote: v žepu so mu žvenketale krone in goldinarji
2. nekdaj zlatnik, srebrnik sploh: plačal je kar z goldinarji
num. renski goldinar zlatnik, kovan od konca 14. stoletja v zahodni Nemčiji; rajniš

goldínarček -čka m ( ȋ )
ekspr. manjšalnica od goldinar: tu in tam je zaslužil kak goldinarček

gólding -a m ( ọ̑ )
agr. hmelj, ki bujno raste in daje pivu posebno aromo: pridelovati golding / savinjski golding

gôlec -lca [ gou̯ca in golca ] m ( ō )
1. gol, neporasel hrib: hiša je stala na majhnem golcu ; skalnati golci
2. ekspr. gol, neoblečen človek: v ambulanti je stalo več golcev
3. star. mlad, gol ptič, ki še ne more letati; golič : gnezdo je bilo polno golcev
agr. zrno, ki ni obdano s plevnato lupino

golečína -e ž ( í )
zastar. goličava , goljava : sredi gozda so naleteli na golečino

golén 1 -i ž ( ẹ̑ )
del noge med kolenom in gležnjem: odrgniti, prebiti si golen ; pri padcu si je zlomil kost v goleni
zool. del noge pri žuželkah med stegnom in stopalcem

golén 2 -a -o prid. ( ẹ̑ )
agr., navadno v zvezi goleno zrno zrno, ki ni obdano s plevnato lupino:

golèn 3 -êna -o prid. ( ȅ é )
nar. gorenjsko nezrel : nabirali so golene lešnike ; golene češnje

golénec in golênec -nca m ( ẹ́; é )
nar. gorenjsko nezrel sadež: v košari je imela same golence
agr. zrno, ki ni obdano s plevnato lupino; golec

goleníca -e ž ( í )
1. nav. mn. zgornji del škornja: golenice mu segajo pod kolena ; visoke golenice ; škornji s podvihanimi golenicami / usnjena golenica
// gamaša : obul je lahke čevlje in si nataknil golenice
2. anat. kost na notranji strani goleni: zlomil si je golenico ; golenica in mečnica

goleníčen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na golenico: golenične mišice / usnjeni škornji s trdim goleničnim ščitom

goleníšče -a s ( í )
zgornji del škornja; golenica : škornji s tesnim goleniščem

golénji -a -e prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na golen: golenja kost ; golenja mišica
med. golenja razjeda razpadanje tkiva na goleni zaradi prehranitvenih motenj pri krčnih žilah

golénka -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., star. nogavica brez stopala: nosil je gojzarice in golenke
// gamaša : odpel je golenke in sezul čevlje

golénski -a -o ( ẹ̑ )
pridevnik od golen: golenska kost ; golenske mišice

goléti -ím nedov. ( ẹ́ í )
postajati gol: od suše je drevje začelo goleti

gólf 1 -a m ( ọ̑ )
športna igra na prostem, pri kateri spravljajo igralci krogle v jamice: igrati golf ; igrišče, palice za golf / mini golf golf na manjšem igrišču s poenostavljeno tehniko igranja ; v prid. rabi: golf klub

gólf 2 -a m ( ọ̑ )
osebni avtomobil nemške tovarne Volkswagen: voziti se z golfom

golfíst -a m ( ȋ )
igralec golfa: golfisti igrajo na zanimivo oblikovanih zelenicah s številnimi naravnimi in umetnimi ovirami ; poklicni golfist ; slavni golfisti

golfístka -e ž ( ȋ )
igralka golfa: golfistka je zmagala na šestih tekmovanjih ; navdušena golfistka

golfíšče -a s ( í )
igrišče za golf: vaditi na golfišču ; gradnja, širitev golfišča ; meje golfišča ; urejenost golfišča ; golfišče z osemnajstimi luknjami

gólfski -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od golf: golfsko igrišče

gólgêter -ja m ( ọ̑-é )
igralec nogometa, ki da zelo veliko golov: rojeni golgeter ; golgeter državne lige ; dribler in golgeter

gólgota -e ž ( ọ̑ )
knjiž., navadno s prilastkom veliko trpljenje, bolečina: golgota zasužnjenega naroda / to je zgodba njegove golgote

Gólgota -e ž ( ọ̑ )
rel. hrib pri Jeruzalemu, na katerem je bil križan Jezus Kristus: pot na Golgoto ; pren., knjiž. Golgota ljubezni

gólgotski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na Golgoto ali golgoto: golgotski dogodek / golgotska pot

golíbar -ja m ( ȋ )
nar. vzhodno škrjanec : najvišje je letel golibar

golíca -e ž ( í )
1. strm, s travo porasel svet, navadno nad gozdno mejo: golice so bile že pokrite s snegom
// strmina, na kateri je bil posekan gozd: spustil se je po golici navzdol
2. pšenica, ki ima klasje brez res: sejati golico
3. neizpolnjena tiskovina: izpolniti golico ; brzojavna, čekovna golica
petr. kamnina ali ruda, ki je nekoliko pokrita z zemljo

golìč -íča m ( ȉ í )
1. mlad, gol ptič, ki še ne more letati: pitati goliče ; gnezdo je bilo polno goličev
2. ekspr. mlad, nedorasel človek: bil je še tak golič in negodnik

goličàv -áva -o prid. ( ȁ á )
neporasel ali deloma porasel: goličav svet / krmežljavo, goličavo drevje

goličáva -e ž ( ȃ )
neporasel ali deloma porasel svet: puste goličave ; siva, kamnita goličava ; visoka goličava ; pogozdovanje kraških goličav
// zemljišče, na katerem je bil posekan gozd: na novo pogozditi goličave

goličávar -ja m ( ȃ )
lov. gams, ki živi v goličavah nad gozdno mejo:

goličávje -a s ( ȃ )
več goličav, goličave: kamor je pogledal, je bilo samo goličavje

golíček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od golič: golički v gnezdu / ti tega še ne razumeš, goliček

golíčiti -im nedov. ( í ȋ )
gozd. posekati (gozd) do golega, do čistega: zdaj goličijo na onem hribu

golíčje -a s ( ȋ )
več golic, golice: živina se pase na goličju

golída -e ž ( í )
posoda za molžo, navadno z enim ušesom: vzela je golido in odšla molst ; polna golida mleka / ekspr. prinesla mu je celo golido čaja zelo veliko

golídica -e ž ( í )
manjšalnica od golida: mleko teče v golidico

golídrati -am nedov. ( ȋ )
ekspr. hitro, enolično govoriti: mehanično je golidral svojo zgodbo

golílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki se uporablja za goljenje: golilni nož
usnj. golilni stroj stroj za odstranjevanje dlake ali volne z živalskih kož

golílnik -a [ tudi goliu̯nik ] m ( ȋ )
elektr. kleščam podobno orodje za odstranjevanje izolirne prevleke z žice:

golína -e ž ( í )
goličava : na golini jih je zajel vihar ; peščena golina / golina je presekala gosti gozd

golíst -a m ( ȋ )
pristaš politike francoskega generala de Gaulla: golisti so podprli referendum ; predsednik, vodja golistov ; zaveznik golistov / francoski golisti

golístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na goliste ali golizem: zvesto je sledil golističnim smernicam ; golistična stranka ; golistično gibanje

golíšče -a s ( í )
gozd. kraj, prostor, kjer se hlodom odstranjuje lubje: stala sta na golišču sredi kupov lubja

golítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od goliti: golitev ptičev / golitev kuncev

golíti -ím in gólim nedov. ( ī í, ọ́ )
odstranjevati dlake, perje: goliti prašiče ; kokoši, ptiči se golijo / sekali so veje in golili debla belili, lupili

golízem -zma m ( ī )
politična smer v Franciji, kot jo je razvijal in zastopal francoski general de Gaulle: pristaš golizma ; dediščina, tradicija golizma ; obdobje golizma

góljat -a m ( ọ̑ )
ekspr. zelo velik, močen človek: kakšen goljat je
zool. velik, žametno dlakav afriški hrošč, Goliathus

goljáva -e ž ( ȃ )
neporasel ali deloma porasel svet: povzpeli smo se na goljavo ; pusta, gorska goljava ; skalnate goljave
// zemljišče, na katerem je bil posekan gozd: samo štori so štrleli iz goljave

góljenje in goljênje -a s ( ọ́; é )
glagolnik od goliti: goljenje ptic

goljúf -a m ( ū ú )
kdor goljufa: goljuf je in malopridnež ; pretkan goljuf

goljufánje -a s ( ȃ )
glagolnik od goljufati: ves ta denar si je pridobil z goljufanjem kupcev

goljufáti -ám nedov. ( á ȃ )
okoriščati se z oškodovanjem koga ali z zavajanjem v zmoto: trdil je, da ga v trgovini zelo goljufajo ; goljufati pri tehtanju
// ekspr. biti neiskren do koga, varati: dolgo ni vedel, da ga dekle goljufa z drugim / upanje jih ni goljufalo

goljúfen -fna -o prid. ( ū )
nanašajoč se na goljufe ali goljufanje: goljufna igra, trgovina / star. goljufne besede goljufive

goljufíca -e ž ( í )
ženska, ki goljufa: imeli so jo za goljufico

goljufíčiti -im nedov. ( í ȋ )
ekspr. goljufati : goljufiči, kjer more

goljufíja -e ž ( ȋ )
okoriščanje z oškodovanjem koga ali z zavajanjem v zmoto: obsojen je bil zaradi goljufije ; dobiti kaj z goljufijo ; bankrot, poneverba in goljufija / ekspr. to je navadna goljufija

goljufív -a -o prid. ( ī í )
ki (rad) goljufa: goljufiv je in sleparski / goljufive besede

goljufívec -vca m ( ȋ )
kdor (rad) goljufa: zvijačni goljufivci

goljufívka -e ž ( ȋ )
ženska, ki (rada) goljufa: niso se marale družiti z njo, ker je bila goljufivka

goljufívost -i ž ( í )
lastnost goljufivega človeka: zagovarjal se je zaradi goljufivosti

goljúfnost -i ž ( ū )
lastnost goljufivega človeka: težko je z njim zaradi njegove goljufnosti

gôlk -a [ gou̯k ] m ( ȏ )
zastar., navadno v zvezi z molk govorjenje , pripovedovanje : šumenje je odgovarjalo molku in golku sprehajalcev
preg. golk je srebro, molk je zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove

gólman -a m ( ọ̑ )
šport. igralec, ki brani gol; vratar : golman je s svojo igro navdušil gledalce ; prekršek nad golmanom

golo... prvi del zloženk
nanašajoč se na gol 3 : golobrad, gologlav, golosemenka

golób -a m , im. mn. tudi golóbje ( ọ̑ )
domača ali divja ptica z majhno glavo, kratkim vratom in krepkim telesom: golob gruli ; gojiti, krmiti golobe ; jata golobov / poštni golob ali golob pismonoša ki se uporablja za prenašanje sporočil / divji golob
// samec te ptice: ni mogel ločiti goloba od golobice
knjiž., ekspr. golob miru podoba goloba kot simbol miru ; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti
lov. glinasti golob okrogla ploščica, ki, izstreljena v zrak, služi kot leteči cilj za vajo ali tekmovanje v streljanju s šibrami ; zool. morski golob velika morska roparska riba s strupeno bodico na repu, Myliobatis

golóbar -ja m ( ọ̑ )
kdor se ukvarja z golobi: bil je navdušen golobar

golóbarstvo -a s ( ọ̑ )
ukvarjanje z golobi: pospeševati golobarstvo

golóbče -ta s ( ọ̑ )
ljubk. golobček : belo golobče ; plašen je kot golobče / kot nagovor o, ti golobče moje

golóbček -čka m ( ọ̑ )
nav. ekspr. manjšalnica od golob: bel golobček je priletel pod okno ; stiska se v kot kakor splašen golobček / kot nagovor ej, golobčki moji, še žal vam bo

golóbčkati se -am se nedov. ( ọ̑ )
ekspr. poljubljati se, ljubkovati se: zaljubljenca sta se golobčkala

golóbec -bca m ( ọ̑ )
star. golob , golobček : trositi golobcem zrna ; bel kot golobec

golobíca -e ž ( í )
1. samica goloba: udomačil si je golobico in nekaj golobov
// ekspr. mlada, ljubka ženska: glej ga, kako dvori svoji golobici / kot nagovor si še huda, golobica moja?
2. nav. mn., bot. lističaste gobe s krhkim mesom in živo pisanim klobukom, Russulaceae: smrdljiva golobica ; užitna golobica
šport. ciljna kocka pri kegljanju na ledu

golobìč -íča tudi golóbič -a m ( ȉ í; ọ̑ )
mlad golob: godni golobiči

golobíčica -e ž ( í )
nav. ekspr. manjšalnica od golobica: drobna golobičica
// ekspr. mlada, ljubka ženska: le kje je našel to golobičico / kot nagovor golobičica moja, dobro spi!

golobíčji -a -e ( ȋ )
pridevnik od golobica: golobičja perut

golobíčka -e ž ( ī )
nav. ekspr. manjšalnica od golobica: lepa bela golobička
// ekspr. mlada, ljubka ženska: rad je govoril o tisti golobički / kot nagovor nič se ne boj, golobička moja

golobína -e ž ( í )
golobje meso: golobina je okusna

golobínji -a -e prid. ( ȋ )
star. golobji , golobičji

golóbjak tudi golóbjek -a m ( ọ̑ )
golobji iztrebek: kurjak in golobjak

golóbji -a -e prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na golobe: golobje jajce / golobja obara, rižota ; pren. golobje življenje med štirimi stenami
// knjiž. ki izraža, kaže milino, krotkost: pogledala ga je s svojimi golobjimi očmi

golóbka -e ž ( ọ̑ )
knjiž. golobička , golobičica : siva golobka / kot nagovor počakaj, golobka moja

golobnják -a m ( á )
zaprt prostor za golobe, včasih podoben hišici: pred hišo je stal golobnjak ; linice v golobnjaku

golobrád in golobràd -áda -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima golo, neporaščeno brado: golobrad moški ; fant je še golobrad / ekspr. tebe že ne bom poslušal, si še preveč golobrad

golobrádec -dca m ( ȃ )
ekspr. mlad, nedorasel moški: neizkušen golobradec / golobradec je še

golobúčen -čna -o prid. ( ȗ )
ekspr. plešast : bil je kosmat po bradi, sicer pa golobučen ; popolnoma golobučen je že

golobúčnik -a m ( ȗ )
ekspr. plešast človek: hitro je postal golobučnik

gologlàv tudi gologláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
ki ima golo glavo: gologlav starec / bil je bos in gologlav brez pokrivala

gologlávec -vca m ( ȃ )
nav. ekspr. gologlav človek:

golokóžen -žna -o prid. ( ọ̄ ọ̑ )
ki ima golo, neporaščeno kožo: golokožna žival

gololédica -e ž ( ẹ̑ )
zastar. poledica : bila je huda gololedica

golomíšenje -a s ( ī )
glagolnik od golomišiti: povej odkrito, brez golomišenja / dovolj mi je že golomišenja tod okoli

golomíšiti -im nedov. ( í ȋ )
zastar. slepomišiti : kaj bi golomišili, povejte naravnost
// ekspr. pohajkovati , postavati : že nekaj časa golomiši tod okrog

golomráz in golomràz -áza -o prid. ( ȃ; ȁ á )
zastar., navadno v zvezi z zima mrzel, a brez snega: lepa, golomraza zima

golomrázica -e ž ( ȃ )
star. mraz brez snega: golomrazica že dolgo drži ; jutranja golomrazica

golomráznica -e ž ( ȃ )
star. mraz brez snega: vdihavati jutranjo golomraznico

golonág -a -o prid. ( ȃ ā )
star. popolnoma, čisto nag:

golonóg -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ekspr. ki ima gole, bose noge: golonoga plesalka

golopŕs -a -o prid. ( ȓ r̄ )
nav. ekspr. ki ima gole, nepokrite prsi: vojščaku v šlemu in oklepu se je postavil nasproti goloprs junak / odprava je najela skupino goloprsih nosačev / suhljat, goloprs mladenič ki ima gole, neporaščene prsi

golorít -a -o prid. ( ȋ ī )
ekspr. ki ima golo, nepokrito zadnjico: golorit otrok / golorit amorček nag

golorítec -tca m ( ȋ )
ekspr. kdor ima golo, nepokrito zadnjico: hitro se obleci, goloritec / to se je zgodilo, ko sem bil še goloritec

goloróč prisl. ( ọ̑ )
nar. z golimi rokami: Da bi sadežev ne poškodovali z motikami, so rili goloroč po zemlji (Prežihov)

golorók in goloròk -óka -o prid. ( ọ̑; ȍ ọ́ )
ki ima gole, nepokrite roke: goloroka ženska ; hoditi golorok ; golorok je sedel za mizo
// ekspr. ki je brez pripomočkov, neopremljen: golorok se je branil / goloroko, neoboroženo ljudstvo ; prisl.: golorok so se branili

golosèk in golosék -éka m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
sečnja gozda do golega, do čistega: z golosekom so povzročili veliko škode ; golosek hrastovih in smrekovih gozdov / pot je vodila čez golosek poseko, goličavo

goloseménka -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., bot. cvetnice, ki nimajo plodnice, Gymnospermae: cvetovi golosemenk ; razlike med golosemenkami ; golosemenke in kritosemenke

gôlost tudi golóst -i ž ( ó; ọ̑ )
golota : golost telesa
ekspr. dogodek so mu pokazali v vsej njegovi golosti kot se je v resnici dogodil

golôta -e ž ( ó )
lastnost, značilnost golega: obsojati goloto ; golota telesa / peščena golota puščave / golota prostora
ekspr. spoznal je življenje v vsej njegovi goloti kot v resnici je
// kar je golo: velik izrez je kazal precej golote

golôten -tna -o prid. ( ó )
zastar. gol 3 : golotne veje / napol golotna ženska

gólovec in golôvec -vca m ( ọ̄; ō )
star. gol, neporasel hrib: strm golovec

golovíca -e ž ( í )
nar. zahodno suha veja: pobirati golovice

golôvje -a s ( ȏ )
več goli: poln voz golovja

golovrát in golovràt -áta -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima gol vrat: golovrata ženska / pri hiši imajo skoraj same golovrate kokoši

golovrátka -e ž ( ȃ )
golovrata kokoš: to jajce je znesla golovratka, ne čopka

gôlsniti -em [ gou̯sniti ] dov. ( ó ȏ )
slabš., navadno z nikalnico spregovoriti , reči : nobene besede ni golsnil / niti golsniti si ni upal
// povedati , omeniti : obljubil mu je, da ne bo nikomur golsnil o tem

gôlša -e [ gou̯ša ] ž ( ó )
1. bolezensko povečana žleza ščitnica: golša ji raste ; golšo ima ; velika golša
2. razširjeni del požiralnika pri pticah in nekaterih žuželkah: nojeva golša ; kokoši z velikimi golšami

gôlšar -ja [ gou̯šar ] m ( ȏ )
1. golob z zelo razvito golšo: sivi golšarji
2. ekspr. kdor ima golšo: v tem kraju je precej golšarjev

gôlšarica -e [ gou̯šarica ] ž ( ȏ )
nav. mn., zool. majhne, ploščate sladkovodne ribe z zelo izbočenim spodnjim sprednjim delom telesa, Gasteropelecidae:

gôlšast -a -o [ gou̯šast ] prid. ( ó )
ki ima golšo: golšasta ženska

gôlšav -a -o [ gou̯šav- ] prid. ( ó )
ki ima golšo: golšav otrok

gôlšavec -vca [ gou̯šavəc ] m ( ó )
zastar. kdor ima golšo; golšar

gôlšavka -e [ gou̯šau̯ka ] ž ( ó )
ekspr. ženska, ki ima golšo:

gôlšavost -i [ gou̯šavost ] ž ( ó )
bolezensko povečanje žleze ščitnice: preprečevanje golšavosti

gôlšec -šca [ gou̯šəc ] m ( ȏ )
bot. rastlina s celimi, nazobčanimi listi in zelenkastimi cveti, Mercurialis: enoletni golšec

gôlšen -šna -o [ gou̯šən ] ( ō )
pridevnik od golša: golšno tkivo

gôlt -a [ gou̯t ] m ( ȏ )
ekspr. žrelo , grlo : zinil je, da se mu je videlo v golt ; grižljaj se mu je zataknil v goltu
ekspr. vse mu gre v nenasitni golt zelo je lakomen, pohlepen
// slabš. usta : zaprl mu je golt
anat. prehod iz ustne votline v žrelo

goltáč -a [ gou̯tač ] m ( á )
slabš. požrešnež : to ti je pravi goltač
vet. konj, ki iz razvade požira zrak

goltáj -a [ gou̯taj ] m ( ȃ )
star. požirek : goltaj vina

goltàn -ána [ gou̯tan ] m ( ȁ á )
star. goltanec : zgrabil ga je za goltan

goltánec -nca [ gou̯tanəc ] m ( á )
ekspr. sprednji, srednji del vratu; grlo : stiskal ga je za goltanec ; zgrabiti koga za goltanec / kost se mu je zataknila v goltancu
// slabš. usta : zamašiti komu goltanec
ekspr. nastaviti komu nož na goltanec prisiliti koga k čemu

gôltanje -a [ gou̯tanje ] s ( ó )
glagolnik od goltati: slišalo se je goltanje pijače / značilno za to bolezen je bljuvanje in boleče goltanje

gôltati -am [ gou̯tati ] nedov. ( ó )
1. nav. ekspr. hitro, hlastno jesti ali piti: bil je zelo lačen, zato je kosilo kar goltal ; golta žgance ; nenasitno goltati
// ekspr. požirati : kar cele kose mesa golta ; grlo ga boli in le s težavo golta slino / plamen je goltal papirje / vsak dan golta tablete za živce uživa, jemlje
ekspr. goltal jo je z očmi, s pogledi poželjivo jo je ogledoval
2. ekspr. zadrževati , premagovati : goltati gnev, jezo / goltati solze

goltàv -áva -o [ gou̯tav- ] prid. ( ȁ á )
star. požrešen : goltav človek / goltav je bil na žganje

goltávec -vca [ gou̯tavəc ] m ( ȃ )
star. požrešnež

gôlten -tna -o [ gou̯tən ] prid. ( ȏ; drugi pomen ō )
1. nanašajoč se na golt: goltna bezgavka / spregovoril je s tihim, goltnim glasom
2. star. požrešen : bil je zelo golten

goltljáj -a [ gou̯tljaj ] m ( ȃ )
ekspr. požirek , grižljaj : zadnji goltljaj je spustil po grlu

gôltnež -a [ gou̯tnež- ] m ( ȏ )
slabš. požrešnež : takšen goltnež je, da bi najraje vse sam pojedel

gôltnik -a [ gou̯tnik ] m ( ȏ )
jezikosl. glas, tvorjen v žrelni votlini: arabski goltniki

gôltniški -a -o [ gou̯tniški ] ( ȏ )
pridevnik od goltnik: goltniški glasovi

gôltniti -em [ gou̯tniti ] dov. ( ó ȏ ) ekspr.
1. hitro, sunkovito kaj reči, spregovoriti: ves prestrašen je nekaj goltnil
2. narediti požirek: parkrat je goltnil žganje, pa mu je odleglo

gôltnost -i [ gou̯tnost ] ž ( ō )
slabš. požrešnost : vsi so ga poznali po njegovi goltnosti

golžún -a [ gou̯žun ] m ( ȗ )
nar. primorsko golša (pri perutnini): kokoši z velikimi golžuni

gomád -i ž ( ȃ )
star. golazen : iz zemlje je prilezla številna gomad

gomárati -am nedov. ( ȃ ) star.
1. plaziti se, kobacati: otrok je gomaral okrog matere
2. garati 2 : ves teden gomara po njivah in travnikih ; trdo gomarati

gomázen 1 -zni ž ( ȃ )
star. golazen : nadležna, strupena gomazen ; zvija se kot gomazen

gomázen 2 -zna -o prid. ( ā )
star. ki gomazi: gomazna črvad

gomazênje -a s ( é )
glagolnik od gomazeti: gomazenje ljudi / začutil je lahno gomazenje v nogah

gomazéti -ím nedov. ( ẹ́ í ) nav. 3. os.
1. živahno premikati se v večjem številu in ne v isti smeri: po cestah gomazijo ljudje ; mravlje so gomazele po listih / v mesu so gomazeli črvi / brezoseb., ekspr.: na smetišču je gomazelo (od) podgan bilo jih je zelo veliko ; v potoku je bilo toliko rib, da je kar gomazelo ; pren., ekspr. čudne misli mi gomazijo po glavi
2. z dajalnikom imeti neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka: od groze so mu gomazeli mravljinci po hrbtu ; brezoseb. od strahu mu je gomazelo po telesu

gomáziti -im nedov. ( á ȃ )
nav. 3. os., star. gomazeti : črvi so gomazili po mesu

gomezéti -ím [ goməzeti in gomezeti ] nedov. , gomezì in gomêzi ( ẹ́ í )
nav. 3. os. gomazeti : mravlje so gomezele po listih / strah jim gomezi po udih

gomezíca -e [ goməzica in gomezica ] ž ( í )
1. mn., star. srh , mravljinci : gomezice so mi šle po hrbtu
2. alp. voda, ki se cedi iz razpok ali izpod snega in rahlo obliva skalo:

gomezljáti -ám [ goməzljati in gomezljati ] nedov. ( á ȃ )
nav. 3. os., ekspr. gomazeti : črvi gomezljajo po mesu / brezoseb. vse je gomezljalo (od) mravelj

gomezljàv -áva -o [ goməzljav- in gomezljav- ] prid. ( ȁ á )
ekspr. ki gomazi: gomezljave množice

gomezljív -a -o [ goməzljiv- in gomezljiv- ] prid. ( ī í )
ekspr. ki gomazi: gomezljive mravlje / obšla ga je gomezljiva zona

gomíla -e ž ( ī )
1. knjiž. pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan; grob 1 : položili so venec na gomilo ; stala je ob gomili in jokala / obiskal je materino gomilo
2. ekspr., z rodilnikom velik kup: gomila drv, gnoja, kamenja
// velika količina, množina: pojedel je celo gomilo kolačev / tam je bila že zbrana gomila ljudi
3. zastar. grič , hrib : sončna gomila
arheol. kup nasute zemlje ali kamenja, ki pokriva en grob ali več grobov

gomílast -a -o prid. ( ī )
ekspr. podoben gomili: gomilast grič

gomílen -lna -o ( ȋ )
pridevnik od gomila: gomilni kamni

gomílica 1 -e ž ( ī )
manjšalnica od gomila: gomilice na otroškem pokopališču

gomílica 2 -e ž ( ī )
nav. mn., zastar. kamilica : skuhati čaj iz gomilic

gomíliti -im nedov. ( í ȋ )
ekspr. kopičiti , množiti : vse življenje je gomilil kapital ; dokazno gradivo se mu gomili v predalu / gomiliti les / otroci so se gomilili v svojem kotu stiskali, gnetli

gomôla -e ž ( ó )
petr. glina, v kateri so vidne plasti:

gomoléti -ím nedov. , tudi gomôlel ( ẹ́ í )
star. migotati , migljati : vroč zrak je gomolel okrog peči

gomólj -a in gomòlj -ôlja m ( ọ̑; ȍ ó )
odebeljen podzemeljski del rastline z nakopičenimi hranilnimi snovmi: različne oblike gomoljev / okusni krompirjevi gomolji
bot. koreninski gomolj odebeljene stranske ali nadomestne korenine ; stebelni gomolj odebeljeno podzemeljsko steblo ; petr. gomolj oblika skupka kristalov kakega minerala v velikosti od 5 do 20 cm

gomóljast in gomôljast -a -o prid. ( ọ̑; ó )
podoben gomolju: gomoljast obraz / gomoljasta oblika rudnine / gomoljaste rastline rastline, ki imajo gomolje
bot. gomoljasti gabez gozdna dlakava rastlina z bledo rumenimi cveti, Symphytum tuberosum ; vrtn. gomoljasta begonija begonija, ki ima gomolje

gomóljčast in gomôljčast -a -o prid. ( ọ̑; ȏ )
gomoljast : gomoljčasta rastlina

gomóljček in gomôljček -čka m ( ọ̑; ȏ )
manjšalnica od gomolj: nastajanje mladih gomoljčkov
bot. koreninski gomoljčki tvorbe na koreninah metuljnic, ki jih povzročajo dušikove bakterije

gomóljčen in gomôljčen -čna -o prid. ( ọ̑; ȏ )
bot., v zvezi gomoljčne bakterije bakterije v celicah koreninskih gomoljčkov, ki kemično vežejo dušik iz zraka v dušikove spojine:

gomóljčnica in gomôljčnica -e ž ( ọ̑; ȏ )
vrtn. rastlina, ki ima gomolj: solate iz različnih gomoljčnic

gomólje in gomôlje -a s ( ọ̑; ȏ )
več gomoljev, gomolji: krompirjevo gomolje

gomoljíčar -ja m ( ȋ )
kdor nabira gomoljike: bil je navdušen gomoljičar

gomoljíka -e ž ( í )
užitna goba, ki raste pod zemljo in je podobna krompirjevim gomoljem: pri iskanju gomoljik si pomagajo z dresiranimi psi / potresti rižoto s tankimi rezinami gomoljike ; široki rezanci z jurčki in gomoljikami / bela gomoljika z gladko rumenkasto rjavo ali sivkasto zeleno zunanjostjo ; črna gomoljika s temno rjavo ali črnkasto bradavičasto zunanjostjo

gomóljnat in gomôljnat -a -o prid. ( ọ̑; ȏ )
gomoljast : gomoljnat sadež

gomóljnica in gomôljnica -e ž ( ọ̑; ȏ )
vrtn. rastlina, ki ima gomolj: korenčnice in gomoljnice ; pridelujejo krompir in druge gomoljnice

Gomóra -e ž ( ọ̑ )
po bibliji mesto, ki je bilo uničeno zaradi velike moralne, zlasti spolne pokvarjenosti: tam je bila prava Gomora ; živeli so kot v Sodomi in Gomori

gomòt -ôta m ( ȍ ó )
star. gneča : stal je v gomotu

gòn gôna m ( ȍ ó )
knjiž. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju; nagon : animalni goni v človeku ; spolni gon ; gon po obstoju, po samoohranitvi / ljubezen je močen življenjski gon gibalo
// želja , sla : sledil je svojemu gonu za slavo

gonáda -e ž ( ȃ )
nav. mn., biol. del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; spolna žleza : razvoj gonad

goncourt -a [ gonkúr -ja ] m ( ȗ )
nagrada za najboljše prozno delo preteklega leta v francoski književnosti, ki jo vsako leto podeljuje francoska akademija Goncourt: prejeti, podeliti goncourta ; s svojim delom se je uvrstila v finale za goncourta ; prevod z goncourtom nagrajenega romana

góndola -e ž ( ọ̑ )
1. dolg, ozek čoln z močnimi krivinami na koncih, ki se rabi v Benetkah: gondola je drsela po Velikem kanalu ; sesti v gondolo
2. viseča, zaprta priprava za prevoz ljudi, tovora, navadno pri cepelinu ali žičnici: dvigniti se v gondoli ; žičnica z dvema gondolama

gondoljêr -ja m ( ȇ )
kdor kaj prevaža z gondolo: gondoljerji veslajo stoje ; beneški gondoljerji

góndolski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na gondolo: barka gondolskega tipa / gondolska žičnica

gondráč -a m ( á )
zastar. godrnjavec , godrnjač : bil je nepomirljiv gondrač

gondráti -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. godrnjati : sam zase je nekaj gondral / medved gondra

góng -a m ( ọ̑ )
viseča kovinska plošča, ki daje ob udarcu dolgotrajen, prodoren zvok: gong je zazvenel, zavesa se je dvignila ; udarec na gong / gong za napoved časa
// glasb. temu podobno glasbilo: glasovi flavt in gongov

gongorízem -zma m ( ī )
lit. s tropi in figurami preobloženi stil, zlasti v španski literaturi 17. stoletja:

gonìč -íča m ( ȉ í )
1. kdor goni, vodi živino: postal je gonič pri karavani ; goniči s čredami
2. večji lovski pes, navadno lisast: gojiti goniče / istrski gonič
// lov. pes, ki ob zasledovanju divjadi laja: ta pes je dober gonič

gonílec -lca [ goniu̯ca in gonilca ] m ( ȋ )
knjiž. kdor povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: najvažnejši gonilec dogodkov ; gonilec drame

gonílen -lna -o prid. ( ȋ )
1. ki dela, povzroča, da se kaj giblje, premika: gonilni stroj ; gonilna naprava, priprava ; gonilna sila / gumijast gonilni jermen ; gonilna veriga
2. ki povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: gonilni motiv drame ; gonilna sila napredka
elektr. gonilna napetost napetost, ki povzroča v električnem krogu električni tok

gonílka -e ž ( ȋ )
teh. del priprave, s katero se kaj goni, poganja: otroci so se obešali na gonilke pri mlatilnici / kolesar je zadel ob rob pločnika z gonilko ročico med pedalom in zobatim kolesom

gonílnik -a m ( ȋ )
1. rač. programska oprema, ki računalniku omogoča komunikacijo z določeno strojno opremo: za povezavo z računalnikom moramo namestiti gonilnik ; priloženi gonilniki ; gonilnik za tiskalnik / različica gonilnika
2. strojn. rotor (pri turbini):

gonílo -a s ( í )
1. teh. skupek strojnih delov za prenos in spremembo gibanja: zamenjati gonilo ; okvara gonila / jermensko, zobniško gonilo
2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje; gibalo : strah je postal glavno gonilo vsega njegovega početja ; objektivno gonilo umetnikovega ustvarjanja

goniométer -tra m ( ẹ̄ )
teh. priprava za merjenje kotov; kotomer : položaj ladje so ugotovili z goniometrom ; goniometer za kristale / radijski goniometer

goniométričen -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na goniometrijo: goniometrična enačba / goniometrična funkcija trigonometrična funkcija

goniometríja -e ž ( ȋ )
mat. geometrija, ki se ukvarja zlasti s koti:

goniometríjski -a -o prid. ( ȋ )
mat. goniometričen : goniometrijska enačba

gonítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od goniti: gonitev stroja s paro / gonitev krave

goníti gónim nedov. ( ī ọ́ )
1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago ; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil ; neutrudno je gonil vesla veslal / ekspr. veter je gonil oblake proti goram
// delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gonil konja ; nepreh.: vso pot je gonil ; goniti proti domu / zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil / ekspr. goniti nasprotnika preganjati, zasledovati ; beži, kot bi ga sršeni gonili ; gonil ga je kot pes zajca
2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: goniti konje ; goniti živino na pašo / ekspr. zvezanega so gonili skozi vas / ekspr. ves dan ga je vodnik gonil po mestu
3. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: neprestano je gonil svoje delavce ; z osorno besedo ga je gonil na delo ; vsak večer so ga morali goniti spat ; na polju so ga gonili kot psa / saj te ne gonimo v šolo, če nočeš
// poditi stran, odganjati: ostani, saj te nihče ne goni ; brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše
4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: venomer goni, da pojde sam po svetu / zmeraj goni (eno in) isto
ekspr. samo to politiko goni se veliko, preveč ukvarja z njo ; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel ; ekspr. vsako stvar je gonil do konca ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena ; ekspr. goniti vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist
glasb. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak ; lov. pes goni zasleduje bežečo divjad

gónja -e ž ( ọ́ )
1. glagolnik od goniti: gonja živine na pašo / uporabiti moč potoka za gonjo mlinskih koles / le kako zmore vse to delo pri taki naglici in gonji
2. močno, organizirano delovanje proti čemu: končati, začeti gonjo ; časopisna, politična gonja ; gonja proti novemu zakonu / ekspr. proti škodljivim ptičem so uprizorili pravo gonjo
3. ekspr., v zvezi z za pretirano prizadevanje za dosego česa: gonja za dobičkom, za materialnimi dobrinami ; gonja za uživanjem
4. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca; pogon : gonja se je pričela / lovska gonja / tiha gonja
5. nar. severovzhodno pot, steza, po kateri hodi živina na pašo: čez potok so vodile stare, zaraščene gonje

gonjáč -a m ( á )
1. kdor goni, vodi živino: gonjači konj ; slišalo se je pokanje bičev in vpitje gonjačev / bil je za gonjača / orali so brez gonjača
2. lov. kdor goni divjad pred stojišče lovca: za lov so najeli veliko gonjačev ; lajanje psov in vpitje gonjačev
3. lov., rabi se samostojno ali kot prilastek brak , gonič : na vrvici je vodil pse gonjače

gonjáčka -e ž ( ȃ )
ekspr. ženska, ki goni, vodi živino: gonjačka je švrknila z bičem po konjih

gonjáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na gonjače: gonjaški bič / gonjaški lov

gónjenje -a s ( ọ́ )
glagolnik od goniti: gonjenje živine na pašo / gonjenje nasprotnika / redno gonjenje živine

gonôba -e ž ( ó )
zastar. uničenje , poguba : gonoba prihaja od vseh strani

gonôben -bna -o prid. ( ó ō )
zastar. uničujoč , poguben : gonoben potres

gonobílka -e [ gonobiu̯ka ] ž ( ȋ )
star. uničevalka : smrt gonobilka

gonobíti -ím nedov. ( ī í )
star. uničevati , pogubljati : bolezni so gonobile otroke ; gonobiti sovražnike

gonohorízem -zma m ( ī )
biol. enospolnost

gonokók -a m ( ọ̑ )
med. mikrob, ki povzroča gonorejo: uničiti gonokoke

gonorêja -e ž ( ȇ )
med. nalezljiva spolna bolezen z gnojnim izcedkom, kapavica: ima gonorejo

gonoróičen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na gonorejo: gonoroičen izcedek / gonoroično vnetje

gonoróik -a m ( ọ́ )
med. kdor ima gonorejo:

gónski in gônski -a -o prid. ( ọ̑; ō )
nanašajoč se na gon: gonske sile osebnosti / gonsko življenje

gónta -e ž ( ọ̑ )
zastar. kalana deščica za pokrivanje streh; skodla

googlati ipd. gl. guglati ipd.

gôr prisl. ( ó )
izraža gibanje ali smer proti višjemu kraju; ant. dol 2 : hoditi po stopnicah gor in dol ; tja gor poglej ; gor splezaj ; pot gre zdaj gor, zdaj dol / tanko gor, debelo dol / s prislovnim določilom kraja: naselil se je gor na hrib ; veter piha od morja gor ; ekspr. obleko ima zapeto gor do vratu prav do vratu
// v medmetni rabi izraža ukaz, zahtevo: vina gor!
pred hišo hodi gor in dol sem in tja ; gor – dol pog. en evro gor ali dol, kaj bi gledal na to naj te ne skrbi preveč, koliko plačaš ; ekspr. prijatelj gor, prijatelj dol ne morem ti ustreči, čeprav sva prijatelja ; ekspr. eden dol, drugi gor – je že tako na svetu sreča ni stalna ; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro

gôra -e in ž , tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi góro góre ( ó )
1. izrazita, visoka vzpetina zemeljskega površja: v daljavi so se videle gore ; luna se je dvigala izza gore ; priti na goro ; sonce gre, zahaja za goro ; vas leži pod goro ; za gorami se bliska ; daljne, strme, visoke gore ; pobočje, višina, vrh gore ; razgled z gore ; jutranja zarja nad gorami ; velik ko gora zelo / Šmarna gora / kot vzklik križana gora, je to mogoče / mn.: sneg je pokril gore in doline hribe ; iti, hoditi v gore v hribe ; živeti v gorah v hribih, na hribovitem svetu
2. nar. dolenjsko vinograd (v gričevnatem svetu): vinski hram v gori / vinska gora
3. zastar. gozd v hribovitem svetu: v goro je šel po hlode
4. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: preskrbeli so goro dokazov ; v zvezi s tem vprašanjem so popisali že gore papirja ; ima cele gore težav / na krožnik si je naložil celo goro krompirja velik kup
ekspr. saj se ga kar bojim, ko je taka gora velik, močen človek ; iti čez devet gorá in devet vodá v pravljicah zelo daleč ; ekspr. tat je bil že zdavnaj za deveto goro zelo daleč; je izginil brez sledu ; ekspr. on je naše gore list je našega rodu, naše narodnosti ; šalj. če noče gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori manj pomemben človek se mora podrediti, ukloniti pomembnejšemu

gorak gl. gorek

gôrast -a -o prid. ( ó )
ekspr. po velikosti podoben gori: gorast človek

goràt -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki ima veliko gor: gorat svet ; gorata dežela / ekspr. gorati morski valovi

gorátost -i ž ( á )
značilnost goratega: goratost pokrajine

górca -e ž ( ọ̑ )
nar. srednještajersko vinograd (v gričevnatem svetu): kupil je gorco

gorčíca tudi górčica -e ž ( í; ọ̑ )
1. bot. enoletna rastlina s celimi ali pernato razdeljenimi listi in rumenimi cveti, Sinapis: bela gorčica ; njivska gorčica
2. pikantna začimba, pripravljena iz semen bele gorčice in dodatkov: hrenovke, klobase z gorčico

gorčíčar -ja m ( ȋ )
izdelovalec gorčice:

gorčíčen tudi górčičen -čna -o prid. ( ȋ; ọ̑ )
nanašajoč se na gorčico: na telo si je dajal gorčične obliže / gorčična moka ; gorčično olje ; zmleto gorčično seme

gorčíčnica -e ž ( ȋ )
posoda za gorčico:

górdijski -a -o prid. ( ọ́ )
knjiž., v zvezi gordijski vozel zapletena, težko rešljiva zadeva ali vprašanje: ni ga, ki bi razvozlal ta gordijski vozel
ekspr. presekati gordijski vozel z odločnim, drznim posegom rešiti tako zadevo ali vprašanje

gôrec in górec -rca m ( ō; ọ̑ )
knjiž. gorjanec : širokopleč gorec

gorèč -éča -e prid. ( ȅ ẹ́ )
1. ki gori: goreč kup sena ; goreča bakla ; goreča hiša ; v roki je držal gorečo trsko / še gorečo pipo je vtaknil v žep
// ki gori in daje svetlobo: goreča sveča / goreča žepna svetilka ; pren., knjiž. okna, goreča v večerni zarji
2. pesn. ki je po barvi podoben ognju: šopek gorečega maka ; goreče rože
3. ekspr. razgret od bolezni, napora: hladila si je goreča lica
4. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: postal je goreč privrženec sistema ; goreč govornik, politik ; za delo je bil ves goreč / bil je njen goreč častilec / goreče srce
// ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: z gorečim glasom ji je začel govoriti ; goreč pogled / goreč poljub / njegove goreče besede so jo prevzele
5. ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo: goreča molitev, prošnja ; imel je eno samo gorečo željo / goreča ljubezen prim. goreti

goréčen -čna -o prid. , goréčnejši ( ẹ́ ẹ̄ )
zelo prizadeven, navdušen: gorečen zagovornik ; bil je njihov najgorečnejši pristaš / gorečna molitev / to je bila njegova gorečna želja

gorečíca -e ž ( í )
nar. pekoč občutek v želodcu ali požiralniku; zgaga : imeti gorečico / gorečica me dere peče

goréčka -e ž ( ẹ̑ )
nar. zahodno lončna rastlina z navadno rdečimi cveti v velikih kobulih; pelargonija : gorečke so cvetele ; lončki z gorečkami ; hiša z gorečkami na oknih

goréčnež -a m ( ẹ̑ )
nav. ekspr. kdor je zelo prizadeven, navdušen za kaj: skušal je pomiriti prevelike gorečneže ; nacionalistični gorečneži ; zaletavi gorečneži in fanatiki

goréčnica -e ž ( ẹ̑ )
1. nav. ekspr. ženska, ki je zelo prizadevna, navdušena za kaj: verska gorečnica
2. nar. zahodno lončna rastlina z navadno rdečimi cveti v velikih kobulih; pelargonija : okna so polna gorečnic

goréčnik -a m ( ẹ̑ )
star. gorečnež : pobožni gorečniki ; politični gorečnik

goréčniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nav. ekspr. tak kot pri gorečnežu: v njem je bil pravi gorečniški duh ; pridigal je z gorečniškim glasom

goréčnost -i ž ( ẹ́ )
ekspr. velika prizadevnost, navdušenje za kaj: prva gorečnost je sčasoma ponehala ; v začetku je kazal veliko gorečnost ; uspeh je samo še podžigal njihovo gorečnost ; gorečnost reformatorjev ; gorečnost za politiko / poslušalce je navdušil z gorečnostjo svojih besed

gôrek in gorák gôrka -o in prid. , gorkêjši ( ó ȃ ó )
1. ki ima zmerno visoko temperaturo; topel : gorek čaj ; gorka jed ; juha je še gorka ; splezal je na gorko peč ; umil se je v gorki vodi / gorek dan ; gorka južna sapa ; gorko vreme / imeti gorke roke
// ki vzbuja, povzroča občutek toplote: gorka postelja ; gorka soba ; gorko spomladansko sonce ; pren. imel je prijazen, gorek dom
2. ki varuje, ščiti pred mrazom: bil je zavit v gorek plašč ; mene ne zebe, imam gorko obleko
3. ekspr., v povedni rabi, z dajalnikom nenaklonjen , sovražen : gorek mi je ; že dalj časa sta gorka drug drugemu ; vsak dan so nam bolj gorki
4. star. ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo: gorka prijateljeva prošnja ; izpolnil je njegovo gorko željo / gorek poljub
ekspr. precej gorke krvi je je temperamenten, živahen ; ekspr. novico ji je še gorko nesla na ušesa takoj ji jo je sporočila ; ekspr. ta bo šla gorka v nebesa je zelo poštena, pravična, pobožna ; star. imel je gorko srce za reveže bil je dober, usmiljen

gôren -rna -o prid. ( ō )
gorski : gorni vrhovi / gorni gospod

gorênje -a s ( é )
glagolnik od goreti: pospeševati gorenje ; otroci so občudovali gorenje kresa ; proces gorenja / od gorenja že ukrivljena sveča
kem. spajanje snovi s prostim kisikom, pri čemer se notranja energija spreminja v toploto in svetlobo

gorénjec -jca m ( ẹ́ )
1. prebivalec zgornjega, gornjega konca vasi: gorenjci in dolenjci so se večkrat sprli zaradi vode
2. pog. vlak, ki vozi na Gorenjsko: pripeljal se je z gorenjcem
3. pog. gorenjski nagelj: sadike gorenjcev

gorénji stil. górenji -a -e prid. ( ẹ̄; ọ̑ )
zastar. ki leži, je višje; zgornji : gorenji konec vasi / gorenje dežele severne / gorenja hiša gornja hiša / Gorenja vas

gorénjski -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na Gorenjce ali Gorenjsko: gorenjski kmetje ; gorenjska pokrajina ; star. prišel je z gorenjske strani z Gorenjskega / gorenjska trma ; gorenjsko narečje / gorenjski nagelj ; gorenjski vlak vlak, ki vozi na Gorenjsko
gastr. gorenjski želodec želodec z nadevom iz svinjskega mesa, kaše in začimb

gorénjstvo -a s ( ẹ̄ )
lastnosti, značilnosti Gorenjcev ali Gorenjske: elementi gorenjstva v Finžgarjevih delih

gorénjščina -e ž ( ẹ́ )
gorenjsko narečje: govoriti gorenjščino ; posebnosti gorenjščine

gorést -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. trpka duševna bolečina; bridkost : do dna smo okusili vso gorest ; z gorestjo v srcu gleda sinovo ravnanje ; globoka, grenka gorest ; gorest odhoda, spomina

góretéks -a m ( ọ̑-ẹ̑ )
sintetična vodoodporna tkanina znamke Gore-Tex ameriškega proizvajalca Gore, ki ščiti pred vetrom in prepušča vodne hlape: zaščititi zunanjo stran čevlja z goreteksom ; vetrovka iz goreteksa

goréti -ím nedov. , gôrel ( ẹ́ í )
1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu in ga s tem vzdrževati: začelo je goreti ; suha drva dobro, hitro gorijo ; papir je gorel z močnim plamenom ; po hribih gorijo kresovi ; senik je gorel kot bakla ; brezoseb. v štedilniku ves dan gori / ogenj v peči slabo gori / kot klic pri požaru gori
2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo: luč je gorela vso noč ; ob postelji so gorele sveče / žarnica ne gori več
// ekspr. dajati močen sij, žar: nebo je gorelo v večerni zarji ; pesn. zvezde gorijo / njene oči so kar gorele
3. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: otrok je bolan, saj ves gori ; glava, čelo mu gori ; telo ji je pričelo goreti / lica so ji gorela od zadrege
4. ekspr. biti, obstajati v veliki meri: v njem je gorela ljubezen, strast ; v srcu je gorelo sovraštvo / še vedno je gorelo upanje v njej ; ta želja že dolgo gori v njem
// kazati se v veliki meri: z obraza mu je gorela jeza ; v očeh ji gori radost ; zaničevanje je gorelo v njegovih pogledih
// v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: goreti od hrepenenja, ljubezni ; ves je gorel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva / gori od želje, da bi jo videl
5. ekspr., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje: gorel je za domovino ; goreti za resnico, svobodo / ves gori za šport
ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo ; ekspr. to dejanje mu bo gorelo na duši zmeraj si ga bo očital, trpel bo zaradi tega ; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo ; pesn. na oknih gorijo nageljni cvetejo z rdečimi cveti ; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad ; ekspr. gori mu pod nogami, petami je v veliki stiski, nevarnosti ; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more ; preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv
etn. gori vzklik pri otroških igrah zdaj se bližaš skritemu predmetu prim. goreč

gorgóna -e ž ( ọ̑ )
v grški mitologiji vsako od treh ženskih bitij s kačami namesto las in s pogledom, ob katerem človek okamni: odsekati gorgoni glavo / sestre gorgone

gorgónski -a -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. tak kot pri gorgoni: gorgonski obraz

gorgonzóla -e ž ( ọ̑ )
gastr. italijanski mehki sir z glivicami plesni, ostrega okusa, ki ga proizvajajo v pokrajini Lombardiji: za predjed so imeli gorgonzolo ; kruhki z gorgonzolo

gôri prisl. ( ó )
1. izraža stanje ali položaj na višjem kraju; ant. doli : hiša stoji na hribu in gori je veliko sonca ; daleč, visoko gori / s prislovnim določilom kraja: gori v bregu ; tam gori na hribu / mleko od tam gori je boljše
2. zastar. gor : pridi gori

goríca -e ž ( í )
1. nav. mn., nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): njihove gorice so ležale nizko v klancu ; obdelovati, prodati gorice ; štajerske gorice
// gričevnata pokrajina, navadno z vinogradi: živeli so v goricah / vinske gorice / Slovenske gorice
2. star. hrib , grič : zelena brda in gorice ; povzpel se je na vrh gorice
3. nar. ograjen prostor okrog kmečke hiše in gospodarskih poslopij: pozimi stari Munk ni pogosto zapuščal svojega bivališča, Munkove bajte na gorici Munkove domačije (Prežihov)

goríčar -ja m ( ȋ )
nar. vzhodno vinogradnik , viničar

goríčka -e ž ( í )
nav. ekspr. manjšalnica od gorica: okopavati v gorički

goríla -e ž ( ȋ )
1. največja človeku podobna opica, ki živi v tropski Afriki: gorila se je divje borila za svojega mladiča ; močna, črna gorila
2. ekspr. zelo močen, orjaški, navadno grob človek: bil je prava gorila
// zlasti v ameriškem okolju telesni stražar (kake poslovne, politične osebe): spremljale so ga oborožene gorile

gorílec -lca [ tudi goriu̯ca ] m ( ȋ )
1. teh. del gorilnika, iz katerega izstopa plamen: gorilec pri plinskem štedilniku
2. grelna priprava, ki omogoča nadzirano gorenje plinskih ali tekočih goriv; gorilnik : butanski, plinski gorilec

gorílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na gorenje: gorilni plin, špirit ; gorilne snovi ; gorilno olje / gorilna vrednost lesa uporabnost lesa za gorenje
fiz. gorilni element kos jedrskega goriva v reaktorju ; teh. gorilna šoba šoba gorilnika ali gorilca

gorílnik -a m ( ȋ )
grelna priprava, ki omogoča nadzirano gorenje plinskih ali tekočih goriv: plin je začel uhajati iz gorilnika ; plinski gorilnik ; gorilnik na špirit
teh. gorilnik za varjenje
// del grelne naprave na taka goriva, ki oddaja toploto: prižgati gorilnik ; kuhalnik z enim gorilnikom / električni gorilnik grelec

gorílski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na gorilo: gorilski mladiči

goríšče -a s ( í )
1. prostor, kraj, kjer gori: na gorišče je naložil suhega dračja / očistil je gorišče v peči ; pogasiti gorišče
2. fiz. presečišče vzporednih žarkov po njihovem lomljenju ali odboju: spreminjati gorišče leče ; zbrati svetlobo v gorišču
3. geom. točka, ki skupaj z vodnico določa stožernico: gorišče elipse, krivulje, parabole
4. knjiž. središče , center : gorišče vprašanja ; biti v gorišču zanimanja

goríščen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na gorišče: goriščni prostor / goriščna razdalja razdalja od leče do gorišča / goriščni krog hiperbole krog, katerega diametralni točki sta gorišči

goríščnica -e ž ( ȋ )
fot. goriščna razdalja: goriščnica fotografskega objektiva ; leča z dvema goriščnicama

goríški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Gorico: goriške češnje / goriška grofija

gorívo -a s ( í )
gorljiva snov za pridobivanje toplote ali za pogon strojev: gorivo bo kmalu pošlo ; gorivo je zgorelo do konca ; nalagati gorivo na ogenj ; oskrbeti se z gorivom ; poraba goriva v motorjih ; vnelo se je skladišče goriva ; natočiti poln tank goriva / plinasto, tekoče, trdno gorivo v plinastem, tekočem, trdnem agregatnem stanju ; pogonsko, raketno gorivo
fiz. jedrsko ali nuklearno gorivo snov, katere atomska jedra se cepijo, pri čemer se sprošča energija ; člen na gorivo naprava, v kateri se notranja energija goriva izkorišča neposredno za proizvajanje električne energije ; geol. fosilno gorivo

gorjáča -e ž ( á )
debela, grčava palica za udarjanje ali opiranje: zavihtel je gorjačo in ga udaril ; hodil je z gorjačo v rokah ; opira se na gorjačo ; drenova, okovana gorjača ; pren. besedna gorjača

gorjáčar -ja m ( ȃ )
1. ekspr. surov, grob, nasilen človek: pri tem gorjačarju ni zalegla nobena lepa beseda ; pren. kritiki gorjačarji
2. star. kdor ima gorjačo, ki jo rabi kot orožje: na zapuščenih cestah so tolovaji in gorjačarji ustavljali in strahovali ljudi

gorjáčarski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na gorjačarje: gorjačarsko vedenje / gorjačarski ton kritike

gorján in gorjàn -ána m ( ȃ; ȁ á )
kdor živi v hribih ali je doma s hribov: gorjani, dolinci in meščani ; navade gorjanov / slabš. gorjan je in ne pozna olike

gorjánec -nca m ( ā )
kdor živi v hribih ali je doma s hribov: gorjanci in nižinci / slabš. čisto navaden zarobljen gorjanec je

gorjánka -e ž ( ā )
ženska, ki živi v hribih ali je doma s hribov: noša gorjank / slabš. v mesto je pripeljal robato gorjanko

gorjánski -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na gorjance ali gorato pokrajino: gorjanski kmet ; trda gorjanska zemlja / obut je bil v težke gorjanske čevlje / gorjanske navade ; gorjanska neotesanost

górje 1 -a s ( ọ̑ )
star. gore , gorovje : nad gozdovi se dviga sivo belo skalnato gorje

gorjé 2 s , daj., mest. ed. górju, or. ed. gorjém in górjem; im., tož. mn. gorjá, rod. mn. górij, daj. mn. gorjém, mest. mn. gorjéh, or. mn. górji; im., tož. dv. górji, daj., or. dv. gorjéma ( ẹ̑ )
1. veliko trpljenje, žalost: občutiti gorje ; pogumno prenaša svoje gorje ; prizadejal mu je veliko gorja ; zdaj bo konec gorja / v povedni rabi, z dajalnikom:, ekspr. gorje bo vsem, ki ne bodo utegnili zbežati hudo, slabo se jim bo godilo ; star. gorje si ga babnici, če jo dobijo
// kar povzroča trpljenje, žalost: čakalo nas je novo gorje – vojna ; potožil mu je svoje gorje ; bil je gorje za celo družino / gorje brezdomstva
2. v medmetni rabi izraža
a) grožnjo, svarilo: gorje, če ne boš molčal ; gorje mu, ki me ne bo poslušal
b) čustveno prizadetost, strah: gorje, za to ni pomoči ; gorje jim, če ne bo kmalu konec vojne

górji -a -e prid. ( ọ̑ ) zastar.
1. slabši , hujši : gorjega dejanja ni mogel storiti ; tako življenje je gorje od smrti
2. lepši 2 : on je še gorji kot ti / njegovi konji so lepši in gorji boljši ; bila je najgorje dekle; prim. gorši

gorjúp -a -o prid. ( ȗ ū )
1. knjiž. ki vzbuja duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega razočaranja; grenek : gorjup spomin ; gorjupe življenjske izkušnje
2. zastar. ki je neprijetnega okusa kot pelin: gorjupa tekočina
pesn. izpiti gorjupo čašo doživeti veliko hudega, težkega

gorjúpost -i ž ( ū )
knjiž. duševna bolečina, zlasti zaradi doživetega razočaranja; grenkost 2 : obšla jo je gorjupost / okusil je gorjupost življenja

gorjúša -e ž ( ú )
bot., v zvezi morska gorjuša enoletna obmorska rastlina z mesnatimi listi in vijoličastimi ali rožnatimi cveti, Cakile maritima:

gorjúšica -e ž ( ú )
bot. enoletna rastlina s celimi ali pernato razdeljenimi listi in rumenimi cveti; gorčica : seme bele gorjušice

gorjúški -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na Gorjuše: gorjuška pipa / gorjuška čedra

gorkomér -a m ( ẹ̑ )
zastar. toplomer , termometer : gorkomer je kazal trideset stopinj Celzija

gorkóta tudi gorkôta -e ž ( ọ̑; ó )
zmerno visoka temperatura; toplota : prijetna gorkota jih je uspavala ; pomladanska gorkota ; gorkota telesa / sončna gorkota / zrasel je brez gorkote družinskega okolja topline, domačnosti

gorljív -a -o prid. ( ī í )
ki (rad) gori: gorljiv plin ; gorljiva snov, spojina / lahko gorljive tekočine

gorljívost -i ž ( í )
lastnost gorljivega: vnetljivost in gorljivost nekaterih snovi

górna -e ž ( ọ̑ )
zgod. gorščina : plačevanje gorne

gorníca -e ž ( í )
knjiž. planinka , alpinistka : bila je prava gornica v hlačah in okovanih kvedrovcih

górnik 1 -a m ( ọ̑ )
1. zastar. lastnik vinograda, vinogradnik: lesene hiše gornikov
2. zgod., v fevdalizmu nadzornik nad zakupniki vinogradov, ki ga je postavil gorski gospod:

górnik 2 -a m ( ọ̑ )
bot., navadno v zvezi zimzeleni gornik brusnici podobna gorska rastlina z usnjatimi, zdravilnimi listi in rdečimi jagodami, Arctostaphylos uva-ursi: čaj iz listov gornika

górnik 3 in gorník -a m ( ọ̑; í )
veter, ki piha z gor, s hribov: zapihal je močen gornik

gorník 4 -a m ( í )
knjiž. planinec , alpinist : bil je lovec in gornik ; naš vodnik je izkušen gornik

gornína -e ž ( ī )
zgod. gorščina : plačevati, pobirati gornino ; dal je deset veder gornine

gorníški -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. planinski , alpinističen : gorniška odprava na Himalajo ; za seboj ima trdo gorniško šolo v domačih in tujih gorah

gorníštvo -a s ( ȋ )
knjiž. planinstvo , alpinistika : ukvarjati se z gorništvom ; zgodovina slovenskega gorništva

gornják in górnjak -a m ( á; ọ̑ )
star. veter, ki piha z gor, s hribov; gornik 3 : pihal je močen gornjak

górnje... prvi del zloženk ( ọ̑ )
nanašajoč se na gornji: gornjeavstrijski

górnještájerski -a -o prid. ( ọ̑-ȃ )
nanašajoč se na severni del avstrijske Štajerske: zaigrali so gornještajersko polko / gornještajerska noša

górnji -a -e prid. ( ọ̑ )
1. ki leži, je višje; zgornji : potok je gnal gornji in dolnji mlin ; gornji prostori ; gornja čeljust / stanoval je na gornjem koncu vasi / Gornji Grad / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše / gornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje
ekspr. gornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj
geogr. gornji tok reke začetni del reke blizu izvira
// povrhnji , vrhnji : gornje pleteno oblačilo / gornje usnje usnje za vrhnje dele obutve
2. ki je v dotakratnem besedilu že napisan; prej naveden , omenjen : iz gornjega pregleda je razvidno dosedanje stanje ; to potrjujejo gornje ugotovitve ; pisar. prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem

górnjica -e ž ( ọ̑ )
star. gornja hiša: v gornjico so vodile lesene stopnice ; spal je v gornjici ; gornjica z enim oknom

gorohódec -dca m ( ọ̑ )
star. planinec , alpinist : izurjen gorohodec

goropís -a m ( ȋ )
geogr. opis navpične izoblikovanosti zemeljskega površja; orografija

goropísen -sna -o prid. ( ȋ )
geogr. orografski : goropisni prikaz

gorostás -a m ( ȃ )
star. velikan , orjak : zrasel je v pravega gorostasa

gorostásen -sna -o prid. ( ā )
star. velikanski , orjaški : bil je resnično gorostasen človek / gorostasna naravna katastrofa
// ekspr. nemogoč , neverjeten : o njej je govoril najbolj gorostasne stvari ; gorostasna trditev / gorostasna laž / gorostasen prizor strahoten, grozoten

gorostásnost -i ž ( ā )
star. kar je nemogoče, neverjetno: takšnih gorostasnosti ni mogel več poslušati / doživel je hude gorostasnosti strahote, grozote

gorotvóren -rna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na nastajanje gor, gorovij: gorotvorni procesi / delovanje gorotvornih sil
geogr. gorotvorno gibanje gibanje zemeljske skorje, ki povzroča nastajanje gor, gorovij

gorôvje -a s ( ȏ )
v zaključeno celoto povezane gore: ravnino obdaja visoko gorovje ; proti severu se razprostira gorovje Kamniških planin ; lahko prehodno gozdnato gorovje
// gore , hribi : sneg je pokrival gorovje, nižine pa so bile kopne
geogr. grudasto gorovje ; nagubano gorovje gorovje, katerega oblika in višina sta odvisna od gubanja

gôrski -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na goro: gorski greben ; gorski vrhovi ; gorska skupina ; strma gorska pobočja / gorski zrak ; gorska cesta ; gorske rastline, živali / gorski svet ; gorska pokrajina / gorski reševalec kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah ; gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah ; gorska reševalna služba organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah ; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave
bot. gorski brest ; gorska sretena gorska rastlina z velikimi rumenimi cveti in pernatimi listi, Geum montanum ; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih ; gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina ; med. gorska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka ; pravn. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu ; zgod. gorski gospod v fevdalizmu zemljiški gospod, ki daje vinograde v zakup po gorskem pravu ; gorsko pravo v fevdalizmu pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in zakupniki

gôrstvo -a s ( ȏ )
v zaključeno celoto povezana gorovja: nastajanje novih gorstev / Dinarsko gorstvo

gorščák -a m ( á )
gorjanec : švicarski gorščaki ; zdrava kri gorščakov

górščina -e ž ( ọ̑ )
zgod., v fevdalizmu podložniška dajatev gorskemu gospodu, navadno mošt ali vino: dajati, pobirati gorščino ; odprava gorščine

górščnik -a m ( ọ̑ )
zool. sinica z veliko modro liso na glavi, Parus caeruleus:

górši -a -e prid. ( ọ̑ ) zastar.
1. slabši , hujši : znašel se je sredi najgoršega boja ; bil je najgorši učenec v razredu
2. lepši 2 : bila je zala, da ni bilo gorše od nje
// boljši : njegovi konji so lepši in gorši ; dober kosec je, a sosed je še gorši; prim. gorji

gorvôden -dna -o prid. ( ó )
teh. ki ima smeri vodnega toka nasprotno smer: uredili so gorvodni odsek potoka

gós ž ( ọ̑ )
1. velika domača ali divja ptica s ploščatim kljunom in dolgim vratom: gos čofota, gaga ; gojiti, pitati gosi ; speči mastno gos / divje gosi letijo v klinu
zool. lisasta gos divja gos s temnimi lisami po trebuhu, Anser albifrons ; njivska gos divja gos z rumeno progo na črnem kljunu, Anser fabalis
2. slabš. neumna, navadno tudi domišljava ženska: ona je navadna gos ; ta gos mi ne bo ukazovala ; neumna, zaljubljena gos

gosák -a m ( á )
gosji samec: spekli so velikega gosaka

góseln -a -o [ gosələn in gosəln ] ( ọ̑ )
pridevnik od gosli: goselni lok

góselnik -a [ gosəlnik ] m ( ọ̑ )
star. škatla za violino: črn goselnik

gosénica -e ž ( ẹ̑ )
1. drobna žival mehkega valjastega telesa, navadno poraslega z dlačicami: gosenica leze, se zabubi ; gosenice žrejo listje ; obirati gosenice z zelja ; zelene gosenice
2. nizko škodljiv, ničvreden človek: on je zajedavska gosenica
3. nav. mn., teh. brezkončna jeklena veriga iz plošč, ki se premika okrog vrste koles pri terenskih vozilih, gradbenih strojih: po cesti so ropotale gosenice ; tankovske gosenice ; sledovi traktorskih gosenic ; škripanje gosenic
vet. bolezen med parklji pri govedu in ovcah ; zool. ličinka metulja

goséničar -ja m ( ẹ̑ )
1. motorno vozilo z gosenicami: oklopni, transportni goseničar ; traktor goseničar ; sprejmemo več traktoristov za delo z goseničarji
2. zool. žuželka, ki zalega jajčeca v gosenice in jih tako uničuje, Apanteles: kapusov goseničar

goséničarka -e ž ( ẹ̑ )
zool. žuželka, katere ličinke se zajedajo v gosenice in jih tako uničujejo, Tachina:

goséničast -a -o prid. ( ẹ̑ )
podoben gosenici: goseničasta oblika
tekst. goseničasti sukanec okrasni sukanec iz dveh raznobarvnih niti, zasukanih druga okoli druge

goséničav -a -o prid. ( ẹ̑ )
poln gosenic: letos je zelje goseničavo

goséničen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na gosenice: gosenična kislina / gosenično vozilo

goséničji -a -e prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na gosenice: goseničji zapredek ; zeleno goseničje telo / goseničji traktor

gosinják in gosínjak -a m ( á; ȋ )
zaprt prostor za gosi:

gósji -a -e prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na gosi: gosja mast ; gosja jajca ; gosja jetra zelo cenijo ; gosje perje / služila je kot gosja pastirica / pisati z gosjim peresom z njegovim prirezanim tulcem ; hodili so v gosjem redu, v gosji vrsti drug za drugim
bot. gosja trava plazeča se zdravilna rastlina peščenih tal z zlato rumenimi cveti, Potentilla anserina

góska -e ž ( ọ̑ )
manjšalnica od gos: za gosjo stopa vrsta gosk / ekspr. debela, mastna goska / pusti jo pri miru, to je čisto navadna goska

góskica -e ž ( ọ̑ )
manjšalnica od gos ali goska: gos z mladimi goskicami / ekspr. jedli smo fino pitano goskico / gosposke goskice so se sprehajale po vrtu

gosláč -a m ( á )
star. violinist : vzela je goslača, ki je igral po gostilnah ; slavni goslač Paganini

góslanje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od goslati: goslanje mu ne gre od rok

goslár tudi góslar -ja m ( á; ọ̑ ) star.
1. izdelovalec violin: bil je mizar, zdaj pa je že več let goslar
2. violinist : v sobi so se vadili goslarji
// guslar : goslarji in narodni pevci so razglašali čast njegovega imena

gosláriti -im nedov. ( á ȃ )
star. igrati (na) violino: hodil je goslarit po vaseh

góslati -am nedov. ( ọ̑ )
star. igrati (na) violino: goslal je in pel

gósli -i ž mn. ( ọ̄ )
star. violina : igra (na) gosli ; spremljati na goslih ; ciganske gosli ; zvok gosli je zamrl
star. imel je odpeto srajco in je kazal gosli vrat in prsi ; star. dati denar v gosli plačati godcem pri plesu

góslice -lic ž mn. ( ọ̄ ọ̑ )
manjšalnica od gosli: kupil je dečku prve goslice / ekspr. njegove goslice so čudovito pele

gospá ž , daj., mest. ed. gospé, tož., or. ed. gospó; im., tož. mn. gospé, rod. mn. gospá, daj. mn. gospém, mest. mn. gospéh, or. mn. gospémi; im., tož. dv. gospé, daj., or. dv. gospéma ( á ẹ́ )
1. spoštljivo naslov za odraslo žensko: prijazna gospa ji je pomagala ; vse gospe so bile v dolgih oblekah / kot nagovor: dober dan, gospa ; želite, gospa? gospe in gospodje ; kot pristavek k imenu, poklicu: gospa Helena ; gospa doktor(ica), profesor(ica)
rel. nebeška Gospa Kristusova mati
// naslov za poročeno žensko: pogovarjal se je s sosedovo gospo
2. v meščanskem okolju žena , soproga : lepe pozdrave vaši gospe ; darilo za gospo
// delodajalka , gospodinja : naša gospa je zelo natančna
3. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom ženska, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje; dama : bila je prava, resnična gospa
// ženska, ki udobno živi in ji ni treba (fizično) delati: njegova žena je lahko gospa ; vsaka bi bila rada gospa
4. nekdaj poročena pripadnica plemiškega ali meščanskega sloja: stori, kar ti ukazuje gospa ; grajska gospa

gospêjin -a -o ( ȇ )
svojilni pridevnik od gospa: gospejin dežnik ; gospejina soba je bila bogato opremljena

gôspel -a m ( ȏ )
moderna oblika črnske duhovne pesmi s prvinami jazza in bluesa: všeč mu je bil gospel ; peti gospel ; črnski gospel ; koncert gospela ; pevec gospela ; v prid. rabi: gospel koncert ; gospel zbor gospelovski zbor ; gospel skupina gospelovska skupina

gôspelovski -a -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na gospel: gospelovski napev ; gospelovski zbor ; gospelovska glasba, skupina / zbor je k skladbam prispeval enkraten gospelovski pridih

gospénji -a -e prid. ( ẹ̄ )
star. gospejin : gospenja spalnica

gospíca in góspica -e ž ( í; ọ̑ )
zastar. gospodična : gospica se sprehaja po vrtu ; nežna gospica

gospód -a m , im. mn. gospódje stil. gospódi ( ọ̑ )
1. spoštljivo naslov za odraslega moškega: sedež mi je ponudil prijazen gospod ; za pot je vprašal starejšega gospoda / kot nagovor: gospod, koliko je ura? spoštovane gospe in gospodje ; kot pristavek k imenu, poklicu: obiskal nas je gospod Ivan ; gospod doktor, profesor ; gospod župnik
2. v meščanskem okolju mož , soprog : izročite, prosim, to vašemu gospodu ; se je gospod že vrnil?
// delodajalec , gospodar : gospod mi je naročil, naj zaklenem ; naš gospod je zelo prijazen
3. zlasti v kmečkem okolju duhovnik : za gospoda študira ; pogreb z dvema gospodoma / star. duhovni gospod
4. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom moški, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje: tvoj prijatelj je res gospod ; ta je pa pravi gospod
// moški, ki udobno živi in mu ni treba (fizično) delati: to boš moral že sam opraviti, on je gospod ; z gospodom bi se rada poročila, kmeta ne mara
5. nekdaj pripadnik plemiškega ali meščanskega sloja: grajski gospod ; visoki mestni gospodje
6. rel. Kristus , Bog : Gospod se te bo usmilil ; zaupati v Gospoda / Gospod Bog
ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen ; vznes. Gospod ga je poklical k sebi umrl je ; iti, poslati po gospoda zlasti v kmečkem okolju po duhovnika, da bi podelil bolniku zakrament(e) za umirajoče ; vznes. zaspati v Gospodu umreti
zgod. fevdalni ali zemljiški gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki ; fevdni gospod ; gorski gospod

gospôda -e ž ( ó )
1. nekdaj pripadniki plemiškega ali meščanskega sloja: gospoda je bila skoraj vsa potujčena ; služil je pri gospodi ; grajska gospoda ; prišlo je tudi mnogo gospode iz mesta / star., s povedkom v množini moškega spola: gospoda so se znali izvrstno kratkočasiti ; gospoda so zelo zahtevni
zgod. zemljiška gospoda do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastniki zemlje s podložniki
2. ekspr. ljudje, ki udobno živijo in jim ni treba (fizično) delati: tej sosedovi gospodi je pa res dobro / imajo se za gospodo / slabš. jara gospoda prebivalci manjših krajev, ki se dokopljejo do blagostanja in v navadah, vedenju posnemajo meščane / star., v vljudnostnem nagovoru slavna gospoda

gospodár -ja m ( á )
1. lastnik materialnih dobrin: biti, postati gospodar ; posestvo je brez gospodarja ; bogat, trden gospodar ; samostojen gospodar ; gospodar kmetije, mlina / hišni gospodar
// s prilastkom kdor uporablja, upravlja materialne dobrine: bili so dobri, slabi gospodarji ; znan je kot skrben, spreten gospodar
2. kdor ima, izvaja oblast: tu je samo on gospodar ; ekspr. pokazal se je gospodarja ; mogočen, neomejen gospodar ; tuji gospodarji
ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospodar nisem od nikogar odvisen
// z rodilnikom kdor kaj obvlada, ima v oblasti: biti gospodar svetovnega trga ; gospodar položaja / zna biti gospodar svojih čustev
3. star. delodajalec : to je njegov gospodar ; ima dobrega gospodarja ; razmerje med gospodarjem in delavcem / ekspr. menjati gospodarja službo

gospodárček -čka m ( á )
ekspr. gospodar : špekulacija malih gospodarčkov

gospodáren -rna -o prid. , gospodárnejši ( á ā )
1. ki zna dobro gospodariti: gospodaren kmet ; gospodarna in skrbna žena
2. ki ustreza vidikom varčnosti, smotrnosti: doseči gospodarno proizvodnjo ; gospodarno trošenje sredstev / gospodarno ravnanje
// ki ob majhni porabi česa daje dober učinek; ekonomičen : plinski radiatorji so zelo gospodarni

gospodaríca -e ž ( í )
1. lastnica materialnih dobrin: postala je gospodarica kmetije
// s prilastkom ženska, ki uporablja, upravlja materialne dobrine: stroga gospodarica
2. ženska ali država, ustanova, ki ima, izvaja oblast: bila je popolna gospodarica položaja / kolonialna gospodarica
3. star. delodajalka : pri tej gospodarici ji ni najboljše

gospodáriti -im nedov. ( á ȃ )
1. uporabljati, upravljati materialne dobrine: pri tem podjetju znajo gospodariti ; oče je dobro, pošteno gospodaril ; s svojim imetjem slabo gospodari ; varčno gospodariti ; gospodariti po proračunu / zavod gospodari z vsemi osnovnimi sredstvi razpolaga
// biti lastnik materialnih dobrin: posestvo propada, odkar gospodari sin
2. imeti, izvajati oblast: tod so gospodarili tujci ; v hiši gospodarijo ženske ; ni dovolil, da bi mu kdo gospodaril ; gospodariti nad kom / ekspr. gospodariti nad življenjem in smrtjo ; pren., ekspr. vihar gospodari nad sadnim drevjem ; po taborišču je gospodarila smrt

gospodárjenje -a s ( á )
glagolnik od gospodariti: seznanili so se z gospodarjenjem v podjetju ; gospodarjenje z električno energijo ; breznačrtnost gospodarjenja / ekstenzivno gospodarjenje z gozdovi / sinovo gospodarjenje je pripeljalo kmetijo do propada / uprl se je gospodarjenju žensk v hiši

gospodárjev -a -o ( á )
svojilni pridevnik od gospodar: pes je zvesto spremljal vsak gospodarjev gib

gospodárnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost gospodarnega: skrbnost in gospodarnost / gospodarnost poslovanja ; načelo gospodarnosti mu je bilo glavno vodilo / gospodarnost električnih strojev ekonomičnost

gospodárnosten -tna -o prid. ( á )
nanašajoč se na gospodarnost: gospodarnostni ljudje / gospodarnostna izraba goriva / po gospodarnostnem načrtu računajo na boljšo letno zasedbo hotela gospodarskem

gospodárski -a -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na gospodarstvo:
a) močen gospodarski center ; gospodarski napredek ; težaven gospodarski položaj ; gospodarski pomen turizma ; gospodarski razvoj države ; gospodarski stiki ; gospodarska velesila / gospodarski polom ; dvig gospodarske aktivnosti ; gospodarska blokada ; nastopila je gospodarska kriza ; gospodarske težave ; gospodarska zaostalost / gospodarsko in kulturno sodelovanje / gospodarska dejavnost ; gospodarska statistika
b) gospodarski načrt, ukrep ; gospodarski strokovnjak ; gospodarska oblast / gospodarska politika, reforma, ureditev / gospodarski ciklus ciklus, ki obsega gospodarski razvoj in nazadovanje
ekon. gospodarski potencial zmogljivost gospodarstva glede na razpoložljivi kapital, delovno silo in tehnično znanje ; gospodarski sistem sistem, po katerem so gospodarske enote povezane v narodno gospodarstvo kot celoto ; gospodarska avtarkija ; gospodarska enota osnovna organizacijska tvorba v gospodarstvu ; gospodarska zbornica javnoupravni organ, ki zastopa interese gospodarskih dejavnosti ; gospodarsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh ; gospodarska organizacija delovna organizacija v gospodarstvu
c) stanovanjska hiša z gospodarskimi poslopji
2. pog. gospodaren , varčen : zelo skrben je in gospodarski

gospodárskopolítičen -čna -o prid. ( á-í )
nanašajoč se na gospodarsko politiko: tako odločitev so narekovali gospodarskopolitični oziri ; gospodarskopolitični ukrepi

gospodárstven -a -o prid. ( ȃ ) star.
1. gospodarski : napredovali so tudi na gospodarstvenem področju
2. gospodaren : gospodarstven človek

gospodárstvenica -e ž ( ȃ )
strokovnjakinja za gospodarska vprašanja: izkušena, uspešna gospodarstvenica ; gospodarstvenica in nekdanja ministrica

gospodárstvenik -a m ( ȃ )
strokovnjak za gospodarska vprašanja: sestali so se politiki in gospodarstveniki ; bil je znan kot dober gospodarstvenik

gospodárstvenost -i ž ( ȃ )
star. gospodarnost : njegova gospodarstvenost je splošno znana

gospodárstvo -a s ( ȃ )
1. proizvajanje, razporejanje in uporaba materialnih dobrin: obnoviti, razvijati gospodarstvo ; voditi gospodarstvo v državi ; narodno, svetovno gospodarstvo ; gospodarstvo posameznih dežel ; decentralizacija, organizacija gospodarstva ; posamezne panoge gospodarstva ; problematika, struktura, zmogljivost gospodarstva ; dohodki iz gospodarstva ; kriza v gospodarstvu / državno gospodarstvo
// s prilastkom določeno področje v takem proizvajanju: energetsko, gozdno, lesno, vodno gospodarstvo / malo gospodarstvo ki vključuje manjša podjetja in obrti / stanovanjsko gospodarstvo / Gozdno gospodarstvo Nazarje
// s prilastkom organizacija proizvajanja, razporejanja in uporabe materialnih dobrin: sistem dirigiranega gospodarstva ; načrtno gospodarstvo / družbeno, kapitalistično, socialistično gospodarstvo
2. posestvo , kmetija : gospodarstvo je prevzel najstarejši sin / ostal je doma in se ukvarja z gospodarstvom z obdelovanjem kmetije
agr. dvopoljno, enopoljno gospodarstvo ; ekon. blagovno, denarno gospodarstvo ; ekstenzivno gospodarstvo ; menjalno gospodarstvo ki temelji na menjavi gospodarskih dobrin ; naturalno gospodarstvo v katerem se ne uporablja denar; za katero je značilno, da proizvaja samo za lastno uporabo, ne za tržišče

gospódek -dka m ( ọ̑ )
manjšalnica od gospod: prišli so zlikani gospodki s svojimi mamicami
// ekspr. mlad gospod: bilo je tam polno vsiljivih gospodkov z naoljenimi lasmi

gospódič -a m ( ọ̑ )
manjšalnica od gospod: na igrišču je bilo polno veselih gospodičev
// ekspr. mlad gospod: bister, čeden gospodič ; mestni gospodiči / grajski gospodič

gospodíčna -e ž ( ȋ )
1. spoštljivo naslov za doraslo mlado žensko: gospodična je bila tako prijazna in mi je pokazala pot / ekspr. vaša hčerka je že cela gospodična / kot nagovor: gospodična, smem prositi za ples ; gospodična, steklenico piva, prosim ; kot pristavek k imenu, poklicu: gospodična Marija ; gospodična tajnica
// naslov za neporočeno žensko: ne vem, ali ste gospodična ali že gospa
2. nekdaj neporočena pripadnica plemiškega ali meščanskega sloja: grajska gospodična / dvorna gospodična dvorjanka

gospodíčnica -e ž ( ȋ )
nav. ekspr. manjšalnica od gospodična: vaša gospodičnica je pa že zelo zrasla ; to je pa res čedna gospodičnica

gospodíčnin -a -o ( ȋ )
svojilni pridevnik od gospodična: gospodičnina obleka

gospodínja -e ž ( í )
1. ženska, ki opravlja ali vodi domača, hišna dela: biti, iti za gospodinjo ; kmetija ne bo mogla dolgo ostati brez gospodinje / je dobra gospodinja dobro gospodinji
2. gospodarjeva žena: prišla sta oba: gospodar in gospodinja / dobro se je poročila, na lepem posestvu je gospodinja / hišna gospodinja
3. ženska, ki daje stanovanje in oskrbo: fantje so se gospodinje zelo bali / študentska gospodinja
4. star. delodajalka : veliko je morala potrpeti pri tej gospodinji

gospodínjec -jca m ( ȋ )
šalj. moški, ki opravlja ali vodi domača, hišna dela: biti gospodinjec ; dober gospodinjec

gospodínjenje -a s ( ī )
glagolnik od gospodinjiti: z njenim gospodinjenjem so bili zelo zadovoljni

gospodínjica -e ž ( í )
nav. ekspr. manjšalnica od gospodinja: naša mala gospodinjica / predstavil ti bom svojo gospodinjico

gospodínjin -a -o ( ȋ )
svojilni pridevnik od gospodinja: našel je gospodinjino beležnico z izdatki

gospodínjiti -im nedov. ( í ȋ )
opravljati ali voditi domača, hišna dela: kuha mu in gospodinji ; zna dobro gospodinjiti / gospodinji na lepi kmetiji je gospodinja

gospodínjski -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na gospodinjstvo: ukvarja se z gospodinjskimi deli ; električni gospodinjski aparati, stroji ; gospodinjske potrebščine / gospodinjski servis servis, ki oskrbuje gospodinjstva z občasno pomočjo pri gospodinjskih delih ; gospodinjska pomočnica ženska, ki je v službi v zasebnem gospodinjstvu za pomoč pri gospodinjskih delih
šol. gospodinjski pouk učni predmet, pri katerem se poučuje opravljanje domačih, hišnih del
2. ki zna dobro gospodinjiti: je zelo skrbna in gospodinjska

gospodínjstvo -a s ( ȋ )
1. opravljanje ali vodenje domačih, hišnih del: v rokah je imela vse gospodinjstvo ; pomoč zaposleni ženi pri gospodinjstvu / ko je dobil plačo, ji je dal denar za gospodinjstvo življenjske stroške, potrebščine / elektrificirati gospodinjstvo uvesti, uvajati električne aparate, naprave v gospodinjstva
šol. predmetni učitelj gospodinjstva gospodinjskega pouka
2. skupnost oseb, ki živijo in se hranijo skupaj: gospodinjstva naj se zgodaj oskrbijo z ozimnico in kurjavo ; individualno, kolektivno gospodinjstvo / ločeno, skupno gospodinjstvo

gospodljív -a -o prid. ( ī í )
star. gospodovalen : ima gospodljiv pogled

gospódnji -a -e prid. ( ọ̑ ) zastar.
gospodov : čistila je gospodnjo obleko

gospódov -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na gospoda: čisti gospodovo obleko / na mizi je ležal gospodov brevir / vznes. gospodov dan nedelja ; star. v letu Gospodovem 1664 leta 1664
rel. angel gospodov zvonjenje zjutraj, opoldne in zvečer ali molitev za to priliko ; razglašenje Gospodovo praznik v spomin na tri kralje, ki so počastili in obdarovali novorojenega Kristusa, 6. januarja

gospodoválec -lca [ gospodovau̯ca ] m ( ȃ )
kdor gospoduje: našo zemljo so izkoriščali tuji gospodovalci

gospodoválen -lna -o prid. ( ȃ )
ki (rad) gospoduje, ukazuje: gospodovalni ljudje ; preveč gospodovalen je proti njej / govoril je z gospodovalnim glasom ; ima gospodovalen odnos do drugih ; že njena hoja je gospodovalna

gospodoválka -e [ gospodovau̯ka ] ž ( ȃ )
ženska, ki gospoduje:

gospodoválnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost gospodovalnega človeka: odbil jo je s svojo gospodovalnostjo

gospodovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od gospodovati: težnje po gospodovanju

gospodováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. imeti, izvajati oblast: tu je gospodoval mogočen graščak ; po naših deželah so gospodovali tujci ; z železno roko je gospodoval nad služabniki / gospodovati svojim čustvom obvladovati jih, imeti jih v oblasti / razum gospoduje nad srcem je v premoči, prevladuje ; pren. mogočno zidovje gospoduje nad dolino
2. biti splošno razširjen: taka miselnost je gospodovala takrat med inteligenco / v tistih časih je gospodovala po teh krajih huda lakota
3. zastar. biti gospodar, gospodariti: na posestvu še vedno gospoduje oče

gospója -e ž ( ọ̑ )
zastar. gospa : gospoja Katarina / njegova gospoja je bolna / to je prava gospoja

gospójnica -e ž ( ọ̑ )
zastar., v zvezah: mala gospojnica praznik Marijinega rojstva 8. septembra; mali šmaren ; velika gospojnica praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta; veliki šmaren

góspon -a m ( ọ̑ )
nar. gospod : A kje so vaš gospon oče? (M. Kranjec)

gospôska in gospóska -e ž ( ó; ọ́ )
star. predstavniki oblasti, oblast: gosposka je krivce ostro sodila / bili so podložni graščinski gosposki ; cerkvena, posvetna gosposka

gospôski -a -o prid. ( ó )
1. nanašajoč se na gospode ali gospodo:
a) biti gosposkega rodu, stanu ; rad zahaja v gosposko družbo
b) to je gosposki človek ; precej gosposki je ; ima gosposke navade ; gosposka obleka ; dali so ji gosposko ime ; gosposko vedenje / dela se gosposkega tudi gosposki
star. prijazen je, čeprav nosi gosposko suknjo čeprav je gosposki človek
c) preskrbel si je gosposko službo ; gosposko življenje ima udobno, lahko
2. nav. ekspr. dragocen , razkošen : zelo gosposko stanovanje imajo / pripravila jim je gosposko večerjo

gospôskost -i ž ( ó )
gosposki rod, stan: njegove kretnje so odražale gosposkost ; upoštevali so ga zaradi njegove učenosti in gosposkosti / obleka ji daje nekakšno gosposkost gosposki, imeniten videz / ekspr. presenetila jih je gosposkost njegovega stanovanja

gospostvažêljnost -i ž ( é )
želja, težnja po gospostvu: gospostvaželjnost okupatorja / odveč mu je njena brezobzirnost in gospostvaželjnost

gospóstven tudi gospôstven -a -o prid. ( ọ̑; ō )
nanašajoč se na gospostvo: gospostvena uprava / trudi se, da bi obdržal gospostven položaj

gospóstvo 1 tudi gospôstvo -a s ( ọ̑; ō ) knjiž.
1. (politična in gospodarska) oblast: imeti, pridobiti si gospostvo nad narodi / politično gospostvo
zgod. zemljiško gospostvo osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota
2. gospodovanje , vladanje : to je bilo v časih turškega gospostva / človekovo gospostvo nad čustvi obvladovanje, premagovanje / prizadevati si za gospostvo na svetovnem trgu za prevlado, premoč

gospôstvo 2 -a s ( ó )
gosposkost : hotel ji je pripraviti lep dom, primeren njenemu gospostvu

gosposvétski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na naselje Gospa Sveta pri Celovcu: gosposvetska cerkev / Gosposvetsko polje

gospóšček -čka m ( ọ̑ )
knjiž. domišljav človek, gizdalin: gospošček je, a to mu je v krvi

gospóščina 1 tudi gospôščina -e ž ( ọ̄; ó )
1. zastar. gosposka : gospoščina je nalagala velike davke / deželska gospoščina / jara gospoščina jara gospoda
2. do odprave tlačanstva posestvo zemljiškega gospoda: graščak se je vrnil na svojo gospoščino ; oskrbnik gospoščine
// podložniške dajatve zemljiškemu gospodu: pobirati gospoščino

gospôščina 2 -e ž ( ó )
gosposkost : z obleko je hotela pokazati svojo gospoščino / njena gospoščina mu je bila tuja in zoprna

gospóščinski -a -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na posestvo zemljiškega gospoda: lovili so v gospoščinskem gozdu ; gospoščinska zemlja

gòst 1 gôsta m , im. mn. gôstje tudi gôsti ( ȍ ó )
1. kdor je kam povabljen in pogoščen: danes boste naš gost ; dobiti, imeti goste ; pričakovati, sprejemati goste ; odličen, prijeten gost ; on je pri njih stalen gost / publ. visoki gostje se bodo seznanili z nekaterimi gospodarskimi vprašanji ; več dni je bil pri njih kot gost
// kdor pride kam na obisk: gostu je na hitro postregla s črno kavo ; dobrodošel, nezaželen gost / on je reden gost naše knjižnice obiskovalec, izposojevalec ; pren. revščina je bila pri njih stalen gost
povabiti koga v goste na pogostitev, navadno ob kakem pomembnem dogodku ; priti v goste na obisk ; večkrat je pri njih v gostih v gosteh
2. kdor se začasno mudi, stanuje v gostinskem lokalu, hotelu, zdravilišču: gostje so bili večinoma lovci ; v kavarni je bilo le nekaj gostov ; gostilna je polna gostov / prehodni gostje ; za naše stalne goste se bo pa že še našel prostor ; zdraviliški gostje / publ. cenjene goste obveščamo, da smo odprli nov lokal
3. kdor javno nastopi izven kraja stalnega udejstvovanja: občinstvo je gosta toplo pozdravilo ; naše moštvo je premagalo goste iz sosednjega mesta ; kot gost je nastopila znana pevka / seje so se udeležili le kot gostje kot opazovalci, brez pravice glasovanja

góst 2 -a -o tudi prid. , gostêjši ( ọ̑ ọ́ )
1. ki je bolj v trdnem kot v tekočem stanju: belež je premalo gost, narediti je treba gostejšega ; gosta tekočina ; gosto blato, testo / gosta juha ; gosta snov ; od soli gosta voda
2. ki sestoji iz trdno sprijete snovi: gost sprimek / gost kruh
// nav. ekspr. skozi katerega se težko vidi: gost dim, prah ; gosta megla, sopara / gosta tema
3. razvrščen v majhnih medsebojnih presledkih: gosti cveti ; gosti zobje ; goste veje ; goste zvezde ; gosto bukovje, grmovje ; drevje je preveč gosto / gosti lasje ; gosta črna brada ; pes ima zelo gosto dlako
// ki sestoji iz enot, razvrščenih v majhnih medsebojnih presledkih: gost glavnik ; gost gozd ; gost šop cvetov ; gosta gruča ljudi / gost dež, sneg / gosta tkanina ; gosto sito z majhnimi luknjicami
4. ki se pojavlja v kratkih časovnih presledkih: gosti streli, udarci / gosti obiski pogostni / dela goste korake kratke, drobne
5. ki obstaja v veliki meri: gost promet ; gosta naseljenost dežele / gosta senca lipe / knjiž. gost molk popoln / težko je poslušal gosto pripovedovanje žensk gostobesedno
les. gost les les z gostimi letnicami ; obrt. gosta petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit ne ovije okoli kvačke

gostáč -a m ( á )
v kmečkem okolju, nekdaj kdor stanuje v tuji, najeti hiši: on je gostač ; gostači so hodili na dnino h gospodarju ; sosedov gostač
// star. podnajemnik : nikoli ni mislila, da bo morala oddajati sobe gostačem ; pren. s svojimi članki so bili v glasilu le gostači

gostáča -e ž ( á )
zastar. gostačka : še beraška gostača je imela ob nedeljah svileno ruto

gostáčiti -im nedov. ( á ȃ )
1. biti gostač: morali so gostačiti
// slabo, zasilno stanovati: posestvo je zapil, zdaj pa gostači v svoji bajti
2. ekspr. biti, muditi se pri kom kot gost; gostovati : pri prijatelju sem gostačil dva dni / tri dni je četa gostačila v vasi

gostáčka -e ž ( ȃ )
v kmečkem okolju, nekdaj ženska, ki stanuje v tuji, najeti hiši: stara, revna gostačka

gostáščina -e ž ( ā )
v kmečkem okolju, nekdaj najemnina, ki jo plačuje gostač: plačati gostaščino ; dosti je že dolžen za gostaščino

gostáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na gostače: biriči so lovili gostaške in bajtarske sinove ; gostaško življenje / gostaške bajte so samevale v globačah

gostáštvo -a s ( ȃ )
v kmečkem okolju, nekdaj stanje, življenje gostačev: gostaštva je bil do grla sit

góstba in gôstba -e ž ( ọ̑; ȏ )
zastar. gostija : na gostbo je povabil vse prijatelje

gostéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
knjiž. postajati (bolj) gost; gostiti se : snežinke so gostele bolj in bolj

gostí 1 ž mn., tož. v prislovni predložni zvezi tudi gósti ( ȋ ī )
zastar. gostija : v gradu so imeli, priredili velike gosti ; poročne gosti
zastar. povabiti, priti v gosti v goste ; dolgo je bil pri njih v gosteh bil je pri njih kot gost

gósti 2 gódem nedov. ( ọ́ )
1. star. igrati, zlasti na godalo: lepo zna gosti ; harmonike so godle celo noč / gosti na gosli ; pren. veter je godel okrog hiše
2. ekspr. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje: ljudje so se razhajali in jezno godli ; vso pot je godla sama pri sebi / že spet gode nad možem / slabš. vedno gode eno in isto govori, ponavlja ; nekaj so godli o strožjem hišnem redu govorili, pravili
3. oglašati se z zadovoljnim, brundanju podobnim glasom: v kotu je čepel maček in godel / ekspr. fant je kar godel od zadovoljstva
4. ekspr., z dajalnikom povzročati težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: sin ji je hude godel ; obljubila je očetu, da mu jih ne bo več godla
ekspr. vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat in ribam gost je bilo zaman, brez uspeha ; ekspr. tako boš plesala, kot bom jaz godel tako boš delala, ravnala, kot bom jaz hotel

gostíja -e ž ( ȋ )
1. nav. ekspr. pojedina, navadno ob kakem pomembnem dogodku: ob njegovi vrnitvi so pripravili veliko gostijo ; povabiti na gostijo / vso noč so plesali na njuni gostiji / le malo pogrebcev je prišlo na gostijo pogrebščino, sedmino
2. zastar. gostaško življenje: pravil je o svoji žalostni gostiji

gostíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na gostijo: gostijska potica / gostijske šege

gostílec -lca [ gostiu̯ca ] m ( ȋ )
zastar. gostitelj : na vso moč je hvalil svojega gostilca

gostílna -e ž ( ȋ )
gostinski lokal, v katerem se streže z jedmi in pijačami: iti, hoditi, zahajati v gostilno ; posedati po gostilnah ; to je znana gostilna ; gostilna ob cesti ; lastnik gostilne / družbena, zasebna gostilna / pri njih doma imajo gostilno ; v tej gostilni dobiš tudi prenočišče

gostílnica -e ž ( ȋ )
star. gostilna : kar naprej hodi po gostilnicah ; ustavili so se v gostilnici ob cesti
// nav. ekspr. manjšalnica od gostilna: odprl je prijetno gostilnico

gostílničar -ja m ( ȋ )
lastnik ali upravnik gostilne: gostilničar je prisedel in mu natočil vina ; državni, privatni gostilničarji

gostílničarica -e ž ( ȋ )
zastar. gostilničarka : sprejela jih je prijazna gostilničarica

gostílničarka -e ž ( ȋ )
lastnica ali upravnica gostilne: gostilničarka jim je sama postregla

gostílničarski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na gostilničarje: gostilničarska podjetnost / gostilničarska obrt

gostílničarstvo -a s ( ȋ )
gostilničarska obrt: dolga leta se je ukvarjal z gostilničarstvom / zasebno gostilničarstvo

gostílniški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na gostilno: zavila sta na gostilniški vrt ; gostilniška soba je polna gostov / z gostilniško hrano je kar zadovoljen / začel je gostilniško obrt

gostílo -a s ( í )
kem. sredstvo za zgoščevanje tekočin:

gostínec -nca m ( ȋ )
1. kdor je zaposlen v gostinstvu: gostinci se že vneto pripravljajo na sezono ; visoko kvalificiran gostinec išče službo ; zasebni gostinci
2. zastar. gostilna , gostišče : preselil se je v slab gostinec v isti ulici
// nekdaj hiša, v kateri dobijo prenočišče in oskrbo popotniki in romarji; hospic : prenočil je v gostincu ; samostanski gostinec

gôstinja -e ž ( ó )
zastar. gostja : gostinje ni hotela žaliti ; prijetna gostinja

gostínka -e ž ( ȋ )
ženska, ki je zaposlena v gostinstvu: zaposlili so gostinko ; izšolala se je za gostinko ; izkušena gostinka

gostínski -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na gostince ali gostinstvo: gostinski promet se je v zadnjem času močno povečal ; gostinske storitve / gostinski lokal ; gostinski objekti, obrati ne ustrezajo več naraščajočim potrebam ; gostinsko podjetje / gostinski delavci ; gostinskega kadra še vedno ni dovolj / gostinski šolski center
šol. gostinska šola
2. gostilniški : dolgo sva sedela v gostinski sobi

gostínstvo -a s ( ȋ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s strežbo, oskrbo gostov: gostinstvo se je v zadnjih letih zelo razvilo ; sezonsko gostinstvo ; zahteve modernega turizma in gostinstva / privatno gostinstvo / strokovnjak za gostinstvo
ekon. komercialno gostinstvo

gostíšče -a s ( í )
gostinski obrat, v katerem se dobi hrana in prenočišče: tu bi nujno potrebovali vsaj eno gostišče ; lastnik gostišča ; parkirišče pred gostiščem ; kosilo, martinovanje, srečanje v gostišču / zasebno gostišče ; v socializmu družbeno gostišče

gostítelj -a m ( ȋ )
kdor koga gosti: ves večer je imel glavno besedo gostitelj ; prijazen gostitelj / gostitelji so se zavzemali za tesnejšo povezavo med društvi
biol. organizem, ki hrani, živi zajedavca

gostíteljica -e ž ( ȋ )
ženska ali država, ustanova, ki koga gosti: gostiteljica je prinesla še slaščice ; izkazala se je kot odlična gostiteljica / gostiteljica prvenstva, srečanja ; država, šola gostiteljica

gostíteljski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na gostitelje: gostiteljske dolžnosti / sprejel ju je z gostiteljsko prijaznostjo

gostíti 1 -ím nedov. , goščèn ( ī í )
delati (bolj) gosto: gostiti malto s peskom ; gostiti tekočino / knjiž. jug gosti oblake

gostíti 2 -ím nedov. , goščèn ( ī í )
1. streči gostu z jedmi in pijačami: prijatelje je gostila dolgo v noč ; gostiti z vinom / ekspr. natakar, še en liter, danes gostim jaz! poravnam račun, plačam
2. delati vse potrebno za uresničitev nastopa, sodelovanja določene osebe, skupine oseb, zlasti iz tujine, na določenem javnem dogodku: gostiti ekipo ; gostiti predsednika / Slovenija bi lahko gostila svetovno prvenstvo ; gostiti tekmo

gostívanje in gostüvanje -a [ gostívanje ] s ( ȋ )
nar. vzhodno gostija ob poroki: imeti, napraviti gostivanje ; povabili so ga na gostivanje
etn. borovo gostivanje šega, ki uprizarja poroko fanta ali dekleta z borom, kadar v predpustu ni bilo nobene poroke v vasi

gostivánjščak in gostüvanjščak -a [ gostivánjščak ] m ( ȃ )
nar. vzhodno kdor se udeleži gostije ob poroki: imeli so veliko gostivanjščakov

gôstja -e ž ( ó )
1. ženska, ki je kam povabljena in pogoščena: danes imamo gostjo v hiši ; prijetna gostja / publ. visoko gostjo je predsednik zadržal na kosilu / častna, posebna gostja
// ženska, ki pride kam na obisk: dobrodošla, nezaželena gostja / gospa je znana gostja kavarn obiskovalka
2. ženska, ki javno nastopi izven kraja stalnega udejstvovanja: je redna gostja uglednih festivalov ; nastopila bo gostja iz Italije ; gostje so vodile s štiri proti ena
3. gostačka : še zdaj se spominja stare gostje iz njihove bajte

gôstje -a s ( ó )
zastar. gostija : na gostje je povabila več prijateljev ; svečano gostje

gostljàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
nekoliko gost: sadje je pretlačila in le malo časa kuhala, da je postalo gostljato ; gostljata omaka

gostnína -e ž ( ī )
star. plačilo za storitev v gostinskem obratu: plačal je visoko gostnino

gosto... prvi del zloženk
nanašajoč se na gost 2 : gostobesednež, gostocveten, gostolisten

gostobeséden -dna -o prid. , gostobesédnejši ( ẹ̑ )
ki (rad) z mnogo besedami, obširno govori, pripoveduje: gostobeseden človek ; ni še slišal tako gostobesednih govornikov ; nikdar ni bil gostobeseden / gostobeseden opis ; gostobesedna hvala

gostobeséditi -im nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž. gostobesedno govoriti, pripovedovati: gostobesedil ji je neumnosti ; ona rada gostobesedi

gostobesédje -a s ( ẹ̑ )
knjiž. gostobesedno govorjenje, pripovedovanje: na njeno molčanje je odgovorila z gostobesedjem / njegovi verzi so pretirano gostobesedje

gostobesédnež -a m ( ẹ̑ )
ekspr. gostobeseden človek: nerada je poslušala tega gostobesedneža

gostobesédnost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost gostobesednega: očitali so mu gostobesednost in razvlečenost / s svojo gostobesednostjo je skrbel za kratkočasje

gostocvéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. ki ima goste cvete: gostocveten kobul

gostodlák in gostodlàk -áka -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima gosto dlako: gostodlaka žival / gostodlak kožuh

gostokŕven -vna -o prid. ( ŕ r̄ )
knjiž. hladnokrven , hladen : gostokrvni severnjaki

gostolás in gostolàs -ása -o prid. ( ȃ; ȁ á )
knjiž. ki ima goste lase: bujno, gostolaso dekle

gostolênje -a s ( é )
glagolnik od gostoleti: poslušala je drobno gostolenje škrjancev / gostolenje ženskih glasov ga ni motilo

gostoléten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
les., v zvezi gostoleten les gost les:

gostoléti -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. knjiž. žvrgoleti , peti 2 : ptiči so gostoleli v jutranji tišini / znal je gostoleti kakor slavček, žvižgati kakor kos
2. ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: otroci gostolijo pred hišo / kar naprej je gostolela o njem

gostolévati -am nedov. ( ẹ́ )
zastar. žvrgoleti , peti 2 : škrjanec veselo gostoleva

gostolévek -vka m ( ẹ̑ )
knjiž. žvrgolenje, (ptičje) petje: slišati ni bilo niti ptičjega gostolevka ; škrjančev gostolevek / slavec je zapel svoj trepetajoči gostolevek pesem, spev

gostolévka -e ž ( ẹ̑ )
zastar. ptica pevka: po vrtovih so se oglasile naše znane gostolevke

gostolíst -a -o prid. ( ȋ ī )
knjiž. gostolisten : gostoliste veje

gostolísten -tna -o prid. ( ȋ )
ki ima goste liste: gostolistno drevje

gostolístnat -a -o prid. ( ȋ )
star. gostolisten : obtičala sva v gostolistnatem grmovju

gostoljúben -bna -o prid. ( ú ū )
ki rad izkazuje gostoljubje: to je zelo gostoljuben človek ; naš narod je gostoljuben ; gostoljubna družina / to je zelo gostoljubna hiša ; sprejel ga je pod gostoljubno streho

gostoljúbje -a s ( ȗ )
dajanje hrane, prenočišča komu iz prijaznosti, naklonjenosti: izkazovati, sprejeti gostoljubje ; cel mesec je užival njegovo gostoljubje / država mu je odrekla gostoljubje azil
// gostoljubnost : gospodinji manjka gostoljubja

gostoljúbnost -i ž ( ú )
1. lastnost gostoljubnega človeka: vsi so jo imeli radi zaradi njene gostoljubnosti ; znan je po svoji gostoljubnosti
2. gostoljubje : kako vam bom povrnil vašo gostoljubnost?

gostomér -a m ( ẹ̑ )
fiz. priprava za merjenje gostote tekočin; areometer : meriti z gostomerom

gostorún -a -o prid. ( ȗ ū )
knjiž. ki ima gosto runo, dlako: gostoruni ovni

gostosévci -ev m mn. ( ẹ̑ )
večja skupina zvezd v ozvezdju Bika: ravnal se je po mesecu in gostosevcih

góstost in gostóst -i ž ( ọ́; ọ̑ )
lastnost, značilnost gostega: marmelade zaradi gostosti ni mogel razmazati / gostost posevka je ovirala razraščanje posameznih rastlin / večja gostost prebivalstva v mestih gostota

gostôta -e ž ( ó )
1. razmerje med tekočimi in trdnimi sestavinami: gostota juhe, omake / ugotavljati gostoto mleka ; snovi različne gostote
// lastnost, značilnost gostega 3: gostota blaga / gostota sita
2. množina česa na določeni površini: gostota dreves v gozdu ; povečati gostoto prometne mreže / gostota prebivalstva ; gostota naseljenosti število prebivalcev na km 2
fiz. gostota masa snovi na prostorninsko enoto ; gostota plina ; gostota električnega polja količina, s katero je določeno električno polje in se dobi z električnim nabojem na ploskovno enoto ; gostota magnetnega polja količina, s katero je določeno magnetno polje in se dobi s silo, ki deluje na vodnik z električnim tokom

gostôten -tna -o ( ó )
pridevnik od gostota: gostotna stopnja

gostôtnica -e ž ( ȏ )
nav. mn., fiz. vsaka izmed krivulj, s katerimi se ponazarja gostota električnega ali magnetnega polja:

gostovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od gostovati: drama ima v načrtu več gostovanj ; gostovanje folklornih skupin ; gostovanje nogometnega moštva ; gostovanje sopranistke / naveličana sta bila gostovanja po tujih hišah / (mobilno) gostovanje uporaba mobilnega telefona zunaj območja dosega domačega operaterja, navadno v tujini / vso noč je trajalo gostovanje gostija

gostovánjec -jca m ( ȃ )
nar. vzhodno kdor se udeleži gostije ob poroki: prišli so vsi povabljeni gostovanjci

gostováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. javno nastopati izven kraja stalnega udejstvovanja: danes gostuje mariborska drama ; v glavni vlogi bo gostovala slavna pevka ; včeraj so gostovali grški teniški reprezentanti
2. biti nastanjen v tujih, najetih prostorih: nova osnovna šola gostuje v gimnaziji / gostuje v leseni bajti je gostač
3. biti, muditi se pri kom kot gost: večkrat gostuje pri njih ; stric je precej časa gostoval pri nas
4. uporabljati mobilni telefon zunaj območja dosega domačega operaterja, navadno v tujini: akcijska ponudba za uporabnike, ki bodo gostovali v tujini
5. zastar. gostiti 2 : več dni že gostuje prijatelje

gostovêjen -jna -o prid. ( ȇ )
gostovejnat : gostovejna lipa

gostovêjnat -a -o prid. ( ȇ )
ki ima goste veje: gostovejnato drevo

gostujóč -a -e prid. ( ọ̄ ọ́ )
ki javno nastopa, krajši čas deluje zunaj kraja stalnega udejstvovanja: gostujoči dirigent, trener ; gostujoče moštvo ; k razvoju razstavnega koncepta so kot gostujočega kuratorja povabili inovativnega oblikovalca / gostujoči profesor visokošolski profesor, ki določeno časovno obdobje, navadno en semester, predava na nematični visokošolski ustanovi

gostüvanje ipd. gl. gostivanje ipd.

góšča -e ž ( ọ́ )
1. z gostim grmovjem in drevjem porasel svet: plazil se je skozi goščo ; skrivali so se po gozdovih in goščah
// gosto grmovje in drevje: lomastil je po gošči ; z goščo porasle strmine
// mlad, nerazredčen gozd: začel je trebiti goščo ; bukova gošča
2. ekspr., z rodilnikom velika množina česa v majhnih medsebojnih presledkih: pod hišo je bila gošča najrazličnejših sadnih dreves ; v daljavi je žarela gošča ribiških luči ; obdala ga je gošča sabelj
3. kar je gostega, navadno v tekočini: gošča se je usedla na dno ; gošča v kavi
// ekspr. gosta tekočina: žabe so pljusnile v smrdljivo goščo
4. nar. gorenjsko gozd : na obeh straneh ceste je bila gošča
nar. gorenjsko oče je bil dve leti v gošči pri partizanih

góščar tudi góšar -ja m ( ọ̑ )
1. nar. gorenjsko partizan : včasih so se oglasili goščarji tudi v vasi
2. lov. gams, ki živi v goščavah pod gozdno mejo:

góščarski tudi góšarski -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od goščar: ob večerih so nam tovariši pripovedovali o doživljajih iz goščarskega življenja

goščáva -e ž ( ȃ )
1. z gostim grmovjem in drevjem porasel svet: težko se je prebijal skozi goščavo ; skril se je v goščavo nad potjo
// gosto grmovje ali drevje: z goščavo porasel svet / ekspr. vrt je taka goščava, da ga bo težko očistil / goščava in pušča
2. ekspr., z rodilnikom velika množina česa v majhnih medsebojnih presledkih: goščava dreves, stebel ; pren. goščava perečih vprašanj
3. ekspr. gostost : grozdje se zaradi prevelike goščave trt ni lepo razvilo
4. kar je gostega, navadno v tekočini; gošča : v steklenici je ostala sama goščava

goščávica -e ž ( ȃ )
manjšalnica od goščava: napadli so goščavico, kjer je bil skrit bataljon

goščávje -a s ( ȃ )
goščava , gošča : zašel je v neprodirno goščavje

goščávski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na goščavo: zašel je v goščavski pas / goščavska žival

góšče -ta s ( ọ̑ )
ekspr. mlada gos: na dvorišču je gagalo belo gošče

goščênje -a s ( é )
glagolnik od gostiti 2 : dolgo je ostal na večernem goščenju

gótica -e ž ( ọ̑ )
latinica ostrih, oglatih oblik: uporabljati gotico ; knjiga je tiskana v gotici

gótik -a m ( ọ́ )
umetnik gotske dobe: nemir risbe se pojavlja pri gotikih zlasti v gubah

gótika -e ž ( ọ́ )
um. evropski umetnostni slog med romaniko in renesanso: v arhitekturi so vidni elementi gotike
// doba tega sloga: stavba je nastala v pozni gotiki

gotizácija -e ž ( á )
um. predelava v gotskem slogu: gotizacija bazilike

gotizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
um. predelovati v gotskem slogu: romansko cerkev so gotizirali

gotlándij -a m ( á )
geol. obdobje starejšega paleozoika, v katerem se je razvila neznatna flora ob morju; silur

gotòv -ôva -o prid. ( ȍ ó )
1. s širokim pomenskim obsegom ki je v svoji končni obliki: na policah so stali že gotovi čevlji ; knjiga bo kmalu gotova napisana, natisnjena ; obleka še ni gotova narejena, sešita ; večerja je gotova skuhana, pripravljena / na razpolago so vam jedi po naročilu in gotove jedi že pripravljene jedi
// v povedni rabi ki konča, opravi kako delo: danes bom bolj pohitel, pa bom jutri gotov ; s pripravami, z beljenjem so gotovi ; z zidanjem hiše bo kmalu gotov / pri zdravniku sem bil hitro gotov sem hitro opravil, uredil / pog. kar pojdimo, smo že gotovi napravljeni, oblečeni
2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede
a) uresničitve, nastopa, obstajanja: čaka ga gotov uspeh ; razdor med njimi je gotov ; šel je v gotovo pogubo ; rešil ga je gotove smrti / ta zaslužek je gotov, drugi pa niso ; vsak mesec ima gotovo plačo / njegov odhod je gotov sklenjen, odločen
b) resničnosti, pravilnosti: ta letnica ni čisto gotova ; meni je to reč kot gotovo pripovedoval sosed / gotova znamenja nosečnosti zanesljiva, jasna
c) varnosti, uspešnosti: njegov položaj ni nič kaj gotov ; gotova naložba ; naša bodočnost ni preveč gotova
// pog., v povedni rabi ki glede česa popolnoma izključuje omahovanje med pozitivno in negativno možnostjo; prepričan , trden : bil je gotov zmage ; tega (si) nisem popolnoma gotov ; zdaj so gotovi, da je pobegnil ; niti za trenutek ni bil gotov, kaj bo z njim / ni bil čisto gotov, kakšno vojsko ima pred seboj ni vedel natančno
3. prepričan o svoji moči, sposobnosti: potrebna je še ena vaja, da bomo bolj gotovi
// samozavesten , odločen : všeč jim je bil njegov gotovi nastop / glas ji je bil čedalje manj gotov in ji je začel drhteti
4. ki obstaja v gotovini: gnojilo so oddajali le za gotovo plačilo ; star. nima gotovega premoženja / plačati z gotovim denarjem z gotovino
5. z oslabljenim pomenom določen , neki 1 , nekateri : gotovi ljudje zmeraj kritizirajo ; do gotove mere si ga lahko privoščiš ; o gotovih stvareh je bolje molčati
pog. njegova izvolitev je gotova stvar prav gotovo bo izvoljen ; preg. dolga bolezen, gotova smrt

gotovína -e ž ( í )
splošno veljavno plačilno sredstvo v bankovcih ali kovancih: prodajajo le za gotovino ; plačal je v gotovini / ima posestvo in precej gotovine

gotovínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na gotovino: gotovinski nakup ; gotovinsko izplačilo
ekon. gotovinski plan plan, ki predvideva količino bankovcev za denarni obtok ; fin. gotovinski ček ček, izplačljiv v gotovini

gotôvost -i ž ( ó )
1. značilnost gotovega 2: vsi so govorili o popolni gotovosti zmage ; plašila ga je gotovost smrti / gotovost naložbe / novica o njegovi izvolitvi se je raznesla kot gotovost
2. pog. odnos do česa, ki popolnoma izključuje omahovanje med pozitivno in negativno možnostjo; prepričanost , trdnost : počasi se je njegova gotovost o pravilnosti poti začela krhati ; opazil je njeno gotovost, da bo njena želja izpolnjena / čigav glas je bil, ni bilo mogoče z gotovostjo trditi
3. prepričanost o svoji moči, sposobnosti: začela se mu je vračati samozavestna gotovost ; občutek gotovosti
// samozavest , odločnost : gotovost v nastopu, v obnašanju

gótski -a -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na gotiko: bazilika v gotskem slogu / gotski obok ; palača z gotskim pročeljem / gotska doba
2. nanašajoč se na gotico: težko je bral gotske črke
3. nanašajoč se na Gote: gotski jezik ; ostanki gotske vojske

gótščina -e ž ( ọ̑ )
gotski jezik: proučeval je gotščino in staro visoko nemščino

gouda gl. gavda

govéd -i ž ( ẹ̑ )
govedo : v hlevu imajo osem govedi / goved je žalostno mukala ; v bližini se je pasla cikasta goved ; gojijo molzno goved

govédar -ja m ( ẹ̑ )
1. kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem goveda: govedarji so že napojili živino
// slabš. neroden, navadno surov človek: pusti tega govedarja
2. pog., ekspr. kdor izvaja, posluša narodno-zabavno glasbo: rokerji, reperji in govedarji

govédarski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na govedarje: govedarske hčere ne sme vzeti / težko prenaša njegovo govedarsko govorjenje

govédarstvo -a s ( ẹ̑ )
zastar. govedoreja

govédina -e ž ( ẹ̑ )
1. goveje meso: radi jemo govedino ; kuhana govedina ; govedina v solati
2. slabš. neroden, navadno surov človek: prava govedina je / kot psovka molči, govedina neumna

govédo -a s ( ẹ̑ )
1. večja domača žival z veliko, široko glavo in debelejšimi stožčastimi rogovi: ima nekaj goved in konja ; na travniku se je paslo pet goved
zool. moškatno govedo govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus
// ed. več goved, goveda: v reki napajajo govedo ; bolezen goveda ; meso z glave goveda / bohinjsko govedo ; pincgavsko govedo rjavo z belimi lisami ; farma za pitovno govedo / divje govedo
2. slabš. neroden, navadno surov človek: ta fant je pravo govedo / kot psovka govedo neotesano

govedorêja -e ž ( ȇ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo goveda: razvoj govedoreje in prašičereje ; povečati proizvodnjo v govedoreji

govedorêjec -jca m ( ȇ )
kdor redi, vzreja govedo: posvetovanje govedorejcev

govedorêjski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na govedorejce ali govedorejo: govedorejske farme ; bil je član govedorejskega društva

govêjak 1 -a m ( ȇ )
nar. dolenjsko pot za govedo: fanta sta se zapodila po govejaku navzgor

govêjak 2 tudi govêjek -a m ( ȇ )
goveji iztrebek: stopil je na govejak

govêji -a -e prid. ( ē )
nanašajoč se na govedo: imajo nov goveji hlev / goveja koža ; goveje meso, usnje / goveji golaž, zrezek ; goveja juha / čreda goveje živine
vet. goveja kuga nalezljiva bolezen goveda z vnetjem in nekrozo sluznice prebavil ; zool. goveji zolj žuželka, katere ličinke se zajedajo v govedo, Hypoderma bovis

govêjščak -a m ( ȇ )
star. goveji iztrebek; govejak 2 :

govnáč -a m ( á )
1. zool. hrošč, ki zalega jajčeca v govno, Geotrupes: gozdni govnač
2. nizko neprijeten, zoprn človek: le kaj si domišlja ta govnač

govnáčka -e ž ( ȃ )
zool. velika roparska morska ptica, podobna galebu, Stercorarius: velika govnačka

gôvnast -a -o prid. ( ó )
umazan od govna: govnaste roke

govnáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na govnače: govnaško ritje po blatu / ekspr. pripovedoval je govnaške šale robate, grde

gôvno -a s ( ó )
1. pri prebavi neizkoriščeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo, zlasti pri živalih: gnojiti z razredčenim govnom ; kozje govno ; govno in seč / ekspr. brskati po govnu
2. nizko malo vreden, nepomemben človek: ne razburjaj se zaradi takega govna

govnobŕbec -bca m ( ȓ )
zool. hrošč kovinsko zelene barve, ki zalega jajčeca v govno domačih živali, Geotrupes stercorarius:

gôvor -a m ( ȏ )
1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor ; neizrazit, nosljajoč govor ; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru
// sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor ; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora ; imeti dar govora biti dober govornik
iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti
2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora ; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora
3. izmenjava mnenj, misli; pogovor : govor je nanesel na očeta ; napeljal je govor na svoj članek ; obrniti, zasukati govor drugam / v povedni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič ; zdaj ni govor o premirju se ne govori ; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj ; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora ; pren. govor pesti
// v členkovni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.«
4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil ; govor je dolgo trajal ; govora ni govoril, ampak bral ; izdati govore v knjigi ; prenašati govor po radiu in televiziji ; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč ; dolgovezen, ognjevit, oster govor ; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti
5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor ; nemški govor je še kar razumela ; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor ; govor izobražencev ; pren. likovni govor ; govor oči in kretenj
jezikosl. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja ; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja ; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki

govoráč -a m ( á )
slabš. kdor dosti in vsebinsko prazno govori: ne poslušaj teh govoračev

govoránca -e ž ( ȃ )
slabš. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka; govor : govoranca je dolgo trajala ; na dnevnem redu je bilo veliko govoranc ; kdo mu je sestavil to govoranco ; bučna, dolga govoranca / pog. imeti govoranco govoriti
// govorjenje , besede 2 : njegove govorance nas niso prepričale ; sit je njegovih govoranc o pridnosti

govoráncar -ja m ( ȃ )
slabš. kdor (rad) obširno, razvlečeno govori, pripoveduje: bil je dober delavec, le velik govorancar

govoránčenje -a s ( ā )
glagolnik od govorančiti: poslušal sem svečano govorančenje mož / dovolj imam že tega govorančenja

govoránčiti -im nedov. ( ā ȃ ) slabš.
1. nastopati kot govornik: večkrat je govorančil na proslavah
2. obširno, razvlečeno govoriti, pripovedovati: govorančil je o kulturi, gospodarstvu in o vsem mogočem / govorančila bosta, da ju ne bo mogoče ustaviti pogovarjala se bosta, govorila

gôvorček -čka m ( ȏ )
manjšalnica od govor 4: najprej bo govorček, nato pa bodo sledile recitacije / ekspr. za vsako priliko je imel pripravljen kak govorček

govorčín -a m ( ȋ )
star. kdor zna spretno govoriti, pripovedovati; govorec , govornik : ta pa je govorčin, vse užene

govórec tudi govôrec -rca m ( ọ̑; ó )
1. kdor govori, pripoveduje: v pogovoru sta bila oba govorca zelo glasna ; ozrl se je po glasnem govorcu v gruči / glavni junak romana je govorec avtorjevih idej glasnik, posrednik
// kdor izraža, posreduje določeno besedilo z govorjenjem: ta drama zahteva zlasti govorce ; vodja programa je dober govorec
2. kdor zna spretno govoriti, pripovedovati: bil je strasten govorec, nikomur ni pustil do besede ; če bi izbrali boljšega govorca, bi jih prepričal ; duhovit govorec
// kdor neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari; govornik : strmela je v slavnega govorca

gôvoren -rna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na govor: kandidat ne sme imeti govornih motenj ; njegova govorna napaka se da odpraviti ; človekova govorna sposobnost ; bil je igralec s sijajno govorno tehniko / radijske govorne oddaje ; govorno in pisno sporazumevanje / igralci imajo veliko govorno kulturo ; človekove govorne zmožnosti / govorni organi
ptt govorna časovna enota v minutah določen čas za telefonski pogovor, ki je osnova za obračunavanje opravljenih storitev ; šol. govorna vaja vaja učenca v lepem, pravilnem, jasnem ustnem izražanju v obliki samostojnega pripovedovanja o čem

govoríca -e ž ( í )
1. kar se širi navadno s pripovedovanjem: med ljudmi krožijo, se širijo o njem razne govorice ; raznesla se je govorica, da pije ; ljudje hitro nasedejo govoricam ; dogodek je povzročil govorice ; prazne govorice
2. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: naučila se je kuhanja in nemške govorice ; dolgo je bil v tujini, pa ni pozabil domače slovenske govorice / ljudska, pesniška govorica ; govorica izobražencev / po govorici sklepam, da niste iz naših krajev po narečju ; pren., ekspr. filmska, glasbena govorica ; govorica arhitekture
3. navadno s prilastkom način, značilnosti govorjenja: zoprna mu je njegova sladka govorica ; za seboj je zaslišal veselo govorico ; ekspr. cmokasta govorica / rada posluša otroško govorico / oponašal je njegovo govorico
4. zastar. pogovor , govor : govorica ni hotela prav teči ; obrniti govorico na ženitev ; začeli so govorico o politiki

govoríčenje -a s ( ī )
glagolnik od govoričiti: odbija jo z neprestanim govoričenjem ; prazno govoričenje / vsega govoričenja o njem so bili sami krivi

govoríčiti -im nedov. ( í ȋ )
dosti in vsebinsko prazno govoriti: nekatere ženske rade govoričijo ; govoričili so brez konca in kraja / ekspr. spet nam je govoričil o dolžnostih
// star. širiti govorice: ljudje so govoričili, da je oderuh

govorílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki se uporablja za govor, govorjenje: govorilni organi ; govorilne mišice
ptt naglavna govorilna garnitura ; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši ; teh. govorilna cev cev za prenašanje govora iz enega prostora v drugega, zlasti na ladjah, letalih

govorílnica -e ž ( ȋ )
soba za razgovore z obiskovalci: dobil je obisk in je odšel v govorilnico ; govorilnica v dijaškem domu / telefonska govorilnica tesen, zaprt prostor za telefoniranje

govorílnik -a m ( ȋ )
priprava, v katero se govori: govoriti v govorilnik ; govorilnik pri hišnem telefonu

govorílo -a s ( í )
1. nav. mn. govorilni organ: njegova govorila še niso vajena novega napora
2. lijasta priprava za usmerjanje glasu v določeno smer: vpiti v govorilo

govoríti -ím nedov. , govóril; nam. govôrit in govorít ( ī í )
1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori ; zunaj nekdo govori ; ne ljubi se mu govoriti ; med predstavo se ne sme govoriti ; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom ; govoriti skozi nos ; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho ; govori s težavo ; na simpoziju je prvič govoril v angleščini ; govori kot dež hitro, veliko ; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami ; govoriti z znaki ; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom ; topovi so govorili pozno v noč
// biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori
// preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno ; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral
2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel ; govoriti resnico ; dobro veš, da tega jaz nisem govoril ; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej ; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege ; govoriti iz izkušnje ; govoril je o svojih doživetjih ; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih ; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo ; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti ; naravnost govoriti ; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah ; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim ; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga ; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te ; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest ; knjiž. o čem ti govori glasba ; oči so govorile samo še strah in grozo
// z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa ; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon ; predpisi, govorijo drugače
3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov ; dobro, slabo govori slovenščino ; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski ; knjižno, pravilno govoriti
4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi ; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki ; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval
5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari ; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja ; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek
6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh ; govorila sva po telefonu ; tiho sta govorila med seboj ; rad bi govoril s teboj ; z njim se ne da govoriti ; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih ; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori ; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali / ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti?
7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita ; ali že govoriš z njim
8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov ; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen ; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid ; vse govori za to, da se je ponesrečil
fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva ; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam ; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati ; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju ; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv ; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek ; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče ; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa ; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate ; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni ; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna ; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman ; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti ; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo ; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti ; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno ; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj ; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal ; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi ; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti ; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori ; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno ; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko ; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko ; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje ; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih ; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove

govorjênje -a s ( é )
glagolnik od govoriti: govorjenje mu škoduje ; slišati je bilo govorjenje in smeh ; izražati misli z govorjenjem ; zbudilo ga je glasno, mrmrajoče govorjenje ljudi ; ima svoj način govorjenja / jezilo ga je govorjenje tega gizdalina ; duhovito govorjenje ; nizkotno, robato govorjenje / o literaturi je bilo mnogo govorjenja / dogodek je povzročil veliko govorjenja po mestu

govórka tudi govôrka -e ž ( ọ̑; ó )
1. ženska, ki govori, pripoveduje: rojena govorka jezika
2. ženska, ki zna spretno govoriti, pripovedovati: kot gostji pogovornih oddaj ji rada prisluhnem, saj je dobra govorka
// ženska, ki neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari; govornica : slavnostna govorka bo zaslužna profesorica

govorljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da (gladko) govoriti: dialog njegove drame je neprisiljen, govorljiv in duhovit
// zgovoren : fant po naravi ni preveč govorljiv

govorljívost -i ž ( í )
značilnost govorljivega: govorljivost besedila

govórnica -e ž ( ọ̑ )
1. ženska, ki neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari: bila je slavnostna govornica na vseh zborovanjih ; politična govornica
2. prostor za govorca, navadno z govorniškim pultom: stopiti za govornico ; nastop za govornico
// govorniški oder: stopiti, povzpeti se na govornico

govórnik -a m ( ọ̑ )
1. kdor neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari: ljudstvo je napeto poslušalo govornika ; slavnostni govornik ; na odru se je zvrstilo več govornikov
// kdor zna spretno govoriti, pripovedovati: govornik ni, piše pa dobro ; ekspr. ta pa je govornik, vse je ugnal
2. kdor govori, pripoveduje: vsi so se ozrli na govornika pri sosednji mizi

govórniški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na govornike ali govorništvo: postavil se je v govorniško držo / govorniški oder / govorniška nadarjenost, spretnost / govorniški jezik ; uporabljal je govorniške fraze

govórništvo -a s ( ọ̑ )
spretnost, znanje govorjenja, zlasti v javnosti: vadili so se v govorništvu / študij govorništva

govórstvo -a s ( ọ̑ )
knjiž. govorništvo : zgrajen je po pravilih klasičnega govorstva

govorún -a m ( ȗ )
slabš. kdor dosti in vsebinsko prazno govori: napihnjen govorun ; poulični govoruni

govorúnstvo -a s ( ȗ )
slabš. obilno in vsebinsko prazno govorjenje: karieristično govorunstvo

gòzd gôzda tudi gózd -a m , mn. gozdôvi tudi gôzdi tudi gózdi ( ȍ ó; ọ̑ )
1. z drevjem strnjeno porasel svet: nad hišo se razprostira gozd ; iti v gozd po drva ; hoditi po gozdu ; delati, živeti v gozdu ; temni, zeleni gozdovi ; gozdovi in travniki ; prodal je več arov gozda / bukov, hrastov, smrekov gozd ; iglasti, listnati gozd ; tropski gozd
// drevje, ki raste strnjeno skupaj: gozd zarašča pašnik ; vihar je hudo opustošil gozd ; pokrajina je porasla z bukovimi gozdovi / izkoriščati gozd ; krčiti, trebiti gozd
gozd. črni gozd z iglastim drevjem ; enodobni gozd ki ima drevesa približno enake starosti ; mešani gozd v katerem raste več drevesnih vrst ; varovalni gozd ki varuje zemljišče pred erozijo
2. ekspr., z rodilnikom velika množina pokonci stoječih predmetov: gozd tovarniških dimnikov ; po strehah je cel gozd televizijskih anten
zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote ; pog. oče je bil dve leti v gozdu pri partizanih

gozdár -ja m ( á )
strokovnjak za gozdarstvo: prizadevanje gozdarjev za načrtno izkoriščanje gozdov / revirni gozdar
// gozdni delavec: postavili so zasilno kočo za gozdarje

gozdaríca -e ž ( í )
star. gozdarjeva žena: gozdarica jih je oskrbovala s hrano

gozdáriti -im nedov. ( á ȃ )
delati v gozdu, zlasti sekati, podirati les: zdaj redi živino in ne gozdari več ; vso zimo je gozdaril
// oskrbovati gozd: rast drevja je odvisna tudi od tega, kako gospodar gozdari

gozdárjenje -a s ( á )
glagolnik od gozdariti: po dolgih letih gozdarjenja je končno počival / preudarno gozdarjenje

gozdárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na gozdarje ali gozdarstvo: gozdarska koča ; gozdarska šola ; gozdarsko glasilo / gozdarski strokovnjak ; gozdarska politika / gozdarski inženir strokovnjak za gozdarstvo z visoko izobrazbo ; gozdarski tehnik strokovnjak za gozdarstvo s srednjo izobrazbo
gozd. gozdarske klešče orodje za merjenje debeline lesa

gozdárstvo -a s ( ȃ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem in izkoriščanjem gozdov: pomen gozdarstva v gospodarstvu ; dohodki iz gozdarstva / oddelek za kmetijstvo in gozdarstvo
// veda o tem: študira gozdarstvo ; inštitut za gozdarstvo in lesarstvo

gôzdek tudi gózdek -dka m ( ō; ọ̑ )
gozdiček : gozdek v dolini

gózden in gôzden -dna -o prid. ( ọ̑; ó )
nanašajoč se na gozd: gozdni obronek ; gozdna jasa, poseka, pot / gozdna cesta cesta, zgrajena predvsem za odvoz lesa / zaščitni gozdni pasovi ; velike gozdne površine / gozdni pridelki, sadeži, škodljivci ; gozdne jagode ; gozdna ptica, rastlina, žival ; gozdno drevo / gozdni čuvaj, delavec ; gozdni sklad ; gozdna uprava ; gozdno gospodarstvo / gozdni park gozd, urejen za park / gozdni prirastek ; gozdna drevesnica drevesnica za sadike gozdnih dreves ; gozdna žaga žaga z dolgim, širokim listom in ročajema na obeh koncih
bot. divji gozdni koren visoka rastlina s pernato razrezanimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Angelica silvestris ; gozdne kresnice visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih; kresničevje ; čeb. gozdni med med temne barve iz mane na drevju, zlasti iglastem ; etn. gozdni mož divji mož ; geogr. zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd ; gozdna stepa območje, kjer se mešata gozd in stepa ; zool. gozdni jereb rjavkasta gozdna ptica s čokatim telesom, Tetrastes bonasia ; gozdni lazar ; gozdna miš

gozdênje in gózdenje -a s ( é; ọ̄ )
glagolnik od gozditi: gozdenje toporišča / pri gozdenju si je pomagal z rokami in nogami

gozdìč -íča stil. gózdič -a m ( ȉ í; ọ̑ )
manjšalnica od gozd: pot vodi skozi gozdič ; skrili so se v gozdič ob cesti ; borov, smrekov gozdič ; gozdiči in polja

gozdíček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od gozd: zavili so v gozdiček pod vasjo / ekspr. takega gozdička bi bil vsak vesel

gozdíčevje -a s ( ī )
redek, nizek gozd: planjava z gozdičevjem

gozdíti -ím in gózditi -im nedov. ( ī í; ọ̄ )
1. z zagozdo utrjevati: gozditi steber, toporišče pri sekiri
2. alp. plezati z opiranjem ob dve steni; gvozditi : na nekaterih mestih so morali gozditi

gozdnár -ja m ( á )
zastar. gozdar : bil je gozdnar majhne graščine

gózdnat -a -o prid. ( ọ̑ )
porasel z gozdom: gozdnati kraji ; gozdnata območja

gózdnatost -i ž ( ọ̑ )
poraslost z gozdom: hribovitost in gozdnatost sta ovirali naseljevanje ; velika gozdnatost dežele

gozdník -a m ( í )
knjiž. kdor prebiva ali se skriva v gozdovih: odkrili so gozdnike

gozdnína -e ž ( ī )
zastar. pristojbina za izkoriščanje gozda:

gózdno... in gôzdno... prvi del zloženk ( ọ̑; ó )
nanašajoč se na gozden: gozdnogospodarski ; gozdnoureditven

gózdnogospodárski in gôzdnogospodárski -a -o prid. ( ọ̑-á; ó-á )
nanašajoč se na gozdno gospodarstvo: gozdnogospodarski načrt ; gozdnogospodarska politika

gozdovít -a -o prid. ( ȋ )
star. gozdnat : gozdovit svet ; gozdovita dežela

gozdôvje -a s ( ȏ )
ekspr. več gozdov, gozdovi: kamor je seglo oko, povsod samo gozdovje

gozdôvnica -e ž ( ȏ )
nekdaj članica mladinske organizacije, gibanja, ki se ukvarja zlasti s taborjenjem: število gozdovnic je takrat precej naraslo

gozdôvnik -a m ( ȏ )
1. nekdaj član mladinske organizacije, gibanja, ki se je ukvarjalo zlasti s taborjenje: gozdovniki in skavti
2. kdor prebiva ali se skriva v gozdovih: divji gozdovniki

gozdôvniški -a -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na gozdovnike ali gozdovništvo: gozdovniški tabor ; gozdovniška organizacija / gozdovniška pravila

gozdôvništvo -a s ( ȏ )
nekdaj organizacija, gibanje ali delovanje gozdovnikov: prišel je v stik z gozdovništvom

góž 1 -a m ( ọ̄ )
velika nestrupena kača: gož se je grel na skali

góž 2 ž ( ọ̑ )
1. vez, ki veže oba dela cepca: zamenjati gož
2. obroč, zanka na jarmu za oje: vtakniti oje v gož ; verigasta gož

góža -e ž ( ọ́ )
vez, ki veže oba dela cepca: na tleh je ležal cepec brez gože

góženje -a s ( ọ̄ )
glagolnik od gozditi 2: po napornem goženju so dosegli vrh

góžev -a -o ( ọ̄ )
pridevnik od gož 1 : lasje so se ji lesketali kakor goževa koža

góžica tudi gožíca -e ž ( ọ̄; í )
nar. vzhodno beka , šiba : košara iz gožic

gožník -a m ( í )
okrogla zareza na vrhu ročnika, kjer je cep zvezan z gožjo:

góžva -e ž ( ọ̑ ) nar. zahodno
1. vez, ki veže oba dela cepca; gož 2 : zamenjati gožvo
2. beka , šiba : z gožvo privezati trte
anat. sklepna gožva tkivo, ki ovija sklep; sklepna ovojnica

grába -e ž ( á )
nar. vzhodno grapa : skalovje je zasulo grabo ; padel je v globoko grabo / grabe na cesti / hiše so stisnjene v grabe

grábeljnik -a [ grabəljnik ] m ( ā )
1. agr. priprava za grabljenje, ki se priključi traktorju: kupili so nov grabeljnik in obračalnik
2. obrt. sveder za vrtanje lukenj v čeljusti grabelj:

grábeljski -a -o [ grabəljski ] ( á )
pridevnik od grablje: grabeljski zobje

gráben -bna m ( á )
pog. jarek 1 : skočil je v graben ; cestni graben
// zastar. grapa : s konjem je podil čez hribe in grabne / imeli so bajto doli v grabnu

grábež -a m ( ȃ )
1. pravn., nekdaj zelo hudo kaznivo dejanje zoper premoženje: grabež ga je spravil v ječo ; dobil je pet let zapora zaradi grabeža ; šlo je za velik grabež ljudskega premoženja
2. star. ropanje , plenjenje : vojna je primeren čas za splošen grabež / že dlje časa se ni zgodil kak napad ali grabež tatvina, rop
3. ekspr. grabežljiv človek: stari grabež je zapustil veliko premoženje / bil je grabež in klatež tat, ropar
4. teh. priprava, s katero stroj grabi, zajema in prenaša sipek material: grabež je zajel vzorce z morskega dna

grábežen -žna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na grabež: sodili so mu zaradi grabežnih umorov / grabežni bager / grabežni volkovi grabežljivi
zool. grabežna končina vsaka od dveh sprednjih nog, s katerima bogomolka grabi plen

grabežljív -a -o prid. ( ī í )
ki si pohlepno prisvaja dobrine: je zelo grabežljiv ; grabežljiva ženska / grabežljive roke so segle po plenu

grabežljívec -vca m ( ȋ )
1. ekspr. grabežljiv človek: grabežljivec ni nikomur prizanašal ; velik grabežljivec in stiskač
2. ekspr. plenilec : volkovi, risi in drugi grabežljivci

grabežljívost -i ž ( í )
lastnost grabežljivega človeka: odbijala jo je njegova grabežljivost

grábežnica -e ž ( ȃ )
nav. mn., zool. roparske žuželke, ki izsesavajo druge žuželke, Asilidae:

grábica -e ž ( á )
nar. vzhodno manjši del vinograda: dve grabici šmarnice ima ; stal je v grabici in škropil

grabíča -e ž ( í )
nar. zahodno grabljica : kosci in grabiče so se vračali domov

grabílec -lca [ tudi grabiu̯ca ] m ( ȋ )
1. teh. grabež , grabilo : dobili so bager z grabilcem
2. fot. priprava z zobci, ki grabi in premika filmski trak:

grabílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki se rabi za grabljenje: grabilni stroj

grabílnik -a m ( ȋ )
1. teh., rabi se samostojno ali kot prilastek stroj z grabežem za prenašanje sipkega materiala: grabilnik se je pokvaril ; bager grabilnik
2. agr. priprava za grabljenje, ki se priključi traktorju; grabeljnik

grabílo -a s ( í )
teh. priprava, s katero stroj grabi, zajema in prenaša sipek material: namestiti grabilo na bager

grabíti in grábiti -im, in grábiti -im nedov. ( ī á ȃ; á ȃ )
1. z grabljami spravljati skupaj: grabiti listje, seno ; nepreh. pri sosedovih grabijo
// ekspr. z rokami spravljati k sebi: sklonil se je nad dragocenosti in jih grabil z obema rokama
// ekspr. pohlepno si prisvajati dobrine: vse življenje je stiskal in grabil / tujci so grabili po naši zemlji
2. močno, sunkovito prijemati kaj: čeljusti so grabile in drobile kamenje ; grabil ga je za roko, za vrat ; nervozno se je grabil za glavo / bager grabi material ; s pestjo je grabila žito in ga metala kokošim / ekspr. grabil je kos za kosom in jih metal v košaro hitro jemal, pobiral / žaga dobro grabi pri žaganju vsakokrat globoko zareže
// prizadevati si z roko priti do česa: grabil je že po kljuki, ko je potrkalo ; nervozno je grabil za kozarcem / od bolečin je grabila po odeji ; pren. grabila je za primerno besedo, a nobena ni bila prava
3. ekspr. polaščati se, prevzemati: grabil ga je bes ; grabi jih huda jeza, obup / brezoseb.: grabi ga, da se spotikajo obenj jezi ; grabilo jo je, da bi mu vse vrnila najraje bi mu vse vrnila
4. pog. imeti močno, stiskajočo bolečino: v roko ga je grabil krč ; brezoseb. grabi ga pri srcu
5. ekspr. premikati se z dolgimi koraki: dobro je grabil pot / grabil je po dve stopnici hkrati prestopal jih z enim korakom
ekspr. to se bodo grabili za lase, ko bodo zvedeli za novo nevarnost bodo v hudih skrbeh ; zna grabiti na kup kopičiti, večati si premoženje

grabljáč -a m ( á )
moški, ki grabi, spravlja seno: najeti grabljače

grabljačíca -e ž ( í )
star. grabljica : ob košnji so najeli kosce in grabljačice

grabljánje -a s ( ȃ )
glagolnik od grabljati: hitela je z grabljanjem listja / grabljanje prsti

grábljast -a -o prid. ( á )
podoben grabljam: televizijske antene so stegovale svoje grabljaste krake

grabljáti -ám nedov. ( á ȃ )
1. s kratkimi potegljaji z grabljami izravnavati: grabljati krtine
2. nar. grabiti : Začel je čitati iz svojega zvezka: »Enkrat kopat v gorice, dvakrat kopat v gorice, trikrat listja grabljat.« (I. Koprivec)

grabljávka -e ž ( ȃ )
star. grabljica : grabljavke so hitele spravljati seno v kopice

gráblje -belj ž mn. ( á ȃ )
1. orodje z lesenimi ali železnimi zobmi za grabljenje: pripraviti grablje in kose ; lesene, železne grablje ; senene grablje ; čeljusti grabelj
letos je bilo treba sušiti seno na grabljah zelo pogosto ga obračati ; grablje ima, vil pa ne samo jemlje, daje pa ne
agr. vprežne grablje stroj za grabljenje, ki ga vleče živina
2. pregrada v reki, potoku za zadrževanje naplavin: na grabljah je bilo polno listja in vej

grábljenje -a s ( á )
glagolnik od grabiti: grabljenje listja / očitali so mu grabljenje denarja

grábljevec -vca m ( á )
grabljač : pri košnji je bil za grabljevca

grábljevka -e ž ( á )
grabljica : grabljevke so razstiljale kopice

grabljíca -e ž ( í )
ženska, ki grabi, spravlja seno: grabljice hitijo, ker se bojijo dežja ; kosci in grabljice

grábljice -ljic ž mn. ( á ȃ )
manjšalnica od grablje: s seboj je vzela motiko in železne grabljice / grabljice v vodi so zadrževale listje in veje

grábljišče in grabljíšče -a s ( á; í )
držaj pri grabljah: nasaditi čeljusti na grabljišče ; držati za grabljišče
bot. poljsko grabljišče travniška rastlina z vijoličastimi cveti v glavicah, Knautia arvensis

grabljív -a -o prid. ( ī í )
zastar. grabežljiv : grabljiv človek / z grabljivimi rokami je segel po cvetju / grabljiva zver

grabljívec -vca m ( ȋ )
1. star. grabežljivec , grabež : vsi so se bali starega grabljivca
2. zastar. plenilec : ptiči grabljivci

grabljívka -e ž ( ȋ )
1. nar. grabljica : Preden je sonce dodobra osušilo roso, so grabljivke veliki zagrabek pretrgale v več pasov (F. Bevk)
2. plenilka : lokarde so hude grabljivke

grabljívost -i ž ( í )
zastar. grabežljivost : bil je znan po grabljivosti in skoposti

grácija -e ž ( á )
1. navadno s prilastkom skladnost, lahkotnost, zlasti v gibih, v drži: opazoval je gracijo njenih kretenj ; stopa z nenavadno gracijo ; v naslonjač je sedla s prirojeno gracijo / izraze sožalja je sprejemala z vzvišeno gracijo / v njej so združene moč, lepota in gracija ljubkost, milina
// ekspr. ljubko, privlačno dekle: plavolasa gracija
2. v rimski mitologiji vsaka od treh boginj lepote, ljubkosti, miline:

gracílen -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž. vitek , nežen : ima zelo gracilno postavo / gracilni tip človeka
// skladen 1 , lahkoten : gracilne kretnje plesalk
kor. gracilna plesalka plesalka s čutom za gracijo

gracílnost -i ž ( ȋ )
knjiž. lastnost, značilnost gracilnega: gracilnost otrok / gracilnost gibov

graciózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
skladen, lahkoten, zlasti v gibih, v drži: tamkajšnje žene imajo zelo graciozno hojo ; stol mu je ponudila z graciozno kretnjo / lepo in graciozno vedenje / graciozna žena ljubka, mila

gracióznost -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost gracioznega: gracioznosti in elegance res nima ; gracioznost kretenj, plesa

grád 1 -a m ( ȃ )
1. pog. enota za merjenje količine alkohola v alkoholnih pijačah; maligan : to žganje ima kakih trideset gradov
2. mat. enota za merjenje kotov, stotina pravega kota:

grád 2 in -a m , mn. gradôvi ( ȃ )
1. veliko utrjeno poslopje, graščakovo bivališče: grad je začel razpadati ; okoli gradu je lep vrt ; mogočen, utrjen grad ; obzidje gradu / ekspr. njegova hiša je pravi grad bogata, razkošna stavba / ljubljanski grad / v ljudskih pesmih, v pravljicah: stoji tam beli grad ; stekleni, začarani grad ; pren., pesn. takrat so se podrli njihovi sanjski gradovi
2. zastar. mesto 1 : Turki so prisegli porušiti stolni grad
ekspr. obljubljal ji je zlate gradove srečo, bogastvo ; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem

gradácija -e ž ( á )
knjiž. postopno prehajanje iz enega stanja v drugo, stopnjevanje: čustvena gradacija / slikar je dosegel učinek s tonsko gradacijo barve ; zvočna gradacija v sonati je presenetljiva ; s to epizodo je porušena gradacija dogajanja
// delitev, razporeditev po stopnjah: družbena gradacija ; gradacija pesniških zvrsti
fot. normalna gradacija postopno prehajanje od bele barve v črno ; trda gradacija ostro prehajanje od bele barve v črno brez vmesnih sivih tonov ; lit. gradacija zaplet in razplet drame s stopnjevanim bojem med igro in protiigro ; zool. gradacija stopnjevana čezmerna razmnožitev kake vrste žuželk

gradacíjski -a -o ( ȋ )
pridevnik od gradacija: gradacijska krivulja

gradánica -e ž ( ȃ )
na zunanji strani bodičast ovratni pas za pse: okovana gradanica ; ovčarski pes z gradanico okrog vratu

gradášanje -a s ( ȃ )
glagolnik od gradašati: gradašanje volne

gradášar -ja m ( ȃ )
kdor gradaša:

gradášati -am nedov. ( ā ȃ )
obrt. česati volno z gradašami: gradašala je in tkala

gradáše -dáš ž mn. ( á ȃ )
obrt. priprava za česanje volne:

gradášiti -im nedov. ( á ȃ )
obrt. gradašati

grádba -e ž ( ȃ )
gradnja : gradba nove hiše / otrok je slabotne telesne gradbe

grádben -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na gradnjo ali gradbeništvo:
a) gradbeni stroški so se povečali ; gradbena sezona ; začeli so že z gradbenimi deli / gradbeni načrti so narejeni / preskrbeti je treba še gradbeni les, material / gradbena operativa ; gradbeno podjetje / gradbeni inženir, tehnik / imeti srednjo gradbeno šolo / gradbeni okoliš okoliš, ki je določen za gradnjo ; gradbeno dovoljenje dovoljenje, s katerim se dovoljuje gradnja določenega objekta
b) gradbeni dok ; gradbeni objekti, stroji
c) gradbeni elementi skladbe ; sam.:, pog. vpisal se je na gradbeno na gradbeno fakulteto; na srednjo gradbeno šolo

grádbenik -a m ( ȃ )
1. strokovnjak za izvedbo gradbenih del: gradbenik nadzira zidavo stolpnice ; načrt za most je delo dobrega gradbenika
// ročni gradbeniški delavec; gradbinec : nekateri gradbeniki živijo v težkih razmerah
2. pog. slušatelj gradbene fakultete ali dijak srednje gradbene šole: sestanek gradbenikov

grádbeniški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na gradbenike ali gradbeništvo: gradbeniški delavci / njegovo gradbeniško delovanje / rudarski in gradbeniški eksplozivi

grádbeništvo -a s ( ȃ )
dejavnost, ki se ukvarja z gradnjo, zidanjem: v kmetijstvu in gradbeništvu so dosegli lepe uspehe / v tehniki gradbeništva so precej pred nami
// veda o gradnji, zidanju: študirati gradbeništvo ; fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo

gradbínec -nca m ( ȋ )
ročni gradbeniški delavec: gradbinci so že postavili temelje novi stolpnici ; kvalificirani zidarji in drugi gradbinci / sindikalna podružnica gradbincev vseh zaposlenih v kakem gradbenem podjetju
// nav. mn. gradbeno podjetje: spor med gradbinci in investitorji

gradbínstvo -a s ( ȋ )
dejavnost, ki se ukvarja z gradnjo, zidanjem; gradbeništvo : v gradbinstvu so izpolnili plan

gradbíšče -a s ( í )
kraj, prostor, kjer se gradi: gradbišče je bilo obdano z visokim plotom ; delati na gradbišču ; veliko gradbišče ; gradbišče nove hidrocentrale

grádec -dca m ( á )
arheol. utrjena naselbina na vzpetini, zlasti iz staroslovanskih časov:

grádel -dla tudi grádelj -dlja m ( á )
močna lanena ali bombažna tkanina za žimnice, delovne obleke: deset metrov boljšega gradla ; damastni gradel / linški gradel za moško perilo

gradéla -e ž ( ẹ̑ )
rebrasta priprava za pečenje na žaru: ribe, pečene na gradeli

gráden -dna m ( á )
bot. hrast z dolgopecljatimi listi in sedečimi plodovi, Quercus petraea:

gradìč -íča m ( ȉ í )
manjšalnica od grad, poslopje: na hribu stoji svetel, prijazen gradič

gradíček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od gradič: gradiček sredi parka

gradiènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
mat. sprememba količine na enoto razdalje: ugotoviti gradient ; temperaturni gradient ; gradient hitrosti

gradílen -lna -o prid. ( ȋ )
potreben za graditev: gradilni nagon čebel / gradilne snovi

gradilíšče -a s ( í )
gradbišče

grádisovec -vca m ( ȃ )
pog. kdor je zaposlen pri podjetju Gradis: gradisovci so delali s pospešeno naglico

gradíščar -ja m ( ȋ )
arheol. prebivalec gradišča:

gradíšče -a s ( í )
1. arheol. utrjena naselbina na vzpetini, zlasti iz prazgodovinskih časov: gradili so nasipe in trdna gradišča ; sovražniki so vdrli v gradišče / ilirsko, staroslovansko gradišče
2. prostor, kjer je stala taka naselbina, ali njene razvaline: iti na gradišče
3. gradbišče : dela na gradišču ; gradišče zadružnega doma

gradítelj -a m ( ȋ )
kdor gradi: graditelj stavbe je gradbeno podjetje XY ; zbrali so se graditelji in vzdrževalci cest / graditelj ladij ; genialen graditelj strojev / graditelji miru

gradíteljica -e ž ( ȋ )
1. ženska ali država, ustanova, ki gradi: graditelji in graditeljice stavbe ; investitorka in graditeljica / graditeljica medsebojnih odnosov v družini
2. rastlinski ali živalski organizem, ki gradi: čebele so neutrudne graditeljice satja ; graditeljice koralnih grebenov / biol. celice graditeljice

gradíteljski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na graditelje: graditeljski zanos delovnih brigad / njegova umetniška izpoved je graditeljsko dejanje ustvarjalno

gradíteljstvo -a s ( ȋ )
dejavnost graditeljev: obujanje tradicionalnega graditeljstva / razdvojenost med teorijo in praktičnim graditeljstvom

gradítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od graditi:
a) graditev ceste, hiše, železniške proge ; dovoljenje za graditev / graditev celice, satja ; kalcij za graditev kosti / usmerjati gospodarsko, kulturno graditev dežele ; graditev skupne prihodnosti
ekon. kapitalna graditev graditev temeljnih gospodarskih objektov
b) graditev ladij, strojev

gradíti -ím nedov. ( ī í )
1. delati z (gradbenim) materialom, da kaj nastaja: graditi cesto, hišo, tovarno, železnico ; graditi nova stanovanja ; graditi iz trdnega materiala ; graditi v lastni režiji ; brezoseb. zdaj se veliko gradi ; graditi na črno / bobri gradijo jez ; liščka gradita gnezdo / telo gradi nove celice iz beljakovin ; pren. graditi lepšo prihodnost ; graditi svoj značaj
2. sestavljati, tvoriti celoto iz delov: graditi ladjo ; graditi stroje / graditi kitice z različno dolgimi verzi ; avtor gradi stavek pregledno in smiselno / telo gradijo različni organi
3. delati pregrado, pregrajevati: otroci gradijo potoček
// deliti , ločevati : zid je gradil vrt od struge
4. publ., v zvezi z na delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč: graditi politiko na mednarodnem sodelovanju ; ta balet gradi na bogati ljudski plesni umetnosti ; graditi na veri v ustvarjalno moč množic
ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju ; pog. na sina je veliko gradil upal je, da bo sin veliko dosegel; upal je, da mu bo sin pomagal
meteor. gradi se območje visokega zračnega pritiska nastaja, se razvija

gradíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na gradivo: gradivni vir / gradivna zbirka

gradívo -a s ( í )
1. snov, surovina za gradnjo, graditev: cement je važno gradivo ; vaščani so tudi sami prispevali gradivo za šolo / leseno, nepregorno, trdo gradivo / beljakovine so glavno gradivo živalskega organizma
2. kar se rabi kot podatek, pripomoček pri proučevanju, obravnavanju česa: najdeni dokumenti so dragoceno gradivo ; za vojni roman mu ne manjka gradiva ; urejati, zbirati gradivo ; anketno, učno, zgodovinsko gradivo ; gradivo za zgodovino Slovencev / sodba je bila izrečena na podlagi dokaznega gradiva ; obremenilno gradivo
3. s prilastkom kar je zbrano po določenih merilih, za določen namen: muzej razstavlja arhivalno gradivo o razvoju šol ; urednik zbranega dela je objavil avtorjeve tekste iz še neobjavljenega gradiva ; prebogato slovarsko gradivo ; gradivo za prvo številko revije je že zbrano / pesniško, slikovno gradivo

gradívski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na gradivo: gradivski obseg / gradivski podatki

gradlovína -e ž ( í )
močna lanena ali pollanena tkanina za strehe, zastore na prostem:

gradník 1 -a m ( í )
knjiž. graditelj , ustvarjalec : gradniki naše kulture / barva je v njegovi umetnosti gradnik slike

gradník 2 -a m ( í )
star. gospodar ali poveljnik gradu: kot gradnik je imel vso oblast

grádnikovec -vca m ( ȃ )
pog., med narodnoosvobodilnim bojem borec Gradnikove brigade: gradnikovci so zavzeli sovražnikovo postojanko

grádnja -e ž ( ā )
1. glagolnik od graditi:
a) gradnjo so ustavili, ker je zmanjkalo sredstev ; publ. hotel je v gradnji se gradi ; privatna gradnja ; gradnja hiš, novih stanovanj ; gradnja cest, mostov, vodovoda ; gradnje brez dovoljenja ; gradnja v lesu se je razvila šele, ko je človek obvladal kovinsko orodje ; industrijski način gradnje ; hiša solidne gradnje solidno zgrajena hiša / črna gradnja gradnja, ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi / gradnja lastne osebnosti
b) gradnja motorjev, strojev ; gradnja parnikov ; gradnja atomskega reaktorja
2. kar je zgrajeno, sezidano: tla v predsobi so pri novih gradnjah prekrita s parketom
3. ustroj , sestava , kompozicija : podobno gradnjo imajo Shakespearove drame ; dramaturška, glasbena gradnja ; neslovenska gradnja stavkov ; roman je v gradnji ohlapen / poznati gradnjo telesa
grad. individualna gradnja gradnja enodružinskih hiš ; klasična gradnja pri kateri se zidovi gradijo iz zidakov, kamenja, cementa ; montažna gradnja z večjimi, že prej industrijsko izdelanimi deli ; nizka gradnja katere glavni deli so v zemlji ali na zemeljski površini ; visoka gradnja katere glavni deli so nad zemljo

graduácija -e ž ( á )
teh. označitev merske priprave s črticami, navadno tudi s številkami, razdelba: izdelati graduacijo
// črtice, navadno tudi številke na merski pripravi:

graduále in graduál -a m ( ȃ )
rel. besedilo, navadno iz psalma, ki se moli ali poje pri maši med berilom in evangelijem, stopniški spev:

graduálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki ima stopnje, stopenjski: gradualni razvoj / v stilnem izražanju se opažajo gradualne razlike

graduíranec -nca m ( ȋ )
zastar. kdor ima akademski naslov:

graduírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. teh. označiti, opremiti mersko pripravo s črticami, navadno tudi s številkami: graduirati merilno cevko ; graduirati termometer
2. zastar. dati, podeliti akademski naslov: graduirati kandidate

gráf -a m ( ȃ )
1. mat. krivulja, ki v koordinatnem sistemu prikazuje odvisnost dveh količin; diagram : graf funkcije ; točke grafa
2. teh. shematičen prikaz napeljav, vezij, komunikacij: graf cestnega omrežja ; graf električnega vezja

grafém -a m ( ẹ̑ )
jezikosl. pisno znamenje za glasove, foneme ali pojave stavčne fonetike: črke, ločila in drugi grafemi

gráfičar -ja m ( á )
delavec v grafični, tiskarski industriji: grafičarji so si ogledali moderno tiskarno

gráfičarka -e ž ( á )
1. ženska, ki dela grafike: kritika jo uvršča med najpomembnejše sodobne slikarke in grafičarke
2. delavka v grafični, tiskarski industriji: grafičarka je stranki pokazala tiskani oglas

gráfičen -čna -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na grafika 1, 3:
a) grafični bienale ; grafična zbirka
b) dela v različnih grafičnih tehnikah / grafična umetnost / grafični list odtis v kaki grafični tehniki
c) grafične razlike med obema zapisoma
2. nanašajoč se na tiskarstvo ali tisk: grafični izdelki ; grafična industrija, stroka, šola ; velikost grafičnega dela
3. narejen z risbo, s črtami: grafični prikaz vplivnih področij ; grafična ponazoritev / grafično znamenje za glas, za naglas
geom. grafična rešitev geometrijske naloge

grafíja -e ž ( ȋ )
jezikosl. sistem ene vrste črkovnih, diakritičnih in interpunkcijskih znamenj; grafika : zaznamovanje mehčanja v različnih grafijah

gráfik -a m ( á )
1. kdor dela grafike: razstava domačih grafikov
2. grafičar : zaposlovanje grafikov

gráfika -e ž ( á )
1. likovna umetnost, pri kateri se na plošči izdelana risba odtiskuje: ukvarjati se z grafiko ; nove tehnike v grafiki / umetniška grafika ; uporabna grafika
// odtis v kaki grafični tehniki: grafike in akvareli / razstava grafike / pregled partizanske grafike
2. tiskarstvo : število zaposlenih v grafiki
3. jezikosl. sistem ene vrste črkovnih, diakritičnih in interpunkcijskih znamenj: grafika spomenikov ; posnemanje stare grafike / starovisokonemška grafika
glasb. glasbena grafika sistem znamenj za zapisovanje šumov in tonov ; tisk. grafika nekdaj dejavnost, ki se ukvarja z ročnim odtiskovanjem

grafikón tudi gráfikon -a m ( ọ̑; á )
grafično prikazana velikost, struktura ali potek kakega pojava: grafikon kaže, do katere mere so dosegli plan ; delo bo ilustrirano s fotografijami in grafikoni ; grafikon opravljenega dela / stene so polne grafikonov

grafít -a m ( ȋ )
1. mehka rudnina temno sive barve kovinskega sijaja: premazati z grafitom ; grafit za izdelovanje svinčnikov
2. napis ali risba na zidu ali drugi javni površini, narejen na skrivaj, navadno s pršilom: grafiti so postali sodobno sredstvo sporočanja ; risanje, pisanje grafitov / razstava grafitov
min. ena izmed oblik ogljika

grafítar -ja m ( ȋ )
kdor dela, ustvarja grafite: izkušeni grafitarji ; skupina mladih grafitarjev

grafítarski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na grafitarje ali grafitarstvo: grafitarski sleng ; grafitarska dejavnost ; grafitarska umetnost / grafitarska scena

grafítarstvo -a s ( ȋ )
dejavnost grafitarjev: grafitarstvo preveč povezujejo z vandalizmom ; razcvet grafitarstva

grafíten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na grafit: grafitni prah ; grafitni svinčniki / avto grafitne barve
metal. grafitni talilnik posoda iz grafita za taljenje kovin

grafitíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od grafitirati: nočno, prepovedano grafitiranje ; grafitiranje fasade, pločnika / grafitirati glino

grafitírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. delati, ustvarjati grafite: nekateri ustvarjalci občasno grafitirajo tudi po naročilu
// spreminjati podobo zidu, javne površine z risanjem grafitov: grafitirati stavbe ; razjarjeni navijači so grafitirali stene in uničevali pročelje
2. teh. prekrivati, prašiti z grafitom: grafitirati glino ; grafitirati vrata pri peči

grafítov -a -o ( ȋ )
pridevnik od grafit: grafitovi kristali ; grafitovi skrilavci

grafízem -zma m ( ī )
um. črta v površinski in kompozicionalni strukturi umetnine: vertikalni grafizmi ; združitev grafizmov in lahnih barvnih poudarkov
// likovno izražanje ali poudarjanje s črtami: preprost, a premišljen grafizem

grafológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za grafologijo: grafolog je ugotovil identiteto ; dati pisavo v analizo grafologu

grafologíja -e ž ( ȋ )
proučevanje, ugotavljanje človekovega značaja iz njegove pisave: ukvarja se z grafologijo
// veda o tem:

grafológinja -e ž ( ọ̑ )
strokovnjakinja za grafologijo: mnenje grafologinje

grafolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na grafologe ali grafologijo: izvesti grafološko analizo / izsledki grafološke vede

grafomaníja -e ž ( ȋ )
psiht. bolezensko nagnjenje k čezmernemu pisanju: opaziti znake grafomanije

gráfos -a m ( ȃ )
teh. nalivno risalno pero s tušem za določeno debelino črte: tuširati tehnično risbo z grafosom ; v prid. rabi: grafos pero

grafoskóp tudi grafoskòp -ópa m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
optična priprava za projiciranje besedila, podob na prosojnici na projekcijsko platno, steno: uporabljati grafoskop ; učitelj je na grafoskop polagal prosojnice in jih projiciral na steno ; prenosni grafoskop

gráfoterapíja -e ž ( ȃ-ȋ )
izboljševanje, spreminjanje počutja, samopodobe s spreminjanjem rokopisa, trening pisave: strokovnjak mu je svetoval, naj svoje počutje izboljša s pomočjo grafoterapije

gràh gráha m ( ȁ á )
kulturna rastlina z belimi cveti in kratkimi stroki ali njeni sadovi: saditi grah ; luščiti, obtrgovati grah ; suh grah ; grah v stročju ; juha, riž z grahom ; smeje se, kakor bi grah stresal / kot grah debela bradavica
bot. njivski grah kulturna ali divja rastlina s svetlo vijoličastimi cveti, Pisum arvense ; gastr. ocvrt(i) grah jušni vložek iz žvrkljanega testa, ocvrt v obliki graha

gráham -- v prid. rabi ( ȃ )
v zvezi graham kruh nekvašen kruh iz debelo mlete pšenice: graham kruh za diabetike

Gráhamov -a -o prid. ( ȃ )
v zvezi Grahamov kruh in grahamov kruh nekvašen kruh iz debelo mlete pšenice: košček, rezina Grahamovega kruha

gráhar -ja m ( ȃ )
zool. hrošč, katerega ličinka uničuje grahova zrna, Bruchus pisorum: fižolar in grahar

gráhast -a -o prid. ( á )
1. siv z belimi in črnimi pikami ali lisami: grahast ptič ; grahasta kokoš ; grahasto perje
2. podoben grahu: grahasta oblika / grahasta barva blaga

gráhek -hka m ( ȃ )
ekspr. manjšalnica od grah: ali boš jedel grahek in krompirček

gráhka -e ž ( ȃ )
grahasta kokoš: grahka vodi piščance

gráhor -ja m ( á )
njivski plevel s plodovi v obliki stroka: grahor se opleta okrog žita
bot. pomladni grahor gozdna rastlina s temno rdečimi cveti, Lathyrus vernus ; vrtn. dišeči grahor okrasna rastlina z živobarvnimi cveti, Lathyrus odoratus

gráhorica -e ž ( á )
grašica : med žitom je veliko grahorice

gráhorka -e ž ( á )
1. star. grahasta kokoš: grahorke so dobre jajčarice
2. grašica : vsejali so tudi grahorko

gráhov -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na grah: grahove luščine / zrna grahove velikosti / grahova juha
agr. grahova rja glivična bolezen na grahovih listih in strokih, ki se kaže v obliki rjavih prašnatih kupčkov

gráhovec -vca m ( á )
1. premog v velikosti od 1 do 1,5 cm: prodajati orehovec in grahovec
2. bot. gozdna in travniška rastlina z metuljastimi cveti raznih barv, Astragalus: kranjski, sladki grahovec
3. min. graševec

gráhovica -e ž ( á )
grahova slama: grahovico so že populili

grahovína in gráhovina -e ž ( í; á )
grahova slama: voziček grahovine

gráhovka -e ž ( á )
1. pog. grahova juha: nalila mu je grahovke
2. grahasta kokoš: prodala je grahovko

grája 1 -e ž ( ā )
ugotavljanje, očitanje napak, pomanjkljivosti: z grajo lista se je zameril uredniku ; nepravična graja ; graja in hvala
knjiž. to je bil človek brez graje brez nravstvenih napak, pomanjkljivosti
// opominjanje , oštevanje : otrok je grajo zaslužil / tako ravnanje je vse graje vredno
šol., nekdaj imel je grajo iz matematike pri ocenjevalni konferenci je bilo ugotovljeno, da ima negativno oceno

grája 2 -e ž ( ā ) zastar.
1. ograja : vrt je obdan z grajo ; kamnita graja
2. pregrada , jez 2 : voda pada čez grajo ; mlinska graja

grajálen -lna -o prid. ( ȃ )
star. s katerim se graja: zanj nima nikoli grajalne besede

grájanje -a s ( ā )
glagolnik od grajati: grajanje in zabavljanje

grájati -am nedov. ( ā )
ugotavljati, očitati napake, pomanjkljivosti: kupec je grajal blago ; grajali so vsako njegovo delo ; raje hvali, kakor graja
// opominjati , oštevati : nerad grajam odraslega človeka ; učitelj graja učence zaradi nerednosti

grajàv -áva -o in grájav -a -o prid. ( ȁ á; ā )
star. ki (rad) graja: grajav človek ni prijeten

grajávec in grájavec -vca m ( ȃ; ā )
star. kdor (rad) graja: grajavec ni prej miren, dokler ne izreče graje
// kritik : pesnik je ostro zavrnil svojega grajavca

grajênje -a s ( é )
glagolnik od graditi:
a) prizadevanje za hitrejše in cenejše grajenje ; grajenje hiše / grajenje novega sveta / grajenje filmske epopeje
b) grajenje potoka

grajênost -i ž ( é )
ustroj , sestava , kompozicija : grajenost živalskega telesa / oblikovna grajenost skladbe

grájski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na grad: že od daleč so se videli grajski stolpiči ; zaprli so ga v grajsko ječo ; grajska klet ; grajsko obzidje / grajski hlapec, oskrbnik / grajska oblast

grákati -am nedov. ( ȃ )
krakati : krokarji so grakali

grál -a m ( ȃ )
po srednjeveški legendi čudodelna posoda s Kristusovo krvjo: sveti gral ; iskalec grala

grám -a m ( ȃ )
utežna mera, tisočina kilograma: izračunati v gramih ; tehta pet gramov [g]
ekspr. do grama se vse ujema popolnoma, natančno ; ekspr. zdaj ne utegnemo tehtati krivde na grame natančno presojati

grám... prvi del zloženk ( ȃ )
nanašajoč se na gram: gramatom, grammolekula

gramátičen -čna -o prid. ( á )
slovničen : gramatično pravilo / popravljati gramatične in stilistične napake v nalogi
jezikosl. gramatični subjekt osebek, ki stoji v imenovalniku ; gramatično število ; pravn. gramatična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po gramatičnih, jezikoslovnih pravilih

gramátik -a m ( á )
strokovnjak za slovnico; slovničar : gramatik Breznik

gramátika -e ž ( á )
1. sistem jezikovnih sredstev in njihovih medsebojnih odnosov; slovnica : vsak jezik ima svojo gramatiko ; gramatika angleškega, slovenskega jezika ; pren., publ. režiser obvlada filmsko gramatiko
// veda o tem: gramatika in stilistika ; primerjalna gramatika slovanskih jezikov / gramatika za peti razred učbenik slovnice
jezikosl. deskriptivna gramatika ki prikazuje jezikovne pojave na eni stopnji razvoja ; historična gramatika ki prikazuje jezikovne pojave z razvojnega vidika
2. do 1848 prvi štirje razredi šestletne gimnazije: gramatiko je obiskoval v Celovcu
// tretji razred te gimnazije: prvi dve leti je bil odličnjak, v gramatiki pa ne

gramatikálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. slovničen : gramatikalna pravila / gramatikalne napake
2. nanašajoč se na gramatika 2: obiskoval je četrti gramatikalni razred

grámatóm -a m ( ȃ-ọ̑ )
kem. masa elementa v gramih, ki številčno ustreza njegovi atomski masi: dva gramatoma vodika se spajata z enim gramatomom kisika

gráminger -ja m ( ȃ )
alp. reševalna priprava, s katero nosi reševalec ponesrečenca na hrbtu: ponesrečenca so spravili s stene v gramingerju

grámmolékula -e ž ( ȃ-ẹ̑ )
kem. masa čiste snovi v gramih, ki številčno ustreza njeni molekulski masi; mol 2 :

grammy tudi grêmi -ja [ grêmi ] m ( ȇ )
največja mednarodna nagrada za dosežke na področju glasbene produkcije, ki se vsako leto podeljuje v Združenih državah Amerike: grammy za najboljši album ; z grammyjem nagrajena skladba / podelitev nagrad grammy

gramofón -a m ( ọ̑ )
priprava, ki reproducira zvok z gramofonske plošče: gramofon igra preveč glasno ; navili so gramofon in zaplesali tango ; vključiti gramofon / električni gramofon ; radio z gramofonom / poslušati gramofon

gramofónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na gramofon: gramofonska igla ; gramofonske plošče / gramofonski posnetek koncerta
elektr. gramofonska doza priprava na gramofonu, ki spreminja mehanske tresljaje gramofonske igle v ustrezne električne napetosti

gramòz -óza in grámoz -a m ( ȍ ọ́; á )
drobno kamenje za nasipanje, betoniranje: cesto so posuli z gramozom ; kup gramoza / rečni gramoz

gramózar -ja m ( ọ̑ )
delavec, ki pripravlja gramoz ali posipa z njim: gramozarja sta posipala cesto

gramózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na gramoz: sedel je ob cesti na gramoznem kupu / gramozna jama / padel je v Gramozni jami v kraju, prostoru v Ljubljani, kjer so med narodnoosvobodilno vojno streljali talce
žel. gramozna greda nasip iz kamenja pod železniškimi pragovi

gramózenje -a s ( ọ̑ )
grad. posipanje z gramozom: jeseni je gramozenje cest nujno potrebno

gramóznat -a -o prid. ( ọ̑ )
bogat z gramozom: tam je meja med gramoznatim in ilovnatim svetom

gramóznica -e ž ( ọ̑ )
jama, kjer se koplje gramoz: komunalno podjetje upravlja gramoznice, kamnolome ; opuščena gramoznica

grámpa -e ž ( ā )
1. star. hrapava, raskava izboklina: grampe na rokah še niso izginile / blatne grampe na cesti
2. nar. usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; vinski kamen

grámpast -a -o prid. ( ā )
star. hrapav , raskav : prej gladka koža je postala grampasta ; grampasta skorja / zapel je z zamolklim, grampastim glasom

grámpav -a -o prid. ( á )
star. hrapav , raskav : grampava pot ; grampava skorja

grámski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na gram: gramska teža / steklenica z gramsko razdelitvijo

grán -a m ( ȃ )
angleška in ameriška utežna lekarniška enota, 0,06 g: dali so ji tri grane morfija

granát -a m ( ȃ )
poldrag kamen temno rdeče barve: različki granata ; ogrlica iz granatov ; broška z granati / češki granat
min. kubični silikat nekaterih dvovalentnih in trivalentnih elementov

granáta 1 -e ž ( ȃ )
z razstrelivom napolnjen topovski izstrelek: granata je eksplodirala nedaleč od njega ; granata je zažvižgala mimo ušes ; ranil ga je drobec granate ; bobnenje topov in treskanje granat
// z razstrelivom napolnjeno kovinsko telo; bomba : letala so spuščala granate na mesto ; rušilna granata / vadili so se v metanju granat ročnih bomb

granáta 2 -e ž ( ȃ )
knjiž. granatno jabolko: občudoval je rdeče cvetje granat / jesti granate

granáten 1 -tna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na granat: granatni obesek ; nosi granatne uhane
2. v zvezi granatno jabolko nizek južni grm z rdečimi cveti ali njegov rdeči sad: košarica granatnih jabolk

granáten 2 -tna -o ( ȃ )
pridevnik od granata 1 : granatni drobci

granatírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
obstreljevati z granatami: vas so najprej granatirali, potem so vse pokradli in na koncu zažgali ; granatirati vojaške in politične cilje

granátovec -vca m ( ȃ )
nizek južni grm z rdečimi cveti in rdečimi sadovi: imel je cele nasade granatovcev

gránd -a m ( ȃ )
v španskem okolju, nekdaj visok plemič, zlasti na dvoru: bogat, ponosen grand ; oblast grandov / španski grandi

grandéca -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. zelo dostojanstveno vedenje ali ravnanje: vlogi kraljice je dala igralka vso potrebno zunanjo grandeco ; grandeca ji je prirojena / hodi z izredno grandeco

gránd hotél gránd hotéla m ( ȃ, ẹ̑ )
navadno pristavek k imenu hotela s tradicijo najbolje in najudobneje urejen hotel: prenočeval je v grand hotelu / Grand hotel Union

grandiózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
nav. ekspr. mogočen , veličasten , sijajen : osebe v njegovem grandioznem romanu so zelo žive ; to je bila grandiozna predstava ; zgraditev prekopa je grandiozno delo / grandiozen načrt za preureditev gospodarstva velikopotezen, zahteven
// ekspr. zelo velik: to je grandioznega pomena za nas

grandióznost -i ž ( ọ̑ )
nav. ekspr. značilnost grandioznega: grandioznost filmskega prizorišča

grandomán -a m ( ȃ )
kdor ima o sebi pretirano dobro mnenje in se poveličuje: domišljav grandoman

grandomaníja -e ž ( ȋ )
lastnost, značilnost grandomanov: trpi za grandomanijo ; bolestna grandomanija ; grandomanija voditeljev

grandománski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na grandomanijo: na grandomanski način prikazovati problem / iron. grandomanski projekt avtomobilske ceste v danih razmerah težko izvedljiv

grand prix grand prixa [ grán prí -ja ] m ( ȃ, ȋ )
pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih najvišje priznanje za zmago, velika nagrada: grand prix za najboljše vino ; tekmovanje avtomobilskih dirkačev za grand prix

grandseigneur -a in -ja [ gransenjêr ] m ( ȇ )
knjiž., ekspr. dostojanstven, odličen človek: prevelik grandseigneur je, da bi storil kaj takega ; ima se za grandseigneura

grandseigneurski -a -o [ gransenjêrski ] ( ȇ )
pridevnik od grandseigneur: grandseigneurska širokopoteznost

grand slam grand slama [ grênt slêm ] m ( ȇ, ȇ ) šport.
zmaga na štirih najpomembnejših tekmah, turnirjih v tenisu ali golfu v istem letu: zmagovalec grand slama ; turnir za grand slam v golfu

gránica -e ž ( ȃ )
zastar. črta, ki ločuje, razmejuje države ali ozemlja; meja : ta cesta pelje proti granici ; šel je čez granico ; deželna, državna granica

gráničar -ja m ( ȃ )
vojak, ki straži, nadzoruje državno mejo: graničarji so ga ujeli ; služba graničarjev je včasih težka in neprijetna

gráničarski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na graničarje: bil je pri graničarski enoti / graničarska karavla

granít -a m ( ȋ )
zelo trda kamnina, ki se uporablja zlasti za tlakovanje cest: skale iz granita ; zagovarjal je načela, trdna kot granit / granit za tlakovanje cest
petr. globočnina, sestavljena v glavnem iz kremena in glinencev

graníten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na granit: vrtali so v granitno skalo / obok podpirajo granitni stebriči ; kup granitnih kock ; granitne stopnice ; pren., ekspr. bil je graniten značaj

granitolòm -ôma m ( ȍ ó )
kraj, prostor, kjer se lomi granit: dela v granitolomu

granitolómec -mca m ( ọ̑ )
delavec v granitolomu: izkušen granitolomec

gránula -e ž ( ȃ )
teh. zrno , zrnce : granule so se strdile v kepice

granulácija -e ž ( á )
grad. sestav sipkega materiala glede na razmerje med velikostjo zrn, zrnavost: granulacija peska za betoniranje ustreza ; določiti granulacijo gramoza / granulacija moke
astron. zrnast videz sončne površine ; med. nastajanje zrnastega tkiva pri celjenju ran; zrnasto tkivo samo ; obrt. krasitev predmetov z drobnimi srebrnimi, zlatimi zrni

granulacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na granulacijo: granulacijski sestav gramoza ; granulacijska analiza kamnin / granulacijsko tkivo v rani

granulát -a m ( ȃ )
teh. v zrna oblikovana snov: detergenti so izdelani kot granulati ali kot tekočine

granulátor -ja m ( ȃ )
teh. stroj ali naprava za granuliranje: granulator za srednje trde rudnine

granulírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
teh. dajati čemu zrnasto obliko: snov še prej granulirajo, da enakomerno polzi v stroj

granulóm -a tudi granulòm -ôma m ( ọ̑; ȍ ó )
med. zaradi vnetja nastalo zrnasto tkivo: zdraviti granulom / popkov, zobni granulom

granulometríja -e ž ( ȋ )
geol. merjenje velikosti zrn sipkih kamnin: ukvarjati se z granulometrijo

granulometríjski -a -o ( ȋ )
pridevnik od granulometrija: granulometrijske raziskave

grápa -e ž ( á )
jarek, ki ga je strmo v breg naredila voda: skalovje je zasulo grapo ; padel je v globoko grapo ; hudourniške grape / grape na cesti
// manjša ozka dolina s strmimi pobočji: iz grap so vstajale megle ; hiše so stisnjene v grape

grápar -ja m ( ȃ )
ekspr. kdor živi v grapi ali je doma iz grape, doline: pomagati graparjem

grápast -a -o prid. ( á )
1. ki ima veliko grap, jarkov: spuščal se je po grapasti cesti ; grapasta tla / tlak je bil ves grapast
2. zastar. hrapav , raskav : grapasta koža

grápav -a -o prid. ( á )
1. ki ima veliko grap, jarkov: težko je vozil po grapavih cestah ; grapava steza / grapava trda zemlja
2. hrapav , raskav : grapava ploskev ; grapava skorja

grapefruit -a [ grêjpfrut tudi grépfrut ] m ( ȇ; ẹ̑ )
južni sadež grenkastega okusa, križanec limone in pomaranče; grenivka : jesti grapefruit ; rumen, velik grapefruit / gojiti grapefruit

grápica -e ž ( á )
manjšalnica od grapa:

graptolít -a m ( ȋ )
pal. izumrli morski nevretenčar, ohranjen kot okamnina: ostanki graptolitov

grása -e ž ( á )
gozd. veje iglavcev za pokrivanje (oglarske) kope:

grasírati -am nedov. ( ȋ )
med., navadno v zvezi z bolezen hitro se širiti: bolezen grasira

graščák -a m ( á )
1. do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki: dajati graščaku desetino ; kmetje so se uprli graščakom ; mogočen, trdosrčen graščak ; graščak in njegovi tlačani
2. lastnik gradu ali graščine sploh: bogat graščak je iskal učitelja svojim otrokom ; obubožani graščak iz soseščine

graščákinja -e ž ( á )
graščakova žena ali lastnica gradu: graščak in graščakinja sta povabila goste

graščína -e ž ( í )
veliko neutrjeno poslopje, graščakovo bivališče: graščina razpada ; okoli graščine se je razprostiral lep park
// posestvo, ki je graščakova last: graščina mu je prinašala lepe dohodke ; oskrbnik graščine / star. vprašal ga je, pod katero graščino spada graščinsko oblast

graščínica -e ž ( í )
ekspr. manjšalnica od graščina: graščinica razpada ; kupil si je graščinico

graščínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na graščino: graščinski oskrbnik / graščinski sodnik ; graščinska tlaka / star. nemiri proti graščinski gosposki ; sam.: smel je loviti, pasti na graščinskem graščinski posesti

graščínstvo -a s ( ȋ )
star. območje, ozemlje, na katerem ima graščak oblast: podložniki so se z graščinstva zatekli v mesta

grášec -šca m ( ȃ )
zool. majhna sladkovodna školjka z zelo krhko lupino, Pisidium:

grášek -ška m ( ȃ )
manjšalnica od grah:

gráševec -vca m ( á )
min. aragonit v obliki kroglic, ki se useda v toplih vrelcih:

graševína 1 -e ž ( í )
zastar. rizling : graševina se lahko meri s tramincem

graševína 2 in gráševina -e ž ( í; á )
grahova slama: kup graševine

grášica -e ž ( á )
divja ali kulturna rastlina z vijoličastimi cveti: sejati grašico za krmo ; med pšenico je precej grašice
bot. ptičja grašica njivski plevel z modro vijoličastimi cveti, Vicia cracca

gráški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na Gradec: graške ulice / graški sejem
zgod. graška pacifikacija sporazum, sklenjen v Gradcu leta 1572, po katerem so dobili versko svobodo plemiči in njihove družine

gratifikácija -e ž ( á )
knjiž. darilo, nagrada, zlasti uslužbencu:

gratinírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
gastr. že pripravljeno jed peči, da dobi zgoraj skorjo, oskorjiti: gratinirati palačinke

grátis prisl. ( ȃ )
zastonj , brezplačno : pošiljati revijo gratis ; ob nakupu treh izdelkov dobite najcenejšega gratis ; v prid. rabi: gratis vstopnica

gratuíten -tna -o prid. ( ȋ )
filoz. nastal v človeku sam od sebe, brez njegovega sodelovanja: boriti se zoper gratuitno razpoloženje

gratulácija -e ž ( á )
nav. mn., knjiž. čestitka , voščilo : sprejemati gratulacije ; zahvaliti se za gratulacije

gratulánt -a m ( ā á )
knjiž. kdor čestita, vošči: prišlo je veliko gratulantov

gratulírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. čestitati : gratulirati k napredovanju / gratulirati za rojstni dan voščiti / pog., ekspr. je to tvoje dekle? Lahko si gratuliraš lahko si vesel, zadovoljen

gravámen -a m , mn. gravámina s ( á )
nav. mn., knjiž. obdolžitev , očitek , pritožba : mirno je poslušal njegova gravamina

gráve prisl. ( ȃ )
glasb., označba za hitrost in izraz izvajanja počasi in težko:

gravêr -ja m ( ȇ )
kdor vrezuje črke, okraske v trdo snov, navadno v kovino: bil je graver in cizeler ; graver kamna, stekla

gravêrski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na graverje: graverski poklic ; graverska delavnica / graversko dolbilce, kladivo / graverska tehnika

gravêrstvo -a s ( ȇ )
graverska obrt: učit se je šel graverstva / dobro zasluži z graverstvom opravljanjem graverskega poklica

gravíden -dna -o prid. ( ȋ )
med., vet., navadno v ženskem spolu noseč , brej : skrbeti za pravilno prehrano gravidne žene ; gravidna žival

gravídnost -i ž ( ȋ )
med., vet. nosečnost , brejost : ugotoviti gravidnost

graviméter -tra m ( ẹ̄ )
fiz. priprava za natančno merjenje težnega pospeška:

gravimetríja -e ž ( ȋ )
fiz. natančno merjenje težnega pospeška:

gravíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od gravirati: graviranje napisov ; graviranje v jeklo

gravírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
vrezovati črke, okraske v trdo snov, navadno v kovino: gravirati datum, napis ; gravirati v baker, v steklo / prstan je dala gravirati

gravíren -rna -o prid. ( ȋ )
s katerim se gravira: gravirni pribor, stroj

gravírnica -e ž ( ȋ )
delavnica, obrat za graviranje:

grávis -a m ( ȃ )
jezikosl. grafično znamenje za kratki naglašeni samoglasnik ali nizki ton naglašenega kratkega zloga, krativec: napisati gravis / dvojni gravis grafično znamenje za visoki ton naglašenega kratkega zloga, dvojni krativec

gravitácija -e ž ( á )
1. fiz. pojav, da se telesa privlačijo zaradi svoje mase, težnost: teorija gravitacije
2. gospodarska, prometna usmerjenost k določenemu središču, teženje: gravitacija vasi k mestu

gravitacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na gravitacijo: gravitacijski zakon ; gravitacijska sila ; gravitacijsko delovanje nebesnih teles / gravitacijsko polje območje, v katerem delujejo gravitacijske sile / gravitacijsko območje bolnišnice ; gravitacijsko območje pristanišča
teh. gravitacijska žičnica žičnica, po kateri se premika tovor zaradi lastne teže

gravitírati -am nedov. ( ȋ )
biti gospodarsko, prometno usmerjen k določenemu središču, težiti: okoliške vasi gravitirajo k mestu ; pomorski kader gravitira glede študija na Piran ; gravitirati proti industrijskemu centru ; podeželski bolniki gravitirajo v Ljubljano

gravúra -e ž ( ȗ )
um. grafična tehnika, pri kateri graviranje v različne plošče omogoča ostro črtno risbo: slikar je mojster gravure
// odtis v tej tehniki: na razstavi so bakrorezi, jeklorezi in druge gravure

grazioso [ gracijózo ] prisl. ( ọ̑ )
glasb., označba za izraz izvajanja ljubko , gibko

gŕb -a m ( ȓ )
stalni simbolični znak države, mesta, plemiške rodbine: nad vrati je bil pritrjen grb ; v grbu so imeli orla ; državni, plemiški grb ; grb celjskih grofov ; grb mesta Ljubljane

gŕba -e ž ( ŕ )
1. večja izboklina na hrbtu zaradi skrivljene hrbtenice: grbo je imel že od rojstva
// pog., ekspr. hrbet : mahnil ga je po grbi
2. izbočeni del hrbta nekaterih živali: velblodova grba ; pren. gorski greben s strmo grbo
3. zastar. guba (na koži): čelo je bilo polno grb ; grbe na licih
pog., ekspr. če njemu ustrežem, bom kmalu dobil vso vas na grbo vsi vaščani me bodo nadlegovali s prošnjami ; pog., ekspr. na grbi ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke ; pog., ekspr. na grbi jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let ; pog., ekspr. to sem občutil na svoji grbi na sebi, sam ; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan
rib. mreni podobna sladkovodna riba, Barbus plebejus

grbáč -a m ( á )
zool. kočnik za lomilcem pri zvereh:

grbáča -e ž ( á )
pog., ekspr. hrbet : naložil si je vrečo na grbačo in odšel
pog., slabš. dobiti jih po grbači biti tepen; biti premagan

grbán in grbàn -ána m ( ȃ; ȁ á )
nar. vzhodno užitna goba s svetlo rjavim ali s temno rjavim klobukom; jurček 1 :

grbánčast -a -o prid. ( á )
gubast , zguban : imel je grbančast obraz ; grbančasta roka / hruška je bila že suha in grbančasta

grbánčiti -im nedov. ( á ȃ )
delati gube, zlasti na koži: hodil je gor in dol in grbančil čelo ; koža se grbanči / jabolka se spomladi začnejo grbančiti

grbánec -nca m ( á )
guba (na koži): lice nabere v grbance ; grbanci na vratu

grbánja -e ž ( á )
zastar. grbina : spotakniti se ob grbanjo

grbánjast -a -o prid. ( á )
ki ima veliko grbin: grbanjasta cesta / grbanjasto čelo

gŕbast -a -o prid. ( ŕ )
ki ima grbo: bil je majhen in grbast / ima grbasto postavo / stara, grbasta ženica sključena, upognjena / grbast svet neraven, valovit

gŕbati se -am se nedov. ( r̄ ȓ )
star. grbančiti se: koža se grba / podprl je leseno steno, ki se je že sumljivo grbala grbila, krivila

gŕbav -a -o prid. ( ŕ )
ki ima grbo: bil je majhen, grbav človek / od težke nošnje je postala vsa grbava sključena, upognjena

gŕbavček -čka m ( ŕ )
manjšalnica od grbavec: zagledala je bledega grbavčka

gŕbavec -vca m ( ŕ )
kdor ima grbo: kot grbavec je bil še bolj občutljiv
zool. (kit) grbavec kit, ki ima na hrbtu nazaj ukrivljeno tolsto plavut, Megaptera novaeangliae

grbavína -e ž ( í )
grbina : skakal je z ene grbavine na drugo ; travniške grbavine

grbavínast -a -o prid. ( í )
ki ima veliko grbin: z grbavinaste ceste je zavila na ozko pot ; grbavinasta tla

gŕbavka -e ž ( ŕ )
ženska, ki ima grbo:

gŕbavost -i ž ( ŕ )
značilnost grbavega človeka: trpel je zaradi svoje grbavosti

gŕbček -čka m ( ȓ )
manjšalnica od grbec: v naročje je vzel komaj triletnega grbčka

gŕbec -bca m ( ȓ )
grbavec : grbca noče za moža
zool. labod grbec labod s črno izboklino na korenu oranžno rumenega kljuna, Cygnus olor

gŕbež -a m ( ȓ )
ekspr. grbavec : tudi grbež seveda ni pozabil priti
zool. severnoevropska močvirska ptica selivka škrjančeve velikosti, Lymnocryptes minimus

gŕbica -e ž ( ŕ )
manjšalnica od grba: grbica na hrbtu se skoraj ni videla
nav. mn., lov. rožena izboklina na rogovju srnjaka, jelena

gŕbičast -a -o prid. ( ŕ )
poln grbic, izrastkov: grbičasto rogovje

grbičàv -áva -o prid. ( ȁ á )
poln grbic, izrastkov: grbičavo rogovje srnjakov

grbín -a m ( ȋ )
ekspr. grbavec : bil je pritlikav možic, grbin

grbína -e ž ( í )
rahla izboklina, vzpetina na ravnem ali položnem svetu: smučali so se po grbinah ; biti skrit za grbino zemlje
// nav. mn. podolgovata nizka izboklina, ki poteka prečno čez cestišče, namenjena omejitvi, zmanjševanju hitrosti vožnje: vožnja čez grbine ; kljub gostemu prometu se občina ni odločila za namestitev grbin / cestne grbine
geol. hrib z zaobljenim pobočjem, ki ga je obrusil ledenik

grbínast -a -o prid. ( í )
ki ima veliko grbin: grbinast svet ; grbinasti travniki

gŕbiti -im nedov. ( ŕ ȓ )
dajati čemu navzgor ukrivljeno obliko: žival grbi hrbet ; maček se grbi

grblína -e ž ( í )
grbina : smučar se je spustil navzdol med grblinami
alp. manjša izboklina na površini skale

grbonós -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima nos z ukrivljeno kostjo: bil je visok, grbonos človek / grbonosa kobila ki ima zgornji del gobca izbočen

grboslôven -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na grboslovje; heraldičen : grboslovna študija / grboslovna žival

grboslôvje -a s ( ȏ )
veda o grbih; heraldika : zakonitosti grboslovja

gŕboven -vna -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na grbe: grbovni ščit ; bik, grbovna žival Borgijcev

gŕbovnik -a m ( ȓ )
knjiga s podobami, popisom grbov: črpati podatke iz grbovnikov

gŕč -a m ( ȓ )
grgrajoč, hropeč glas: iz njegovih ust se je zaslišal bolesten grč

gŕča -e ž ( ŕ )
1. trdi del veje, ki je ostal v deblu, lesu: deska ima grče ; pipa iz bezgove grče ; okrogla grča ; grča v polenu ; mož je trden kot gabrova grča
les. izpadajoča ali mrtva grča ; vrasla ali živa grča
// anat. izboklina na kosti: čelnična, sednična grča
2. ekspr. krepek, trden človek: ti si še grča ; je prava kmečka grča / kot nagovor kako je s teboj, stara grča
3. nar. koroško trebušasta posoda za pijačo: glinasta grča / povabil jih je na grčo mošta

grčánje -a s ( ȃ )
glagolnik od grčati: bolniku je iz grla prihajalo grčanje ; slabotno grčanje umirajočega / pasje grčanje

gŕčast -a -o prid. ( ŕ )
1. poln grč: grčast hlod ; deske so bile grčaste / imel je rdeče grčaste roke
// podoben grči: grčast izrastek
2. ekspr. neuglajen , robat , trd : to so grčasti ljudje / biti grčaste narave

grčàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
zastar. grčast : grčat hrastov kol

grčáti -ím nedov. ( á í )
dajati grgrajoče, hropeče glasove: zgrudil se je na ležišče in grčal ; grčati od bolečine / dojenček zadovoljno grči ; brezoseb. v prsih ji je grčalo / pes je zagrabil palico in grčal ; maček, tiger, veverica grči
ekspr. vse bom povedal, pustite me, je grčal s težavo govoril

gŕčav -a -o prid. ( ŕ )
1. poln grč: grčav hrast, les ; oprt je bil na grčavo palico / dvignil je svoje grčave roke
2. ekspr. neuglajen , robat , trd : ti ljudje so preprosti in grčavi
3. zastar. hripav , hreščeč : imel je grčav glas

grčavína -e ž ( í )
grčav les: brezova grčavina

gŕčavka -e ž ( ŕ )
grčava palica, navadno za opiranje: opirati se na grčavko ; z grčavko ga je udaril po hrbtu ; debela grčavka

gŕčavost -i ž ( ŕ )
lastnost, značilnost grčavega: grčavost lesa ; stopnja grčavosti / njegova gorenjska grčavost

gŕčica -e ž ( ŕ )
manjšalnica od grča: les je imel polno grčic
med. vnetna kepica pri protinskem obolenju, zlasti v sklepnem hrustancu

gŕčka -e ž ( ŕ )
manjšalnica od grča 3: Sin je zgrabil vrč in nalil očetu in sebi dve glinasti, zelenkasti grčki, bratu Ladeju, materi in sestri pa tri kozarce (Prežihov)

gŕčnica -e ž ( ȓ )
luknja v lesu zaradi izpadle grče: pogledal je skozi grčnico ; grčnice smrekovih desk

gŕd -a -o in prid. , gŕši stil. gŕji ( ȓ ŕ )
1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti; ant. lep 2 : ima grd obraz ; grdi zobje ; grd je in nesimpatičen ; grda kombinacija barv ; grda pisava ; grda ureditev prostorov ; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč ; grd vonj neprijeten, zoprn ; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno
// umazan , nečist 1 : predpasnik je že grd, treba ga bo oprati ; ne jej z grdimi rokami ; ima grdo delo
2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda ; grdi otrok, kaj se potepaš ; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen ; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi ; lotil se je grdega posla ; grdo ravnanje
// ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade ; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobne
pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori ; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično ; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši
3. s širokim pomenskim obsegom slab , nekvaliteten : vsenaokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje ; grda cesta ; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage ; grdo vreme deževno, oblačno
4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini ; grde sanje ; ekspr. pusti te grde številke
5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino ; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh ; bil je grd skopuh

grdávs -a m ( ȃ )
slabš. grd, neprikupen človek: druščina razcapanih grdavsov

grdávš 1 tudi grdávž -a m ( ȃ )
ekspr. malopriden, malovreden človek: ne trpim, da bi se družil s takim grdavšem / vi ste pa res pravi grdavš nagajivec, porednež / kot nagovor: te ni sram, grdavš ; spet si se potepal, grdavš grdi

grdávš 2 -i ž ( ȃ )
grdoba , grdež : katera grdavš mi je strgala knjigo

grdávščina -e ž ( ȃ )
ekspr. grdobija : očitala mu je vse grdavščine

grdênje -a s ( é )
glagolnik od grditi: ni se zmenil za njegovo grdenje in psovanje

gŕdež -a m ( ȓ )
ekspr. malopriden, malovreden človek: ne verjemi staremu grdežu / bomo že kako ugnali malega grdeža nagajivca, poredneža / kot nagovor: ti grdež ti, spet si prišel prepozno ; tiho bodi, grdež

grdílec -lca [ gərdiu̯ca in gərdilca ] m ( ȋ )
star. opravljivec , obrekljivec

grdílka -e [ tudi gərdiu̯ka ] ž ( ȋ )
star. opravljivka , obrekljivka : ni je maral, grdilke grde

grdín -a m ( ȋ )
grdoba , grdež : nočem živeti pri tem grdinu / kot nagovor ti grdin ti, tako pa ne boš govoril

grdítev -tve ž ( ȋ )
grdenje : pritožil se je zaradi grditve

grdíti -ím nedov. ( ī í ) knjiž.
1. grdo, slabo govoriti o kom: ljudje te bodo grdili in prezirali ; grdili so našo domovino ; grdi jo pri sosedih
// grajati , karati : učitelj nas je upravičeno grdil ; grdila jih je, da so umazanci
2. kaziti , kvariti : nos ji je grdila rdečkasta brazgotina

grdôba -e ž ( ó )
1. ekspr. malopriden, malovreden človek: ta grdoba se mi zdaj pa še smeje ; grdoba je trdil, da je denar že vrnil ; vi ste prava grdoba / kot nagovor: nikar se ne izgovarjaj, grdoba grda ; grdoba lena
2. star. malopridnost , pokvarjenost : grdoba se širi po svetu ; skrival je svojo grdobo in zavrženost
lenoba je vseh grdob grdoba najhujša napaka
3. star. grd, neprikupen človek ali stvar: videl je razne grdobe in nakaze
// grdost , grdota : grdoba obraza

grdôbec -bca m ( ó )
grdoba , grdež : zloben grdobec ; zgodba o grdobcu

grdôbež -a m ( ȏ )
ekspr. malopriden, malovreden človek: malopridneži in grdobeži

grdôbica -e ž ( ó )
ekspr. nagajiv, poreden otrok: grdobica se je bal, da ga bodo pretepli ; mala grdobica ni dala miru ; vsi trije dečki so bili prave grdobice

grdobíja -e ž ( ȋ )
1. malopridno, slabo dejanje ali ravnanje: ta grdobija bo morala biti kaznovana ; odkrili so njegove grdobije ; po ulicah so fantje uganjali grdobije / govoril je take grdobije, da bi ga morali vreči ven
// malopridnost , pokvarjenost : priznava svojo grdobijo / spoznati grdobijo takega načrta
2. ekspr. grda, neprikupna, zoprna stvar: jedli so polže in druge take grdobije ; odnesi že to grdobijo

grdobiján -a m ( ȃ )
zastar. grdoba , grdež

grdoglèd 1 -éda m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. kdor grdo, neprijazno gleda: ustrašil se je grdogleda

grdogléd 2 -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
ki grdo, neprijazno gleda: grdogled stražar / grdoglede oči

grdoglédost -i ž ( ẹ̄ )
značilnost grdogledega človeka:

gŕdost -i ž ( ŕ )
grdota : grd je, vendar mu grdost pristoji ; občutiti lepoto in grdost ; grdost kasarniških blokov / grdost značaja / zopet si bo izmislil novo grdost

grdôta -e ž ( ó )
1. lastnost, značilnost grdega: ni opazil njene grdote ; grdota oblik ; grdota zmaličenega obraza / opazovati lepote in grdote velemesta lepe in grde stvari
2. grdobija : naredili so dosti krivic in grdot

grdúh -a m ( ū )
ekspr. malopriden, malovreden človek: nikar ne verjemi grduhu
// grd, neprikupen človek:

grdún -a m ( ȗ )
ekspr. malopriden, malovreden človek: kakšen grdun je ta človek ; zapodil je grduna, ki sta mu delala škodo / kot nagovor zakaj mi pa vsega ne poveš, grdun

grdúnka -e ž ( ȗ )
ekspr. malopridna, malovredna ženska: nikar se ne druži s to grdunko / kot nagovor čisto si nas pozabila, grdunka

gréba -e ž ( ẹ́ )
nar. gruda : grebe tolči na njivi / greba suhega blata, zemlje / greba presnega masla kepa

grebáč -a m ( á )
agr. priprava za rahljanje zemlje, ki se priključi traktorju; kultivator

grebáča -e ž ( á )
1. priprava za razgrebanje žerjavice, pepela; greblja : z grebačo je podrezal v oglje
2. nav. mn., zool. ose, ki kopljejo rove za skrivanje plena, namenjenega njihovim ličinkam, Sphegidae:

grebálen -lna -o prid. ( ȃ )
s katerim se grebe: krt ima močne grebalne nožice

grébati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
agr. razmnoževati z grebenicami: grebati trto

grebátor -ja m ( ȃ )
kdor si zelo prizadeva doseči, dobiti kaj za lastno korist, zlasti ugled, denar, visok položaj v družbi: veljal je za grebatorja ; bil je velik grebator

grebátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na grebatorje ali grebatorstvo: grebatorski študent

grebátorstvo -a s ( ȃ )
dejavnost grebatorjev: obdolžiti koga grebatorstva ; politično grebatorstvo ; grebatorstvo za ocene

grebén -a m ( ẹ̑ )
1. podolgovata, ozka izboklina ali vzpetina: na sredi kolovoza se dela greben ; odlitki so bili slabi in polni grebenov
// izbokli del vala: na vodi so se delali grebeni ; morski greben / ladja se ziblje na grebenih valov
2. podolgovata, strma gorska vzpetina: vzpeti se na greben ; krenili smo po grebenu ; gozdni, skalnati grebeni ; vznožje grebena / gorski greben / koralni greben nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale
3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave: petelin z rdečim, pravilno zobčastim grebenom
ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav ; ekspr. mu že raste greben postaja domišljav, prevzeten
4. vet. sprednji, izbočeni del hrbta: pobožati psa po grebenu ; jezdec se je naslonil konju na greben viher
anat. nosni greben vrhnji del nosu, ki daje nosu profil ; lopatični greben izboklina na hrbtni ploskvi lopatice ; arheol. greben ojačeni del oglavja čelade ; grad. greben rob, stik strešnih nagibov ; meteor. greben del anticiklona, ki je raztegnjen v eno stran ; greben visokega zračnega pritiska slabi ; teh. greben daljša, ozka enakomerna izboklina na strojnem delu za preprečevanje vzdolžnega premika ; vtirjevalni greben kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici ; tekst. greben del bila, ki drži osnovne niti v določenem razporedu ; zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam

grebenálo -a s ( á )
agr. priprava za kopanje in zasipanje jarkov:

grebénanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od grebenati: priprava za grebenanje

grebénar -ja m ( ẹ̑ )
kdor grebena: grebenarji grebenajo volno
// izdelovalec grebenov za statve: kovač grebenar

grebénast -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na greben: grebenaste skale / razburkano in grebenasto valovje / strelci so imeli grebenaste čelade
filat. grebenasto zobčanje znamk zobčanje z iglami, razporejenimi v obliki glavnika ; teh. grebenasti ležaj ležaj s kolobarjastimi grebeni na gredi

grebenàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki ima (velik) greben: grebenata čelada

grebénati -am nedov. ( ẹ̑ )
obrt. z orodjem ali s strojem uravnavati, gladiti; česati : grebenati volno

grebénček -čka m ( ẹ̑ )
manjšalnica od greben: petelinov grebenček / vodni grebenček
ekspr. fantičku se je povesil grebenček ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav
nav. mn., gastr. ocvrta ali kuhana jed v obliki grebenčkov iz kvašenega ali nekvašenega testa z nadevom

grebénčica -e ž ( ẹ̑ )
agr. trava, ki raste na vlažnih tleh; pasji rep

grebeníca -e ž ( í )
1. agr. veja, mladika (matične) rastline, ki, pokrita z zemljo, požene korenine: grebenica se je kmalu ukoreninila ; trto razmnoževati z grebenicami
2. na zunanji strani bodičast ovratni pas za pse; gradanica : ovčjaku so nataknili grebenico

grebeníčiti -im nedov. ( í ȋ )
agr. grobati : grebeničiti trto

grebeníka -e ž ( í )
bot. vodna rastlina z belimi ali rožnatimi cveti v grozdih, Hottonia palustris:

grebéniti -im in grebeníti -ím nedov. ( ẹ̄ ẹ̑; ī i )
grbiti : pes grebeni hrbet

grebénje 1 -a s ( ẹ̑ )
gorski grebeni: triglavsko grebenje

grebênje 2 in grêbenje -a s ( é; é )
glagolnik od grebsti: grebenje po pesku

grebénski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na greben: grebenski rob / zložna grebenska hoja po grebenu / grebenska karta Zasavja in Dolenjskega gričevja
alp. grebenski križ stikališče dveh ali več grebenov ; grebenska rez del, kjer se stikata boka grebena ; geol. grebenski apnenec apnenec, nastal iz organizmov in oblikovan kot podvodni greben

grebenúša -e ž ( ú )
bot. manjša rastlina z raznobarvnimi cveti v grozdih, Polygala:

grébica -e ž ( ẹ́ )
manjšalnica od greba: sklonjen drobi z rokami prst, grebico za grebico

grebílo -a s ( í )
zastar. greblja

gréblja -e ž ( ẹ̑ )
1. priprava za razgrebanje žerjavice, pepela: z grebljo je drezala v ogenj, v žerjavico ; železna greblja
// priprava za strganje pepela iz peči: lopar in greblja
2. agr. motika s širokim, spodaj ravnim rezilom: z lopatami in grebljami so šli proti njivi

grébljica -e ž ( ẹ̑ )
priprava za razgrebanje žerjavice, pepela: z grebljico dregati v ogenj ; grebljica za peč
// priprava za čiščenje, strganje: grebljica za blato / krupje je z grebljico potegnil denar k sebi
teh. preprosta priprava v obliki trikotnika s pritrjenim grezilom za določanje vodoravne lege

grêbsti grêbem nedov. , grébel grêbla ( é )
1. premikati prste, kremplje v čem sipkem: kokoši grebejo ; otrok grebe po pesku / konji nestrpno grebejo s kopiti / njeni prsti so krčevito grebli po odeji ; pren. grebsti po preteklosti
// izkopavati, navadno z rokami, s kremplji: s prsti je grebel gomolje iz zemlje ; grebsti kamenčke iz zidu ; pren. iz spomina je grebel prizor za prizorom
2. spravljati na kup: cestar grebe blato
3. brezoseb. čutiti praskajoče bolečine: greblo ga je v grlu in ga sililo h kašlju
4. ekspr. vznemirjati , mučiti : vem, kaj grebe njenega moža ; srce je grebla zavist

grêbsti se grêbem se nedov. ( é ) ekspr.
zelo si prizadevati doseči, dobiti kaj za lastno korist, zlasti ugled, denar, visok položaj v družbi: politiki se ne smejo grebsti zgolj za moč in lastne koristi ; grebsti se za vsak evro

grecíst -a m ( ȋ )
strokovnjak za (staro)grški jezik in kulturo: najboljši grecist tistega časa

grecízem -zma m ( ī )
jezikosl. element grščine v kakem drugem jeziku: grecizmi v latinskih tekstih

grecizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati kaj grško, pogrčevati: Grki so kolonizirali in grecizirali otok

gréd ž , daj., mest. ed. grédi ( ẹ̑ )
1. strojn. palici podoben del stroja za prenašanje vrtilnega gibanja: na motorju je počila gred ; gred se vrti tudi z osem tisoč obrati v minuti ; jeklena gred ; premer gredi / delovna gred glavna gred delovnega stroja ; gnana, gonilna gred menjalnika ; kardanska gred dvodelna, s kardanskim zgibom v sredi ; krmilna gred ; motorna gred kolenasta, na katero so vezane ojnice motorja ; odmična gred ki odmika ventile s sedežev ; pogonska gred glavna gred pogonskega stroja
2. palica, na kateri prenočuje, počiva perutnina: na gredi ni bilo niti ene kokoši / kokošja gred / v gozdu so zakasnele ptice iskale gredi
3. vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna; gredelj : ladijska gred ; gred razbitega čolna
4. štirikotno obtesano ali obžagano deblo, zlasti v gradbenih konstrukcijah; tram : pritisnilo ga je med gredi, da je negibno obležal
šport. vodoravno položen tram za telesne vaje, zlasti v ravnotežju

grêda 1 -e ž ( é )
1. štirikotno obtesano ali obžagano deblo, zlasti v gradbenih konstrukcijah; tram : vzdolžne in prečne grede stropa
2. palica, na kateri prenočuje, počiva perutnina; gred : kokoši so že šle na gredo ; kokošnjak z gredami in vališči
3. vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna; gredelj : ladijska greda
anat. debela plast živčnih vlaken, ki povezuje obe poluti velikih možganov ; obrt. glavni prečni nosilec v strešnem povezju

grêda 2 -e stil. ž , rod. mn. grêd ( é )
oddeljena ploskev obdelane zemlje na vrtu: gredo opleti, prekopati ; cvetlična greda ; grede za zelenjavo / topla greda pokrita s steklom in ogrevana; proces otoplitve zemljine atmosfere in površja kot posledica izpustov določenih plinov, zlasti ogljikovega dioksida in metana, v ozračje ; zaprta greda ograjena in navadno pokrita s steklom ; pren., ekspr. pisatelj je rasel v topli gredi kulturnega izročila
// oddeljena ploskev na solinah: tam je solarna in na stotine gred, ločenih z nasipi in kanali
alp. poševno potekajoča polica v skalovju

grêdast 1 -a -o ( é )
pridevnik od greda 1 : soba z gredastim stropom

grêdast 2 -a -o ( é )
pridevnik od greda 2 : gredasto poljedelstvo na Japonskem

gredé prisl. ( ẹ̄ ) nar.
1. spotoma , gredoč : grede smo se oglasili tudi pri sorodnikih
2. v trenutku, takoj: Sezul si je čevlje, kar oblečen legel in že grede spal (J. Jalen), prim. iti

grédelj -dlja m ( ẹ́ )
1. vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna: gredelj je ostro zaškrtal na pesku / ladijski gredelj ; gredlji dirkalnih čolnov / položiti, postaviti gredelj začeti graditi ladjo, čoln
2. nosilni del pluga, na katerega se pritrdijo črtalo, lemež, ročice: lesen gredelj
3. drog, zlasti lesen, na katerega je pritrjeno pogonsko kolo: namazati gredelj ; natakniti kolo na gredelj
anat. nosni gredelj nosni greben

grédeljnica -e [ gredəljnica ] ž ( ẹ̑ )
1. agr. veriga, ki veže gredelj s plužnami: popraviti gredeljnico
2. teh. prečna palica pri tehtnici:

grédeljnik -a [ gredəljnik ] m ( ẹ̑ )
agr. klin, s katerim se gredelj pripenja na plužne:

gréden 1 -dna -o ( ẹ̑ )
pridevnik od gred: gredna sklopka

grêden 2 -dna -o prid. ( ē )
nanašajoč se na greda, tram: gredni nosilec / gredni most most, pri katerem so nosilni elementi grede, trami

gréder -ja m ( ẹ̑ )
grad. stroj z gibljivo ploščo v sredi za planiranje, planirni plug:

gredéše -déš ž mn. ( ẹ́ ẹ̑ )
obrt. gradaše

grêdica 1 -e ž ( é )
manjšalnica od greda, tram: prečna gredica

gredíca 2 -e ž ( í )
manjšalnica od greda, zemlja: opleti, posejati gredico ; vrt z gredicami / nemške pesmi je presajal na naše gredice

gredína -e ž ( í )
alp. ravna ali malo nagnjena ploščad v skalovju: gredine so bile polne gorskih cvetlic

grédje -a s ( ẹ̑ )
več gredi, tramov, zlasti v gradbenih konstrukcijah: gredje se je zrušilo

gredljàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
bot., navadno v zvezi gredljati list list, ki ima zelo vzbočeno žilo:

grédnica -e ž ( ẹ̑ )
deska s prečnimi letvami, ki se rabi namesto stopnic: zbiti grednico za kokoši

grêdno -ega s ( ē )
nar. povrtnina : Setev je gnala, prva setev. Zdaj so lahko računali: tu bo k leti koruza, tu krompir, tu gredno (M. Kranjec)

gredóč prisl. ( ọ̄ )
1. izraža, da kdo kaj opravi, medtem ko kam gre: ko boš šel domov, se gredoč ustavi še pri stricu ; na poti iz tovarne je gredoč obiskal še vse gostilne
2. nar. v trenutku, takoj: tak je: obrne se in gredoč pozabi na žalost ; legel je in gredoč zaspal
// z lahkoto, brez težav: ne bojim se ga, gredoč ga premagam
3. nar. na hitro, bežno: samo gredoč ga je ošinila s pogledom
4. star. izraža, da se kaj posebej ne poudarja; mimogrede : toliko (pripomnim) samo gredoč; prim. iti

greenpeaceovec in grínpísovec -vca [ grínpísovəc ] m ( ȋ-ȋ )
član, pristaš mednarodne okoljevarstvene organizacije Greenpeace: protest greenpeaceovcev

greenwiški -a -o [ gríniški ] prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zvezdarno v Greenwichu: greenwiška astronomska opazovalnica
geogr. greenwiški čas krajevni čas v Greenwichu, ki je izhodišče za merjenje zemljepisne dolžine ; greenwiški poldnevnik poldnevnik, ki gre skozi Greenwich in je izhodišče za merjenje zemljepisne dolžine

grège gl. grež

grêgor -ôrja m ( é ó )
slabš., v zvezi babji gregor ženskar , babjak : le po kom se je vrgel ta babji gregor

gregôrček -čka m ( ó ) nav. mn., na Gorenjskem in v osrednji Sloveniji
razsvetljena plavajoča hišica iz papirja, lesa, ki jo na gregorjevo navadno otroci spuščajo po potokih, rekah v znamenje začetka pomladi: gregorčki bodo v spremljavi petja, deklamacij in plesa zapluli po Gradaščici ; domiselni gregorčki ; spuščanje gregorčkov

gregorijánski -a -o prid. ( ȃ )
v zvezah: astron. gregorijanski koledar koledar, ki ga je vpeljal Gregor XIII. in je še sedaj veljaven ; glasb. gregorijanski koral (staro)krščanska enoglasna liturgična glasba, ki jo je uredil Gregor Veliki

gregôrjevo -ega s ( ó )
12. marec, ko se po ljudskem izročilu praznuje začetek pomladi: praznovati gregorjevo ; obrtniki so nekoč na gregorjevo z metanjem šopov goreče slame v potok naznanjali, da jim ni več treba delati pri luči

gréh -a m ( ẹ́ )
1. rel. kršitev božje ali cerkvene zapovedi: krasti je greh ; kesati, spovedati se grehov ; delati grehe ; odpustiti grehe ; pokoriti se za grehe ; velik greh ; greh proti šesti božji zapovedi / izvirni greh ; mali greh ; smrtni greh kršitev božje postave v veliki stvari z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem
// ekspr. pokvarjenost , nemoralnost : povsod se je naselil greh ; valja se v grehu
2. ekspr. prekršek , prestopek : kaznovan je bil za vse grehe ; greh proti predpisom ; greh zoper zdrav okus / storiti greh nad narodom / v povedni rabi: greh je bilo dati denar za tako neumnost ; greh je, če ne izrabite lepega vremena
// napaka , pomanjkljivost : nesloga je naš stari greh ; omahljivost mu štejejo v velik greh / popravljati stare grehe ; pravopisni grehi
ekspr. še vedno je vredna greha je privlačna, zapeljiva ; ekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo ; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak ; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči

gréhec -hca m ( ẹ̄ )
grehek : vsak grehec mu je očitala

gréhek -hka m ( ẹ̄ )
ekspr. manjšalnica od greh: marsikateri grehek je imel na duši / bil je le grehek samoljubja / dojenčke je treba odvaditi takih grehkov

grehôta -e ž ( ó )
knjiž. moralna zabloda, pregreha: v delu so vidne grehote in neumnosti tistega časa ; vdajati se grehotam / ekspr. kraljestvo grehote pokvarjenosti, nemoralnosti / ekspr., v povedni rabi grehota je, da živite v takem stanovanju

grehôten -tna -o ( ó )
pridevnik od grehota: grehotna ženska

grehôtnost -i ž ( ó )
knjiž. lastnost grehotnega: spoznanje lastne grehotnosti

grejáča -e ž ( á )
knjiž. termofor : posteljo je pogrel z grejačo

grélec -lca [ grelca in greu̯ca ] m ( ẹ̑ )
1. grelna naprava ali priprava različnih oblik: vključiti grelec / potopni grelec ; električni grelec za mleko, za vodo
gost. namizni grelec priprava za ogrevanje jedi in pijače
// del grelne naprave, ki oddaja toploto: grelec se je pokvaril / pri kuhalniku je grelec položen v spiralaste utore grelna žica ; plinski kuhalnik na dva grelca gorilnika ; električni štedilnik s tremi grelci grelnimi ploščami
2. pleten, navadno volnen ovoj za gretje zapestja, kolena: na rokah je imel grelce ; spletla je grelce za revmatična kolena

grélen -lna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je za gretje: tovarna grelnih naprav / restavracija s hladilniki in grelnimi pulti ; dati bolniku grelno blazino ; kuhalnik na tri grelne plošče ; grelna spirala, žica / grelni učinek
teh. grelno telo

grélnica -e ž ( ẹ̑ )
1. prostor, v katerega se hodijo ljudje gret: baraka je služila za grelnico
2. zastar. termofor : k nogam mu je dala vročo grelnico

grélnik -a m ( ẹ̑ )
grelna naprava ali priprava različnih oblik: grelniki so delali in v sobi je bilo prijetno toplo / električni grelnik vode bojler ; manjše količine vode segrejemo s potopnim grelnikom ; prinesli so mu grelnik s toplo vodo termofor
strojn. naprava, v kateri se ogreva napajalna voda za parni kotel s toploto dimnih plinov; ekonomizer

grélo -a s ( ẹ́ )
1. teh. del grelne naprave, ki oddaja toploto: moč grela / vstaviti novo električno grelo ; pečica z infra greli
2. star. grelnik , grelec : vključiti grelo

gremi gl. grammy

gremiálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na gremij: gremialna doklada
šol. gremialna šola v stari Jugoslaviji šola za trgovske vajence

grémij -a m ( ẹ́ )
1. do 1945 združenje oseb z enakim poklicem: gremij lekarnarjev, trgovcev
2. odbor, komisija, ki vodi kako institucijo: gledališki repertoarji niso delo posameznikov, temveč često težko določljivih gremijev

grenadín -a m ( ȋ )
tekst. preja iz naravne svile, trdo sukana iz več niti: presti grenadin
// redka tkanina iz te preje: svileni, volneni grenadin

grenadír -ja m ( í )
v nekaterih državah, nekdaj vojak elitne vojaške enote: četa grenadirjev ; čedna je, hodi pa ko grenadir pokonci, ponosno / sardinski grenadirji
// vojak, izurjen za metanje ročnih bomb:

grenadírski -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na grenadirje: grenadirska uniforma / grenadirski polk

grenak gl. grenek

gréncati -am nedov. ( ẹ̑ )
nar. gristi , grizljati : na vsak način otroku ne more škodovati, ako grenca košček lesa (F. Bevk)

grenčák -a m ( á )
zool. sladkovodna riba, ki odlaga ikre v školjke; pezdirek

grenčíca -e ž ( í )
1. grenka žgana pijača: izpiti kozarček grenčice ; pren. pustila jih je s kapljo grenčice v duši
2. mineralna voda, ki vsebuje zlasti magnezijeve soli: popiti žganje z grenčico
3. zastar. pekoč občutek v želodcu ali požiralniku; zgaga : imam grenčico
bot. rastlina z rumenimi cveti v socvetjih, ki raste na vlažnih travnikih, Blackstonia acuminata

grenčína -e ž ( í )
knjiž. grenkoba , grenkost 2 : okušali so vso grenčino vojnega trpljenja / grenčina morja

grênec -nca m ( é )
star. grenkoba , grenkost 2 : grenec pelina / doživetje mu je v duši zapustilo grenec / v ustih je čutil grenec grenek okus

grênek in grenák grênka -o in prid. , grenkêjši ( é ȃ é )
1. ki je neprijetnega okusa kot pelin; ant. sladek : grenek zeliščni sok ; žolč je grenek ; uživati mora grenko zdravilo ; zelo grenek ; grenek kot pelin / sir ima nekoliko grenek okus / pije grenko kavo brez sladkorja / grenek vonj
2. nav. ekspr. ki vzbuja duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega razočaranja: spomin nanj je bil grenek ; grenka izkušnja ; obšla ga je grenka misel ; zvedel je grenko resnico / grenka žalost ; grenko slovo / pesn. grenka smrt / imel je grenko mladost
// ki izraža duševno bolečino, zlasti zaradi doživetega razočaranja: grenek izraz obraza ; grenek nasmeh ; grenko-sladek smehljaj / grenke solze
// neprijazen , zbadljiv : povsod je poslušal grenke očitke ; ušla mu je grenka beseda
ekspr. njegov kruh je bil grenek preživljal se je s težkim, neprijetnim delom ; ekspr. požreti grenko pilulo sprijazniti se z neprijetno stvarjo, z neprijetnim dejstvom ; pesn. izpil je grenko kupo do dna doživel vse težke stvari
bot. grenka penuša rastlina s pernatimi listi in belimi cveti v socvetju, rastoča ob potokih, Cardamine amara ; min. grenka sol rudnina magnezijev sulfat z vodo; epsomit

grenéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
nav. 3. os. imeti nekoliko grenek okus: kruh, sir greni ; pren. grenelo ti bo, kar ti je zdaj med

greníca -e ž ( í )
zelena orehova lupina: orehi v grenicah so se kar usipali na tla

greník -a m ( í )
bot. vrtna ali divja grmičasta rastlina s cveti v kobulih, Iberis: pravi grenik

greníti -ím nedov. ( ī í )
delati kaj manj prijetno, manj srečno: nasprotovanja mu grenijo veselje do dela ; lahkomiselnost otrok mu greni življenje ; zakaj bi si človek grenil še zadnje trenutke ; pesn. bridkost mi je grenila srce
// povzročati, da je kdo žalosten, razočaran: krivični očitki so ga grenili

grenívka -e ž ( ȋ )
južni sadež grenkastega okusa, križanec limone in pomaranče: olupiti, pojesti pol grenivke ; zrela grenivka ; izvleček, olje grenivke ; sok (iz) grenivke ; limone, pomaranče in grenivke / rdeča, rožnata grenivka

grenjáva -e ž ( ȃ )
star. grenkoba , grenkost 2 : prestal je vse grenjave

grênkast in grénkast -a -o prid. ( ē; ẹ̑ )
nekoliko grenek: mleko z grenkastim okusom / odgovorila je z grenkastim nasmehom

grênkljast in grénkljast -a -o prid. ( ē; ẹ̑ )
grenkast , grenkljat : repa je grenkljastega okusa

grenkljàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
nekoliko grenek: morska voda je slana in grenkljata

grenkôba -e ž ( ó )
1. lastnost, značilnost grenkega: grenkoba morske vode / začutil je grenkobo v ustih grenek okus / pri njih sem užil mnogo grenkob težkih, neprijetnih stvari
agr. bolezen rdečega vina, ki mu daje grenek okus
2. duševna bolečina, zlasti zaradi doživetega razočaranja: polastila se ga je grenkoba ; govoril je z grenkobo v srcu

grenkôben -bna -o prid. ( ó ō )
nekoliko grenek: grenkobna regratova solata / grenkoben okus / izgubljal se je v nejasnem, grenkobnem razmišljanju

grenkôbnost -i ž ( ó )
lastnost, značilnost grenkobnega: grenkobnost pijače

grenkoslàd in grenkoslád -áda m ( ȁ á; ȃ )
bot. strupena rastlina z vijoličastimi cveti in rdečimi jagodami, Solanum dulcamara:

grênkost 1 tudi grenkóst -i ž ( é; ọ̑ )
lastnost, značilnost grenkega 1: grenkost pelina ; povečati grenkost pijače

grenkóst 2 tudi grênkost -i ž ( ọ̑; é )
1. lastnost, značilnost grenkega 2: grenkost slovesa, spoznanja / okušal je grenkost inštruktorskega dela težavnost, neprijetnost / knjiž. grenkosti življenja težke, neprijetne stvari
2. duševna bolečina, zlasti zaradi doživetega razočaranja: obšla jo je grenkost ; veselje je bilo pomešano z grenkostjo

grenkôta -e ž ( ó )
star. grenkoba , grenkost 2 : pijači je treba zmanjšati grenkoto / siliti bolnika z grenkotami grenkimi stvarmi

grenkúlja -e ž ( ú )
nar. zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih; božja milost

grenkúljica -e ž ( ú )
bot. plazeča se rastlina z modrimi cveti, Glechoma:

grénlandski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na Grenlandce ali Grenlandijo: grenlandska obala
zool. grenlandski kit

gréšati -am nedov. ( ẹ́ )
zastar. pogrešati : gmotnih sredstev za študije ni grešal
star. ali pameti grešaš zakaj govoriš, ravnaš tako neumno

gréšen -šna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
nanašajoč se na greh: grešne misli ; grešno dejanje / grešen človek / pokoril se je za svoje grešno življenje
ekspr. vzdihovali so nad napakami in iskali grešnega kozla osebo, ki bi jo obdolžili krivde zanje ; ekspr. stal je tam kot grešna duša obupan, potrt ; star. imela je z njim grešno znanje izvenzakonsko spolno razmerje

grešíti -ím dov. in nedov. , gréši ( ī í )
1. rel. kršiti božjo ali cerkveno zapoved: grešiti proti peti božji zapovedi ; grešiti v mislih, v dejanjih / smrtno grešiti narediti smrtni greh
2. ekspr. napraviti prekršek, prestopek: grešiti proti postavi ; grešiti zoper bonton / grešiti nad človekom prizadejati mu krivico, ga zlorabiti
// narediti napako, zmotiti se: starši pri vzgoji včasih grešijo

gréšnica -e ž ( ẹ́ )
1. rel. ženska, ki krši božjo ali cerkveno zapoved: je velika grešnica
2. ekspr. ženska, ki napravi prekršek, prestopek: dopinška grešnica / knjiž. po ulici so postopale lepe grešnice vlačuge, prostitutke

gréšnik -a m ( ẹ́ )
1. rel. kdor krši božjo ali cerkveno zapoved: bil je trdovraten, velik grešnik ; spreobrnjenje grešnikov
2. ekspr. kdor napravi prekršek, prestopek: bomo že odkrili grešnika, ki je to napravil ; spet je pred sodiščem, stari grešnik

gréšnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, stanje grešnega: dvigniti se iz grešnosti ; človekova grešnost ; grešnost dejanja

gréti grêjem nedov. ( ẹ́ ȇ )
1. oddajati, dajati toploto: peč dobro greje ; sonce že greje / kožuh, odeja greje varuje, ščiti pred mrazom / brezoseb. zunaj zelo greje je toplo, vroče
// preh. povzročati občutek toplote: ogenj nas je prijetno grel ; sonce ga greje v hrbet / vino ga je grelo ; pren. greje nas zavest, da smo prav storili
2. preh. delati kaj toplo, segrevati: greti večerjo, vodo ; z rokami greje kozarec ; greti si roke / greti prostore z električno energijo ogrevati
ekspr. greti gada na prsih izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen ; star. nenehno namigovanje ga je hudo grelo jezilo, dražilo

grétje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od greti: električno gretje prostorov ; v postelji je imel vročo steklenico za gretje ; hiša s centralnim, lokalnim gretjem

grévati -am nedov. ( ẹ̄ )
zastar. žal biti, kesati se: greva me, da nisem bolj skrbela zanj

gréz 1 -a m ( ẹ̑ ẹ̄ )
1. mehko blato, navadno na dnu stoječih vod: odstranjevati iz struge grez ; školjke rijejo v grezu ; dno je bilo pokrito z mehkim grezom / voda nosi s hriba grez in kamenje v dolino
2. navt. razdalja med najglobljo točko ladje in vodno gladino; ugrez : grez ladje je sedem metrov

gréz 2 ž ( ẹ̑ )
mehko blato, navadno na dnu stoječih vod: pozimi se žabe zarijejo v grez ; ilovnata grez ; odmrli organizmi se kopičijo na dnu kot organska grez / nekdaj je bila tam nepregledna grez, danes so senožeti močvirje

gréza -e ž ( ẹ́ )
zastar. grez 2 : greza v jarkih

grézanje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od grezati: grezanje obrežja

grézast -a -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na grez: grezasto dno jezera / grezasta zemlja ; hiša je stala na mehkih, grezastih tleh močvirnih

grézati -am in grézati se -am se nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž. ugrezati se, pogrezati se: dno kadunje greza

grézen -zna -o prid. ( ẹ̄ )
razmočen , močviren : noga se mu je udrla v grezno ilovico ; grezna zemlja

grezílen -lna -o ( ȋ )
pridevnik od grezilo: grezilna utež

grezílo -a s ( í )
1. teh. vrvica z utežjo za določanje navpične lege: z grezilom je ugotavljal navpičnost stene
2. geod., navadno v zvezi sondno grezilo priprava iz vrvi z merilom in kovinske uteži za merjenje vodnih globin: spustiti, vreči sondno grezilo

grezíti se -ím se nedov. ( ī í )
knjiž. strmo, navpično se spuščati: od vrha gore se je gladko grezila severna stena / za njim se je grezila temna globina

gréznat -a -o prid. ( ẹ̑ )
star. razmočen , močviren : greznat travnik ; voda se je nabirala na greznatih tleh

gréznica -e ž ( ẹ̑ )
obzidana, pokrita jama za zbiranje fekalij: izprazniti greznico ; uredil je greznico in gnojišče ; smrad iz greznic

grézničar -ja m ( ẹ̑ )
delavec, ki čisti greznice:

grézničen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na greznico: greznične stene / greznična jama greznica

grézniški -a -o ( ẹ̑ )
pridevnik od greznica: grezniška nesnaga

grézniti -em nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
pogrezati se, toniti: grezne v blatu / vedno bolj je blodil in greznil v temi in zmotah

grezovína -e ž ( í )
star. razmočen, močviren svet: spremeniti grezovino v rodovitno zemljo

grézovka -e ž ( ẹ̄ )
bot. močvirska rastlina z rumeno zelenimi cveti v grozdu, Liparis loeselii:

gréž -a tudi grège -ea [ gréž- ] m ( ẹ̑ )
tekst. nesukana preja iz zelo dolgih vlaken naravne svile:

gŕgavec tudi grgávec -vca m ( ŕ; ȃ )
zgornji razširjeni del sapnika, v katerem sta glasilki; grlo : opičji grgavec
zool. spodnji grgavec organ ptic ob prehodu sapnika v oba dušnika, s katerim se tvorijo glasovi

grgljánje -a s ( ȃ )
glagolnik od grgljati: slišalo se je grgljanje vode

grgljáti -ám nedov. ( á ȃ )
grgrati : dete je sesalo prst in grgljalo / izpod skale grglja voda

grgòt -ôta m ( ȍ ó )
star. grgranje : grgot potoka

grgotáti -ám nedov. ( á ȃ )
1. grgrati : ni mogel govoriti, samo grgotal je ; brezoseb. v grlu ji je grgotalo
2. gruliti : nad njim so grgotale grlice

grgotàv -áva -o prid. ( ȁ á )
grgrav : zapel je z grgotavim glasom

grgránje -a s ( ȃ )
glagolnik od grgrati: slišalo se je grgranje in hropenje ranjencev ; grgranje v grlu, v prsih / grgranje in klokotanje vode / tekočina za grgranje

grgráti -ám nedov. ( á ȃ )
1. dajati kratke, pretrgane glasove iz grla: bolnik stoka in grgra ; dojenček zadovoljno grgra ; brezoseb. starcu je grgralo v grlu
ekspr. v jezi je nekaj grgral nerazločno govoril
// dajati glasove kot voda pri vretju: v loncu grgra voda / voda grgra med skalami grgrajoč teče
2. zadrževati in premikati tekočino v grlu z izdihavanjem zraka: grgrati raztopino hipermangana / pog. grgrati kamilice

grgràv -áva -o prid. ( ȁ á )
podoben grgranju: grgrav glas

grgrávec -vca m ( ȃ )
zgornji, razširjeni del sapnika, v katerem sta glasilki; grlo

grgútati -am nedov. ( ū )
zastar. gruliti : v veži grgutajo grlice

gríckanje -a s ( ȋ )
1. ekspr. rahlo grizenje: psu dam med česanjem kakšno kost za grickanje, da se zamoti
2. jedenje prigrizkov, zlasti nezdravih, navadno med rednimi, glavnimi obroki: grickanje pred televizorjem ; čips za grickanje

gríckati -am nedov. ( ȋ )
1. jesti prigrizke, zlasti nezdrave, navadno med rednimi, glavnimi obroki: zvečer pred televizorjem rad gricka ; grickati arašide, čips, kokice
2. ekspr. na rahlo gristi; grizljati : nekateri psi radi grickajo in ščipajo

gríč -a m ( í )
nižji hrib: hiša stoji na griču ; pogled z nizkega, z zelenega griča / pesn. vinski griči z vinogradi / star. naglo je stopal v grič navkreber, navzgor

gríča -e ž ( ī )
nar. zahodno bodičasta lupina okrog ploda; ježica : bukova, kostanjeva griča

gríčast -a -o prid. ( í )
gričevnat : razgledoval se je po gričasti deželi

gríček -čka m ( ī )
manjšalnica od grič: povzpel se je na griček ; zeleni griček za vasjo

gričevít -a -o prid. ( ȋ )
gričevnat : opazoval je gričevito pokrajino

gričévje in gríčevje -a s ( ẹ̑; í )
v zaključeno celoto povezani griči: hribi prehajajo tu v gričevje / Dolenjsko gričevje

gričévnat in gríčevnat -a -o prid. ( ẹ̑; í )
ki ima veliko gričev: gričevnat svet ; gričevnata pokrajina

gričévnik in gríčevnik -a m ( ẹ̑; í )
nar. alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč

gríčkast -a -o prid. ( ī )
ki ima veliko gričkov: gričkasta pokrajina

gríf -a m ( ȋ )
mitol. žival s ptičjo glavo in krilatim telesom četveronožca ali kače; grifon : krilati konji in grifi / v grbu so imeli grifa

grifón -a m ( ọ̑ )
1. mitol. žival s ptičjo glavo in krilatim telesom četveronožca ali kače: v grbu je upodobljen grifon
2. lov. večji lovski pes s košatimi obrvmi, navadno s kodrasto dlako:

gríkar -ja m ( ȋ )
zool. ptica pevka s kratkim, debelim kljunom; kalin

gríl 1 tudi grill -a [ gríl ] m ( ȋ )
1. priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico; žar : peči na grilu / namizni gril
2. gost. električna ali plinska pečica za pečenje na žaru ali ražnju: peči pod vročim grilom

grìl 2 tudi gríl gríla m ( ȉ í; ī í )
1. nižje pog. temno rjava žuželka iz družine murnov, ki živi v hišah; ščurek : po bajti je kar mrgolelo grilov ; drži se, kot bi grile jedel
2. nar. temno rjava žuželka, ki živi na travnikih; muren

grílček -čka m ( ȋ )
1. nar. temno rjava žuželka, ki živi na travnikih; muren , murenček : zbezal je grilčka iz luknjice
2. zool. majhna ptica pevka z rumeno zelenim perjem in kratkim kljunom, Serinus canaria serinus:

grílec -lca m ( ȋ )
nar. majhna ptica pevka z rumeno zelenim perjem in kratkim kljunom; grilček : grilci in kanarčki

grilírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
gost. peči v grilu: grilirati zrezke

grimása -e ž ( ȃ )
nav. ekspr. nenaravne, spačene poteze obraza: delati grimase ; obraz se mu je v grozi spačil v bolestno grimaso ; komična grimasa ; grimasa strahu ; opazoval je grimase na obrazih poslušalcev
// nenaraven, spačen obraz: izpod šminke se reži njena starčevska grimasa ; igralec si je izmislil nenavadno grimaso

grínja -e ž ( ī )
nav. mn., zool. droben zajedavec, ki sesa rastlinske ali živalske sokove; pršica : živino napadajo uši in grinje ; žuželčje grinje

grínjavost -i ž ( ī )
agr., vet. bolezen, ki jo povzročajo pršice; pršičavost : grinjavost čebel

grinpisovec gl. greenpeaceovec

grínt -a m ( ȋ )
bot. rastlina z obrobnimi jezičastimi in notranjimi cevastimi cveti v koških, Senecio: masleni grint

grínta -e ž ( ȋ )
1. nar. krasta : grinta se je pri umivanju odluščila ; na glavi ima grinte
// mn. garje : nalezel se je grint ; grinte pri ovcah
2. krasti podobna tvorba na rastlini ali sadežu: grinte na deblu ; letošnje sadje je polno grint
3. slabš. bolehen, slaboten človek: še vedno je taka grinta kot pred leti / kot psovka pusti nas na miru, grinta zoprna

gríntav -a -o prid. ( í )
1. ki ima grinte: grintavi fikusi ; grintave hruške / nar. otrok ima grintav obraz krastav / nar. grintava ovca garjava
2. ekspr. razoran , razbrazdan : grintav svet ; vozili smo se po razmehčani, grintavi cesti
3. slabš. slaboten , bolehen : vse zdrave so poslali na fronto, doma je ostalo le nekaj grintavih mladoletnikov

gríntavec -vca m ( í )
1. apnencu podobna, zelo krušljiva kamnina; dolomit : to gorovje sestavljajo grintavec in druge kamnine
2. bot. rastlina z modrimi, vijoličastimi ali rumenkasto belimi cveti v glavicah, Scabiosa: blesteči grintavec

gríntavka -e ž ( í )
nar. rastlina z modrimi, vijoličastimi ali rumenkasto belimi cveti v glavicah; grintavec

gríntavost -i ž ( í )
značilnost grintavega: grintavost hrušk, trte

griót -a m ( ọ̑ )
gost. liker iz višenj:

grípa -e ž ( í )
nalezljiva bolezen z vročino in vnetjem dihal: gripa letos močno razsaja ; zboleti za gripo ; epidemija gripe ; virus gripe / azijska gripa ki se razširi iz Azije ; piščančja gripa ptičja gripa
med. ptičja gripa nalezljiva, hitro razvijajoča se virusna bolezen, ki se s ptic prenaša tudi na druge živali in človeka, pogosto s smrtnim izidom ; vet. prašičja gripa nalezljiva, hitro razvijajoča se virusna bolezen dihal prašičev, ki se z njih lahko prenese tudi na druge živali in človeka

gripózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
med. nanašajoč se na gripo: gripozni simptomi / gripozno obolenje / gripozen bolnik

grisín -a m ( ȋ ) nav. mn.
hrustljavo slano pecivo iz kvašenega testa v obliki daljših paličic: grizljati grisine ; bučni grisini ; polnozrnati grisini

grísti grízem nedov. ( í )
1. drobiti z zobmi: gristi bonbone, meso, orehe ; nič ne grize, kar celo požira ; težko grize, ker ima slabe zobe
// zasajati zobe v kaj, zlasti v zadregi, jezi: premišljal je, kaj bi napisal, in grizel svinčnik ; grizel si je ustnice / dušila je solze in si grizla nohte
2. rad napadati z zobmi: sosedov pes grize / konji so hrkali in se grizli / bolhe me grizejo pikajo ; pren., ekspr. žena ga neprestano grize, zakaj je to storil ; še vedno se grizejo med seboj zaradi dediščine
3. povzročati neprijeten, pekoč občutek: cestni prah je grizel v oči / ekspr. mraz me je vedno huje grizel
4. ekspr. vznemirjati , mučiti : grize ga ljubosumnost in negotovost ; vem, da jo nekaj grize ; skrb ga neprestano grize ; grizel se je zaradi sinovega neuspeha
5. ekspr. prodirati v kaj trdega: sveder grize v beton ; reka se grize v živo skalo / tovornjak se je grizel v klanec s težavo pomikal naprej
ekspr. vest ga grize ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde ; ekspr. rad grize besede rad išče v govorjenju, pripovedovanju drugačen smisel, kot v njem je ; ekspr. dve uri smo grizli kolena hodili v hudo strmino ; preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega

gríva -e ž ( í )
1. dolga žimasta dlaka na vratu nekaterih živali, zlasti pri konju: česati, striči konjem grivo ; črna griva ; konjska, levja griva / potapljati konja po grivi ; pren., ekspr. vlak s plamenečo grivo ; grive oblakov
// ekspr. dolgi, gosti, navadno neurejeni lasje: grivo bi si pa že lahko malo pristrigla ; fant s črno grivo / stresala je grivo rumenih las
2. knjiž. zavihan, razpenjen vrh vodnega grebena: valovom se delajo grive ; bele grive valov
3. nar. strmo travnato pobočje: streha bajte se je skoraj dotikala grive ; pasel je ovce na zeleni grivi
// travnat rob, vzpetina: griva ob poti / dekleta so posedla po mehki grivi travi
// nezoran, travnat del med njivami; meja : kupil je zelnik ob svoji njivi in zoral vmesno grivo
bot. rumena griva užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, Clavaria flava

grívar -ja m ( ȋ )
1. ekspr. vojak z grivi podobnim okrasom na kapi: grivarji gredo
2. zool. divji golob z belima pegama na vratu, Columba palumbus:

grívast -a -o prid. ( í )
1. ki ima (dolgo, gosto) grivo: spodaj so se pasli grivasti konji / zagledal je fantovo grivasto glavo / grivasti valovi
2. podoben grivi: grivasti lasje ; nabirala je podleske med grivasto travo

grivàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki ima (dolgo, gosto) grivo: grivat lev ; grivata kobila / ženska je tresla grivato glavo in kričala / pena grivatih valov

grivína -e ž ( í )
nar. strmo travnato pobočje: voda se je stekala z bregov in grivin
// travnat rob, vzpetina: kar neslo ga je čez grivino nad potjo / iz tal je štrlela z resjem porasla grivina / truden je legel na grivino pod orehom na travo

gríviti se -im se nedov. ( í ȋ )
knjiž., navadno v zvezi z val, voda na vrhu se vihati, peniti: bil je velik vihar in valovi so se grivili

grívna -e ž ( ȋ )
1. denarna enota Ukrajine: vrednost grivne
2. arheol. kovinska ogrlica v obliki obroča: med izkopaninami so našli tudi kose griven

grívnik -a m ( ȋ )
šop trave, zlasti na močvirnatem svetu:

grivnjáč -a m ( á )
zool. fazan s spredaj odprtim obročkom belega perja na vratu, Phasianus colchicus:

gríz -a m ( ȋ )
ugriz : železne bodice na ovratnici varujejo psa pred volčjimi grizi
biol. prebavljena hrana v želodcu

gríza -e ž ( ī )
nar. dolenjsko grižljaj : griza kruha

grizálo -a s ( á )
zool. organ nekaterih žuželk za grizenje hrane: grizalo pri hrošču

grízek -zka -o prid. ( í )
knjiž. oster , pekoč : kuhinja je bila polna grizkega dima ; grizek mraz

grízen -zna -o prid. ( ī )
anat. nanašajoč se na grizenje: grizna ploskev zoba

grízenje -a s ( í )
glagolnik od gristi: sekalci so se pri grizenju ostrili ; temeljito grizenje hrane / odvaditi se grizenja nohtov / opazoval je medsebojno grizenje prašičev / grizenje vesti je ponehavalo

grizéta -e ž ( ẹ̑ )
v francoskem okolju lahkoživo dekle iz nižjih slojev: pisana druščina slikarjev in grizet

grizétka -e ž ( ẹ̑ )
v francoskem okolju lahkoživo dekle iz nižjih slojev: gostje so bili boemi in drobne grizetke

grízkati -am nedov. ( ȋ )
grizljati : čakali smo v praprotju in grizkali brinove jagode

grízli -ja m ( ȋ )
velik severnoameriški medved rumenkasto rjave ali sive barve: grizliji iz kanadskih tunder

grízlica -e ž ( ȋ )
nav. mn., zool. žuželke, katerih ličinke uničujejo iglice, liste, sadeže, Hymenoptera: borova, češnjeva grizlica

grizljáti -ám nedov. ( á ȃ )
na rahlo gristi: otrok grizlja čokolado / grizljati peresnik ; grizlja si ustnice

grizljív -a -o prid. ( ī í )
popadljiv : grizljiv konj, pes / grizljiv človek

gríža 1 -e ž ( ȋ )
1. nalezljiva črevesna bolezen s krči v trebuhu in drisko: dobiti, imeti grižo ; siten ko griža
čeb. griža bolezen čebel zaradi prenapolnjenosti črevesa z neprebavljivimi snovmi ; med. amebna griža ki jo povzroča grižna ameba ; krvava griža
2. slabš. siten ali slaboten človek: v šoli sedi zraven prave griže ; kaj boš s to gosposko grižo / kot psovka le kdo te bo prenašal, griža sitna

gríža 2 -e ž ( ī )
nar. zahodno pust, s skalami in kamenjem pokrit pas, predel zemlje: gorska griža ; prostrane griže ob cesti

grížast 1 -a -o prid. ( ȋ )
1. slabš. slaboten , bolehen : tak grižast človek ni za delo / v sadovnjaku je bilo samo nekaj grižastih dreves
// siten , čemeren : ne bodi tako grižast
2. ki ima grižo; grižav : grižasti otroci
čeb. grižasta čebela

grížast 2 -a -o ( ī )
pridevnik od griža 2 : k posestvu spada veliko grižastega sveta

grížav -a -o prid. ( ȋ )
1. ki ima grižo: grižav bolnik
čeb. grižava čebela
2. slabš. slaboten , bolehen : vsa družina je bolj grižava / vesel je bil še tako kislih in grižavih jabolk nezrelih, slabih
// siten , čemeren : kdo le mara tako grižavega človeka

grížavec -vca m ( ȋ )
kdor ima grižo:

grížavka -e ž ( ȋ )
1. čebela, ki ima grižo: pročelja panjev so grižavke močno onesnažile
2. ženska, ki ima grižo:

grížavost -i ž ( ȋ )
obolelost za grižo: med vojaki je bila grižavost pogostna / grižavost čebel

grížen -žna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na griža 1 : grižna bolečina
zool. grižna ameba

gríževec -vca m ( ī )
bot. rastlina z nedeljenimi, dlakavimi listi in s cveti v majhnih koških, Gnaphalium: gozdni griževec

griževnják -a m ( á )
nar. zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti; tavžentroža : čaj iz griževnjaka

grižljáj stil. grížljaj -a m ( ȃ; ȋ )
1. količina hrane, ki se da naenkrat v usta: majhen, velik grižljaj ; grižljaj kruha
// količina hrane, ki se naenkrat pogoltne: grižljaj mu je zastal v grlu
ekspr. privoščil si ni niti grižljaja niti malo, nič ; ekspr. očital mu je vsak grižljaj kar je pojedel ; jedla je po grižljajih počasi, brez teka
2. ekspr. kos jedila: mati mu je polagala na krožnik najslastnejše grižljaje ; pren. pri tej kupčiji je dobil masten grižljaj
// z rodilnikom majhna količina hrane: naprosil si je kruha, tu in tam celo grižljaj mesa
lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena

grížnat -a -o ( ȋ )
pridevnik od griža 2 : grižnata zemlja

grížnja -e ž ( ī )
grizenje : igra med lisjački se je spremenila v resen spopad in grižnjo / grižnja vesti

gŕk -a m ( ȓ )
pog. strokovnjak za grški jezik: naš profesor je bil dober grk

gŕkati -am nedov. ( r̄ ȓ )
1. dajati zamolkle, grgrajoče glasove: žabe so grkale in regljale
// pogrkovati : pri govorjenju je nekoliko grkal
2. hrkati, odhrkavati se: kašljali so, grkali in smrkali

gŕkniti -em dov. ( ŕ ȓ )
ekspr. dati zamolkel, grgrajoč glas: nekajkrat je grknil in izdihnil / nekaj je grknil

gŕkokatoličánka -e ž ( ȓ-ȃ )
rel. katoličanka vzhodnega obreda: poročil se je z grkokatoličanko

gŕkokatólik -a m ( ȓ-ọ̑ )
rel. katoličan vzhodnega obreda: po veri je grkokatolik

gŕkokatóliški -a -o prid. ( ȓ-ọ̑ )
nanašajoč se na katoličane ali katolištvo vzhodnega obreda: grkokatoliški duhovnik, vernik ; grkokatoliška liturgija ; grkokatoliška župnija / Grkokatoliška cerkev

gŕlast -a -o prid. ( ŕ )
grlat : grlasta posoda

grlàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
1. ekspr. na enem koncu zožen: grlata dolina ; grlate hruške
2. zastar. grlen 2 : grlat smeh

gŕlce -a s ( )
manjšalnica od grlo: opazoval je rjavo rdeče grlce taščice

gŕlen 1 -lna -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na grlo: grlni del žrela / pel je z grlnim ženskim glasom
jezikosl. grlni h h, ki se tvori z rahlo priporo glasilk ; teh. grlni mikrofon mikrofon, ki se pritrdi ob grlo, da spreminja njegove tresljaje pri govorjenju v ustrezne električne napetosti

grlén 2 -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki prihaja iz grla: slišal je nizke grlene krike ; grlen smeh

grléti -ím nedov. ( ẹ́ í )
ekspr. oglašati se z grlenim glasom: golobi, grlice grlijo ; pren. deklice so veselo grlele

gŕlica -e ž ( ŕ )
golobu podobna ptica z rdečimi nogami: grlice grulijo ; drobna grlica ; smeje se kot grlica ; pren., ekspr. v prvih klopeh so sedele same mestne grlice

gŕličji -a -e prid. ( )
nanašajoč se na grlice: grličja pesem / grličje gnezdo

grlína -e ž ( í )
1. viseča koža pod vratom goveda; podgrlina : potrepljal je vola po grlini
2. nar. zarasel kup zemlje: Okoli jablan so grline, kjer lahko sedeš (M. Kranjec)

gŕliti 1 -im nedov. ( )
zastar. objemati : grlila je dete in jokala

grlíti 2 in gŕliti -im nedov. ( ī ŕ )
oglašati se z grulečim glasom: nekje v bližini so veselo grlile prebujajoče se ptice / zastar. grlil ji je o svoji ljubezni prijazno, dvorljivo govoril

gŕlj -a m ( )
nar. grča : gramofon vrešči čez Kristusov trg kakor nabrušena žaga na grlju (D. Lokar)

grlján in grljàn -ána m ( ȃ; ȁ á )
nar. belokranjsko vrat (pri steklenici): zelo ozek grljan

grljánka -e ž ( ȃ )
agr. buča s srčastimi listi in s hruškastimi ali cilindrastimi plodovi: odstraniti mezdro iz posušenih grljank

grljevíca -e ž ( í )
nar. smolnata trska, poleno za razsvetljavo: gospodinja je vtaknila grljevico v čelešnik

gŕlo -a s ( ŕ )
1. zgornji, razširjeni del sapnika, v katerem sta glasilki: grlo jo boli ; v grlu ga je dušilo ; kronično vnetje grla / zapel je s hripavim grlom glasom / ekspr. zapelo je petsto mladih grl mladih ljudi
// sprednji, srednji del vratu: prerezal mu je grlo ; stisniti koga za grlo / ribja kost se mu je zataknila v grlu
2. najožji del predmeta: steklenico je prijel za grlo in pil ; grlo žarnice / škornji so mu bili pretesni v grlu med stopalom in golenico
3. publ., v zvezi ozko grlo kar otežuje, zavira delo: slaba cesta je ozko grlo za tamkajšnji turizem ; obrtniška dela so ozko grlo v gradbeništvu ; novi stroji bodo odpravili ozko grlo v proizvodnji
4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi iz vsega grla, na vse grlo izraža visoko stopnjo glasnosti: zavpil je na vse grlo ; iz vsega grla je zaklical
ekspr. do grla sem že sit tega dela zelo ; ekspr. imeti suho grlo biti žejen ; ekspr. poplakniti grlo kaj popiti ; ekspr. žalost jim je stiskala grlo bili so zelo žalostni, prizadeti ; ekspr. nastaviti komu nož na grlo skušati prisiliti koga k čemu ; ekspr. zdaj mu pa že voda v grlo teče je v hudi časovni stiski zaradi kakega dela ; ekspr. strah ga je grabil, stiskal za grlo zelo se je bal ; ekspr. vse je pognal, spravil po grlu zapravil s pijačo, zapil ; beseda mu je ostala v grlu ni povedal tega, kar je mislil

grlorézec -zca m ( ẹ̑ )
ekspr. morilec , zločinec : bil je vodja grlorezcev

gŕlovka -e ž ( ŕ )
med. davica žrela: pri grlovki se dihalne poti včasih nevarno zožijo

gŕm -a m , mn. tudi grmôvi ( ȓ )
nižja lesnata rastlina, ki se že pri tleh močno razrašča: iz skalne razpoke je pognal grm ; skriti se za grm ; okrasni, parkovni grm ; grm z belimi cveti / brinov, jasminov, leskov grm / pri okopavanju so pazili na krompirjeve grme
to ne raste za vsakim grmom tega ne dobiš povsod ; ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari

grmáča -e ž ( á ) zastar.
1. grm : brinova grmača
2. grmada : plamen grmače

grmáda -e ž ( ā )
1. velik kup lesa, določen za gorenje: iz suhih vej je zložil grmado in jo zažgal / grmade po gorah so naznanjale, da se bliža sovražnik kresovi, stražni ognji
// v srednjem veku smrtna kazen s sežigom na takem kupu: obsojen je bil na grmado / proglašena je bila za čarovnico in sežgali so jo na grmadi
2. velik kup, navadno nametanih, neurejenih stvari: na mizah so ležale grmade blaga / oblaki so se kopičili v grmado
// ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prebral je grmado knjig ; pojedel je celo grmado tort in piškotov

grmádast -a -o prid. ( ā )
podoben grmadi: grmadasti oblaki / ekspr. komaj je spravil svoje grmadasto telo skozi vrata

grmáden -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na grmado: že od daleč se je videl grmadni ogenj / opazoval je grmadne kope oblakov grmadaste / star. na mizo je položil grmaden kup bankovcev velik, ogromen

grmádenje -a s ( ā )
glagolnik od grmaditi: grmadenje skal pod ledenikom / grmadenje gradiva za članek

grmáditi -im nedov. ( ā ȃ )
spravljati v grmado, na kup: hudourniki grmadijo skale v dolini ; na nebu se grmadijo oblaki / v svoji razpravi kar grmadi podatke

grmádnost -i ž ( ȃ )
ekspr. lastnost, značilnost grmadnega: grmadnost oblakov / prestrašil se je grmadnosti nove učne snovi

grmáriti -im nedov. ( á ȃ )
lov. s psom loviti, iskati divjad po grmovju: imajo lepa lovišča za kljunače, vendar nikoli ne grmarijo / pes grmari

gŕmast -a -o prid. ( ȓ )
podoben grmu: grmasta rastlina / ekspr. grmasta brada ; grmaste obrvi

grmênje -a s ( é )
glagolnik od grmeti: sliši se grmenje ; oddaljeno, zamolklo grmenje / grmenje topov
preg. dosti grmenja, malo dežja če je obljub, napovedi preveč, se navadno malokatera izpolni

grméti -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. brezoseb. dajati zelo slišne glasove ob bliskanju: vso noč se je bliskalo in grmelo ; poleti pogosto grmi ; močno, silovito je grmelo
2. dajati grmenju podobne glasove: kolesa so silovito grmela pod podom vagona ; nad mestom grmijo letalski motorji / brezoseb., ekspr. v dvorani je kar grmelo od ploskanja / ekspr. orgle so grmele ; topovi so cel dan grmeli
// ekspr. grmeč se hitro premikati: bombniki so drug za drugim grmeli na sever ; vlak grmi skozi predor / slap grmi čez skale
3. ekspr. razvneto, ogorčeno govoriti: zmeraj kaj najde, da lahko grmi ; grmi proti terorju ; grmi zoper nove uredbe / član opozicije je grmel na vlado / počakajte, je grmel za njimi kričal, vpil
nesreča za nesrečo mu grmi na glavo ga zadeva ; vse grmi na kup se podira, propada

grmìč -íča m ( ȉ í )
manjšalnica od grm: po pobočju so rasli nizki grmiči / ribezov grmič / krompirjevi grmiči
bot. vražji grmič grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; bela omela

grmíčar -ja m ( ȋ )
fižol z nizkim pokončnim steblom, ki se ne ovija; nizki fižol : grmičarja še nismo posadili

grmíčast -a -o prid. ( í )
1. podoben grmiču: grmičasta rastlina ; grmičasta vrtnica
bot. grmičasti jetičnik gorska rastlina z rožnato rdečimi cveti v socvetju, Veronica fruticulosa ; grmičasta šmarna detelja
2. porasel z grmičjem: grmičast breg, svet

grmíčav -a -o prid. ( í )
grmičast : grmičava rast rastline / grmičav svet

grmíček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od grmič: brinov grmiček / grmiček vijolic
bot. zlati grmiček zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti; tavžentroža

grmíčevje -a s ( ī )
majhno, nizko grmovje: tu raste le redka trava in bodičasto grmičevje ; nizko, okrasno grmičevje / skriti se v grmičevju

grmíčje -a s ( ȋ )
majhno, nizko grmovje: ob poti je raslo gosto grmičje ; okrasno, šipkovo grmičje

grmíšče -a s ( í )
svet, porasel z grmovjem: melioracija grmišč in pašnikov

gŕmje -a s ( ȓ )
grmovje : izginil je med drevjem in grmjem ; gosto grmje

grmljáva -e ž ( ȃ )
star. grmenje : nevihta z bliski in grmljavo

grmljávica in gŕmljavica -e ž ( ȃ; ȓ )
1. oddaljeno, komaj slišno grmenje: bliski in grmljavica / grmljavica topov
2. nar. vzhodno grmenje : bobneča grmljavica

grmòt -ôta m ( ȍ ó )
zastar. grmenje : oglasil se je votel grmot / grmot motorjev

grmôven -vna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na grm ali grmovje: grmovna vegetacija
gozd. grmovni sloj sloj, ki obsega vegetacijo do višine grmovja

grmôvje -a s ( ȏ )
več grmov, grmi: strmino je poraslo grmovje ; skril se je v grmovje ; gosto, nizko grmovje ; leskovo grmovje ; zasadili so okrasno grmovje / hodili smo zdaj po planem, zdaj po grmovju po svetu, poraslem z grmovjem

gŕmovka -e ž ( ȓ )
zool. velika južnoameriška strupena kača, Lachesis:

grmôvnat -a -o prid. ( ȏ )
porasel z grmovjem: grmovnat svet

grmôvnica -e ž ( ȏ )
vrtn. lesnata rastlina, ki raste v obliki grma: obrezovanje grmovnic

grmôvščica -e ž ( ȏ )
zool. ptica z žvepleno rumenim grlom, ki gnezdi na tleh, Phylloscopus sibilatrix:

grmúša -e ž ( ú )
zool. manjša ptica selivka z žvepleno rumenim trebuhom; vrtnik 1 : grmuše in golobi

grmúšelj -šlja m ( ú )
star. grmiček , šop : košat grmušelj / krompirjev grmušelj

gròb 1 grôba m , mest. ed. grôbu in gróbu; mn. grobôvi tudi grôbi, mest. mn. stil. grobéh ( ȍ ó )
prostor v zemlji za pokop mrliča: pokopati, položiti koga v grob ; spustiti krsto v grob / pesn. črni, hladni grob ; molči kot grob ; bilo je tiho kakor v grobu / skupen grob / kopati grob / ekspr. le malo ljudi ga je spremilo do groba šlo za pogrebom ; govoril je ob odprtem grobu
// pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan: vsak dan je nosila rože na njegov grob ; oskrbovani, zapuščeni grobovi ; njihov grob je čisto zarasel ; grobovi talcev / grob neznanega junaka
// ekspr. konec življenja, smrt: tako slab še nisem, da bi na grob mislil ; vznes. bil ji je zvest do groba ; prerani, prezgodnji grob / od zibelke do groba od rojstva do smrti ; pren. revščina je grob ljubezni
ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje ; ekspr. sin ga bo še v grob spravil povzročil njegovo smrt ; vznes. skrivnost je nesel s seboj v grob nikomur je ni povedal ; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl ; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil ; ekspr. ta človek je pobeljen grob se kaže boljšega, kot je
arheol. žarni grob z žaro s pepelom mrliča ; rel. božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike

grób 2 -a -o stil. prid. ( ọ̑ ọ̄ )
1. ki ni dokončno izdelan, obdelan: groba keramika ; obleka iz grobe volne ; grobo platno / zaviti v grob papir ki nima gladke površine / pulover z grobim vzorcem ki daje videz neizdelanosti / cesto so posuli z grobim peskom debelim
2. ki v odnosu do ljudi na žaljiv način kaže svoje negativne lastnosti: grob človek ; zelo grob je do staršev / spet je bil grob z njo / grob dovtip ; ima precej grobe navade
3. narejen, sestavljen po približni oceni: grobi predračuni ; groba delitev prebivalcev na poljedelce in delavce v industriji / o njem si je že ustvaril grobo sliko / po grobih ocenah zaostaja produktivnost za več odstotkov / problem so prikazali le v grobih obrisih
4. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: to je groba kršitev sporazuma ; naredil je grobo napako
grad. grobi omet omet iz debelejšega peska ; les. groba obdelava lesa začetna faza obdelave ; petr. grobo zrno zrno z večjim premerom ; strojn. groba pila pila, ki pusti površino hrapavo, raskavo

gróbanica -e ž ( ọ̑ )
agr. veja, mladika (matične) rastline, ki, pokrita z zemljo, požene korenine: grobanice dobro uspevajo

gróbanje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od grobati: grobanje trt / grobanje krompirja

grobár -ja m ( á )
1. kdor koplje grobove: opravljal je službo grobarja ; pren., knjiž. sam je bil grobar svoje časti
2. zool., v zvezi navadni grobar hrošč, ki leže jajčeca v mrtvo žival in jo potem zakoplje, Necrophorus vespillo:

grobárka -e ž ( á )
ženska, ki koplje grobove: grobarka na mestnem pokopališču / pren. grobarka podjetja

grobárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na grobarje: grobarski poklic / ob pogrebu so plačali še grobarsko pristojbino

grobárstvo -a s ( ȃ )
opravljanje grobarskega poklica: prevzel je grobarstvo v bližnjem mestu

gróbati -am nedov. ( ọ̑ )
1. agr. razmnoževati z grobanicami: grobati ribez, trte
2. nar. koroško osipavati , ogrebati : grobati krompir

grôbček -čka m ( ō )
ekspr. grobek : zeleni grobček

grôbek -bka m ( ō )
nav. ekspr. manjšalnica od grob: otroški grobki ; zeleni grobek
rel. majhna vdolbina z relikvijami sredi oltarja

gróbeljnik -a [ grobəljnik ] m ( ọ̑ )
bot. nizka rastlina z rumenimi cveti, Alyssum:

grôben -bna -o prid. ( ō )
1. nanašajoč se na grob: grobna jama, plošča ; zastar. grobni kamen nagrobni kamen
arheol. grobna skrinja kamnit zaboj za shranjevanje pepela mrličev
2. ekspr. tak kot v grobu: ulice so bile pogreznjene v groben molk ; grobna tema ; v sobi je zavladala grobna tišina
// zamolkel , votel : spregovoril je z grobnim glasom

grobiján -a m ( ȃ )
ekspr. grob človek: ta človek nima nobene srčne kulture, grobijan je ; po videzu bi ga lahko imel za grobijana, če ga ne bi poznal

grobijánski -a -o prid. ( ȃ )
ekspr. grob 2 : fant je zelo grobijanski

grobijánstvo -a s ( ȃ )
ekspr. lastnost, značilnost grobega človeka: zgražal se je nad njegovim grobijanstvom

grobíšče -a s ( í )
1. več grobov na enem prostoru: najti, odkriti grobišče ; ilirsko grobišče / v oazi je grobišče maroških vojakov
arheol. žarno grobišče z žarnimi grobovi
2. zastar. pokopališče : na grobišče ga je spremila le peščica ljudi / sam si je izbral grobišče prostor za grob

gróblja -e ž ( ọ̑ )
1. kup nametanega kamenja: pobiral je kamenje na njivi in ga nosil na grobljo ; s plevelom porasle groblje
// star. podrtija , razvalina : njegova domačija je pusta groblja ; stolp je samo še črna groblja
2. geogr. nasutina ledenika: vzdolž ledenika se vlečejo groblje / čelna, stranska groblja

gróbljast -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na grobljo: tam je svet razdrapan in grobljast / hodila sta po strmem, grobljastem plazu

gróblje -a s ( ọ̑ )
1. več grobelj: med grobljem so rasle koprive / od hiše je ostalo le še kamnito groblje
2. zastar. pokopališče : nihče v vasi ni več pomnil, kdaj so zadnjega pokopali na tisto groblje / staroslovensko groblje grobišče

gróbnica -e ž ( ọ̑ )
zidan, obzidan prostor za pokopavanje mrličev: pokopali so ga v grobnico ; kraljeva, rodbinska grobnica / grobnica narodnih herojev

grobnína -e ž ( ī )
pristojbina za prostor na pokopališču:

gróbniški -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od grobnica:

grobokòp -ópa m ( ȍ ọ́ )
star. grobar : grobokop je imel tisti dan veliko dela / sebičnost je grobokop naših skupnih koristi

groboskrúnstvo -a s ( ȗ )
oskrumba, onečaščenje groba: bil je obtožen požiga in groboskrunstva

grobóst tudi gróbost -i ž ( ọ̑; ọ̄ )
lastnost, značilnost grobega: njegova grobost jo je bolela / vseh grobosti ni mogel kar tako pozabiti grobih dejanj, besed / kljub grobosti so zbrani podatki zelo koristni

grobôvje -a s ( ȏ )
star. več grobov, grobovi: ob pogledu na grobovje so se mu vzbudile otožne misli

grobozŕnat -a -o prid. ( ȓ )
ki ima groba, debela zrna: grobozrnat pesek / grobozrnat marmor

gród 1 -a m ( ọ̑ )
grot : stresti pšenico v grod

gród 2 -a m ( ọ̑ )
teh. ogrodje, zlasti pri vozilu: pregledati stanje vozovnega groda

gród 3 -i ž ( ọ̑ )
zastar. prsi , oprsje : junakova grod se je pod udarcem stresla

gródelj -dlja m ( ọ́ )
metal. železo, ki pride iz plavža: po vpihavanju kisika se grodelj spremeni v jeklo / beli z belo , sivi grodelj s sivo prelomno ploskvijo

gródnica -e ž ( ọ̑ )
1. anat. kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica : ploščata grodnica
2. navt. pokončni, podaljšani del gredlja na premcu ali krmi: prednja in zadnja grodnica

gródničen -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na grodnico: grodnične mišice
zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam

gròf grôfa m , im. mn. grôfi in grôfje ( ȍ ó )
plemič, za stopnjo nižji od kneza: postal je grof ; bogat grof ; živel je kot grof bahaško, imenitno / celjski grofje
zgod. mejni grof ki je imel v lasti obmejno pokrajino

grofíca -e ž ( í )
1. plemkinja, za stopnjo nižja od kneginje: bogata grofica ; drži se kot grofica bahaško, imenitno
2. grofova žena: grof in grofica

grofìč -íča m ( ȉ í )
1. grofov sin: pisal je materi mladega grofiča
2. iron. grof : kaj pa bodo takile grofiči

grofíčna -e ž ( ȋ )
grofova hči: grofinja je natančna, grofična pa še bolj

grofíja -e ž ( ȋ )
1. v fevdalizmu grofova posest: za nagrado je dobil grofijo
2. v nekaterih državah večja upravna enota:

grôfinja tudi grofínja -e ž ( ó; í )
grofova žena; grofica : grofinja je sprejela goste v salonu ; oblečena je bila kakor kaka grofinja zelo bogato, imenitno

grôfov -a -o stil. grôfov -ôva -o prid. ( ó; ó ó )
nanašajoč se na grofa: bil je grofov hlapec ; grofova hči ; grofova posest je bila obsežna ; sam.: najemniki so životarili na grofovem na grofovi posesti

grofovína -e ž ( í )
star. grofija : celjska grofovina

grofôvski -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na grofe: na pisma je pritisnil svoj grofovski pečat / bili so najemniki na grofovski posesti / podelili so mu grofovski naslov ; biti grofovskega rodu / ekspr. hčeri je dal naravnost grofovsko doto zelo bogato, veliko

grofôvstvo -a s ( ō )
grofovski naslov: preveč se je šopiril s svojim grofovstvom ; žovneški plemiči so dosegli celjsko grofovstvo

gróg -a m ( ọ̑ )
vroča pijača iz alkohola, vode in sladkorja: piti grog ; jajčni, vinski grog

groggy -- [ grógi ] prid. ( ọ̑ )
šport., v povedni rabi omotičen, oslabljen od udarcev (pri boksu): oba boksarja sta bila groggy

gròh grôha m ( ȍ ó )
petr. kamnina, ki jo sestavljajo vulkanski pepel, drobci kristalov in magmatskih kamnin; tuf 1 : bazaltni groh

grôhast -a -o prid. ( ó )
petr. nanašajoč se na groh; tufski : grohasta kamnina

grohòt -ôta m ( ȍ ó )
zastar. krohot : od vseh strani se je razlegel grohot ; divji grohot

grohotánje -a s ( ȃ )
zastar. krohotanje : slišalo se je grohotanje moških in hihitanje žensk

grohotáti se -ám se in -óčem se nedov. ( á ȃ, ọ́ )
zastar. krohotati se: rad se grohota njegovim šalam ; grohotali so se na vsa usta ; grohotal se je, da je kar odmevalo

grôjer -ja m ( ó )
gastr. trdi sir v obliki hlebca z manjšimi luknjami v testu: izdelovati grojer

grólika -e ž ( ọ́ )
nar. vzhodno jagoda (na rožnem vencu): Spal sem v mali hiški, pri materi, in zaslišal, kako so potegnili molek in kako so začele grolike koščeno pošklepetavati (I. Potrč)

gròm grôma m ( ȍ ó )
zelo slišen glas ob blisku: grom se razlega ; v daljavi je pobliskavalo, gromov pa ni bilo slišati ; bobneč, votel grom / kot vzklik da bi te grom ; grom in strela, spet je tu
// ekspr. temu podoben glas: grom topov / bojni grom

gromáda -e ž ( ā )
zastar. grmada : zažigati gromade

gromáden -dna -o prid. ( ȃ )
zastar. velik , ogromen : konj je bil vprežen v gromaden voz

gromáditi -im nedov. ( á ȃ )
zastar. grmaditi : gromaditi bogastvo

grômek -mka -o prid. ( ó )
ekspr. glasen , hrupen : gromek glas, smeh ; pozdravili so ga z gromkim vzklikanjem
// knjiž. zelo velik, ogromen: po gromkem uspehu je bil pozabljen

grométi -ím nedov. ( ẹ́ í )
zastar. grmeti : brezoseb. zunaj gromi in treska / ves dan so gromeli topovi

gromoglásen -sna -o prid. ( ā )
knjiž. gromovit , gromek : slišal se je gromoglasen krohot

gromonôsen -sna -o prid. ( ó ō )
zastar. ki prinaša grom: na nebu je polno gromonosnih oblakov

gromòt -ôta m ( ȍ ó )
zastar. grmenje : slišal se je zamolkel gromot / gromot topov

gromôten -tna -o prid. ( ó )
zastar. gromovit , gromek : gromoten smeh

gromôven -vna -o prid. ( ō )
knjiž. gromovit , gromek : gromoven glas

gromovít -a -o prid. ( ȋ )
1. ekspr. zelo glasen, hrupen: zavpil je z gromovitim glasom ; gromovito ploskanje / ni bilo velikih, gromovitih besed navdušenih, vznesenih
2. zastar. poln grmenja: poletje je bilo viharno in gromovito

gromôvnica -e ž ( ȏ )
ekspr. ženska, ki zelo glasno, navdušeno govori, se zavzema za kaj: ni bilo večje gromovnice, kot je bila ona

gromôvnik -a m ( ȏ )
1. ekspr. kdor zelo glasno, navdušeno govori, se zavzema za kaj: bil je eden izmed glavnih gromovnikov v parlamentu ; politični gromovnik / gromovnik svobode glasnik, oznanjevalec
2. knjiž. naslov za boga Jupitra ali Zeusa: veliki gromovnik / kot pristavek k imenu tega boga gromovnik Jupiter

gromôvniški -a -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na gromovnike: gromovniški govornik / izdal je gromovniški letak

gromozánski -a -o prid. ( ȃ ) ekspr.
1. zelo velik, ogromen: na cesti je stal gromozanski avtomobil ; vihtel je gromozansko sekiro / ponujali so mu gromozansko vsoto denarja / gromozanska pošast grozna, strašna
2. močen , silovit : slišalo se je gromozansko razbijanje po vratih

grómski in grômski -a -o prid. ( ọ̑; ō )
ekspr. zelo glasen, hrupen: zaklical je z gromskim glasom ; gromski smeh / kot vzklik gromska strela, kje si pa to dobil

groom gl. grum

grós 1 -a m ( ọ̑ )
trg. skupina 144 istovrstnih kosov: dobili so več grosov gumbov iz biserne matice

gros 2 -a [ gró -ja ] m ( ọ̑ )
knjiž., z rodilnikom večji del, jedro: gros stranke tvorijo delavci

gros 3 -a [ gró -ja ] m ( ọ̑ )
tekst. težka tkanina iz naravne svile v platneni vezavi:

grosgrain -a [ grogrên ] m ( ȇ )
tekst. težka svilena tkanina, tkana kot rips ali platno: trakovi iz grosgraina

grosíst -a m ( ȋ )
trgovec ali trgovsko podjetje, ki kupuje in preprodaja blago v velikih količinah: detajlisti in grosisti

grosístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na kupovanje in preprodajanje blaga v velikih količinah: grosistična trgovina ; grosistično podjetje / material so dobili po najnižjih grosističnih cenah

grosulár -ja m ( ā )
poldrag kamen zelenkaste, medeno rumene ali rdečkasto rjave barve: grosular ji ne ugaja
min. kubični kalcijev aluminijev silikat

gròš grôša in gróša m ( ȍ ó, ọ́ )
1. nekdaj avstrijski novec, navadno za pet krajcarjev: dobiti groš ; plačali so dva groša ; nov, svetel groš ; podobni sta si kot groš grošu
// ekspr. denar sploh: oni niso brez groša ; rada je zaslužila še kak groš
ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič ; ekspr. judeževi groši denar, pridobljen z izdajo, lažjo ; star. vse skupaj je pet krav za en groš neverjetno, nesmiselno ; ekspr. nima pameti niti za (en) groš zelo malo, nič
2. poljski kovanec v vrednosti ene stotinke zlota: znamka stane en zlot in deset grošev
// do 2002 avstrijski kovanec v vrednosti ene stotinke šilinga: za zvezek je dal tri šilinge in petdeset grošev

grôšek in gróšek -ška m ( ō; ọ̑ )
nav. ekspr. manjšalnica od groš: čisto nov, svetel grošek sem dobil / težko je prišel do tistih groškov

grót -a m ( ọ̑ )
lijaku podobna priprava, v katero se kaj stresa, zlasti pri preprostejšem mlinu: nasuti zrnje v grot ; grot pri sejalnici

grotésk -a m ( ẹ̑ )
tisk. tip tiskarskih črk, za katerega so značilne enako debele poteze: staviti v grotesku

grotéska -e ž ( ẹ̑ )
lit. delo, ki na grozljivo-smešen način prikazuje resničnost, življenje: igrali so grotesko ; politična groteska / zgodba je tipična groteska
// grozljivo-smešno prikazovanje resničnosti, življenja: opaziti je pisateljevo nagnjenje h groteski in bizarnosti / to je dežela protislovij in grotesk
glasb. skladba grotesknega značaja ; kor. ples s pretiranimi gibi in držami ; um. ornament, v katerem so med tanke rastlinske vitice vpletene figure

grotésken 1 -kna -o prid. , grotésknejši ( ẹ̑ )
ki zaradi neskladnosti z okoljem deluje grozljivo-smešno: njegovim očem se je nudil grotesken prizor ; groteskna slika / groteskni gibi lutk / groteskni humor tragedije
// ekspr. nenavaden , čuden : ladja z grotesknimi jadri

grotésken 2 -kna -o prid. ( ẹ̑ )
tisk., v zvezi groteskne črke tiskarske črke, ki imajo enako debele poteze:

grotésknost -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. lastnost, značilnost grotesknega: presenečala je grotesknost njegovih domislekov / v romanu se grotesknost prepleta s patosom

grôza -e ž ( ó )
1. velik strah, združen z odporom do česa: groza ga je obšla ; prevzela ga je taka groza, da je trepetal po vsem telesu ; ta Goyeva slika mu vzbuja grozo ; ekspr. kar drevenel je od groze ; tresti se od groze, v grozi ; ekspr. črna groza / gledala ga je z grozo v očeh / v povedni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: groza ga je njegovih odredb zelo se jih boji ; groza ga je pred bolečinami
// knjiž. grozotnost , pretresljivost : groza smrti
2. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: groza je, če ti gre vse narobe ; groza je bilo pospravljati za vami ; bil je tak, da ga je bilo groza pogledati
ekspr. laže, da je groza zelo
3. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža zelo veliko količino: zbralo se je groza ljudi
4. v medmetni rabi izraža
a) strah, močno vznemirjenje: groza, padel bo ; o groza, saj ne moremo preprečiti
b) zgražanje, ogorčenje: groza, kakšno neumnost je zinil

grozánski -a -o prid. ( ȃ ) ekspr.
1. zelo velik, ogromen: ima grozansko glavo / čuti grozansko lakoto zelo hudo / oblak je velik in grozanski grozen, strašen
2. močen , silovit : nastal je grozanski trušč

grozávost -i ž ( á )
med. razpoloženje človeka, ki čuti velik strah pred čim: bolnika se je polastila grozavost pred množico

gròzd grôzda tudi grózd -a m ( ȍ ó; ọ̑ )
podolgovat, iz jagod sestavljen sad vinske trte: utrgal je velik grozd ; na trti so viseli zreli grozdi
// temu podoben sad ali cvet: dišeči grozdi akacij ; grozdi ribeza ; pren. iz tramvaja je visel grozd ljudi
bot. podolgovato socvetje s cveti, katerih peclji rastejo iz različnih točk glavne osi

grôzdast tudi grózdast -a -o prid. ( ó; ọ̑ )
podoben grozdu: z akacij visijo grozdasti cveti ; grozdasta oblika
bot. grozdasti lučnik rastlina s svetlo rumenimi cveti v podaljšanih grozdih, Verbascum blattaria ; grozdasto socvetje podolgovato socvetje s cveti, katerih peclji rastejo iz različnih točk glavne osi

grôzdek tudi grózdek -dka m ( ō; ọ̑ )
manjšalnica od grozd: iskala je pozabljene grozdke v vinogradu / ribezovi grozdki
vrtn. rastlina z modrimi cveti v pokončnih grozdih, Muscari

grôzden in grózden -dna -o prid. ( ó; ọ̑ )
nanašajoč se na grozd ali grozdje: grozdni sok ; počasi je zobal grozdne jagode / grozdni mlin mlin za mečkanje grozdja
bot. siva grozdna plesen glivica, ki povzroča bolezen dozorevajočih jagod vinske trte, Sclerotinia fuckeliana ; kem. grozdni sladkor monosaharid, ki je kemično vezan v trsnem sladkorju, škrobu in celulozi; glukoza

grozdìč -íča m ( ȉ í )
manjšalnica od grozd: na obolelem trsu je bilo le malo grozdičev

grozdíčast -a -o prid. ( í )
podoben grozdiču: grozdičasta razvrstitev celic

grozdíčje -a s ( ȋ )
1. ribez : gojiti grozdičje ; odkup grozdičja / belo, črno, rdeče grozdičje
2. grozdje : stala je ob trti in zobala grozdičje

grózdje -a s ( ọ́ )
več grozdov, grozdi: grozdje zori ; mastiti, stiskati, trgati grozdje ; suho grozdje / belo, črno grozdje ; namizno grozdje
zool. morsko grozdje vijoličasta jajčeca navadne sipe, obešena na morske rastline

grózdjiče -a s ( ọ́ ) zastar.
1. ribez : rdeče grozdjiče že cvete
2. grozdje : v vinogradu sem bral grozdjiče

grozdjíčev in grózdjičev -a -o prid. ( í; ọ́ )
zastar. ribezov : grozdjičev liker

grozdjíčevec -vca m ( í )
star. ribezovo vino: na mizi je stala steklenica črnega grozdjičevca

grózdnat -a -o in grozdnàt -áta -o prid. ( ọ̑; ȁ ā )
ki ima grozde: grozdnat trs

grôzen -zna -o prid. , grôznejši ( ȏ )
1. ki ima veliko grozo vzbujajočih lastnosti: videl je grozne prikazni ; grozna zver / grozen zločin / grozne besede ; grozna kletev / ekspr. pravljica ne sme biti preveč grozna
// ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: grozna bolezen ; čaka ga grozna kazen ; grozna novica / to so bili grozni časi
2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to je grozen človek ; tvoji prijatelji so res grozni / ima grozen značaj / grozno čenčanje, vedenje / otroci so bili med vožnjo grozni zelo nemirni, nagajivi
3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: bil je v groznem strahu zanjo ; vozi z grozno hitrostjo ; godi se mu grozna krivica ; dela grozne napake / grozna globina, tema / grozen dež, veter
4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: imeli smo grozno hrano ; cesta je bila grozna / piše grozen jezik / tu notri je grozen zrak zelo zatohel, nečist ; imamo grozno vreme zelo neugodno
5. pog., ekspr. zelo grd, neprikupen: ima grozne čevlje ; grozna barva ; v tej obleki je grozna
6. nar. gorenjsko lep 2 , čeden : bila je grozno dekle

grozênje -a s ( é )
glagolnik od groziti: njegovega grozenja se ni bal

grôzepôln -a -o [ grozepou̯n ] prid. ( ó-ȏ ó-ó )
star. poln groze, grozljiv: vzbujal je grozepolno spoštovanje / slišali so se grozepolni bojni kriki

grôzica -e ž ( ó )
ekspr. groza : prevzela ga je grozica / grozica ga je spreletavala po hrbtu

grozílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki grozi: grozilne besede / pisal je anonimna grozilna pisma

grozíti -ím nedov. ( ī í )
1. obljubljati, napovedovati komu kaj neprijetnega, hudega: rad grozi, ne naredi pa nič ; vedno mu je grozil, da ga bo kaznoval ; grozijo mu z dražbo ; zastar. grozil se je, da nas bo tožil / hiša grozi, da se bo zrušila
// zastrašujoče zamahovati s čim: že od daleč jim je grozil s palico, s pestjo
2. biti na tem, da nastopi: grozi epidemija kuge ; grozi mu nevarnost ; grozilo ji je, da se zaduši
3. nav. 3. os., knjiž. vzbujati, povzročati grozo, srh: vse to, kar se je dogodilo, me je grozilo ; samota jo grozi ; zastar. še danes se mi grozi, če se spomnim nazaj

grozljív -a -o prid. ( ī í )
ki vzbuja grozo: zagledala sta grozljiv prizor ; povsod je vladala grozljiva tišina ; to so naravnost grozljive vesti / ekspr. bil je žrtev grozljivega nerazumevanja

grozljívka -e ž ( ȋ )
umetniško delo z grozljivo vsebino, zlasti film: predvajajo napeto grozljivko
// ekspr. kar je zelo neprijetno, težavno, neustrezno: sanjska dirka se je hitro spremenila v grozljivko ; doživljati pravo grozljivko

grozljívost -i ž ( í )
značilnost grozljivega: v takih okoliščinah je celo smrt izgubljala svojo grozljivost ; grozljivost prizora / nekakšna grozljivost se ga je polaščala, ko je vstopil

gróznica tudi grozníca -e ž ( ọ̑; í )
1. star. vročica , mrzlica : ima groznico ; tresel se je v groznici ; hodili so kakor v groznici
2. velika živčna napetost, vznemirjenje: ko je zaslišal streljanje, se ga je polotila groznica / stresala jo je neka sladka groznica drhtavica

grozničàv -áva -o prid. ( ȁ á )
1. nanašajoč se na groznico: po hrbtu je čutil grozničav mraz / grozničava drhtavica / ekspr. delo so opravljali z grozničavo naglico
2. grozljiv : slišal je grozničav krik ; nima rada grozničavih pravljic

grozničávost -i ž ( á )
stanje velike živčne napetosti, vznemirjenja: polagoma se je otresel grozničavosti / grozničavost misli

grózničen tudi grozníčen -čna -o prid. ( ọ̑; ȋ )
star. mrzličen : delali so z groznično naglico

grôznost -i ž ( ȏ )
značilnost groznega: groznost prikazni / razumel je vso groznost svojega ravnanja

grozodêjstvo -a s ( ȇ )
knjiž. grozno dejanje, zločin: njegovo grozodejstvo je bilo kmalu odkrito ; ekspr. z ujetniki so počenjali prava grozodejstva

grozôta -e ž ( ó )
1. nav. mn. kar povzroča grozo, hudo trpljenje: junaško je pretrpel vse grozote ; vojne grozote ; grozote okupacije / ekspr., v povedni rabi kaj ni grozota, da so mu vse poti zaprte
2. značilnost groznega, hudega: opisal je grozoto prestanih muk
3. groza : čutil je grozoto pred neznanim
4. v medmetni rabi izraža zgražanje, ogorčenje: grozota, kakšna je današnja mladina

grozôten -tna -o prid. ( ó )
grozen : grozoten prizor ; godile so se grozotne stvari / povratek čez snežišče je bil grozoten ; grozotno mučenje / zbežal je v grozotnem diru ; popil je grozotno množino kave ; gre za grozotne razdalje / sledil je grozoten molk poln groze

grozôtnost -i ž ( ó )
značilnost grozotnega: grozotnost starih prerokovanj / posledice so se pokazale v vsej svoji grozotnosti / okusil je grozotnosti življenja

grozovít -a -o prid. , grozovítejši ( ȋ )
grozen : zgodila se je grozovita nesreča ; grozovito klanje / pripovedovala je grozovite zgodbe / vrgel ga je z grozovito močjo / pripovedoval je, kako grozovite so levinje, ko branijo mladiče nevarne, bojevite

grozovíten -tna -o prid. ( ȋ )
zastar. grozen : grozovitne pošasti se je zbal / prizadejali so mu grozovitno krivico

grozovítež -a m ( ȋ )
ekspr. grozen človek: stari grozovitež se je končno izselil / ko je dobil oblast, je postal grozovitež

grozovítnež -a m ( ȋ )
zastar. grozen človek: pusti ga, grozovitneža

grozovítost -i ž ( ȋ )
ekspr. grozno, strašno dejanje ali ravnanje: ljudje so trpeli zaradi grozovitosti, ki so jih počenjali zavojevalci / pisal je o grozovitosti vojne

grozovláda -e ž ( ȃ )
zastar. teror , strahovlada : bilo je konec grozovlade in nasilja

grôžnja -e ž ( ó )
obljuba, napoved komu česa neprijetnega, hudega: ustrašiti se grožnje ; izpolniti grožnjo ; ostalo je samo pri grožnji ; v njegovih besedah je bilo čutiti prikrito grožnjo / publ. politika zastraševanja in groženj

gŕščina -e ž ( ȓ )
grški jezik: uči se grščino / obvladal je latinščino in grščino staro grščino

gŕški -a -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na (stare) Grke ali Grčijo: grški jezik ; grški narod ; stara grška kultura ; grško-rimska civilizacija / ima grški nos nos v isti črti s čelom ; lasje so ji bili zaviti v grški vozel v visoko, vozlu podobno pričesko
bot. grško seno kulturna ali divja rastlina z rumenimi cveti, Trigonella foenum-graecum ; rel. grški križ križ, ki ima vse krake enake ; grška cerkev pravoslavna cerkev Grkov ; vrtn. grška jelka parkovno iglasto drevo z vodoravnimi vejami, Abies cephalonica

gŕškokatóliški -a -o ( ȓ-ọ̑ )
pridevnik od grkokatolik: grškokatoliški duhovnik

gŕštvo -a s ( ȓ )
miselnost, kultura starih Grkov: vpliv grštva

grtánčen -čna -o ( á )
pridevnik od grtanec: grtančna kost

grtánec -nca m ( á )
nar. goltanec : Soba se je napolnila s tleskanjem dlesni in goltanjem grtancev (Prežihov)

grúča -e ž ( ú )
1. navadno s prilastkom neurejena, strnjena skupina: na dvorišču se zbirajo gruče vojakov ; gosta gruča ljudi, otrok, ovc, drevja / ljudje so stali v gručah po cestah
2. gruda : tolči gruče na njivi
čeb. zimska gruča v katero se stisnejo čebele pozimi zaradi ogrevanja ; petr. gruča skupina kristalov

grúčast -a -o prid. ( ú )
podoben gruči: na nebu so bili gručasti oblaki / gručast kruh
geogr. gručasta vas vas, pri kateri so hiše na kupu in razporejene brez reda

grúčav -a -o prid. ( ú )
gručast : gručava snov

grúčema prisl. ( ū )
zastar. v gručah, skupinah: ljudje stojijo gručema

grúčica -e ž ( ú )
nav. ekspr. manjšalnica od gruča: gručica prijateljev / gručice prsti

grúčiti se -im se nedov. ( ú ȗ )
ekspr. zbirati se, kopičiti se: na nebu so se gručili temni oblaki ; okrog njega se radi gručijo otroci

grúda -e ž ( ú )
1. kos sprijete prsti: na njivi razbijajo, tolčejo grude ; trda, velika, zdrobljena gruda
// s prilastkom neoblikovan kos sprijete snovi: gruda suhega blata ; črne grude premoga ; sladkor v grudah / gruda masla kepa
2. star. zemlja , prst 2 : rahljati grudo / pesn. revna gruda mu je le malo dajala
knjiž., ekspr. že nekaj časa je pod grudo je mrtev ; vznes. domača ali rodna gruda domači kraj, domovina
agr. gruda sprijeta snov v usirjenem mleku ; alp. snežna gruda nestisnjena kepa snega ; geol. gruda po prelomih razlomljen del zemeljske skorje ; vrtn. koreninska gruda korenine sadike s prstjo, ki se jih drži

grúdast -a -o prid. ( ú )
poln grud: grudasta pot ; žene so bile sklonjene nad grudasto zemljo / grudast sladkor ki je v grudah
geogr. grudasto gorovje gorovje, ki je glede na prvotno obliko zelo preoblikovano in po notranjih premikih razkosano na posamezne grude

grudàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
star. grudast : grudata zemlja

grúdav -a -o prid. ( ú )
grudast : grudava zemlja / pot je bila strma in grudava

grúden -dna m ( ú )
star. december : bilo je drugega grudna / (meseca) grudna je mraz

grúdi -i ž mn. ( ȗ )
1. knjiž. (ženske) prsi: grudi so se ji hitro dvigale ; razgaljene grudi ; pren. zemlja jih je priklenila na svoje grudi
2. ed., zastar. prsi, oprsje sploh: mož je sklonil glavo na grud

grúdica -e ž ( ú )
manjšalnica od gruda: grudica blata ; grudica zemlje / grudica snega / mešati moramo tako dolgo, da je moka čisto brez grudic

grúdičast -a -o prid. ( ú )
poln grudic: grudičasta prst / grudičast sladoled

grúditi -im nedov. ( ú ȗ )
star. gristi , glodati : gruditi prepečenec, skorjo kruha
ekspr. začela ga je gruditi lakota postal je lačen ; star. vest ga grudi ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde

grúdje -a s ( ȗ )
nar. vzhodno več grud, grude: otroci so tolkli grudje

grúdnat -a -o prid. ( ȗ )
star. grudast : grudnata zemlja

grugrú medm. ( ȗ )
posnema glas goloba, grlice: grugru, grugru, se oglaša golob

grúh -a m ( ȗ )
nar. zahodno grušč : z gruhom nasuta pot

grúj -a m ( ȗ )
zool. jegulji podobna velika roparska morska riba, Conger conger: ogromen gruj / pečen gruj ; meso grujev

grúliti -im nedov. , grulíla tudi grúlila ( ú )
1. oglašati se z glasom grugru: v parku so grulile grlice ; ruševec je grulil in pihal
// ekspr. dajati gruljenju podobne glasove: v kotu je čepel otrok in grulil
2. ekspr. prijazno, dvorljivo govoriti: ves čas ji je nekaj grulil

grúljenje -a s ( ú )
glagolnik od gruliti: gruljenje domačih golobov / ugaja ji njegovo nežno gruljenje

grúm tudi groom -a [ grúm ] m ( ȗ )
v angleškem okolju, nekdaj služabnik, ki skrbi za konja in spremlja gospodarja pri jahanju: pred teraso sta poskakala s konj jezdec in njegov grum

grundírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
teh. nanašati osnovno barvo, podbarvati: grundirati s kredo

grùnt grúnta m ( ȕ ú )
večje kmečko posestvo: kupiti, prodati grunt ; grunt in bajta / priženil se je na grunt ; je doma z grunta / cel grunt nekdaj posestvo, ki obsega približno 15–20 ha
// pog. posestvo , kmetija : imajo velik grunt
prevzeti grunt postati njegov gospodar

grúntar -ja m ( ȗ )
lastnik grunta, velik kmet: bajtarji in gruntarji ; bil je sin premožnega gruntarja

grúntarica -e ž ( ȗ )
lastnica grunta ali gruntarjeva žena: spredaj so sedele gruntarice v svilenih rutah

grúntarski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na gruntarje: bil je gruntarski sin / odbijala ga je gruntarska ošabnost ; sam.: kočar, pa je dobil gruntarsko

grúntarstvo -a s ( ȗ )
družbeni sloj gruntarjev: problem gruntarstva na Slovenskem
// miselnost gruntarjev: nikoli se ni znebil gruntarstva

grúntati -am nedov. ( ú )
pog. premišljevati , razglabljati : kar naprej kaj grunta in tuhta ; grunta o problemu / dolgo je gruntal, kako bi ga pridobil

grúntec -tca m ( ȗ )
nav. ekspr. manjšalnica od grunt: pridno je obdeloval svoj gruntec

grúnten -tna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na grunt: plačevati gruntni davek / vpisati v gruntne bukve v zemljiško knjigo

grúntič -a m ( ȗ )
nav. ekspr. manjšalnica od grunt: zaradi davkov je bil prodan marsikateri grunt in gruntič / imel je kočo in košček gruntiča

grúpa -e ž ( ú )
1. navadno s prilastkom več ljudi, ki jih kaj povezuje, druži; skupina : udeleženci so se razdelili v interesne grupe ; jurišna grupa ; koalicija več političnih grup ; nastop folklorne grupe / v delovni grupi je pet učencev
// več ljudi, stvari, ki so v določenem času skupaj: bliža se grupa turistov
2. kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: njegova prozna dela razdelimo v tri grupe / slavistika se je odcepila od indoevropeistike kot samostojna grupa
mat. grupa množica elementov, med katerimi obstaja ena računska operacija ; voj. grupa odredov med narodnoosvobodilnim bojem vojaška formacija z bataljoni in odredi, vezana na določeno ozemlje

grupácija -e ž ( á ) publ.
1. navadno s prilastkom več strank, držav, skupin, ki so povezane s podobnimi interesi: pripadniki raznih družbenih grupacij ; ekonomske, politične grupacije / najbolj živahne umetniške grupacije v deželi skupine
// razvrstitev , razporeditev : parkovna grupacija dreves
2. grupiranje : grupacija političnih sil je bila s tem končana ; različne okoliščine so vplivale na grupacijo južnoslovanskih plemen

grupáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na grupaštvo: frakcionaški in grupaški elementi v stranki / grupaški interesi

grupáštvo -a s ( ȃ )
slabš. pojavljanje, obstajanje grupacij: boriti se proti grupaštvu v organizaciji

grúpen -pna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na grupo; skupinski : grupni interesi ; grupno vodstvo / aktivizirati slušatelje v grupnem delu ; grupno nastopanje
voj. grupno letenje letenje dveh ali več bojnih letal pod enotnim poveljstvom

grupíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od grupirati: grupiranje otrok po starosti / nastopiti proti grupiranju v organizaciji

grupírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
razdeljevati, razvrščati v skupine: grupirati učence pri športni vzgoji ; dramatiko je grupiral glede na literarne struje / dotlej enoten kolektiv se je začel grupirati

grústiti se -im se nedov. ( ú ȗ )
star. gnusiti se, studiti se: jed se mi grusti

grúšč -a m ( ȗ )
ostrorobi odkrušeni kosi kamnine: visoka pobočja je pokrival grušč ; steza se vije po grušču ; z gruščem nasuta cesta ; dolomitni grušč

grúščast -a -o prid. ( ȗ )
gruščnat : šli so po gruščasti poti ; gruščasta zemlja

grúščen -čna -o prid. ( ȗ )
gruščnat : gruščna zemlja / gruščna rastlina ki raste na grušču

grúščevje -a s ( ȗ )
grušč : sprožil se je plaz gruščevja

grúščnat -a -o prid. ( ȗ )
poln grušča: gruščnat svet ; gruščnata pot ; gruščnato pobočje ; gruščnata tla / gruščnate plasti ki so iz grušča

grúšec -šca m ( ȗ )
droben grušč: pot je bila posuta z grušcem

grúzijski -a -o prid. ( ú )
nanašajoč se na Gruzince ali Gruzijo: gruzijski predsednik ; gruzijski nogometni prvoligaš ; gruzijska prestolnica Tbilisi

grúzijščina -e ž ( ú )
gruzinski jezik; gruzinščina : prevajal je iz gruzijščine ; pesmi v gruzijščini ; ukrajinščina in gruzijščina

gruzínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Gruzince ali Gruzijo: gruzinski jezik ; gruzinske narodne pesmi / gruzinski čaj ; gruzinsko vino

gruzínščina -e ž ( ȋ )
gruzinski jezik: gruzinščina ima dolgo in uveljavljeno knjižno tradicijo ; iz radovednosti se je naučil nekaj gruzinščine ; gruzinščina in ruščina

GSM in gsm -a in GSM in gsm -- [ gẹesèm -êma ] m ( ȅ ȇ ) krat.
1. manjši brezžični prenosni telefon, s katerim lahko v mobilnem omrežju vzpostavimo telefonsko zvezo s katerimkoli telefonskim naročnikom; mobilni telefon , mobilnik : kupiti nov GSM ; predrzneži, ki so ga napadli, so zahtevali GSM ; poklicati po GSM-u
2. mobilno telekomunikacijsko omrežje, izdelano v skladu s svetlobnim standardom digitalne mobilne telefonije: GSM je mogoče uporabljati v skoraj vseh državah ; prvi del zloženk: GSM-omrežje ; GSM-aparat ; GSM-telefon

guanin gl. gvanin

guano gl. gvano

gúba -e ž , im., tož. mn. in dv. stil. gubé ( ú )
1. kar nastane pri mečkanju tkanine, papirja: na krilu so se ji naredile gube ; zlikati gube na rokavu / na hrbtu se mu na suknjiču delajo gube
// kar nastane pri namernem zapognjenju tkanine: krilo z gubami ; obleka z dvema globokima gubama / bogate gube zavese / zalikana guba / guba pri hlačah rob
2. gubi podobna zareza, zlasti na obrazu: na čelu se mu delajo gube ; ima že gube okrog oči / nabrati obraz v gube / prijazne, resne gube poteze
3. manjša, gubi podobna izrastlina: v grlu sta dve prožni gubi, ki prestrezata zrak
deni odejo v dve gubé, da te ne bo zeblo pregani jo, da bo dvojna ; držati se v dve gubé sključeno ; oče že leze v dve gubé dobiva sključeno držo
geol. guba vzbočeni del zemeljskih plasti, ki je nastal zaradi tektonskih procesov ; kolenčasta guba guba, ki je na pregibu stanjšana ; um. cevaste gube na kipih

gubánčast -a -o prid. ( á )
star. gubast , zguban : gubančasto čelo

gubánčenje -a s ( á )
glagolnik od gubančiti: preprečiti gubančenje

gubánčiti -im nedov. ( á ȃ )
delati gube, zlasti na koži: gubančiti čelo ; na vratu se mu je koža gubančila / srajca se mu na rokavih gubanči

gubánec -nca m ( á )
zastar. guba : krilo z gubanci / čelo nabere v gubance

gubánica -e ž ( ā )
gastr. primorsko pecivo iz maslenega nevzhajanega testa: speči gubanico

gúbanje -a s ( ū )
glagolnik od gubati: razmišljanje mu ni šlo brez gubanja čela / gubanje obleke pri hoji
geol. tektonski proces, pri katerem se zemeljski skladi valovito premaknejo

gúbanka -e ž ( ū )
arheol. majhna posoda z nagubanim ostenjem:

gúbast -a -o prid. ( ú )
ki ima gube: njegov obraz je bil gubast / gubasta halja ; papir je bil gubast od vode / gubasta cev
geogr. gubasto gorovje nagubano gorovje ; tekst. gubasta tkanina tkanina z grebenastimi vzboklinami na površini

gubàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
poln gub: gubato oblačilo

gúbati -am nedov. ( ū )
delati gube: gubati čelo / predpasnik je gubala in spet zravnavala ; hlače so se gubale mečkale / listje se guba od vročine

gúbav -a -o prid. ( ú )
gubast : gubave, koščene roke

gúbčevec -vca m ( ū )
pog., med narodnoosvobodilnim bojem borec Gubčeve brigade: napad gubčevcev

gúbec -bca m ( ū )
med narodnoosvobodilnim bojem borec Gubčeve brigade: na pomoč so prihiteli gubci

gubernátor -ja m ( ȃ )
v carski Rusiji predstojnik gubernije: postavili so ga za gubernatorja

gubernátorica -e ž ( ȃ )
gubernatorjeva žena: goste je sprejemala gubernatorica

gubernátorski -a -o ( ȃ )
pridevnik od gubernator: gubernatorske dolžnosti

guberniálen -lna -o prid. ( ȃ )
gubernijski : imenovan je bil za gubernialnega tajnika ; gubernialna uprava / gubernialno mesto

gubêrnij -a m ( é )
v stari Avstriji višja upravna enota: razdeliti gubernije na okrožja ; ljubljanski gubernij / člani gubernija uprave te enote

gubêrnija -e ž ( é )
v carski Rusiji višja upravna enota: služboval je v raznih gubernijah

gubêrnijski -a -o prid. ( é )
nanašajoč se na gubernij ali gubernijo: gubernijski arhiv ; gubernijski svetnik / zgodilo se je v nekem gubernijskem mestu pod Uralom

gúbica -e ž ( ú )
manjšalnica od guba: ob kotičkih oči in ust je zapazil gubice / obleka z zalikanimi gubicami

gúbičast -a -o prid. ( ú )
poln gubic: oblekla je belo gubičasto krilo

gúbiti 1 -im nedov. ( ú ȗ )
zastar. gubati : gubiti čelo / hlače so se gubile mečkale

gubíti 2 -ím nedov. ( ī í )
knjiž. izgubljati : gubi energijo ; gubi veselje do življenja / korak se gubi po hodniku ; cesta se je gubila v daljavi / ne gubi časa

gubôvje -a s ( ȏ )
ekspr. več gub, gube: dekorativno gubovje njegovega oblačila

gúč -a m ( ȗ )
nar. vzhodno govor : njegov guč je vse navdušil

gučáti -ím nedov. ( á í )
nar. zahodno hrumeti , bučati : tam daleč nekje je gučal vlak

gúdek -a m ( ȗ )
nar. prašiček : Čoka je skotila dvanajst gudekov (F. Godina)

gudrón -a m ( ọ̑ )
kem. gost, črn stranski proizvod pri destilaciji premoga, lesa; katran

guerilla ipd. gl. gverila ipd.

gúg -a m ( ȗ )
šport. pot telovadca, visečega na nihajočem orodju od ene skrajne točke do druge: napravil je velik gug

gugálec -lca [ gugau̯ca in gugalca ] m ( ȃ )
kdor se guga: gugalci so se na gugalnici hitro menjavali

gugálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki je za guganje: kupil je udoben gugalni stol ; gugalna mreža / gugalni konj igrača v obliki konja (za guganje)

gúgalica -e ž ( ū )
star. gugalnica : na vrtu imamo gugalico

gugálka -e [ gugau̯ka in gugalka ] ž ( ȃ )
gugalnica : gugati se na gugalki

gugálnica -e [ tudi gugau̯nica ] ž ( ȃ )
priprava za guganje, navadno v obliki visečega sedeža: narediti gugalnico ; sesti na gugalnico ; gugali so se na gugalnicah in se vrteli na vrtiljakih

gugálnik -a [ tudi gugau̯nik ] m ( ȃ )
gugalni stol: sedel je v gugalniku in bral ; pleten, udoben gugalnik

gúganje -a s ( ū )
glagolnik od gugati: guganje je otroka uspavalo / guganje ladje

gúgast -a -o prid. ( ū )
ki se guga: peljal ga je na gugastem vozičku / gugasta hoja

gúgati -am tudi -ljem nedov. ( ū )
premikati iz mirujočega položaja na eno in drugo stran ali navzgor in navzdol: valovi gugajo čolne ; veter guga veje ; pri hoji se guga ; v pristanišču se gugajo jambori / gugala je v naročju otroka ujčkala, zibala / gugati se na gugalnici, na stolu / ekspr. počasi sta se gugala proti domu hodila
navt. ladja se guga se premika navzgor in navzdol okrog prečne osi

gúgav -a -o prid. ( ū )
ki se guga: padel je z gugavega voza / ima gugavo pisalno mizo

gúgavec -vca m ( ū )
ekspr. kdor gugavo hodi:

gúglanje in googlanje -a [ gúglanje ] s ( ȗ )
glagolnik od guglati: guglanje ni dalo dobrih iskalnih rezultatov

gúglati -am in googlati -am [ gúglati ] nedov. ( ȗ )
iskati informacije na spletu s spletnim iskalnikom Google: guglal je, da bi dobil podatke

gugljáj -a m ( ȃ )
premik iz mirujočega položaja na eno in drugo stran ali navzgor in navzdol: ladja se ziblje v počasnih gugljajih

gugljáti se -ám se nedov. ( á ȃ )
na rahlo se gugati: na nemirnem morju so se gugljale jadrnice

gúgljav -a -o prid. ( ū )
gugav , gugast : gugljava lestev

gúgniti -em dov. ( ú ȗ )
star. zagugati : gugniti zibelko

gúla -e ž ( ū )
les. grčavo poleno, ki se ne da cepiti: hrastova gula

gulág -a m ( ȃ )
v Sovjetski zvezi, od 1923 do 1961 kazensko taborišče za zapornike, zlasti politične: poslati koga v gulag

gúlden -dna m ( ū )
do 2002 denarna enota Nizozemske: plačali so sto guldnov
// kovanec v vrednosti te enote:

gúlež -a m ( ȗ )
1. šol. žarg. kdor se uči mehanično, brez razumevanja: v razredu je nekaj guležev
2. star. izkoriščevalec , oderuh : založnik je bil neusmiljen gulež

gúliti -im nedov. , gúlila in gulíla ( ú )
1. obrabljati, načenjati površino s premikanjem sem in tja po njej: poglej, kako guliš obleko na komolcih ; s hrbti so gulili zid / ekspr. otrok sedi na peči in guli palec grize, sesa
pog. guliti hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo ; ekspr. kar naprej guli isto obleko nosi, ima
lov. jelen guli rogovje z drgnjenjem odstranjuje kosmato povrhnjico
2. slabš. izkoriščati , odirati : gulili so jih z davki ; tlačane so neusmiljeno gulili

guljaž gl. golaž

gúljenje -a s ( ú )
šol. žarg. mehanično učenje, brez razumevanja: guljenje ne zadošča, snov je treba tudi razumeti / ekspr. med guljenjem za izpite ni našel časa za leposlovje

gúma -e ž ( ȗ )
1. elastična snov, dobljena z vulkanizacijo kavčuka: proizvajati gumo ; prevleči z gumo ; mehka guma ; industrija gume ; igrače, tla iz gume / sintetična, umetna guma / penasta guma zelo elastična, luknjičava sintetična snov ; surova guma kavčuk
2. izdelek iz te snovi: tesnilna guma za ekonom lonec ; gorski čevlji z rebrasto gumo z rebrastimi gumijastimi podplati
// obroč iz te snovi za na kolo vozila, plašč: kupiti nove gume ; zamenjati gume pri avtomobilu / avtomobilska guma ; zimske gume globoko narezane ; guma za motor, za kolo
3. med. bula, značilna za tretji stadij sifilisa: pojavitev gum

gúmar 1 -ja m ( ȗ )
pog. voz z gumijastimi kolesi: voziti z gumarjem

gúmar 2 tudi gumár -ja m ( ȗ; á )
delavec v proizvodnji gume ali gumijastih izdelkov: iščemo več gumarjev

gúmarica -e ž ( ȗ )
nav. mn., pog. čevelj z gumijastim podplatom: nosi gumarice ; plesal je kar v gumaricah

gúmarski tudi gumárski -a -o prid. ( ȗ; á )
nanašajoč se na gumarje ali gumo: obiskuje gumarsko šolo / gumarska industrija ; gumarski izdelki

gúmast -a -o prid. ( ȗ )
ki je iz gume: na nogah so imeli visoke gumaste škornje ; pri potapljanju uporablja nepremočljivo gumasto obleko ; gumasto tesnilo / gumasta snov podobna gumi

gúmb -a m ( ȗ )
predmet za zapenjanje oblačila ali za okras, navadno okrogel: gumb se je odpel, odtrgal ; prišiti nove gumbe k suknjiču ; zapeti gumbe na plašču, pri srajci ; zlati gumbi ; gumbi za perilo / hlačni, manšetni gumbi ; oblečeni gumbi s prevleko iz blaga / čevlji na gumb
// gumbu podoben nastavek
a) za vklapljanje česa: pritisnil je na gumb dvigala, hišnega zvonca ; ob pritisku na gumb so se vrata odprla ; aparat s številnimi gumbi in ročicami / prsti so mu hiteli po belih gumbih harmonike ; vrtel je gumb pri radijskem aparatu
b) za prijemanje: gumb omare ; pokrovka z gumbom
lov. gumbu podoben rog, ki zraste srnjaku v prvem letu starosti

gúmbar -ja m ( ȗ )
izdelovalec gumbov: zaposlen je bil kot gumbar
lov. srnjak v prvem letu starosti, ki ima gumbu podobna rogova

gúmbarstvo -a s ( ȗ )
obrt za izdelovanje gumbov:

gúmbast -a -o prid. ( ȗ )
podoben gumbu: gumbasti cveti

gúmbek -bka m ( ȗ )
manjšalnica od gumb: bluza s steklenimi gumbki / pritisnil je na gumbek in pokrovček je odskočil

gúmben -bna -o ( ȗ )
pridevnik od gumb: gumbne luknje

gúmbnica -e ž ( ȗ )
luknja za gumb na oblačilu: narediti gumbnico ; gumbnice pri srajci ; sukanec za gumbnice / obšiti gumbnico / zataknil si je rožo v gumbnico v zanko na fazoni plašča ali suknjiča

gúmbničarka -e ž ( ȗ )
izdelovalka gumbov: pletilja in gumbničarka

gumén -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na gumo: gumeni izdelki ; gumena cev ; gumena izolacija / gumeni kabel kabel z izolirno prevleko iz gume / gumeno lepilo lepilo za gumo

gumenják -a m ( á )
napihljiv gumijast čoln: gumenjak z osmimi ljudmi je zaradi okvare motorja obstal ; manjši gumenjak ; vojaški gumenjak

gúmenski -a -o [ gumənski ] prid. ( ú )
nanašajoč se na gumno: gumenska vrata / bil je ves pokrit s plevami in gumenskim prahom

gúmi -ja m ( ȗ )
1. elastična snov, dobljena z vulkanizacijo kavčuka: rokavice iz gumija ; zvijal se je, kot bi bil iz gumija / žvečilni gumi oslajena raztegljiva snov za žvečenje
2. strdljiv izcedek iz nekaterih dreves, zlasti tropskih: iz narezanega debla priteka gumi / češnjev gumi smola / arabski gumi gumiarabikum ; v prid. rabi, pog.: proda nov gumi voz voz z gumijastimi kolesi ; imel je že dva gumi defekta okvari na pnevmatiki

gúmiarábikum -a m ( ȗ-ā )
teh. krhka, v vodi topna snov iz nekaterih afriških vrst akacij, ki se rabi zlasti kot lepilo:

gúmica -e ž ( ȗ )
1. manjšalnica od guma: gumice za patentne kozarce ; gumice na petah
2. pog. radirka : svinčnik z gumico

gúmielástika -e ž ( ȗ-á )
zastar. elastika : zvezati z gumielastiko

gúmigut -a m ( ȗ )
teh. posušen mleček iz nekaterih tropskih rastlin, ki se rabi zlasti za izdelovanje akvarelnih barv:

gúmijast -a -o prid. ( ȗ )
ki je iz gume: čevlji z gumijastimi podplati ; gumijasti predmeti ; gumijasti škornji ; gumijasta cev ; zaščitne gumijaste rokavice ; gumijasto tesnilo / voz z gumijastimi kolesi z gumo na kolesih ; bil je v gumijastem plašču ; gumijasta tla prevlečena, obložena z gumo

gúmijev -a -o prid. ( ȗ )
1. nanašajoč se na gumijevec: gumijevi nasadi
2. gumijast , gumast : gumijevi čevlji ; gumijev trak

gúmijevec -vca m ( ȗ )
1. bot. divja ali kultivirana rastlina z velikimi, elipsastimi zimzelenimi listi, Ficus elastica: ob oknu je stal velik gumijevec ; v senci palm in gumijevcev
2. tropsko drevo, iz katerega se pridobiva kavčuk: plantaže gumijevca

gúmijevka -e ž ( ȗ )
kratka gumijasta palica, ki jo imajo policisti: udariti z gumijevko

gúmilástika -e ž ( ȗ-á )
zastar. elastika : raztegnjena gumilastika

gumíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od gumirati: podjetje bo razširilo proizvodnjo na gumiranje in vulkaniziranje / gumiranje znamk

gumírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. prekrivati ali prepajati z gumo: gumirati cev, tkanino
2. mazati z lepilom: gumirati robove pisemskih ovitkov ; gumirati znamke
tisk. gumirati ofsetno ploščo zaščititi jo z vodno raztopino gumiarabikuma

gúmitvíst -a m ( ȗ-ȋ )
otroška igra, pri kateri se izmenično preskakuje trakova v obroč zvezane napete elastike: skakati gumitvist ; igrati se ristanc in gumitvist

gumníšče -a s ( í )
star. gumno : mlatiti žito na gumnišču

gúmno -a s ( ú )
prostor, kjer se navadno mlati: zvoziti žito na gumno ; udarjanje cepcev na gumnu

gúmovec -vca m ( ȗ ) bot.
1. divja ali kultivirana rastlina z velikimi, elipsastimi zimzelenimi listi, Ficus elastica: goji gumovce, filodendrone in druge sobne rastline
2. južnoameriško drevo, iz katerega se pridobiva kavčuk, Hevea brasiliensis:

gumóza -e ž ( ọ̑ )
agr. izcejanje smole pri koščičastem sadnem drevju; smolika

gumózen -zna -o ( ọ̑ )
pridevnik od guma 3: gumozni stadij sifilisa

gúmpast -a -o prid. ( ȗ )
pog., slabš. omejen , neumen : veljal je za zelo gumpastega človeka

gúmpec -pca m ( ȗ )
pog., slabš. omejen, neumen človek: sami gumpci so se zbrali ; pravi gumpec je / kot psovka gumpci zabiti

gúncati -am nedov. ( ȗ )
pog. gugati : valovi guncajo čolne / nikar se ne guncaj ; rad se gunca na gugalnici, na stolu / pijanec se je počasi guncal po cesti
nižje pog., ekspr. že spet afne gunca dela ali govori kaj šaljivega

gúncvet -a m ( ȗ )
ekspr. malopriden, malovreden človek: ve, kateri guncvet je to naredil

gúnj -a m ( ū )
zastar. (volnena) odeja, zlasti slabša: zaviti se v gunj ; konja je odel z debelim gunjem

gúpi -ja m ( ȗ )
zool. majhna, živobarvna riba, ki se goji zlasti v akvarijih, Lebistes reticulatus: raznobarvni gupiji

gurmán tudi gúrman -a m ( ȃ; ȗ )
kdor ima rad dobre, izbrane jedi in pijače, sladokusec: velik gurman je ; jedla je s slastjo gurmana ; pren., ekspr. predstava bo zadovoljila še tako velike gurmane

gurmánka tudi gúrmanka -e ž ( ȃ; ȗ )
ženska, ki ima rada dobre, izbrane jedi in pijače, sladokuska: obožuje morsko hrano in je prava gurmanka ; kuharica in strastna gurmanka / velja za pravo modno gurmanko

gurmánski tudi gúrmanski -a -o prid. ( ȃ; ȗ )
nanašajoč se na gurmane: prijatelje bo povabil v gurmanski lokal / pripravila je gurmansko večerjo

gurmánstvo tudi gúrmanstvo -a s ( ȃ; ȗ )
lastnost, značilnost gurmana: znano je njegovo gurmanstvo / estetsko gurmanstvo

gurú tudi gúru -ja m ( ȗ; ȗ )
1. hinduistični duhovni učitelj ali vodja: indijski guru ; hindujski guruji grozijo s protesti, če vlada ne odpravi onesnaženosti svete reke
// idejni učitelj ali vodja sploh: vsak duhovni iskalec si lahko najde pravega guruja
2. ekspr., navadno s prilastkom vodilni, medijsko najbolj prepoznaven strokovnjak, poznavalec določenega področja: finančni guru ; modni guru ; oglaševalski guru

gurújka -e ž ( ȗ )
1. idejna učiteljica ali vodja: duhovna voditeljica in gurujka
2. ekspr., navadno s prilastkom vodilna, medijsko najbolj prepoznavna strokovnjaka, poznavalka določenega področja: modna gurujka ; plesna gurujka

gurújski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na guruje: gurujski nasvet ; gurujska mistika ; gurujska podoba

gúsar -ja m ( ȗ )
nekdaj član posadke na ladji, ki napada in pleni tuje ladje: bitka z gusarji

gusáriti -im nedov. ( á ȃ )
nekdaj ukvarjati se z gusarstvom: prebivalci nekaterih obalnih območij so začeli gusariti

gusárjenje -a s ( á )
glagolnik od gusariti: dovolj mu je bilo gusarjenja

gúsarski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na gusarje: gusarska ladja / gusarski napadi / ekspr. tresel se je pred gusarsko drhaljo

gúsarstvo -a s ( ȗ )
nekdaj pojavljanje gusarjev in njihova dejavnost: preganjati gusarstvo

gúslar -ja m ( ȗ )
pri nekaterih južnoslovanskih narodih ljudski pevec, ki spremlja svoje pesmi z igranjem na gusle: slepi guslar ; poslušati pesmi guslarjev

gúslarski -a -o ( ȗ )
pridevnik od guslar: guslarske pesmi

gúsle -sel ž mn. ( ȗ )
pri nekaterih južnoslovanskih narodih ljudsko glasbilo z eno struno in močno upognjenim lokom: igrati na gusle ; pevec z guslami

gústa -e ž ( ȗ )
nižje pog. okus , občutek : guste so različne ; skvaril si je gusto

gustírati -am nedov. ( ȋ )
star. z užitkom jesti ali piti: gustira dobro kapljico

gutácija -e ž ( á )
bot. izločanje vode iz posebnih rež na listih nekaterih rastlin:

gutapêrča -e ž ( ȇ )
teh. posušen mleček iz nekaterih tropskih rastlin, ki se rabi zlasti za izolatorje: izdelki iz gutaperče

gutapêrčen -čna -o ( ȇ )
pridevnik od gutaperča: gutaperčni izdelki

guturál -a m ( ȃ )
jezikosl. glas, tvorjen v žrelni votlini, goltnik: arabski guturali

guturálen -lna -o ( ȃ )
pridevnik od gutural: guturalni glasovi

guvernánta -e ž ( ȃ )
privatna vzgojiteljica in učiteljica: njena vzgoja je bila prepuščena raznim varuškam in guvernantam ; njegovi otroci imajo guvernanto ; bila je za guvernanto v bogati družini

guvernántka -e ž ( ȃ )
zastar. guvernanta : šla je za guvernantko

guvernêr -ja m ( ȇ )
1. v nekaterih zveznih državah kdor ima najvišjo izvršilno oblast v posamezni zvezni državi: volitve guvernerjev
2. v nekaterih državah kdor ima najvišjo izvršilno oblast v kaki koloniji ali pokrajini: poslali so ga za guvernerja v majhno kolonijo ; sprejem pri guvernerju
3. predstojnik emisijske ali osrednje državne banke, ki nadzira delovanje drugih bank v državi, skupnosti držav: na tiskovni konferenci je govoril guverner Banke Slovenije

guvernêrka -e ž ( ȇ )
1. v nekaterih zveznih državah ženska, ki ima najvišjo izvršilno oblast v posamezni zvezni državi: kandidira za guvernerko ; demokratska, republikanska guvernerka
2. predstojnica emisijske ali osrednje državne banke, ki nadzira delovanje drugih bank v državi, skupnosti držav: guvernerka danske narodne banke
3. star. guvernerjeva žena:

gúza -e ž ( ū )
zastar. zadnjica

gúzniti -em dov. ( ú ȗ )
nizko umreti : vsak čas bo guznila

gvájak -a m ( ȃ )
visoko tropsko drevo z zelo trdim lesom: gvajaki z mogočnimi debli

gvájakov -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na gvajak: gvajakov les / gvajakova smola

gvanáko -a m ( ȃ )
zool. južnoameriška gorska žival z dolgo rdeče rjavo dlako po hrbtu, Lama huanachus: alpaka, lama in gvanako

gvanín tudi guanin -a [ gvanín ] m ( ȋ )
kem. sestavina beljakovin v celičnih jedrih, ki se pojavlja v obliki kristalov zlasti v ribjih luskah: biseri iz gvanina

gváno tudi guano -a [ gváno ] m ( ȃ )
iztrebki zlasti morskih ptic, uporabljani za gnojilo: gnojiti z gvanom ; nahajališča gvana na čilskih obalah

gvànt gvánta m ( ȁ á )
nižje pog. obleka : ima same lepe gvante ; oblekla je črn gvant / zna paziti na gvant

gvánten -tna -o prid. ( ȃ )
nižje pog., v zvezi gvantna uš zajedavec na človeku, ki se zadržuje v obleki; bela uš

gvárdija -e ž ( ā )
zlasti v romanskem okolju, nekdaj straža , stražniki : prefekt je poklical gvardijo

gvardiján -a m ( ȃ )
rel. predstojnik večjega frančiškanskega, kapucinskega ali minoritskega samostana: oče gvardijan

gváš -a m ( ȃ )
um. slikarska tehnika, pri kateri se s pokrivajočimi vodenimi barvami slika zlasti na papir: slika v gvašu
// slika v tej tehniki: razstava akvarelov in gvašev ; v prid. rabi: gvaš tehnika

gvélf -a m ( ẹ̑ )
zgod., v Italiji, v srednjem veku pristaš papeževe politike, usmerjene proti cesarjevi politiki: najprej je bil gvelf, nato gibelin

gveríla -e ž ( ȋ )
zlasti v neevropskih deželah bojevanje v majhnih skupinah na zasedenem ozemlju proti okupatorju ali v državljanski vojni: zatreti gverilo ; učinkovitost gverile
// skupina gverilcev: poročal je o delovanju gveril

gverílec -lca m ( ȋ )
kdor se udeležuje gverile: nenaden napad gverilcev

gverílski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na gverilce ali gverilo: gverilski oddelki ; gverilski vodja / gverilska taktika vojskovanja / gverilska vojna

gvinêja -e ž ( ȇ )
1. num. angleški zlatnik z vrednostjo enaindvajsetih šilingov, kovan od 17. do 19. stoletja: ima še nekaj gvinej
2. v angleškem okolju, nekdaj enaindvajset šilingov: zasluži po dve gvineji na dan

gvíšen -šna -o prid. ( í ī )
nižje pog. gotov , nedvomen : na tem mestu je ulov gvišen / nisem gvišen, da je tako prepričan, trden / je ta brv gvišna?

gvózdenje tudi gvozdênje -a s ( ọ̄; é )
glagolnik od gvozditi: do vrha razpoke je prišel z gvozdenjem

gvózditi -im tudi gvozdíti -ím nedov. ( ọ̄; ī í )
1. alp. plezati z opiranjem ob dve steni: s skrajnim naporom so gvozdili kvišku
2. zastar. z zagozdo utrjevati; gozditi : gvozditi steber