g
--
in
-ja
[
gə̀ gə̀ja
in
gé gêja
]
m
(
ə̏; ẹ̄ ē
)
osma črka slovenske abecede:
napiši g
;
mali g
;
z velikim g
;
z g-jem
//
soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:
zveneči g
♦
glasb.
enočrtni g
peti ton v enočrtni oktavi
g
--
kot imenovalni prilastek
osmi po vrsti:
odstavek g
♦
glasb.
ton g
ton na peti stopnji C-durove lestvice
g-
prvi del zloženk
nanašajoč se na g:
g-serija
♦
glasb.
G-dur
durov tonovski način z enim višajem
;
g-mol
molov tonovski način z dvema nižajema
;
G-ključ
znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton enočrtni g
;
šah.
kmet na g-liniji
v sedmi navpični vrsti z leve strani
ga
1
rod.,
tož. od
on,
nav. ekspr.
1.
pog.
stvar, ki se ne mara ali ne more imenovati:
nalezel se ga je
opijanil se je
;
precej sta ga že čutila
bila sta vinjena
;
imeti ga pod kapo
biti vinjen
;
dosti ga nese
spiti more mnogo alkoholne pijače, ne da bi se upijanil
;
ta ga pa pihne
je zabaven, domiseln; vzbuja občudovanje zaradi kakega dejanja,
uspehov
;
polomiti ga
narediti nerodnost, neumnost
;
elipt.
to smo ga
spili smo mnogo alkoholne pijače; zelo, hrupno smo se zabavali
2.
navadno v nikalnih stavkih
krepi predmet ali smiselni osebek:
ni ga človeka, ki bi tega ne vedel
to vsakdo ve
;
ni ga človeka, ki bi mi pomagal
nihče mi noče pomagati, mi ne pomaga
;
pog.
čez to vino ga ni
ni boljšega vina
/
v vzkliku:
glej ga, glej domišljavca
;
poglejte ga navihanca;
prim.
jih
,
jo
1
,
on
gá
2
medm.
(
ȃ
)
posnema glas gosi, rac:
ga, ga, so se vznemirile gosi v mlakuži
ga
3
členica
za krepitev členkovne ali medmetne zveze:
sam bog si ga vedi kje
;
vrag ga vedi
;
star.:
gorje si ga mu
;
gorje se ga babnici, če jo zalotimo
;
bog ga bodi zahvaljen;
prim.
bogsigavedi
,
vragsigavedi
ipd.
gabardén
in
gaberdén -a
m
(
ẹ̑
)
tekst.
močna volnena tkanina s strmo vtkanimi poševnimi črtami:
siv gabarden
;
hlače, kostim iz gabardena
gabardénast
in
gaberdénast -a -o
prid.
(
ẹ̑
)
tekst.
ki je iz gabardena:
siva gabardenasta obleka
gabarít
-a
m
(
ȋ
)
urb.
višina stavbe, stavb glede na okolico:
gabarit hiše ni primeren
/
gabarit naselja, trga je umerjen, enoten
♦
grad.
zagotovljen prostor cestnega, plovnega, železniškega vozišča, v
katerega ne sme nič segati iz okolice; svetlobni profil, svobodni
profil
;
teh.
okvirna mera, katere ne sme preseči naloženo vozilo na cesti, v
plovnem kanalu, na progi
gáben
-bna -o
prid.
(
á ā
)
star.
ogaben
,
gnusen
:
gabna golazen
gáber
-bra
m
(
á
)
gozdno drevo z napiljenimi listi in gostim belim lesom:
v dolini so rasli stari gabri in hrasti
;
skrivljeni gabri
/
pog.
orodje iz gabra
gabrovega lesa
♦
bot.
beli gaber
gozdno drevo s temno sivim gladkim lubjem, Carpinus betulus
;
črni gaber
nizko gozdno drevo ali grm z razoranim sivo rjavim lubjem, Ostrya
carpinifolia
;
kraški gaber
nizko drevo z majhnimi listi, ki raste na dinarskem krasu,
Carpinus orientalis
gábez
-a
m
(
ȃ
)
bot.
dlakava rastlina z jajčastimi listi in bledo rumenimi ali rdečimi
cveti, Symphytum:
gomoljasti gabez
gabión
-a
m
(
ọ̑
)
posoda kvadraste oblike iz žične mreže, polnjena s kamenjem, za
ograje, varovanje brežin, nasipov:
uporabiti gabione za gradnjo protihrupnih ograj in medsosedskih
zidov
;
zlaganje gabionov v višino
gábiti se
-im se
nedov.
(
á ȃ
)
z dajalnikom
vzbujati skrajen odpor, gnus:
jed se mi gabi
/
hinavstvo se mu v dno duše gabi
gabljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ogaben
,
gnusen
:
gabljive cunje
gabríca
-e
ž
(
í
)
plodovi gabra:
nabirati žir in gabrico
/
gabrica je dobro obrodila
gabríčje
-a
s
(
ȋ
)
gabrovo grmovje, drevje:
redko gabričje med skalami
gabrína
-e
ž
(
í
)
star.
gabrov gozd:
bujno zelenje gabrine
gábrje
-a
s
(
ȃ
)
gabrov gozd:
na koncu vasi se je širilo gabrje
gábrnat
-a -o
prid.
(
ȃ
)
star.
hrapav
,
raskav
:
gabrnata bombaževina
gábro
-a
m
(
ȃ
)
petr.
kamnina, ki jo sestavljajo zrna plagioklazov in piroksenov:
gábrov
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na gaber:
gabrov les
;
trd ko gabrova grča
/
gabrov gozd
;
jesenovo in gabrovo grmovje
gábrovec
-vca
m
(
á
)
bot.
nizko gozdno drevo ali grm z razoranim sivo rjavim lubjem, Ostrya
carpinifolia:
gabrovína
tudi
gábrovina -e
ž
(
í; á
)
gabrov les:
kolo iz gabrovine
/
svet, porasel z gabrovino
gabrovim drevjem
gábrovje
-a
s
(
á
)
gabrov gozd:
pot se je vila po gabrovju
/
tu in tam je raslo krivenčasto gabrovje
gabrovo drevje
gáča
-e
ž
(
ā
)
1.
v dva ali več krakov razraslo drevo;
debelna rogovila
:
bukova gača
2.
alp.
na koncu zaprta ozka dolina med gorami:
preiti gačo
gáčast
-a -o
prid.
(
ā
)
navadno v zvezi z
deblo, drevo
razrasel v dva ali več krakov:
klati gačasto deblo
gáčenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od gačiti ali gatiti:
žival je bila neuporabna za gačenje
gáčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
polniti, oblikovati kožo ubite živali tako, da se doseže naravna
oblika živali:
gačiti živali
gàd
gáda
m
,
im. mn.
gádje
in
gádi
(
ȁ á
)
1.
strupena kača z verigi podobnimi lisami po hrbtu:
gad ga je pičil
;
ne razlikuje gada od modrasa
//
strupena kača sploh:
varuj se gadov
;
sikanje gada
;
gledata se kakor dva gada
sovražno, neprijazno
;
odskočila je, kakor da bi jo gad pičil
zelo hitro
;
taji in skriva ko gad noge
;
sovraži ga kot gada
●
ekspr.
gojiti, rediti gada na prsih, na srcu
izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen
2.
pog.,
ekspr.
neugnan, podjeten človek:
sami stari gadje so se zbrali
;
pravi gad je
gáden
-dna -o
prid.
(
ā
)
zastar.
grd
,
ogaben
:
gadna žival
/
gadno življenje
gádina
-e
ž
(
ā
)
luknja, kraj, kjer so gadje:
z mahom porasle gadine
gadíšče
-a
s
(
í
)
star.
gadina
,
gadovina
:
gad je lezel iz gadišča
gádji
-a -e
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na gade:
gadji pik
;
gadji strup
●
bibl.
gadja zalega
hudobni, ničvredni ljudje
;
prisl.:
po gadje se zvijati
;
ekspr.
po gadje je pihala
zelo je bila jezna
gádnjak
-a
m
(
ȃ
)
bot.
rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi cveti v koških,
Scorzonera villosa:
gadolínij
-a
m
(
í
)
kem.
težka kovina rumenkaste barve, element Gd:
gadolôvec
-vca
m
(
ȏ
)
kdor lovi gade, kače:
spreten gadolovec
gádov
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na gade:
gadov rep je še migal
/
gadova mast
gádovec
-vca
m
(
á
)
1.
bot.
dlakava rastlina z velikimi, sprva rdečimi, kasneje modrimi cveti,
Echium vulgare:
na njivi se bohotita osat in gadovec
2.
pog.
vino iz Gadove peči:
liter gadovca
gádovina
-e
ž
(
á
)
luknja, kraj, kjer so gadje:
iskati gadovine
gádovka
-e
ž
(
á
)
samica gada:
gádovnat
-a -o
prid.
(
á
)
poln gadov, kač:
gadovnati kraji
gag
tudi
gêg -a
[
gêg-
]
m
(
ȇ
)
knjiž.
presenetljiv, duhovit domislek, zlasti v filmu:
gagi in situacijski dovtipi
;
film z učinkovitimi originalnimi gagi
gága
-e
ž
(
ā
)
zool.
velika polarna raca, ki daje zelo dober puh, Somateria mollissima:
gnezdišča gag in galebov
gáganje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od gagati:
gaganje rac
/
dovolj je tega nesmiselnega gaganja
gagát
-a
m
(
ȃ
)
petr.
črn, bleščeč premog, iz katerega se izdelujejo okrasni predmeti:
okraski iz slonove kosti in gagata
gagáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
petr.
ki je iz gagata:
gagatni okrasek
2.
črn in bleščeč se kot gagat:
gagatne zenice so se ji lesketale
gágati
-am
nedov.
(
ā
)
1.
oglašati se z glasom ga:
gos, raca gaga
//
pog.,
slabš.
govoriti
,
pripovedovati
:
kar naprej nekaj gaga
2.
ekspr.
utapljati se, dušiti se:
neizkušeni plavalci so gagali v globoki vodi
/
gagajo od vročine
;
pren.
gagajo v dolgovih
//
zelo slabo živeti:
v internaciji so vsi gagali
/
to bo še gagal, preden bo vse uredil
;
šol. žarg.
pred tem izpitom boš pa še krepko gagal
se boš moral zelo učiti, študirati
gagajóč
-a -e:
gosi so se gagajoč razkropile
gágica
-e
ž
(
ā
)
ljubk.
mlada raca ali gos:
gagice so čofotale po vodi
gagljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
na rahlo gagati:
gosi gagljajo
gágniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
1.
oglasiti se z glasom ga:
gos je jezno gagnila
//
oglasiti se z neartikuliranim glasom:
gluhonemi je v grozi pošastno gagnil
/
nizko
še gagniti ni utegnil, takoj je bilo po njem
oglasiti se, spregovoriti
2.
nizko
umreti
:
do takrat lahko že vsi gagnemo
/
gagnil bom od žeje
gáj
-a
m
(
ā
)
redek, negovan gozd:
brezov, hrastov gaj
;
mediteranski gaji borovcev
/
oljčni gaji
//
pesn.
gozd
:
senčni, tihotni gaj
/
ptiči so peli, da je odmeval log in gaj
gájba
-e
ž
(
ȃ
)
1.
zaboj iz lesenih letev, navadno za sadje ali zelenjavo:
zbijati gajbe
;
krompir so zložili v gajbe
/
kupil je gajbo grozdja
2.
star.
(ptičja) kletka:
ptica se še ni privadila gajbe
3.
ekspr.
tesen, zaprt prostor:
vratar je tičal v stekleni gajbi ob stopnišču
gájbica
-e
ž
(
ȃ
)
manjšalnica od gajba:
naložiti gajbice na tovornjak
;
gajbica za sadje
/
petje kanarčka v gajbici
gájda
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
zlasti v srbskem in hrvaškem okolju
ljudsko glasbilo, sestavljeno iz piščali in meha:
igrati, piskati na gajde
;
veseli glasovi gajd
gajéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
navt.
večji dalmatinski ribiški čoln z enim jamborom:
gájica
-e
ž
(
ȃ
)
črkopis, ki se rabi pri Hrvatih in v prirejeni obliki pri Slovencih:
bohoričico je izpodrinila gajica
;
pisati v gajici
;
polemike ob uvedbi gajice
/
pisava gajica
gájič
-a
in
gajìč -íča
m
(
ā; ȉ í
)
manjšalnica od gaj:
brezov gajič
;
gozdovi in gajiči
gájiti se
-im se
nedov.
(
ȃ
)
nar.
predajati se udobju, razvajati se:
omahoval je med mehkužnim občutkom, da bi se gajil, in sklepom, da
hoče biti čvrst
(J. Galsworthy – O. Župančič)
gajlárdija
-e
ž
(
á
)
vrtn.
vrtna rastlina z razvejanim steblom in živobarvnimi cveti v koških,
Gaillardia:
gála
1
-e
ž
(
ā
)
knjiž.
svečana, paradna obleka:
pojavil se je oblečen v sijajno galo
;
častniki v gali
gála
2
--
prid.
(
ȃ
)
slavnosten
,
svečan
2
:
gala predstava
;
kapelnik v gala uniformi
/
ekspr.
vsi povabljenci so bili gala
lepo oblečeni
//
pog.,
ekspr.
prvovrsten
,
odličen
:
videl sem gala film
;
točke iz akrobacije so bile gala
;
sam.:
oblekel se je v gala
galaksíja
-e
ž
(
ȋ
)
astron.
samostojni zvezdni sestav, osvetje:
gibanje galaksij
/
Galaksija
Rimska cesta
galáktičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na galaksijo:
galaktični prostor
galaktométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
agr.
priprava za merjenje gostote mleka, mlekomer:
galaktóza
-e
ž
(
ọ̑
)
kem.
monosaharid, ki je kemično vezan v laktozi:
galalít
-a
m
(
ȋ
)
kem.
umetna roževina iz kazeina in formaldehida:
predmeti iz galalita
galán
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
moški, ki se vede popolnoma v skladu z družabnimi pravili:
bil je pravi galan
;
galani v slogu fin de siècla
/
za njo se je ozirala kopica mladih in starih galanov
občudovalcev, kavalirjev
galánt
stil.
golánt --
prid.
(
ȃ
)
star.
vljuden
,
prijazen
2
:
preprost in galant človek je
galánten
-tna -o
prid.
, galántnejši
(
ȃ
)
1.
ki se vede popolnoma v skladu z družabnimi pravili:
bil je znan kot zelo galanten gospod
;
ljubezniv, galanten človek
;
kljub robatemu videzu je včasih prav galanten
/
galantna navada
♦
um.
galantni stil
rokoko
2.
star.
ljubezenski
,
erotičen
:
na vsak način je hotel prikriti galantno avanturo
galántno
prisl.
:
galantno ji je pokimal v pozdrav
;
v družbi se zna galantno vesti
galanteríja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
drobni predmeti, navadno za osebno potrošnjo:
lesna, usnjena galanterija
;
konfekcija in galanterija
//
trgovina s takimi predmeti:
torbico je kupila v galanteriji
2.
star.
galantnost
:
pregrešil se je zoper galanterijo
/
stereotipna dvorska galanterija v trubadurski poeziji
dvorjenje
galanteríjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na galanterija 1:
galanterijski izdelki
;
prodajamo galanterijsko blago in igrače
/
galanterijska obrt
;
galanterijska trgovina
/
galanterijsko usnje
galanteríst
-a
m
(
ȋ
)
izdelovalec ali prodajalec galanterije:
razpisano je prosto delovno mesto galanterista
galantín
-a
m
(
ȋ
)
gastr.
belo meso, zvito in napolnjeno z različnimi nadevi, kot hladna jed:
za začetek banketa so postregli z galantinom
galántnež
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.,
ekspr.
galanten človek:
galántnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost galantnega človeka:
galantnost plesalcev
/
nastopal je s prirojeno galantnostjo
/
dame so rade poslušale in sprejemale njegove galantnosti
dvorljive besede
gálban
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
dišeč smolast izcedek iz perzijskih in afriških kobulnic:
prodajali so galban in redke dišave
galeása
-e
ž
(
ȃ
)
navt.,
v srednjem veku
velika galeja na jadra in vesla:
galéb
-a
m
(
ẹ̑
)
vodna ptica belkaste barve z dolgimi perutmi:
ladjo je spremljala jata galebov
galébji
-a -e
(
ẹ̑
)
pridevnik od galeb:
galebji krik
;
galebja jajca
galébka
-e
ž
(
ẹ̑
)
samica galeba:
prestrašena galebka
galêja
-e
ž
(
ȇ
)
1.
v srednjem veku
vojna ali trgovska ladja na vesla:
veslati na galeji
;
benečanska galeja
/
obsodili so ga na galejo
na veslanje na galeji
2.
ekspr.
velik, neroden predmet, zlasti vozilo:
taka galeja porabi dosti bencina
galénik
-a
m
(
ẹ̄
)
farm.
v lekarni izdelano zdravilo:
surovine za pripravo galenikov
galénika
-e
ž
(
ẹ̄
)
farm.
farmacevtska dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem galenikov:
v lekarni sta oddelka za recepturo in galeniko
galenít
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina svinčev sulfid, svinčev sijajnik:
galenízem
-zma
m
(
ī
)
med.
nauk starorimskega zdravnika Galena o vplivu telesnih sokov na
nastanek bolezni:
galénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na galeniko:
galenski preparat
;
galenska zdravila
/
galenski laboratorij v lekarni
;
galenska farmacija
galeón
-a
m
(
ọ̑
)
navt.
srednjeveška vojna ali trgovska jadrnica s tremi jambori:
španski galeoni
galeót
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
galjot
:
benečanski galeoti
galeóta
-e
ž
(
ọ̑
)
navt.,
nekdaj
manjša jadrnica z več jambori in vzdolžnimi jadri:
v pristanišču so stale galeote
galêra
-e
ž
(
ȇ
)
knjiž.
galeja
:
veslači na galerah
galeríja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
razstavni prostor ali stavba z zbirko umetniških slik ali kipov:
obiskovati muzeje in galerije
;
umetniška galerija
;
prostori galerije
/
Narodna galerija
2.
ekspr.,
z rodilnikom
velika množica:
ustvaril je galerijo človeških tipov
;
tudi ta oseba spada v galerijo avtobiografskih likov
;
prikazal je celo galerijo psihično in fizično nalomljenih ljudi
3.
najvišji balkonski prostor, navadno v gledališču:
publika z galerije
;
stojišče na galeriji
/
ekspr.
galerija je navdušeno ploskala
ljudje na galeriji
4.
hodnik ali hodniku podoben prostor v velikih stavbah, ki je na eni
strani odprt ali zastekljen:
sprehajati se po galeriji
;
odprta galerija
;
galerije in dvorane starih gradov
♦
grad.
predor, ki ima stranske odprtine; objekt, ki preprečuje zasutje
ceste
galeríjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na galerijo:
dobili so nove galerijske prostore
;
galerijska zbirka slik
/
galerijski sedež
galeríst
-a
m
(
ȋ
)
uslužbenec v galeriji:
galeristi in muzealci
//
lastnik galerije:
ugleden italijanski galerist
galerístka
-e
ž
(
ȋ
)
uslužbenka v galeriji:
galeristka je pripravila razstavo na temo obrazov
;
kustodinja in galeristka
//
lastnica galerije:
zasebna galeristka
galêrta
-e
ž
(
ȇ
)
biol.
rahla, poltrda koloidna snov z mnogo vode, zdriz:
jajčeca obdaja sluzasta galerta
;
brezbarvna galerta
galêrtast
-a -o
prid.
(
ȇ
)
biol.
ki je iz galerte:
celice so obdane z galertastim ovojem
galêrten
-tna -o
(
ȇ
)
pridevnik od galerta:
galertna snov
gálica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
kem.
sulfat dvovalentnih kovin s kristalno vodo:
uporaba galic
/
modra galica
bakrov sulfat s kristalno vodo
;
zelena galica
železov sulfat s kristalno vodo
2.
navadno v zvezi
modra galica
vodna raztopina bakrovega sulfata s kristalno vodo, uporabljana zlasti
za zatiranje rastlinskih bolezni:
v čebru so imeli pripravljeno modro galico
;
škropiti z modro galico
galicízem
-zma
m
(
ī
)
jezikosl.
element francoščine v kakem drugem jeziku:
v svojih spisih je uporabljal mnogo galicizmov
gáličen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na galico:
galična barva
/
galična raztopina
gálij
-a
m
(
á
)
kem.
mehka, lahko taljiva kovina bele barve, element Ga:
z galijem polnjen termometer
galikánec
-nca
m
(
ȃ
)
pristaš galikanizma:
galikanízem
-zma
m
(
ī
)
od 15. do 19. stoletja
smer v francoski politiki in cerkvi, ki si je prizadevala za relativno
neodvisnost francoske cerkve od papeža:
pristaši galikanizma
galikánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na galikanizem:
Galikanska cerkev
♦
rel.
galikanski členi
štiri točke, omejujoče papežev primat in nezmotljivost, ki jih je
postavila sinoda skupine francoskih škofov leta 1682
galimatías
-a
m
(
ȋ
)
psiht.
zmedeno, nesmiselno govorjenje:
galión
-a
m
(
ọ̑
)
navt.
galeon
:
karavele, fregate, galioni
gáliti
-im
nedov.
(
á ā
)
knjiž.
odkrivati
,
razgaljati
:
galiti preteklost
galjót
-a
m
(
ọ̑
)
1.
v srednjem veku
kaznjenec, obsojen na veslanje na galeji:
na beneško galejo prikovani galjoti
;
izkoriščanje galjotov
2.
zastar.
izprijen, slab človek:
on je pošten človek, ti si pa galjot
;
ne maram tega galjota
/
kot psovka
molči, galjot
//
nar. zahodno
birič
:
galjoti so ga odvedli
galjótski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na galjote:
galjotsko delo
/
v samosvoj rod so se sčasoma pomešali galjotski ostanki iz krdel
tolminskega grofa
galjótstvo
-a
s
(
ọ̑
)
v srednjem veku
položaj, usoda galjotov:
obeta se mu galjotstvo
galón
-a
m
(
ọ̑
)
angleška prostorninska mera za tekočine, približno 4,5 l:
dva galona bencina
galóna
-e
ž
(
ọ̑
)
angleška prostorninska mera za tekočine, približno 4,5 l:
galona vode
/
kamion s sto galonami
galonírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
našiti okrasne trakove:
galonirati klobuk
galoníran
-a -o:
galonirana uniforma
/
galonirani vratarji
galòp
-ôpa
m
,
mest. ed. tudi
galópu
(
ȍ ó
)
1.
zelo hiter tek, zlasti pri konju:
galop je konja utrudil
;
pognati v galop
;
bližati se v galopu
;
ekspr.
besen, divji galop
♦
vet.
zelo hiter tek v skokih
2.
v 19. stoletju
zelo živahen ples s hitrimi poskoki:
plesale so valček, mazurko in galop
//
skladba za ta ples:
galopáda
-e
ž
(
ȃ
)
vet.
galop
:
z neskladno galopado na koncu si je konj pokvaril vse upe na uspeh
galopíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od galopirati:
galopiranje konj
galopírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
zelo hitro teči:
po cesti je galopiral konj
/
galopiral je na iskrem vrancu
/
ekspr.
kam pa galopiraš
;
pren.,
publ.,
ekspr.
cene galopirajo navzgor
♦
vet.
zelo hitro, skokoma teči
galópski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na galop:
zmagati na galopskih dirkah
/
galopska steza
galóša
-e
ž
(
ọ̑
)
nav. mn.
gumijasto obuvalo, ki ščiti čevlje pred vlago in blatom:
natakniti, obuti galoše
;
biti v galošah
gálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Galce ali Galijo:
galsko ozemlje
/
galski humor
sproščen in nekoliko robat
●
galski petelin
podoba petelina kot simbol Francije
galún
-a
m
(
ȗ
)
brezbarvna sol, ki se uporablja za razkuževanje, zaustavljanje
krvavitev, strojenje:
raztopiti galun
/
na ranico si je pritisnil kamen iz galuna
♦
kem.
dvojni sulfat enovalentnih in trivalentnih kovin s kristalno vodo
;
min.
rudnina kalijev aluminijev sulfat s kristalno vodo
galúnov
-a -o
(
ȗ
)
pridevnik od galun:
galunova raztopina
galúnovec
-vca
m
(
ȗ
)
petr.
kamnina, v kateri prevladuje kalijev aluminijev sulfat:
galúnski
-a -o
(
ȗ
)
pridevnik od galun:
galunsko strojenje
galvána
-e
ž
(
ȃ
)
teh. žarg.
oddelek v tovarni, delavnica za galvaniziranje:
delo v galvani
galváničen
-čna -o
prid.
(
á
)
elektr.
galvanski
:
galvanični tok
galvánika
-e
ž
(
á
)
teh.
nauk o kemičnih učinkih električnega toka:
galvanizácija
-e
ž
(
á
)
1.
galvaniziranje
:
galvanizacija pločevine
2.
oddelek v tovarni, delavnica za galvaniziranje:
tovarna ima tudi lastno galvanizacijo
galvanízem
-zma
m
(
ī
)
med.
pojavljanje galvanskega toka:
galvanizêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor se poklicno ukvarja z galvaniziranjem:
podjetje išče več galvanizerjev
galvanizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od galvanizirati:
galvaniziranje in lakiranje
;
delavnica za galvaniziranje
galvanizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
teh.
elektrolitsko prekrivati predmete s kovinsko plastjo:
galvanizirati pločevino
2.
med.
zdraviti z enosmernim tokom:
galvanizirati revmatičnega bolnika
galvanizíran
-a -o:
galvanizirana žica
galvanokávstika
-e
ž
(
á
)
med.
izžiganje tkiva z iglo, ki jo razžari enosmerni električni tok:
galvanométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
elektr.
priprava za merjenje šibkega električnega toka:
meriti z galvanometrom
/
diferenčni galvanometer
za merjenje razlike dveh tokov
galvanoplástičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na galvanoplastiko:
galvanoplastični odtis
;
galvanoplastična kopija
galvanoplástika
-e
ž
(
á
)
teh.
izdelava kovinskih predmetov ali njihovih negativov z elektrolitskim
nanašanjem kovinske plasti na modele:
galvanoskóp
tudi
galvanoskòp -ópa
m
(
ọ̑; ȍ ọ́
)
fiz.,
nekdaj
priprava za zaznavanje električnega toka:
galvanostegíja
-e
ž
(
ȋ
)
teh.
elektrolitsko prekrivanje predmetov s tanko kovinsko plastjo za
zaščito ali polepšavo:
kromanje in zlatenje sta pogosta primera galvanostegije
galvanotéhnika
-e
ž
(
ẹ́
)
teh.
elektrolitsko prekrivanje predmetov s kovinsko plastjo:
galvánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
elektr.
nanašajoč se na pretvarjanje kemične energije v električno:
galvanski tok
/
galvanski člen
osnovna enota galvanske baterije
;
galvanska baterija
priprava (z več členi) za pretvarjanje kemične energije v
električno
2.
teh.
nanašajoč se na galvaniziranje:
galvansko kromanje
/
galvanska prevleka
gáma
-e
tudi
--
ž
(
ā
)
tretja črka grške abecede:
alfa, beta, gama [γ]
gáma
--
kot imenovalni prilastek
tretji po vrsti:
stranica nasproti kota gama
♦
fiz.
žarki gama
in
gama žarki
elektromagnetno valovanje, ki nastane pri razpadanju mnogih
radioaktivnih snovi
;
metal.
železo gama
in
gama železo
železo, ki nastane pri segrevanju železa alfa
gamáša
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.
prevleka za čez čevlje, ki varuje gležnje ali tudi meča pred mrazom in
snegom, golenica:
zavezal si je čevlje in nataknil gamaše
;
nosil je platnene vojaške gamaše
;
suknene, usnjene gamaše
gámba
-e
ž
(
ȃ
)
glasb.,
nekdaj
čelu podobno glasbilo, navadno s šestimi strunami:
lutnja in gamba
gambéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
etn.
šema, ki predstavlja dvonogo ali četveronogo žival, znana v vzhodni
Sloveniji:
pustna gambela
gambít
-a
m
(
ȋ
)
šah.
otvoritev igre, pri kateri se žrtvuje manj pomembna figura:
sprejeti, odkloniti gambit
/
damin gambit
otvoritev igre s kmetom pred damo, pri čemer beli žrtvuje kmeta
;
kraljev gambit
otvoritev igre s kmetom pred kraljem, pri čemer beli žrtvuje kmeta
gambíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na gambit:
gambitni kmet
;
gambitna poteza
gámbovček
-čka
m
(
á
)
ekspr.
gambovec
gámbovec
-vca
m
(
á
)
drobnejše rumeno zimsko jabolko:
spraviti gambovce za zimo
gambúzija
-e
ž
(
ú
)
zool.
majhna živobarvna riba, ki se hrani z ličinkami komarja mrzličarja,
Gambusia affinis:
gojiti gambuzije
gamét
-a
m
(
ẹ̑
)
biol.
gameta
gaméta
-e
ž
(
ẹ̑
)
biol.
spolna celica:
moška, ženska gameta
;
združitev dveh gamet
gametofít
-a
m
(
ȋ
)
bot.
spolno se plodeča generacija pri rastlinah s prerodom, spolni rod:
gametofit in sporofit
gáms
in
gàms gámsa
m
(
ā á; ȁ á
)
zelo hitra gorska žival z na koncu kavljasto ukrivljenimi rogovi:
streljati gamse
;
prsk, žvižg gamsa
;
trop gamsov
;
skače kot gams
//
samec te živali:
gams stražar je zabrlizgal
gámsar
-ja
m
(
ȃ
)
lov.
lovec na gamse:
bil je navdušen gamsar
gamsíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kjer so gamsi:
gámsji
-a -e
(
ȃ
)
pridevnik od gams:
gamsji naraščaj
;
gamsja kri
gámsov
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na gamse:
gamsov skok
;
gamsova koža
;
gamsovo meso
/
lov. žarg.
gamsova brada
gamsov čop
♦
lov.
gamsov čop
šop daljše zimske dlake gamsa samca, nošen na klobuku
gamsovína
in
gámsovina -e
ž
(
í; á
)
1.
gamsovo meso:
za kosilo so pripravili gamsovino
2.
gamsova koža:
mehka gamsovina
gámsovka
-e
ž
(
á
)
1.
samica gamsa:
gamsovka z mladiči
2.
mn.
hlače iz gamsove kože:
vedno je nosil gamsovke
gándijevski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ki je tak kot pri Gandiju:
gandijevski odpor
;
gandijevska drža, politika
gándža
tudi
ganja
-e
[
gándža
]
ž
(
ȃ
)
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu
konoplja, po izvoru iz Indije, ki vsebuje smolo, opojno snov;
indijska konoplja
:
zanimalo ga je, kako gandža raste
//
mamilo iz posušenih vršičkov, cvetov in listov te rastline;
marihuana
:
devet odstotkov anketiranih je že poskusilo hašiš, gandžo ali
skunk
gánglij
-a
m
(
ā
)
anat.
skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju, živčni vozel:
veriga ganglijev vzdolž hrbtenice
gánglijski
-a -o
(
ā
)
pridevnik od ganglij:
ganglijska celica
gangréna
-e
ž
(
ẹ̑
)
med.
odmiranje tkiva z gnitjem:
zdraviti gangreno
;
bacili gangrene
gangrenózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na gangreno:
gangrenozna rana
;
gangrenozna pljuča
gángster
-ja
m
(
á
)
zlasti v ameriškem okolju
pripadnik organizirane zločinske ali tihotapske tolpe:
gangsterji so oropali banko
;
tolpa gangsterjev
;
pren.
politični gangster
gángsterski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na gangsterje:
gangsterski vlom
;
gangsterske navade
/
gangsterski film
gángsterstvo
-a
s
(
á
)
zlasti v ameriškem okolju
pojavljanje gangsterjev in njihova dejavnost:
zatirati gangsterstvo
;
pren.
politično gangsterstvo
ganiméd
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.,
ekspr.
mlad, lep strežnik, točaj:
stregla sta dva livrirana ganimeda
ganíti
in
gániti -em
dov.
(
ī á; gānjen
)
1.
vzbuditi čustven odziv:
film nas gane
;
niti jok ga ne gane
;
njeno pripovedovanje ga je ganilo
;
pismo ga je ganilo do solz
/
pesn.
ganiti srce
2.
star.,
navadno z nikalnico
narediti gib, premakniti:
ganiti roko v slovo
;
z nogami ne more ganiti
/
po cele ure sedi in ne gane
se ne gane
●
ekspr.
niti z mezincem, s prstom ni ganil za to
čisto nič ni naredil, prispeval za to
ganíti se
in
gániti se
z nikalnico
spremeniti položaj, stanje:
ob oknu stoji in se ne gane
;
zrak je bil tako miren, da se nobena bilka ni ganila
;
nisva se upala ganiti
//
ekspr.
iti stran, oditi:
več dni se ni ganil iz sobe
;
da se mi ne ganeš od doma
;
podnevi in ponoči se ni ganil od sinove postelje
;
ni se ganil s svojega mesta
●
ekspr.
dajmo, ganimo se!
naredimo, ukrenimo že kaj
gánjen
-a -o:
biti ganjen
;
globoko ganjen
/
spregovoril je z ganjenim glasom
●
ekspr.
ganjen do solz
zelo, močno
gánjenje
-a
s
(
ā
)
ganjenost
:
hotel je prikriti svoje ganjenje
gánjenost
-i
ž
(
ā
)
čustvena vznemirjenost zaradi sočutja, žalosti, veselja:
prevzemala jo je ganjenost
;
ni mogel skriti ganjenosti
;
oči so se mu orosile od ganjenosti
/
solze ganjenosti
gànk
gánka
m
(
ȁ á
)
etn.
lesen pokrit hodnik na alpski hiši:
gorenjska hiša z gankom
//
nižje pog.
balkon
,
hodnik
1
:
gledati z ganka po dolini
;
visok gank
ganljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki povzroča ganjenost:
to je ganljiv dokaz ljubezni
;
do solz ganljiv prizor
;
ganljiva povest
ganljívo
prisl.
:
ganljivo jokati
/
ekspr.
delal se je naravnost ganljivo nevednega
zelo, močno
;
iron.
lepe oči in vitka postava sta za igralsko umetnost ganljivo
premalo
veliko, dosti
ganljívka
-e
ž
(
ȋ
)
publ.
literarno delo manjše umetniške vrednosti z ganljivo vsebino:
drama je navadna ganljivka
;
delo se je spremenilo v preočitno ganljivko
;
socialna ganljivka
ganljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost ganljivega:
ganljivost slovesa
ganótje
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
ganjenost
:
obšlo, prevzelo ga je ganotje
;
občutiti, vzbuditi ganotje
gántar
-ja
m
(
á
)
nar. vzhodno
lesena podloga za sode v kleti;
lega
1
:
hrastovi gantarji
gántnar
-ja
m
(
á
)
nar. vzhodno
lega
1
,
gantar
:
sodi na dolgih gantnarjih
gára
-e
ž
(
á
)
nar.
v dva ali več krakov razraslo drevo;
debelna rogovila
:
odtaval je po vrtu in kasneje sem ga našel v gari naše rdeče
jablane, kjer je bincal z nogami in požvižgaval
(M. Kranjec)
garáč
-a
m
(
á
)
kdor gara:
hribovski kmetje so garači
;
garači v železarnah
/
ekspr.
bil je neutruden pedagoški delavec, garač
garáčka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki gara:
vztrajna garačka
;
perfekcionistka in garačka
garancíja
tudi
garáncija -e
ž
(
ȋ; á
)
porokova obveza za izpolnitev obljube, dolžnosti;
jamstvo
,
poroštvo
:
dati, prevzeti garancijo za najetje kredita
;
pren.
to je garancija za lepšo bodočnost
;
dal je garancijo, da bo stvar v redu potekla
//
trg.
obveza za brezplačno popravilo okvare v določenem roku po nabavi:
garancija poteče že čez nekaj mesecev
;
hladilnik ima enoletno garancijo
;
pog.
pralni stroj je še pod garancijo
garancíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na garancijo;
jamstven
,
poroštven
:
garancijska izjava
/
garancijska doba
/
garancijska popravila strojev
/
vsak aparat ima tudi garancijski list
;
za potovanje v nekatere države je potrebno garancijsko pismo
pisna izjava iz tuje države, da je obiskovalcu zagotovljena oskrba
garánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od garáti:
nič dobrega nima doma, samo garanje
;
pretegnil se bo od garanja
;
sit sem že neprestanega garanja
garánt
-a
m
(
ā á
)
porok
:
kot garant podjetja nastopa občina
garánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na garante ali garancijo:
garantno pismo
/
vozilo v garantni dobi
garancijski dobi
garantírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
obvezati se za izpolnitev obljube, dolžnosti;
zajamčiti
,
dati poroštvo
:
material za proizvodnjo so jim garantirali
;
ne morejo garantirati, da se jim ne bo nič zgodilo
//
trg.
obvezati se za brezplačno popravilo okvare v določenem roku po
nabavi:
tovarna garantira (za) svoje izdelke
●
ekspr.
slabo boš končal, to ti garantiram
o tem sem trdno prepričan
garantíran
-a -o:
garantirani izdelki
/
garantirana preskrba
gárast
-a -o
prid.
(
á
)
star.
hrapav
,
raskav
:
garasta koža
garáški
-a -o
prid.
(
á
)
izredno naporen, težek:
garaško delo
/
garaško življenje
//
ki gara:
garaški kmet
garáško
prisl.
:
garaško se zagristi v delo
garáštvo
-a
s
(
ȃ
)
garaško življenje, garanje:
sklenil je napraviti konec temu garaštvu
gárati
1
-am
nedov.
(
ȃ
)
nar.
strgati ščetine, goliti:
prašiča so polili z vrelo vodo in ga začeli garati
//
star.
drgniti
,
guliti
:
domače platno ga je garalo
;
žrebe se gara ob drevo
garáti
2
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
zelo veliko, naporno delati, zlasti fizično:
hlapec je garal vse življenje
;
leta in leta so garali tovarnarjem
;
vse dni gara na polju
;
pri tej hiši garajo noč in dan
;
gara ko (črna) živina
/
ekspr.
v uradu gara za tri
gárav
-a -o
prid.
(
á
)
star.
hrapav
,
raskav
:
garava srajca
garáža
-e
ž
(
ȃ
)
zaprt prostor za shranjevanje motornih vozil:
kupiti garažo
;
spraviti avto, traktor v garažo
;
etažna, montažna garaža
garážen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na garažo:
podjetje izdeluje tudi garažna vrata
/
garažni objekt ima okoli sto garažnih boksov
/
garažni prostor
garažíran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki je shranjen v garaži:
garažirano vozilo
garažíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od garažirati:
zimsko garažiranje
;
problem parkiranja in garažiranja v mestih
garažírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
shranjevati, imeti vozilo v garaži:
garažirati avto
/
pog.
svoj avto garažira kar v veži
garažíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor upravlja garaže:
garažnína
-e
ž
(
ī
)
plačilo za uporabo garaže:
mesečna garažnina znaša 90 evrov
;
garažnina in parkirnina
gárbati
-am
nedov.
(
ȃ
)
pog.,
ekspr.
močno tepsti:
garbal ga je s palico po hrbtu
gárda
-e
ž
(
ȃ
)
1.
izbrana, elitna vojaška enota, zlasti za telesno stražo:
služil je v kraljevi gardi
/
vatikanska vrata straži švicarska garda
2.
oborožena skupina, organizirana za obrambo določenega političnega
nazora:
revolucionarna garda
/
bela garda
protikomunistična organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v
Sloveniji; procarska organizacija med državljansko vojno po
oktobrski revoluciji
;
plava garda
protirevolucionarna, z Mihajlovićevim gibanjem povezana
organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji
;
rdeča garda
oborožene enote proletariata v oktobrski revoluciji in
državljanski vojni po njej
♦
zgod.
narodna garda
v francoski revoluciji ustanovljene oborožene enote pristašev
revolucije; iz meščanov sestavljene oborožene enote za ohranitev
reda in miru na Slovenskem leta 1848
3.
pog.
skupina ljudi s sorodno miselnostjo in sorodnimi interesi:
garda mladih pisateljev
/
ekspr.
to je še človek stare garde
gárdedáma
-e
ž
(
ȃ-á
)
nekdaj
spremljevalka mladega dekleta na družabni prireditvi:
gardedame so sedele ob steni in opazovale ples svojih varovank
;
pod nadzorstvom gardedame
/
šalj.
za gardedamo so določili starega strica
gárden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na gardo:
gardni častnik
;
gardne enote
/
nositi gardno uniformo
gardénija
-e
ž
(
ẹ́
)
vrtn.
vrtna ali sobna grmičasta rastlina z belimi dišečimi cveti:
v sobi diši po gardenijah
garderóba
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
prostor za shranjevanje obleke, prtljage:
oddati plašč v garderobo
/
kovček je dal v garderobo na postaji
v shrambo za prtljago
//
prostor za preoblačenje;
oblačilnica
:
zraven telovadnice so garderobe in prhe
;
igralska garderoba
;
garderoba kopališča
2.
oblačila, ki jih kdo ima:
ima bogato garderobo
;
dopolniti poletno garderobo
;
na potovanju je dežnik nepogrešljiv del osebne garderobe
/
študentje so si izposodili kostume za igro iz gledališke garderobe
;
pren.,
knjiž.
metafore so vzete iz ekspresionistične garderobe
garderóben
-bna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na garderobo:
garderobna stena
/
garderobni listek
/
garderobna omara
garderobêr
-ja
m
(
ȇ
)
moški, ki dela v garderobi:
dobil je službo garderoberja
♦
gled.
uslužbenec, ki skrbi za gledališke kostume in pomaga igralcem pri
oblačenju
garderobêrka
-e
ž
(
ȇ
)
ženska, ki dela v garderobi:
garderoberka je imela veliko dela ta večer
♦
gled.
uslužbenka, ki skrbi za gledališke kostume in pomaga igralkam pri
oblačenju
gardína
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
(okenska) zavesa:
težke gardine so mračile sobo
;
razgrniti gardine
;
napol spuščena rožasta gardina
;
okna z gardinami
gardíst
-a
m
(
ȋ
)
vojak ali pripadnik garde:
predsednika so ob prihodu pozdravili gardisti
;
gardisti v sijajnih uniformah
/
rdeči gardisti
gáre
gár
ž
mn.
(
á ȃ
)
1.
ročni voziček, navadno na dveh kolesih:
vleči gare
;
na garah je pripeljal deteljo
;
branjevske gare
//
slabš.
voz
,
avto
:
v tistih garah se kar naprej prevaža
2.
lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli
seno izza nje;
gornje jasli
:
nametati seno v gare
gargánija
-e
ž
(
á
)
nar. zahodno
rebula
:
zasaditi vinograd z garganijo
/
piti garganijo
gargántovski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
tak kot pri Rabelaisovem Gargantui:
gargantovska moč in dobra volja
garibaldínec
-nca
m
(
ȋ
)
pristaš Garibaldijevega gibanja za združitev Italije:
pohod garibaldincev proti Neaplju
//
med drugo svetovno vojno
pripadnik italijanskih partizanskih enot Garibaldi:
furlanski garibaldinci
garibaldínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na garibaldince:
garibaldinska zastava
/
nosil je garibaldinski klobuk
gárice
-ric
ž
mn.
(
á ȃ
)
1.
nar. vzhodno
lojtrnice za manjši voz:
sesti na garice
2.
manjšalnica od gare:
pomagal je porivati garice
gárjast
-a -o
prid.
(
á
)
garjav
:
garjasta ovca
gárjav
tudi
gárjev -a -o
prid.
(
á
)
1.
ki ima garje:
garjav človek
;
garjava mačka
;
nagnal ga je kot garjavega psa
;
beži od njega, ko da je garjav
/
kot psovka:
ti garjavi pes
;
duša ti garjava
2.
slabš.,
v zvezi
garjava ovca
kdor zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico:
ta fant je garjava ovca v razredu
;
ogibaj se te garjave ovce
gárjavec
tudi
gárjevec -vca
m
(
á
)
1.
kdor ima garje:
paziti je treba, da ne pridete v stik z garjavcem
;
umikali so se mu kot garjavcu
/
kot psovka
molči, garjavec garjavi
2.
slabš.
kdor zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico:
s tem garjavcem se menda ne boš družil
gárjavka
tudi
gárjevka -e
ž
(
á
)
ženska, ki ima garje:
garjavkam so se na daleč ognili
/
kot psovka
izgini, ti potepinka, garjavka
gárjavost
-i
ž
(
á
)
garje
:
garjavost se je razširila
/
zaradi garjavosti se ga izogibajo
gárje
gárij
ž
mn.
(
á ȃ
)
zelo nalezljiva kožna bolezen ljudi in živali z močnim srbenjem, ki jo
povzročajo zajedavci:
imeti, nalesti garje
;
odpraviti garje
;
ovčje garje
gármond
-a
m
(
ȃ
)
tisk.
tiskarska črka, po velikosti med borgisom in cicerom:
prispevek bo postavljen v garmondu
gárn
-a
m
(
á
)
obrt. žarg.
kvačkanec
:
pulover iz tankega garna
;
klobčič garna
garnéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
zool.
prosojen in rahlo bočno stisnjen rakec tankih nog, ki živi zlasti v
morju;
kozica
2
:
garnele so povešale svoje dolge tipalke
garní hotél
garní hotéla
m
(
ȋ, ẹ̑
)
hotel, v katerem se dobi prenočišče in zajtrk:
najeti sobo v garni hotelu
garníra
-e
ž
(
ȋ
)
nar.
naborek
,
volan
2
:
odparati garniro od krila
garníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od garnirati:
hrana je bila enolična in brez pravega garniranja
garnírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
okrasiti glavno jed z dodatnimi jedmi, živili, obložiti:
garnirati pečenko z zelenjavo in gobicami
//
knjiž.
okrasiti
,
olepšati
:
mizo so lepo garnirali
;
pren.,
ekspr.
vse ugotovitve so v diskusiji garnirali s številkami
garníran
-a -o:
garnirana bržola
garnitúra
-e
ž
(
ȗ
)
navadno s prilastkom
1.
več predmetov, stvari, ki sestavljajo celoto:
na razstavi pohištva so vzbudile največ zanimanja sobne in vrtne
garniture
;
usnjena klubska garnitura
;
garnitura ključev za avto
;
garnitura spodnjega perila
;
garnitura jedilnega pribora
/
volnena garnitura
pulover in jopica iz enake volne
2.
publ.
skupina ljudi, povezana z enako dejavnostjo:
ostanki različnih vojaških in političnih garnitur
;
najmlajša garnitura igralcev
;
oblast je prevzela garnitura plačancev
♦
ptt
naglavna govorilna garnitura
kombinacija mikrofona in slušalke, ki se namesti na glavo, da sta
roki prosti
;
tisk.
črkovna garnitura
črke vseh velikosti istega tipa
;
žel.
garnitura
sestav vagonov, pripravljenih za odhod
;
potniška garnitura
garnizêr
-ja
m
(
ȇ
)
vojak garnizije:
v hiši so nastanili garnizerje
garnizíja
-e
ž
(
ȋ
)
voj.
vse vojaške enote v kakem kraju:
praznik mestne garnizije
;
poveljnik garnizije
/
čete so zamenjale garnizijo
garnizon
garnizíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na garnizijo:
garnizijski vojak
;
garnizijsko poveljstvo
/
garnizijsko mesto v zaledju fronte
garnizón
-a
m
(
ọ̑
)
voj.
naselje, v katerem je nastanjena garnizija:
polk je večkrat menjal garnizon
/
poveljnik garnizona
garnizije
garsonjêra
-e
ž
(
ȇ
)
stanovanje iz ene sobe in pritiklin, navadno za samske osebe:
kupil je garsonjero v stolpnici
;
vseliti se v garsonjero
gártroža
-e
ž
(
á
)
star.
vrtnica
:
gartrože že cvetejo
;
na vrtu imajo polno gartrož
/
utrgati rdečo gartrožo
;
nevesta je bila lepa ko gartroža
gás
-a
m
(
ȃ
)
nižje pog.
plin
:
internirance so morili večinoma z gasom
/
šofer je pred ovinkom odvzel gas
●
nižje pog.,
ekspr.
vsak dan je pod gasom
pijan, vinjen
gasílec
-lca
[
tudi
gasiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
kdor se (poklicno) ukvarja z gašenjem ali je član gasilskega društva:
gasilci so se pripeljali na kraj požara
;
tudi pomoč poklicnih gasilcev ni zalegla
;
gasilci v bleščečih čeladah
/
ob povodnji so pomagali vojaki, gasilci in reševalci
gasílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki je za gašenje:
gasilni aparat
;
privleči gasilno brizgalno
;
gasilna sredstva
/
gasilni avto
;
gasilna ladja
/
gasilni dom
gasilski dom
gasílka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z gašenjem ali je članica gasilskega
društva:
poklicne, prostovoljne gasilke
;
srečanje gasilk
;
gasilci in gasilke
gasílnik
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
priprava za ugašanje, gašenje:
ugašati sveče z gasilnikom
gasílo
-a
s
(
í
)
sredstvo za gašenje:
preizkušati nova gasila
gasílski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na gasilce:
gasilska četa je prispela še pravočasno
;
gasilska uniforma
;
gasilske vaje
;
gasilska veselica
;
gasilsko društvo
/
v vasi imajo nov gasilski dom
/
gasilski avto
;
gasilska brizgalna
gasilna brizgalna
gasílstvo
-a
s
(
ȋ
)
dejavnost gasilcev:
razmah gasilstva
;
zakon o gasilstvu
/
tukajšnje gasilstvo se je dobro pripravilo na akcijo
gasilci, gasilska četa
gasíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
ovirati, preprečevati gorenje:
gasiti požar
;
vsa vas je gasila gorečo hišo
;
takoj so prihiteli gasit
/
gasiti apno
živo apno polivati z vodo
;
pren.,
ekspr.
gasiti iskre upanja
;
z vinom (si) gasi žejo
●
ekspr.
v gostilni (si) gasi jezo
iz jeze pije alkoholne pijače
♦
metal.
gasiti jeklo
razbeljeno jeklo hitro hladiti v vodi ali olju; kaliti
gasíti se
ugašati
:
iskre so se gasile v noči
gašèn
-êna -o:
gašeno apno
gásniti
-em
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.
ugašati
:
ogenj v peči je začel gasniti
;
svetilka že gasne
/
dan počasi gasne
;
zvezda za zvezdo je gasnila
/
dekle od dne do dne bolj gasne
/
ljudje so gasnili v plinskih celicah
gasnóč
-a -e
tudi
gasnèč -éča -e:
gasnoč dan
gaspáčo
in
gazpacho
-a
[
gaspáčo
]
m
(
ȃ
)
gastr.
hladna španska paradižnikova juha:
gaspačo z opraženimi krušnimi kockami
;
recept za gaspačo
gastáld
-a
m
(
ȃ
)
zgod.
upravitelj gastaldije z upravno, sodno in gospodarsko funkcijo:
gastaldíja
-e
ž
(
ȋ
)
zgod.
upravna enota zemljiške posesti v oglejskem patriarhatu:
tolminska gastaldija
gástarbájter
-ja
m
(
ȃ-ȃ
)
pog.
delavec na začasnem delu v tujini, ki navadno opravlja fizična, slabše
plačana dela:
gastarbajter navadno zasluži pol toliko kot redno zaposleni delavec
;
slovenski gastarbajterji
gástričen
-čna -o
prid.
(
á
)
med.
želodčen
:
gastrične bolečine
gastrítis
-a
m
(
ȋ
)
med.
vnetje želodčne sluznice:
kronični gastritis
gástroenterológ
-a
m
(
ȃ-ọ̑
)
zdravnik specialist za gastroenterologijo:
gastroenterologi ozaveščajo javnost o smiselnosti preventivnih
pregledov črevesja
;
internist gastroenterolog
gástroenterologíja
-e
ž
(
ȃ-ȋ
)
med.
veda o prebavnih organih in njihovih boleznih:
specialist za gastroenterologijo
/
klinični oddelek za gastroenterologijo
gastronóm
-a
m
(
ọ̑
)
kdor se poklicno ukvarja z gastronomijo:
vprašati za nasvet gastronoma
/
kosilo bi zadovoljilo tudi najbolj izbirčnega gastronoma
sladokusca, gurmana
gastronomíja
-e
ž
(
ȋ
)
spretnost, znanje pripravljanja izbranih jedi:
jedilni list vsebuje nove izkušnje sodobne gastronomije
//
nauk o tem:
gastronómski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na gastronome ali gastronomijo:
razvijati gastronomsko kulturo
;
gastronomska razstava
kulinarična
/
gastronomski užitek
gastroskóp
tudi
gastroskòp -ópa
m
(
ọ̑; ȍ ọ́
)
priprava za opazovanje notranjosti želodca:
upogljiv gastroskop
;
nakup gastroskopa
;
pregled, slikanje z gastroskopom
gastroskopíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
opazovanje notranjosti želodca z gastroskopom:
opraviti gastroskopijo
;
potrditi diagnozo z gastroskopijo
;
gastroskopija in kolonoskopija
/
neprijetna gastroskopija
gástrula
-e
ž
(
ȃ
)
biol.
čašici podoben zarodek mnogoceličarjev, obdan z dvojno plastjo celic:
razvoj gastrule iz blastule
gáščerica
-e
ž
(
ā
)
kuščar
:
gaščerica je švignila iz trave
;
gibčna kakor gaščerica
gáščeričji
-a -e
prid.
(
ā
)
tak kot pri gaščerici:
gaščeričja barva, okretnost
gašênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od gasiti:
gašenje požarov
;
suho gašenje
;
gašenje z vodo
;
aparat za gašenje s peno
/
gašenje apna
gášper
-ja
m
(
á
)
majhna železna peč;
gašperček
1
:
cunje, obešene nad gašperjem
gášperček
1
-čka
m
(
á
)
majhna železna peč:
iz gašperčka se je kadilo
;
sedeti pri gašperčku
;
zakuriti v gašperčku
;
pog.
zakuriti gašperčka
gášperček
2
-čka
m
(
á
)
šaljiva, burkasta figura v lutkovnem gledališču;
pavliha
:
burke veselega gašperčka
;
kima z glavo kakor gašperček na nitki
gát
-a
m
(
ȃ
)
1.
publ.
pristajalna obala, pomol:
ladja je pristala ob novem gatu
2.
majhen jez, majhna pregrada:
gáte
gát
ž
mn.
(
ȃ
)
nižje pog.
spodnje hlače:
bil je v sami srajci in gatah
/
dolge gate
gáter
-tra
m
(
á
)
les.
stroj za žaganje hlodov v deske;
jarmenik
:
nabaviti gater
gateríst
-a
m
(
ȋ
)
delavec pri jarmeniku;
jarmeničar
:
zaposliti gateriste in cirkulariste
gátiti
-im
nedov.
, gáčen
in
gáten
(
á ȃ
)
1.
mašiti
,
zapirati
:
bil je v množici, ki je gatila vhod
;
vozovi so gatili pot
2.
gačiti
:
zna gatiti živali
gátiti se
zaustavljati se, kopičiti se:
jed se mu je gatila v grlu
gaudium
tudi
gávdij -a
[
prva oblika
gáu̯dijum
]
m
(
ā
)
knjiž.
razigrano, poredno veselje:
profesorjeva smola je povzročila velik gaudium med dijaki
;
ekspr.
to ti je bil gaudium
gauleiter
tudi
gávlájter -ja
[
gáu̯lájter
]
m
(
ȃ-á
)
v nacistični Nemčiji
pokrajinski vodja nacistične stranke:
bil je gauleiter na okupiranem ozemlju
gaulist
ipd.
gl.
golist
ipd.
gauss
-a
[
gáu̯s
]
m
(
ȃ
)
fiz.
enota za merjenje gostote magnetnega pretoka, desettisočina tesla:
magnetno polje z jakostjo sto tisoč gaussov
gávčo
tudi
gaucho -a
[
gáu̯čo
]
m
(
ȃ
)
v latinskoameriškem okolju
pastir velikih čred:
gavči so zganjali govedo
;
argentinski gavčo
gávda
tudi
gouda -e
[
gáu̯da
]
ž
(
ȃ
)
gastr.
trdi sir v obliki hlebca s tanko svetlo rumeno skorjo:
edamec in gavda
gavétka
-e
ž
(
ẹ̑
)
voj. žarg.,
v italijanskem okolju
vojaška posoda za hrano, navadno iz aluminija:
stara gavetka
gávge
gávg
ž
mn.
(
ȃ
)
nižje pog.
vislice
:
tam so stale gavge
/
ekspr.
če bo ostal tak, bo še na gavge prišel
gaviál
-a
m
(
ȃ
)
zool.,
navadno v zvezi
indijski gavial
krokodil z dolgim in ozkim gobcem, ki živi v Indiji, Gavialis
gangeticus:
gavóta
-e
ž
(
ọ̑
)
star francoski ples v zmernem dvodobnem taktu:
plesali so gavoto in menuet
//
skladba za ta ples:
zložiti gavoto
gavrán
tudi
gávran -a
m
(
ȃ; ȃ
)
pesn.
krokar
1
:
črni gavrani so krožili v zraku
;
krokanje lačnih gavranov
;
črno bleščeč kot gavran
gávtroža
-e
ž
(
á
)
star.
vrtnica
:
rdeča gavtroža
gavún
-a
m
(
ȗ
)
zool.
majhna črnkasta morska riba s srebrnima progama vzdolž bokov,
Atherina:
prodajajo sardele, skuše in gavune
gávzniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
vulg.
umreti
:
gavznil bo, preden bo minilo tri dni
gáz
1
-a
m
(
ȃ
)
1.
v sneg narejena ozka pot:
utirati gaz
;
hodila sta po ozkem gazu
2.
navt.
razdalja med najglobljo točko ladje in vodno gladino;
ugrez
:
ladja z globokim gazom
gáz
2
-í
ž
(
ȃ
)
1.
v sneg narejena ozka pot:
delati gazi
;
odkidati široko gaz
;
hoditi po gazi
;
ozka, shojena gaz
;
pren.
le težko si je utiral gaz med množico
2.
navt.
razdalja med najglobljo točko ladje in vodno gladino;
ugrez
:
plitva gaz čolna
;
ladje z gazjo devet in več metrov
gáza
-e
ž
(
ā
)
redko tkana, mehka tkanina, navadno za obveze:
obložiti rano s sterilno gazo
;
čista gaza
;
blazinica iz gaze
gázda
-e
in
-a
m
(
ȃ
)
1.
nižje pog.
(hišni) gospodar:
ali je gazda doma?
//
delodajalec
:
moj gazda mi je dal dva dni dopusta
2.
kot pristavek k imenu premožnega moškega, v srbskem okolju
gospodar (na kmetiji):
gazda Veljko
gázdarica
-e
ž
(
ȃ
)
nižje pog.
(hišna) gospodinja:
gazda in gazdarica
/
moja gazdarica mi je odpovedala sobo
gazébo
-a
m
(
ẹ̑
)
manjša, navadno lesena, delno odprta stavba na vrtu;
senčnica
1
,
uta
:
gazebo je izdelan iz smrekovega lesa in ima platneno streho
//
manjši paviljon na vrtu ali v parku za prireditve, zlasti družabne:
gazebo za sprejeme in zabave na prostem
gazéla
1
-e
ž
(
ẹ̑
)
hitra in gibčna stepska žival s temnimi očmi:
plahe gazele
;
dekle, vitka kot gazela
gazéla
2
-e
ž
(
ẹ̑
)
lit.
lirska pesem z rimo v prvem in drugem verzu ter v vseh sodih verzih,
pogosto z refrenom:
Prešernove mojstrske gazele
gazélica
1
-e
ž
(
ẹ̑
)
manjšalnica od gazela
1
:
ljubka gazelica
//
ekspr.
vitko, gibčno dekle:
nasproti mi je prihajala čudovita gazelica
gazélica
2
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
manjšalnica od gazela
2
:
motiv gazelice
gazélji
-a -e
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na gazela
1
:
gazelja samica
/
ekspr.
dekle z gazeljimi očmi
gázen
-zna -o
(
ȃ
)
pridevnik od gaza:
gazna obveza
gazifikácija
-e
ž
(
á
)
1.
uvajanje, uvedba plinske napeljave:
pospešena gazifikacija dežele
2.
kem.
uplinjanje
,
razplinjevanje
:
gazifikacija lignita
gazírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
agr.
dodajati tekočini plin:
gazirati brezalkoholne pijače
2.
tekst.
z gorečim plinom ali razžarjenimi ploščami odstranjevati štrleča
vlakna, smoditi:
gazirati tkanino
gazíran
-a -o:
gazirana preja
♦
agr.
gazirano vino
vino, ki se peni zaradi dodane ogljikove kisline
gáziti
-im
nedov.
, gázila
in
gazíla
(
á ȃ
)
hoditi po čem mehkem, udirajočem se:
gaziti debel sneg
;
do gležnjev gazimo blato
/
gaziti na celo
po nepregaženem, neprehojenem snegu
//
knjiž.
teptati
:
konjska kopita so neusmiljeno gazila žito
;
pren.,
ekspr.
sramotno gazi vse svoje ideale
;
gaziti pravico
gazèč
-éča -e:
s težavo gazeč visok sneg
gazolín
-a
m
(
ȋ
)
1.
kem.
lahek, zelo hlapljiv in vnetljiv destilat nafte:
pridobivati gazolin
2.
zlasti v ameriškem okolju
motorni bencin:
stroj na pogon z gazolinom
gazolínski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od gazolin:
voziček na gazolinski pogon
gazométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
teh.
posoda za shranjevanje plina pod povečanim tlakom, plinohram:
industrijski gazometer
;
laboratorijski gazometer
gáža
-e
ž
(
ā
)
knjiž.
plača, zlasti pri gledaliških igralcih:
zvišati gažo
;
letna gaža
;
mesečna gaža igralcev
gáženje
-a
s
(
á
)
glagolnik od gaziti:
utrudljivo gaženje po snegu
/
gaženje pravic
gážnja
-e
ž
(
á
)
star.
gaženje
Geigerjev
-a -o
[
gájgerjev-
]
prid.
(
á
)
fiz.,
v zvezi
Geigerjev števec
in
geigerjev števec
priprava za zaznavanje ionizirajočih delcev, žarkov:
z Geigerjevim števcem iskati uran
geigerski
-a -o
[
gájgerski
]
prid.
(
á
)
fiz.,
navadno v zvezi
geigerski števec
priprava za zaznavanje ionizirajočih delcev, žarkov:
na kraj nesreče je prišla ekipa z geigerskimi števci
gêj
-a
m
(
ȇ
)
moški, ki čuti spolno nagnjenje do oseb istega spola:
odkar se je zavedel svoje spolnosti, je vedel, da je gej
;
pravice gejev
;
geji in lezbijke
;
v prid. rabi:
gej aktivist
gejevski aktivist
;
gej klub
gejevski klub
;
gej kultura
gejevska kultura
;
gej parada
gejevska parada
gêja
in
géa -e
ž
(
ȇ; ẹ̑
)
geol.
nežive sestavine zemeljskega površja na določenem območju:
inventarizacija flore, favne in geje Slovenije
gêjevski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na geje ali gejevstvo:
gejevski aktivist
;
gejevski film
;
gejevski klub
;
gejevska kultura
;
gejevska parada
;
gejevska revija
;
gejevska in lezbična skupnost
/
gejevski par
gêjevstvo
-a
s
(
ȇ
)
spolna nagnjenost moških do oseb istega spola:
zavedel se je svojega gejevstva in se ločil
gêjša
-e
ž
(
ȇ
)
v japonskem okolju
ženska, ki v čajnici s petjem, plesom in pogovorom kratkočasi, zabava
moške:
lepa gejša
gejzír
-a
in
-ja
tudi
gêjzir -a
in
-ja
m
(
ī; ȇ
)
vroč vrelec, ki v rednih presledkih brizga visoko v zrak:
ogromen gejzir
;
izbruh gejzira
;
pren.,
ekspr.
bomba je padla in črn gejzir zemlje je bruhnil iz tal
gékon
-a
m
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
zool.
v toplih deželah živeči kuščarji, ki imajo na prstih blazinaste
priseske in lahko dajejo glasove, Gekkonidae:
različne vrste gekonov
;
gekoni in drugi kuščarji
gél
-a
m
(
ẹ̑
)
snov v poltrdem stanju z malo vode, navadno za nanašanje (na kožo):
čistilni, masažni, negovalni, proticelulitni gel
;
hladilni, luščilni, vlažilni gel
;
alojin gel za rane in opekline
;
oljni gel za prhanje, tuširanje
;
gel za britje
;
gel za lase, obraz, telo
;
gel, krema in losjon
/
gel za samoporjavitev
;
gel za zaščito pred soncem, žulji
/
belilni gel za zobe
/
prsni vsadki s silikonskim gelom
/
nanesti gel
;
namazati z gelom
gém
tudi
game -a
[
gém
]
m
(
ẹ̑
)
šport.
del teniške igre, v katerem mora igralec osvojiti za zmago najmanj
štiri točke in dve več kot nasprotnik:
zmagal je v vseh gemih in tako osvojil prvi niz
géma
-e
ž
(
ẹ̑
)
um.
poldrag kamen z vrezano ali reliefno podobo:
antična gema
;
dragocena gema
geminácija
-e
ž
(
á
)
jezikosl.,
lit.
zaporedna ponovitev glasov, zlogov ali besed, podvojitev:
gemináta
-e
ž
(
ȃ
)
jezikosl.
podvojen soglasnik:
gémula
-e
ž
(
ẹ̑
)
zool.
droben, s trdnim ovojčkom obdan skupek celic sladkovodnih spužev za
prezimovanje in za nespolno razmnoževanje:
opazovati gemule pod mikroskopom
gén
-a
m
(
ẹ̑
)
biol.
osnovna materialna enota dedovanja v celici, dedna osnova:
geni so nosilci dednih lastnosti
;
analizirati gene
;
mutacija genov
genealóg
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za genealogijo:
genealogíja
-e
ž
(
ȋ
)
izvor, razvoj rodu:
dognati pisateljevo genealogijo
;
pren.
genealogija spoznavne teorije
//
veda o tem, rodoslovje:
genealóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na genealogijo:
genealoška zveza
/
genealoške raziskave
♦
biol.
genealoško drevo
grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva,
rastlinstva
;
zgod.
genealoško deblo
grafični prikaz razvoja kake rodbine in rodbinskih zvez
generácija
-e
ž
(
á
)
navadno s prilastkom
1.
ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo
podobne interese ali nazore, rod:
naša generacija tega ni mogla razumeti
;
nova generacija
;
pesniška generacija
;
mlajša generacija pisateljev
;
vzgojiti več generacij učencev
;
igralec starejše generacije
/
tri generacije zdravnikov v družini
/
generacija, ki je doživela vojno
vsi ljudje tistega časa
;
generacija X
generacija, rojena približno med letoma 1960 in 1980, ki se ne
počuti vpeta v sodobno družbo, je brez perspektive in
nezadovoljna, zavrača sprejete družbene norme
;
generacija Y
generacija, rojena približno med letoma 1980 in 2000, zrasla ob
novih, digitalnih tehnologijah in za katero so značilne
prilagodljivost, podjetnost, samozavest
//
čas, doba približno tridesetih let:
eno generacijo kasneje so se razmere spremenile
♦
biol.
generacija
otroci enih staršev
;
filialna generacija
vsaka od generacij potomcev roditeljske generacije
2.
razvojna stopnja enakovrstnih izdelkov, zlasti tehničnih, ki so bili
narejeni ob približno istem času in dosegajo podobno tehnološko,
kakovostno raven:
nova generacija računalnikov
;
tretja generacija mobilnikov
generacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na generacijo:
premostiti generacijski prepad
;
generacijski vrstniki
;
ena generacijska doba
/
generacijsko nasprotje v sodobni poeziji
generál
-a
m
(
ȃ
)
1.
najvišji čin v kopenski vojski ali v letalstvu ali nosilec tega čina:
poveljujoči general
;
slaven general
;
drži se ko general
pokončno, ošabno
●
ekspr.
generali brez armade
voditelji, politiki brez pristašev
♦
voj.
general
najvišji generalski čin v Slovenski vojski
;
general armije
v socializmu
najvišji čin v Jugoslovanski ljudski armadi
2.
rel.
vrhovni predstojnik nekaterih redov Katoliške cerkve:
jezuitski general
generalát
-a
m
(
ȃ
)
zgod.,
nekdaj
ozemlje, podrejeno generalu:
karlovški generalat
generálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki ima večjo, največjo odgovornost, glaven:
generalni direktor
;
generalni konzul
;
generalni sekretar
//
ki je po pomembnosti na prvem mestu in navadno tudi največji:
generalna direkcija
;
generalna skupščina Organizacije združenih narodov
/
generalna vaja
generalka
2.
ki zajema vse, splošen:
generalni plan industrijske izgradnje
;
napovedati generalno stavko
;
generalno pooblastilo
;
generalno popravilo stroja
;
ekspr.
lotila se je generalnega čiščenja stanovanja
/
generalna linija zunanje politike
♦
geogr.
generalna karta
topografska karta v majhnem merilu; generalka
;
glasb.
generalni bas
basovski part, označen s številkami akordov, ki jih izvajalec
improvizira na glasbilu s tipkami
;
navt.
generalni tovor
kosovno blago večje vrednosti
;
rel.
generalni vikar
škofov namestnik v upravnih zadevah škofije
;
šport.
generalni plasma
končna razvrstitev tekmovalcev po vsaki etapi ali na zaključku
tekmovanja
;
voj.
generalni štab
glavni vodstveni organ vrhovnega poveljnika
generálno
prisl.
:
avto je generalno popravil
generálni
-a -o
sam.,
pog.
:
gospod generalni
;
avto je dal v generalno
generálica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
nosilka najvišjega čina v kopenski vojski ali v letalstvu:
suspendirali so brigadno generalico
2.
zastar.
generalova žena:
stare grofice in generalice
generálije
-lij
ž
mn.
(
á ȃ
)
knjiž.
splošni osebni podatki:
navesti, zamolčati generalije
generalísim
-a
m
(
ȋ
)
v nekaterih državah
naslov za vrhovnega vojaškega poveljnika:
bil je imenovan za generalisima
/
generalisim Stalin
generalitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
generalski zbor, generali:
japonska generaliteta
;
generaliteta armade
generalizácija
-e
ž
(
á
)
posplošitev
,
posploševanje
:
to je samovoljna in površna generalizacija
♦
med.
stadij generalizacije bolezni
razširjenja po vsem telesu
generalizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od generalizirati:
proces abstrahiranja in generaliziranja
generalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
dognanje, ugotovitev, ki se nanaša na en primer, razširiti na vse
podobne primere;
posplošiti
:
nekritično generalizirati
generalizíran
-a -o:
generalizirane predstave so postale pojem
;
stvari so bile preveč generalizirane
generálka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
najpomembnejša in zadnja odrska vaja pred premiero:
biti pri generalki
;
javna generalka
2.
geogr.
topografska karta v majhnem merilu;
ant.
specialka
2
:
merila generalke
;
to je označeno na generalki
3.
nosilka najvišjega čina v kopenski vojski ali v letalstvu:
v filmu se generalka ameriške vojske odloči, da bo kandidirala za
predsednico
4.
zastar.
generalova žena:
stara generalka
generállájtnant
-a
m
(
ȃ-á
)
v nekaterih državah
čin, za stopnjo višji od generalmajorja, ali nosilec tega čina:
generálmajór
-ja
m
(
ȃ-ọ̑
)
voj.
najnižji generalski čin ali nosilec tega čina:
povelja, ki jih je izdal generalmajor
generálov
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od general:
generalova žena
generálpòdpolkôvnik
-a
m
(
ȃ-ȍ-ȏ
)
voj.
čin, za stopnjo višji od generalmajorja, ali nosilec tega čina:
za komandanta mesta so imenovali nekega generalpodpolkovnika iz
glavnega štaba
generálpolkôvnik
-a
m
(
ȃ-ȏ
)
voj.
čin, za stopnjo višji od generalpodpolkovnika, ali nosilec tega čina:
napredoval je v generalpolkovnika
generálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na generale:
generalska uniforma
/
generalski zbor
♦
voj.
generalski čin
čin od generalmajorja do generala
generálstvo
-a
s
(
ȃ
)
čin ali služba generala:
čutil je neko spoštovanje do generalstva
generálštáb
-a
m
(
ȃ-ȃ
)
voj.
glavni vodstveni organ vrhovnega poveljnika:
angleški generalštab
generálštáben
-bna -o
prid.
(
ȃ-ȃ
)
nanašajoč se na generalštab:
generalštabni častniki
;
generalštabni polkovnik
generálštábovec
-vca
m
(
ȃ-ȃ
)
voj. žarg.
generalštabni častnik:
generatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
biol.
nanašajoč se na ploditev, ploditven:
generativni organi
/
generativna doba žene
/
generativno razmnoževanje rastline
spolno razmnoževanje
generátor
-ja
m
(
ȃ
)
stroj za pretvarjanje mehanske energije v električno:
preobremeniti generator
;
generatorji hidroelektrarne
;
obratovanje generatorja
/
električni generator
♦
elektr.
enosmerni generator
za proizvajanje enosmerne električne napetosti; dinamo
;
izmenični generator
za proizvajanje izmenične električne napetosti
;
teh.
parni generator
parni kotel z zelo veliko zmogljivostjo
;
plinski generator
naprava za proizvajanje plinastega goriva iz trdnega
generátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na generator:
generatorska jermenica
/
generatorski les
les za uplinjanje v plinskem generatorju
;
generatorski plin
plin, ki se proizvaja v plinskem generatorju
genêričen
-čna -o
prid.
(
é
)
značilen za ves rod, vrsto:
generične lastnosti
;
generične sposobnosti človeka
;
generično upodabljanje obrazov
/
posameznik kot generično bitje
♦
filoz.
generični pojem
pojem, ki označuje splošne značilnosti
genêrično
prisl.
:
generično določen
genêričnost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost generičnega:
generičnost človeških predstav
genêrik
-a
m
(
é
)
nepatentirano zdravilo z enako učinkovino kot pri patentno zaščitenem
originalnem zdravilu, ki se po preteku patenta prodaja pod drugim
imenom, navadno po nižji ceni;
generično zdravilo
:
generik lahko pride na trg šele, ko poteče patentno varstvo zdravilu
originatorja
;
proizvajalci generikov
//
farmacevtska družba, ki izdeluje taka zdravila:
generiki so si med seboj konkurenti, hkrati pa tudi partnerji
;
originatorji in generiki
generírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
povzročati nastanek česa;
porajati
,
ustvarjati
:
turizem generira nova delovna mesta
♦
elektr.
računalnik generira podatke
2.
jezikosl.
tvoriti nove jezikovne enote iz danih jezikovnih enot po določenem
postopku:
generirati povedi, sintagme
generózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
velikodušen
,
plemenit
:
generozen človek
genétičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
1.
nanašajoč se na genezo;
razvojen
,
izvoren
:
genetična odvisnost med duhovnim in umetniškim prizadevanjem
/
genetična metoda, razlaga
2.
biol.
genski
:
genetična mutacija
;
genetične posledice termonuklearne katastrofe
genétično
prisl.
:
pojav je genetično vezan na družbene razmere
genétik
-a
m
(
ẹ́
)
strokovnjak za genetiko:
rastlinski genetik
;
genetiki in biologi
genétika
-e
ž
(
ẹ́
)
veda o dedovanju lastnosti organizmov:
rastlinska genetika
;
razvoj genetike
genetiv
ipd.
gl.
genitiv
ipd.
genétski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
biol.
nanašajoč se na genetiko:
genetski inštitut
//
genski
:
genetske osnove bolezni
;
genetske spremembe
2.
nanašajoč se na genezo;
razvojen
,
izvoren
:
prikazati problem z genetskega vidika
genétsko
prisl.
:
teoretično bi bilo mogoče izvorne celice tudi genetsko spremeniti
/
genetsko spremenjeni organizem
gensko
genéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
izvor, nastanek in razvoj česa:
opisovati genezo njegovega razmerja do družbe
;
socialna in psihološka geneza
;
geneza literarnega dela
;
geneza pesnikovega ustvarjanja
;
podatki o genezi romana
♦
med.
geneza bolezni
;
rel.
Géneza
svetopisemska knjiga o nastanku sveta in človeka
geniálec
-lca
m
(
ȃ
)
ekspr.
genialen človek:
odkritje mladega genialca
/
matematični genialec
geniálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je izvirno ustvarjalen in ima najvišje duševne sposobnosti:
genialen človek
;
genialen iznajditelj, slikar, znanstvenik
/
ekspr.
za kaj takega mu ni treba biti ravno genialen
//
ki vsebuje, izraža izvirno ustvarjalnost in najvišje duševne
sposobnosti:
genialna matematična formula
;
genialna iznajdba
;
ekspr.
to ti je genialna misel
;
genialno delo
/
genialna sila
geniálno
prisl.
:
hipotezo je pozneje genialno dokazal
/
iron.
znala je genialno zapravljati
geniálka
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
genialna ženska:
je prava mala genialka
geniálnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
genialen človek:
imeti koga za genialneža
geniálnost
-i
ž
(
ȃ
)
najvišja, izvirno ustvarjalna sposobnost:
odrekati, priznavati komu genialnost
;
iznajditeljska, pesniška genialnost
génij
-a
m
(
ẹ́
)
1.
izvirno ustvarjalen človek z najvišjimi duševnimi sposobnostmi:
on je genij
;
literarni, pesniški genij
;
umetniški genij
;
spoznanje genija
;
zgodovinska vloga genija
/
iron.
to neumnost je lahko naredil samo tak genij, kot je on
2.
knjiž.
najvišja, izvirno ustvarjalna sposobnost, duh:
verovali so v njegov iznajditeljski genij
;
izpričati svoj ustvarjalni genij
;
genij komponista
//
bistvene značilnosti, značaj česa:
avtorjevo delo predstavlja sintezo germanskega in latinskega
genija Belgije
;
to je tuje našemu narodnemu geniju
3.
v rimski mitologiji
bitje, ki spremlja in varuje človeka od rojstva do smrti:
dobri geniji
;
pren.,
pesn.
genij ljubezni, zvestobe
genitálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na genitalije, spolen:
genitalne žleze
♦
med.
genitalna tuberkuloza
genitálije
-lij
ž
mn.
(
á ȃ
)
anat.
spolni organi, spolovila:
rak na genitalijah
geniti
ipd.
gl.
ganiti
ipd.
génitiv
tudi
génetiv -a
m
(
ẹ̑
)
jezikosl.
drugi sklon, rodilnik:
objekt v genitivu
/
partitivni genitiv
génitiven
tudi
génetiven -vna -o
prid.
(
ẹ̑
)
rodilniški
:
genitivna končnica
génius lóci
géniusa lóci
m
(
ẹ̄, ọ̑
)
knjiž.
značilnosti, posebnosti kraja:
nove hiše v vasi nimajo geniusa loci
;
genius loci planinske pokrajine
genocíd
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
načrtno uničevanje narodnostnih, rasnih ali verskih skupin:
zagrešiti genocid
;
rasistični genocid
;
zločini genocida
genocíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na genocid:
genocidni načrt
;
genocidna politika
/
genocidno početje nacistov
genóm
-a
m
(
ọ̑
)
biol.
celota dednih informacij živega bitja v genih, dednina:
človekov genom naj bi vseboval do 100.000 različnih genov
;
ustvariti sintetični genom
;
genom bakterije
;
raziskovanje genoma
genómika
-e
ž
(
ọ́
)
veda, ki proučuje genome organizmov:
genomika bo omogočila oblikovanje zdravil za individualne paciente
;
primerjalna genomika
;
genomika živali
genómski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na genom:
genomska mutacija
;
genomske raziskave
;
genomsko zaporedje
genotíp
-a
m
(
ȋ
)
biol.
skupek vseh genov organizma, dedna masa:
ugotoviti genotip
genotípičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na genotip:
genotipične značilnosti osebe
genovski
-a -o
[
génou̯ski
tudi
džénou̯ski
]
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na Genovo:
genovsko pristanišče
/
genovska republika
♦
meteor.
genovski ciklon
géns
-a
m
(
ẹ̑
)
zgod.
skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem sorodstvu;
rod
1
:
prepoved ženitve med člani gensa
//
pri starih Rimljanih
skupnost več družin, povezanih z istim imenom:
génski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na gen:
analize genske snovi
/
vpliv genske teorije
/
genska banka
sistematično urejena zbirka gensko značilnih organizmov ali
njihovih delov, hranjena v ustreznih ustanovah v ustreznih
razmerah, ki je namenjena ohranjanju vrst, genskega materiala
génsko
prisl.
:
debelost pri otrocih je gensko pogojena
/
gensko spremenjena hrana
;
gensko spremenjeni organizem [GSO]
organizem, katerega genski material je spremenjen z metodami
genske tehnologije
gentílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
zgod.
rodoven
:
gentilna organizacija, skupnost
/
gentilno ime
gentilízem
-zma
m
(
ī
)
nazor, da je narod utemeljen na rodu:
ostra kritika gentilizma
;
gentilizem in nacionalizem
gentleman
-a
[
džêntəlmen
]
m
(
ȇ
)
moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja:
biti gentleman
;
angleški gentleman
;
ravnal je kot pravi gentleman
gentlemanski
-a -o
[
džêntəlmenski
]
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na gentlemane:
bil je zelo gentlemanski
;
gentlemansko ravnanje
/
gentlemanska družba
♦
pravn.
gentlemanski sporazum
sporazum med državniki, diplomati ali gospodarstveniki, ki
obvezuje stranke moralno, ne pa tudi pravno
gentlemansko
prisl.
:
gentlemansko obziren
gentlemanstvo
-a
[
džêntəlmenstvo
]
s
(
ȇ
)
lastnosti ali ravnanje gentlemanov:
ceniti gentlemanstvo
genuín
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
pristen
,
pravi
,
naraven
:
genuino vino
♦
med.
genuina epilepsija
génus
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
biol.
sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od družine;
rod
1
:
določiti genus, v katerega spada rastlina
2.
jezikosl.
spol
geo...
ali
géo...
prvi del zloženk
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na Zemljo, zemljo:
geocentričen, geofizika
/
geopolitičen
géobotánika
-e
ž
(
ẹ̑-á
)
veda o geografski razširjenosti rastlin;
fitogeografija
geocéntričen
tudi
geocêntričen -čna -o
prid.
(
ẹ́; é
)
astron.
ki ima Zemljo za središče vesolja:
geocentrični sistem
;
geocentrična teorija
//
ki se meri iz središča Zemlje:
geocentrična višina zvezde
geóda
-e
ž
(
ọ̑
)
min.
majhna votlina v kamnini ali rudnini, delno ali popolnoma izpolnjena s
kristali:
geodét
-a
m
(
ẹ̑
)
strokovnjak za geodezijo:
naloge geodetov
/
pog.
sestanek geodetov iz drugega letnika
slušateljev oddelka za geodezijo
geodétka
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
strokovnjakinja za geodezijo:
izmere geodetk
2.
astron.
najkrajša pot, po kateri zlasti svetloba potuje med dvema točkama v
ukrivljenem prostoru, prostoru-času:
svetloba je sledila geodetki
/
na ukrivljeni površini geodetka ni ravna črta, kot bi bila na
ravni
geodétski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na geodezijo, zemljemerski:
vzgoja geodetskih strokovnjakov
;
znanstveni geodetski študij
/
geodetski inženir
/
naročilo za vsa geodetska dela
geodezíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o obliki zemlje in njenih razsežnostih:
naloge geodezije
;
fakulteta za geodezijo
/
inženir geodezije
/
nižja geodezija
ki se ukvarja z meritvami manjših površin in z izdelavo
topografskih kart
géodinámičen
-čna -o
(
ẹ̑-á
)
pridevnik od geodinamika:
geodinamični pojavi
géodinámika
-e
ž
(
ẹ̑-á
)
veda o zemeljskih silah in njihovem delovanju:
meteorologija in geodinamika
geofág
-a
m
(
ȃ
)
med.
kdor iz bolezenskega nagiba jé zemljo:
géofízičen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑-í
)
nanašajoč se na geofiziko:
geofizične razmere v Evropi v posameznih geoloških dobah
/
geofizične in geokemične študije
géofízik
-a
m
(
ẹ̑-í
)
strokovnjak za geofiziko:
geofiziki in astrofiziki
géofízika
-e
ž
(
ẹ̑-í
)
veda o fizikalnih lastnostih zemlje:
razvoj geofizike
géofizikálen
-lna -o
prid.
(
ẹ̑-ȃ
)
nanašajoč se na geofiziko:
geofizikalni inštitut
;
geofizikalne raziskave
/
mednarodno geofizikalno leto
leto, v katerem se načrtno raziskuje zemlja v svetovnem merilu
geofón
-a
m
(
ọ̑
)
teh.
priprava, ki zaznava tresljaje v zemlji in jih spreminja v električne
napetosti:
uporabljati geofon pri iskanju nafte
;
pri odkrivanju zasutih ljudi so uporabili zelo občutljive geofone
geognóst
-a
m
(
ọ̑
)
zastar.
geolog
geognóstičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
zastar.
geološki
:
geognostična raziskava
geognozíja
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
geologija
:
mineralogija in geognozija
geográf
-a
m
(
ȃ
)
strokovnjak za geografijo, zemljepisec:
posvetovanje geografov
;
agrarni, gospodarski geograf
/
na šoli manjka geograf
/
pog.
sestanek geografov iz drugega letnika
slušateljev oddelka za geografijo
geografíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o zemeljskem površju, o gospodarskih in kulturnih razmerah na
njem, zemljepis:
študirati geografijo
;
gospodarska geografija Afrike
;
obča geografija
;
strokovnjak za geografijo
/
profesor geografije
♦
geogr.
družbena geografija
ki obravnava zakonitosti družbe na zemlji
;
fizična geografija
ki obravnava naravne zakonitosti na zemlji
;
regionalna geografija
geográfinja
-e
ž
(
ȃ
)
strokovnjakinja za geografijo:
zgodovinarka in geografinja
/
diplomirana geografinja
geográfka
-e
ž
(
ȃ
)
strokovnjakinja za geografijo:
geográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na geografijo, zemljepisen:
geografski položaj dežele
;
geografska razširjenost rastlin
;
elementi geografskega okolja
;
politično-geografske razmere
/
geografska karta
zemljevid
;
učenci določajo geografsko lego krajev na zemljevidu
geografsko širino in dolžino
♦
geogr.
geografska dolžina
oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od začetnega
poldnevnika, merjena na vzporedniku
;
geografski koordinati
geografska dolžina in širina kake točke na zemeljskem površju
;
geografska širina
oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od ekvatorja, merjena
na poldnevniku
geoíd
-a
m
(
ȋ
)
geogr.
poenostavljena geometrična oblika zemlje:
géokémičen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑-ẹ́
)
nanašajoč se na kemično sestavo zemeljske skorje:
geokemične spremembe
/
geokemične metode za odkrivanje rud
géokemíja
-e
ž
(
ẹ̑-ȋ
)
veda o kemični sestavi zemeljske skorje:
geofizika in geokemija
geológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za geologijo:
geolog za iskanje nafte
/
diplomiran geolog
/
pog.
sestanek geologov iz prvega letnika
slušateljev oddelka za geologijo
geologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o nastanku, razvoju in sestavi zemlje:
osnovni pojmi geologije
/
v geologiji ima nezadostno
♦
geol.
dinamična geologija
veda o spremembah notranje zemeljske zgradbe in površine
;
historična geologija
veda o zemeljski zgodovini; stratigrafija
geológinja
-e
ž
(
ọ̑
)
strokovnjakinja za geologijo:
geologinja in predavateljica
/
diplomirana geologinja
geolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na geologijo:
geološki razvoj
;
geološka in mineraloška sestava naše zemlje
/
geološka doba
doba v zemeljski zgodovini
/
geološka karta
karta, ki prikazuje sestavo oziroma razvoj zemeljske skorje
/
strokovnjaki iz geološkega zavoda
;
geološko raziskovanje
géomagnéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑-ẹ̑
)
nanašajoč se na geomagnetizem:
naprave za merjenje geomagnetnega polja
/
geomagnetna raziskavanja
géomagnetízem
-zma
m
(
ẹ̑-ī
)
fiz.
magnetizem Zemlje:
geomantíja
-e
ž
(
ȋ
)
raziskovanje celostnega prostora z namenom vzpostaviti njegovo
optimalno, harmonično energijsko stanje:
geomantija je igrala pomembno vlogo pri določanju lokacij za
katedrale, cerkve, samostane in mesta
;
geomantija in zdravljenje Zemlje
géomehánika
-e
ž
(
ẹ̑-á
)
veda o lastnostih tal, ki so izpostavljena zunanjim vplivom:
géomehánski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ȃ
)
nanašajoč se na lastnosti tal, ki so izpostavljena zunanjim vplivom:
geomehanski poskus
;
sondažna dela in geomehanske preiskave
geométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
strokovnjak za geodezijo s srednjo izobrazbo, zemljemerec:
društvo geodetskih inženirjev in geometrov
geométričen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
podoben geometrijskim tvorbam:
geometričen ornament
;
geometrična oblika
;
geometrična zunanjost predmetov
//
geometrijski
:
geometrični liki
♦
mat.
geometrično zaporedje
zaporedje, pri katerem je količnik med dvema zaporednima členoma
stalen
geometríja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o lastnosti prostorov in njihovih delov:
osnovni pojmi iz geometrije
/
včeraj smo imeli aritmetiko, danes pa geometrijo
pouk geometrije
//
knjiž.,
s prilastkom
geometrična oblikovanost, razporeditev:
geometrija senc in luči
/
geometrija rim
♦
geom.
evklidska geometrija
v kateri se da skozi točko zunaj premice potegniti premici ena
vzporednica
;
neevklidska
ali
hiperbolična geometrija
v kateri se da skozi točko zunaj premice potegniti premici
neskončno vzporednic
;
opisna geometrija
ki upodablja prostorske tvorbe v ravnini
;
prostorska geometrija
stereometrija
;
ravninska geometrija
planimetrija
;
pravn.
volilna geometrija
v nekaterih državah
določanje volilnih enot za volitve poslancev glede na koristi
strank
geometríjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na geometrijo:
geometrijski liki
;
geometrijska tvorba
;
geometrijsko telo
/
geometrijska domača naloga
♦
mat.
geometrijski dokaz
;
geometrijsko zaporedje
zaporedje, pri katerem je količnik med dvema zaporednima členoma
stalen
//
geometričen
:
tkanina z geometrijskimi vzorci
geometríjsko
prisl.
:
izmenične napetosti in upori se seštevajo geometrijsko ali
vektorsko
;
ta slikar ljubi geometrijsko stroge površine
geométrinja
-e
ž
(
ẹ́
)
strokovnjakinja za geodezijo s srednjo izobrazbo:
geometrinja je ugotovila, da je del hiše na sosedovi parceli
;
bodoča, upokojena geometrinja
geometrízem
-zma
m
(
ī
)
um.
likovno izražanje z geometrijskimi ploskvami, kompozicijami:
v zgodnjesrednjeveški ornamentiki prevladujeta geometrizem in
linearnost
;
geometrizem forme
geometrizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
dati čemu značilnosti geometrijskih tvorb:
arhitekt je naravo v parku geometriziral
geometrizíran
-a -o:
geometrizirani motivi živali
;
geometriziran ornament
geométrski
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na geometre, zemljemerski:
geometrska služba
géomorfologíja
-e
ž
(
ẹ̑-ȋ
)
veda o oblikah zemeljske površine in njenih spremembah:
geomorfologija, geofizika in oceanografija
géomorfolóški
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ọ̑
)
nanašajoč se na oblike zemeljske površine in njene spremembe:
posebne geomorfološke razmere
;
geomorfološka zgodovina pokrajine
/
geomorfološko proučevanje reliefa
géopolítičen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑-í
)
1.
nanašajoč se na geopolitiko:
geopolitične težnje
2.
publ.
politično-geografski
:
geopolitični položaj dežele
;
ukvarjati se z geopolitičnimi vprašanji
géopolítično
prisl.
:
živeti na geopolitično izredno izpostavljenih tleh
géopolítika
-e
ž
(
ẹ̑-í
)
nauk, ki razlaga in utemeljuje politični razvoj zlasti z geografskimi
razmerami:
nacistična geopolitika
géopsihologíja
-e
ž
(
ẹ̑-ȋ
)
nauk o vplivu zemljepisnih faktorjev na človekovo duševnost:
georgína
-e
ž
(
ȋ
)
grmičasta jesenska vrtna cvetlica z velikimi raznobarvnimi cveti:
astre in georgine že cvetejo
;
rdeča georgina
;
gomolji georgin
géosinklinála
-e
ž
(
ẹ̑-ȃ
)
geol.
zelo velik podolgovat ugreznjen del zemeljske skorje, v katerega se
stekajo reke in nanašajo vanj naplavine:
velika sredozemska geosinklinala
;
dno geosinklinale
géostacionáren
-rna -o
prid.
(
ẹ̑-ȃ
)
nanašajoč se na navidezno stalno točko nad Zemljinim površjem:
geostacionarna orbita
/
geostacionarni satelit
umetni satelit na navidezno stalni točki nad Zemljinim površjem,
ki se premika v orbiti nad ekvatorjem z enako hitrostjo in v isti
smeri kot Zemlja
géostratéški
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ẹ̑
)
ki je v zvezi s strategijo upoštevanja geografskih značilnosti nekega
območja pri vzpostavljanju, spreminjanju njegovega ekonomskega in
političnega položaja:
geostrateški interes
;
geostrateški premik
/
geostrateški položaj
;
geostrateška lega
géotéhničen
-čna -o
(
ẹ̑-ẹ́
)
pridevnik od geotehnika:
zbiranje geotehničnih podatkov o nosilnosti tal
géotéhnik
-a
m
(
ẹ̑-ẹ́
)
strokovnjak za geotehniko:
inženir geotehnik
géotéhnika
-e
ž
(
ẹ̑-ẹ́
)
veda, ki proučuje tla kot osnovo za gradnjo objektov:
géotermálen
-lna -o
prid.
(
ẹ̑-ȃ
)
geol.
1.
nanašajoč se na termalni izvir:
geotermalni vrelec
;
geotermalna voda
/
geotermalna energija
2.
nanašajoč se na temperaturo v notranjosti zemlje;
geotermičen
:
geotermalna stopnja
géotêrmičen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑-é
)
geol.
nanašajoč se na temperaturo v notranjosti zemlje:
geotermični pretok
/
geotermična elektrarna
/
geotermična stopnja
globinska razdalja v notranjosti zemlje, v kateri se temperatura
spremeni za 1 °C
/
uporaba geotermične energije v praktične namene
geotermalne
geotrópičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
bot.
ki raste v smeri delovanja težnosti ali proti njej:
pozitivno geotropične korenine
;
steblo je negativno geotropično
geotrópično
prisl.
:
drobne koreninice na stranskih koreninah so geotropično
indiferentne
geotropízem
-zma
m
(
ī
)
bot.
pojav, da rastlinski organi rastejo v smeri delovanja težnosti ali
proti njej:
pojav geotropizma pri rastlinah
/
pozitivni geotropizem korenin
;
negativni geotropizem stebla
gépard
tudi
gepárd -a
m
(
ẹ̑; ȃ
)
leopardu podobna stepska zver na visokih nogah:
levi, gepardi in sloni
gépelj
-plja
tudi
-na
[
gepəlj
]
m
(
ẹ́
)
priprava za vrtenje pogonske gredi, ki jo poganja vprežna živina;
vitel
:
mlatilnico je gonil gepelj
;
mlatiti na gepelj
geránija
-e
ž
(
á
)
lončna rastlina z navadno rdečimi cveti v velikih kobulih;
pelargonija
:
okno z geranijami
gêrbera
-e
ž
(
é
)
vrtn.
rastlina z dolgimi peclji in raznobarvnimi, ivanjščicam podobnimi
cveti, ki raste v južni Afriki in Aziji:
šopek rdečih in rumenih gerber
;
cvetličarna je dobila novo pošiljko gerber
gerènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
v stari Jugoslaviji
od vlade začasno imenovani predstojnik občinske uprave:
gerenti in župani
;
gerent občine
/
gerent posojilnice
gerêntski
tudi
geréntski -a -o
(
ē; ẹ̄
)
pridevnik od gerent:
vse to je spadalo v njegove gerentske posle
gerêntstvo
tudi
geréntstvo -a
s
(
ē; ẹ̄
)
naslov, dejavnost gerenta:
gêri
medm.
(
ȇ
)
nar. zahodno,
klic oslu
naprej!
geriáter
-tra
m
(
á
)
zdravnik specialist za geriatrijo:
geriátričen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na geriatrijo:
geriatrična klinika
/
geriatrični bolniki
geriatríja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
proučevanje in zdravljenje starostnih bolezni:
pediatrija in geriatrija
germánij
-a
m
(
á
)
kem.
krhka, trda kovina sivkasto bele barve, element Ge:
usmerniki iz germanija
germánijev
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na germanij:
germanijev oksid
♦
elektr.
germanijeva dioda
germaníst
-a
m
(
ȋ
)
strokovnjak za germanistiko:
slovit germanist
/
seminar za profesorje germaniste
/
pog.
sestanek germanistov iz drugega letnika
slušateljev oddelka za germanistiko
germanístičen
-čna -o
(
í
)
pridevnik od germanistika:
germanistični oddelek filozofske fakultete
germanístika
-e
ž
(
í
)
veda o germanskih jezikih in književnostih ali o nemškem jeziku in
književnosti:
napisal je mnogo del iz germanistike
/
diplomirati iz germanistike in romanistike
germanístka
-e
ž
(
ȋ
)
strokovnjakinja za germanistiko:
slovenistka in germanistka
/
diplomirana germanistka
germanizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od germanizirati:
germanizacija koroških Slovencev
;
odpor proti rastoči germanizaciji
germanizátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor germanizira, ponemčevalec:
zagrizen germanizator
;
gospodarsko nasilje germanizatorjev
germanizatóričen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na germanizatorje ali germanizacijo, ponemčevalen:
germanizatorični pritisk
;
germanizatorična politika
germanizátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na germanizatorje ali germanizacijo, ponemčevalen:
pritisk germanizatorskega sistema
;
germanizatorske tendence
/
germanizatorska organizacija
germanízem
-zma
m
(
ī
)
jezikosl.
element nemščine v kakem drugem jeziku:
ogibati se germanizmov
;
germanizmi in romanizmi
germanizíranje
-a
s
(
ȋ
)
germanizacija
:
nasilno germaniziranje
germanizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
delati kaj germansko, nemško, ponemčevati:
germanizirati obmejne predele
germanofíl
-a
m
(
ȋ
)
kdor se navdušuje za nemško politiko ali kulturo:
germanofílski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na germanofile:
germanofilski voditelj
/
germanofilska politika
germanofób
-a
m
(
ọ̑
)
kdor je nasproten nemški politiki ali kulturi:
germánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Germane:
romanski in germanski jeziki
/
nav. ekspr.
boriti se proti germanski ekspanziji
nemški
germánstvo
-a
s
(
ȃ
)
lastnosti, značilnosti Germanov:
njegovo germanstvo jo je odbijalo
/
nav. ekspr.
srdit nasprotnik germanstva
nemštva
/
spopad med slovanstvom in germanstvom
Germani
gerónt
-a
m
(
ọ̑
)
zgod.
član geruzije:
gerontokracíja
-e
ž
(
ȋ
)
soc.
skupina starejših, starih ljudi, ki ima posredno ali neposredno velik
vpliv na politiko:
vloga gerontokracije
//
politična ureditev z vladavino take skupine ljudi:
gerontokracija v Šparti
gerontológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za gerontologijo:
gerontologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda, ki z biološkega in sociološkega vidika raziskuje staranje:
razvoj gerontologije
gerontolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na gerontologijo:
reševanje gerontoloških problemov
/
gerontološki inštitut
gerúndij
-a
m
(
ú
)
jezikosl.
glagolnik
gerundív
-a
m
(
ȋ
)
jezikosl.
glagolska oblika v latinščini, ki izraža nujnost dejanja:
gêruš
-a
m
(
ȇ
)
nar.
umetno žganje iz špirita in vode:
grenek geruš
geruzíja
-e
ž
(
ȋ
)
zgod.
državni zbor starejših mož v stari Šparti:
gêselski
-a -o
prid.
[
gesəlski
]
(
ȇ
)
nanašajoč se na geslo:
geselski članek, sestavek, sklop
;
geselski katalog
;
geselska iztočnica
;
geselsko besedilo
/
geselski priročnik
gêsljenje
-a
s
(
ē
)
jezikosl.
določanje besednih enot za gesla ali podgesla v slovarju,
enciklopediji:
merila za gesljenje
gêslo
-a
s
(
é
)
1.
kratko izražena programska misel:
vsi za enega, eden za vse, to je bilo geslo brigadirjev
;
razširjali so letake in pisali gesla po zidovih
;
akcija, prireditev poteka pod novim geslom
;
borbena, politična, propagandna gesla
;
vzklikali so gesla francoske revolucije
;
(pred)volilno geslo
/
reklamno geslo
/
življenjsko geslo
vodilo, načelo
2.
nav. ed.
dogovorjena razpoznavna beseda:
stražarju je moral povedati geslo
/
pozabiti, vnesti uporabniško geslo
ki skupaj z uporabniškim imenom omogoča dostop do računalniškega
omrežja, elektronske pošte, spletnih storitev
♦
fin.
geslo hranilne knjižice
dogovorjena beseda, ki nadomešča osebno izkaznico in jo mora
prinašalec poznati ob dvigu hranilne vloge
3.
beseda v slovarju, enciklopediji, navadno s pojasnili vred:
novi slovar tujk obsega skoraj trideset tisoč gesel
;
izbira, razlaga, razpored gesel
/
slovarsko geslo
geslôvnik
-a
m
(
ȏ
)
jezikosl.
abecedni seznam besednih enot, določenih za gesla ali podgesla v
slovarju, enciklopediji:
sestaviti geslovnik
gésta
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
gib, navadno z rokami, s katerim se kaj izraža ali poudarja, kretnja:
naredil je odločno gesto
;
gospodovalna, široka, teatralična gesta
;
prepričeval ga je z živahnimi gestami
;
sporazumevanje z gestami
2.
knjiž.
dejanje
,
ukrep
:
to je bila plemenita gesta
;
predsednikov obisk predstavlja prijateljsko gesto
;
gesta priznanja
;
ta odločba je humana gesta do delovnega človeka
/
slabš.
to je pri njem le gesta
dejanje, preračunano na zunanji učinek
gestápo
-a
m
,
tudi
--
ž
(
ȃ
)
v nacistični Nemčiji
tajna državna policija:
vse talce je gestapo obsodil na smrt
;
šef gestapa
;
zločini gestapa
/
aretiral ga je gestapo
pripadniki gestapa
gestápovec
-vca
m
(
ȃ
)
pripadnik gestapa:
bil je gestapovec
;
ponoči so prišli ponj gestapovci
;
pasti v roke gestapovcem
gestápovka
-e
ž
(
ȃ
)
pripadnica gestapa:
gestapovka z bičem
gestápovski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na gestapovce ali gestapo:
gestapovski krvniki
;
umrl je v gestapovskih zaporih
/
gestapovske metode
géstika
-e
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
geste
,
gestikulacija
:
mimika in gestika
gestikulácija
-e
ž
(
á
)
spremljanje govorjenja ali izražanje česa z gibi rok:
ima živčno gestikulacijo
;
igralec je prepričevalen v svoji dikciji in gestikulaciji
gestikulíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od gestikulirati:
prešel je v divje gestikuliranje in kričanje
;
prisiljeno gestikuliranje
gestikulírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
spremljati govorjenje ali izražati kaj z gibi rok:
igralec gestikulira in deklamira
;
smešno se je pačil in gestikuliral
;
gestikulirati umerjeno, živahno
géto
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
nekdaj
mestna četrt, v kateri živijo Judje:
srednjeveški geto
;
varšavski geto
2.
v Združenih državah Amerike
del mesta, v katerem živijo črnci:
stanovati v getu
;
črnski geto
;
ekspr.
črni geto
3.
območje, zlasti del mesta, na katerem družbena skupina živi izolirana
od drugih družbenih skupin, navadno v slabih razmerah:
predmestni geto
;
socialni geto
;
prebivalci geta
;
po vojni je bila stara Ljubljana geto, kjer so stanovali ljudje z
družbenega dna
//
s prilastkom
izoliran, omejen (družbeni) prostor:
artistični geto
;
kulturni geto
getoizácija
tudi
getizácija
-e
ž
(
á
)
1.
izolacija družbene skupine od drugih družbenih skupin:
getoizacija Romov v romska naselja
2.
omejevanje koga, česa na izoliranem (družbenem) prostoru, zlasti z
namenom omejiti, zmanjšati njegovo družbeno vlogo:
getoizacija Cerkve
;
poskus getoizacije slovenščine
getoizírati
-am
tudi
getizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
prisiljevati družbeno skupino, da živi na določenem območju izolirana
od drugih družbenih skupin, navadno v slabih razmerah:
tovarnarji getoizirajo svoje delavce
2.
povzročati, da kdo, kaj obstaja, deluje na izoliranem (družbenem)
prostoru, zlasti z namenom omejiti, zmanjšati njegovo družbeno vlogo:
pojavljajo se očitki, da skuša zakonski predlog getoizirati
slovenščino
getoizíran
tudi
getizíran -a -o:
getoizirani priseljenci
;
getoizirane skupnosti
/
getoizirane četrti
;
getoizirana naselja
;
getoizirano območje
/
getoizirani jezik
;
boril se je za getoizirano umetnost in kulturo
géz
-a
m
(
ẹ̑
)
zgod.
pripadnik nizozemskega osvobodilnega gibanja proti Špancem v 16.
stoletju:
gézovski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na geze:
gezovsko gibanje
/
gezovska revolucionarnost
gíb
-a
m
(
ȋ
)
premik (dela) telesa iz enega položaja v drugega:
delati, posnemati gibe
;
avtomatični gibi
;
mehki, mirni gibi
;
nagel, sunkovit gib
;
nagonski gib samoobrambe
;
plesni gib
;
gibi rok
/
proučevati ritem dela in delovnih gibov
/
kazati veselje nad vsem, kar je v zvezi s plesom in gibom
gibanjem
;
pren.
človekovi notranji gibi
♦
strojn.
delovni gib
gib bata, pri katerem toplotna energija opravlja mehansko delo
;
mrtvi gib
pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati
;
gib bata
pot bata od ene skrajne lege do druge
gibálec
-lca
[
tudi
gibau̯ca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje:
gibalci gospodarskega razvoja
gibálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na gibanje:
gibalna sposobnost udov
;
gibalno središče
/
gibalna energija
;
gibalna sila gospodarskega razvoja
♦
anat.
gibalni živec
živec, ki povzroča delovanje mišic
;
fiz.
gibalna količina
količina, ki je produkt mase telesa in njegove hitrosti
;
šport.
gibalni aparat
kosti, sklepi, mišice
gibálno
prisl.
:
gibalno ovirani ljudje
;
gibalno nedejavni so vse bolj izpostavljeni dejavnikom tveganja za
sodobne kronične bolezni
gibálo
-a
s
(
á
)
1.
kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje:
boj med nasprotji je osnovno gibalo družbenega razvoja
;
pisatelj prikazuje ljubezen kot poglavitno življenjsko gibalo
;
v njegovi prozi je lepota močno etično gibalo
;
notranja gibala drame
;
gibalo umetnikove tvornosti
/
dobiček je pomembno gibalo kapitalistične blagovne proizvodnje
2.
nav. mn.,
anat.
organ za gibanje (delov) telesa:
gibala in dihala
/
aktivna gibala
mišice
;
pasivna gibala
kosti
gíbanica
in
gibánica -e
ž
(
ī; ā
)
gastr.
jed iz vlečenega testa v več plasteh z različnimi nadevi, znana v
vzhodni in jugovzhodni Sloveniji:
peči gibanice
;
s smetano polnjene gibanice
/
belokranjska, prekmurska, prleška gibanica
gíbanje
-a
s
(
í
)
1.
glagolnik od gibati:
a)
gibanje roke
b)
spraviti telo v gibanje
;
lahkotno plesno gibanje
;
enakomerno gibanje kazalca na uri
;
gibanje nebesnih teles
/
na semnju je bilo živahno gibanje in vrvenje
c)
gibanje na svežem zraku
;
določbe o gibanju tujcev
;
dovoljenje za gibanje v obmejnem pasu
2.
naraščanje in upadanje količine česa na določenem področju:
proučevati gibanje gospodarstva
;
gibanje osebnih dohodkov
;
gibanje proizvodnje in potrošnje
;
gibanje temperature
;
podatki o gibanju prebivalstva
3.
delovanje skupine, množice za dosego določenega cilja:
organizirati, sprožiti gibanje
;
razmahnilo se je množično mladinsko in žensko gibanje
;
odporniško, osvobodilno, revolucionarno, socialistično gibanje
;
stavkovna gibanja
;
razvoj mednarodnega delavskega gibanja
/
narodnoosvobodilno gibanje
/
zeleno gibanje
za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja
♦
ekon.
mezdno gibanje
gibanje delavstva za dvig mezd
;
gibanje cen
dviganje in zniževanje cen v določeni dobi ali ob istem času na
različnih tržiščih
;
fiz.
enakomerno, krožno gibanje
;
geogr.
gorotvorno gibanje
gíbati
-ljem
tudi
-am
nedov.
,
tudi
gibála
(
ī
)
1.
star.
delati gibe, premikati se:
star je, komaj še giblje
;
z roko že lahko giblje
/
ustnice gibljejo, a ne govorijo
;
preh.
veter giblje veje
●
ekspr.
dokler bom gibal, bom jaz gospodar
dokler bom živel
;
pog.,
ekspr.
dokler bo moj mezinec gibal, se to ne bo zgodilo
dokler bom imel le malo moči
2.
knjiž.
povzročati, pospeševati kako dogajanje:
ta oseba giblje dejanje drame
;
poezija giblje vse, kar je v dobi globoko človeško
gíbati se
1.
premikati se, hoditi:
to vozilo se lahko giblje po kopnem in v vodi
;
gibati se po obodu kroga
;
gibati se v ravni črti
;
gibati se z migetalkami
//
spreminjati položaj:
morje se je burno, nemirno gibalo
;
veje se gibljejo v vetru
2.
biti, zadrževati se kje:
mnogo se giblje na svežem zraku
;
gibal se je v visokih krogih pariške družbe
;
najraje se giblje med mladino
//
knjiž.
biti omejen, postavljen na kako področje:
razprava se giblje v družbenopolitični sferi
/
publ.
nezadovoljstvo se giblje v mejah upravičene kritike
3.
biti, nastopati v določenem razponu:
cene se gibljejo od pet do deset evrov za kilogram
;
proizvodnja jekla se giblje od tisoč do dva tisoč ton letno
;
jutranje temperature so se gibale od minus tri do minus osem
//
publ.
biti samo približno določen, ocenjen:
škoda se giblje od dveh do treh milijonov
gibajóč
-a -e:
gibajoča sila
;
gibajoče se ustnice
gíbčen
-čna -o
prid.
, gíbčnejši
(
í ī
)
1.
ki se z lahkoto giblje, premika:
gibčen telovadec
;
zadnje čase postaja fant gibčnejši
;
gibčen kot vrtavka
/
gibčni prsti
;
bila je visoke, gibčne postave
;
gibčno telo
●
ekspr.
bila je nenavadno gibčnega jezika
klepetava, gostobesedna
//
razgiban
,
živahen
:
gibčni ritem valčka
2.
sposoben se prilagajati času, razmeram:
bil je gibčnega duha
;
uporabljati gibčno in pametno taktiko
/
gibčen repertoar drame
/
gibčen predpis
gíbčno
prisl.
:
gibčno se obrne k njemu
;
gibčno je skočil s konja
gíbčnost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost gibčnega:
ohranil je pravo mladostno gibčnost
/
gibčnost v obnašanju je razodevala njeno veselo naravo
/
diplomatska gibčnost
;
pokazal je izredno gibčnost duha
gíbec
-bca
m
(
ȋ
)
gibljaj
:
občudoval je vsak njen gibec
gíbek
-bka -o
prid.
, gíbkejši
in
gibkêjši
(
í
)
knjiž.
1.
ki se z lahkoto giblje, premika;
gibčen
:
mlad, gibek fant
;
zagorela, gibka dekleta
/
bila je nežne in gibke postave
;
gibka roka
/
pesn.
gibka voda
//
ki se da upogibati, pregibati;
gibljiv
:
rogačeva glava je gibka
♦
teh.
gibka cev
cev iz vijačno zavitega kovinskega traku, ki se da pregibati
2.
razgiban
,
živahen
:
gibka domišljija
;
ritem in melodija sta postala gibka in igriva
/
lahkotni, gibki verzi
gíbko
prisl.
:
hodila je prožno in gibko
♦
glasb.
gibko
označba za izraz izvajanja
grazioso
gibelín
-a
m
(
ȋ
)
zgod.,
v Italiji, v srednjem veku
pristaš cesarske politike, usmerjene proti papeški politiki:
genovski gibelini
;
gvelfi in gibelini
gíben
-bna -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na gib:
relief predstavlja zbirko gibnih motivov
;
poustvarjati gibne in zvočne lastnosti predmetov
/
izražati čustva z gibnimi oblikami
//
star.
gibalen
:
gibna sila
gibíca
-e
ž
(
í
)
nav. mn.,
nar. prekmursko
mlincem podobno pecivo iz nekvašenega testa:
peči gibice
gíbkost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
lastnost, značilnost gibkega:
telesna gibkost in spretnost
;
gibkost prstov, roke
/
milina in gibkost glasu
/
gibkost duha
gibljáj
-a
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
malo zaznaven, rahel gib:
videti je bilo vsak gibljaj njenega telesa
;
z enim samim gibljajem ga je odslovila
;
najmanjši gibljaj te lahko izda
/
rahel gibljaj trepalnic
;
pren.
gibljaj umetnikove duše
gibljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki se da upogibati, pregibati:
posoda z gibljivimi ročaji
;
gibljiv sklep
2.
ki se giblje, premika:
gibljiv žerjav
;
gibljiva polovica lesenih vrat
//
ki ni vedno enak:
gibljive cene
;
pren.
človek gibljivega značaja
♦
ekon.
gibljivi del plače
del plače, ki se spreminja glede na delovni, poslovni uspeh,
življenjske stroške
;
jezikosl.
gibljivi akcent
akcent, ki ni vezan na stalno mesto v besedi
gibljívo
prisl.
:
posamezne kosti so čvrsto ali gibljivo povezane med seboj
gibljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost gibljivega:
gibljivost mišic
;
gibljivost v sklepih
/
omogočiti soigralcem v napadu večjo gibljivost
/
velika gibljivost prebivalstva
gíbnost
-i
ž
(
í
)
kar je gibno:
oblike gibnosti je ljudstvo vključilo v svoje običaje
;
plesna umetnost naj bi zajela vse probleme gibnosti
gibón
in
gíbon -a
m
(
ọ̑; ȋ
)
najmanjša človeku podobna opica z dolgimi sprednjimi okončinami, ki
živi v južni Aziji:
gibki giboni
;
giboni in orangutani
gíg
-a
m
(
ȋ
)
1.
lahek, navadno odprt enovprežen voz na dveh kolesih:
voziti se z gigom
2.
navt.
dolg, lahek čoln na vesla na vojni ladji:
poveljnik se je iz giga povzpel na ladjo
giga
-e
[
džíga
tudi
žíga
]
ž
(
ȋ
)
živahen ples v dvodobnem ali tridobnem taktu, po izvoru iz Anglije:
mornarji so zaplesali gigo
♦
glasb.
zadnji stavek baročne suite
gíga...
prvi del zloženk
(
ȋ
)
nanašajoč se na milijardo:
gigameter, gigaohm
gígabájt
tudi
gigabyte
-a
[
gígabájt
]
m
(
ȋ-ȃ
)
rač.
enota za merjenje količine informacije, 1024 megabajtov:
film zasede nekaj gigabajtov prostora
;
8 gigabajtov [8 GB] pomnilnika
gígabít
-a
m
(
ȋ-ȋ
)
rač.
enota za merjenje količine informacije, milijarda bitov:
novo pomnilniško vezje lahko shrani en gigabit [1 Gb] podatkov
gígaméter
-tra
m
(
ȋ-ẹ̄
)
teh.
milijarda metrov:
gigánt
-a
m
(
ā
)
1.
v grški mitologiji
nenavadno veliko in močno, človeku podobno bitje:
spopad gigantov z bogovi
//
um.
kip močnega moškega, ki podpira razne stavbne elemente:
portal nosita dva giganta
2.
knjiž.,
ekspr.
nenavadno velik in močen človek;
velikan
,
orjak
:
po telesu je gigant
//
s prilastkom
kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu:
on je pravi gigant umetnosti, znanja
3.
publ.,
ekspr.
zelo velik, gospodarsko pomemben objekt:
zgradili so hidroenergetski gigant
;
obratovati je začelo več novih industrijskih gigantov
;
tehnični gigant
gigantízem
-zma
m
(
ī
)
med.
čezmerna rast telesa ali delov telesa, navadno kot posledica obolenja
hipofize:
pojav gigantizma pri mladostnikih
;
pren.
brutalni gigantizem v kiparstvu
gigantomaníja
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
pretirana težnja po nenavadno velikem, gigantskem:
investicijska gigantomanija
;
pojavi gigantomanije v gradnji industrije
gigántski
-a -o
prid.
(
ā
)
ekspr.
nenavadno velik, velikanski:
gigantski industrijski obrat
;
gigantske razsežnosti kipa
/
gigantski boji v revoluciji
;
gigantski napredek tehnike
;
opraviti gigantsko delo
gígrl
-a
m
(
í
)
zastar.
gizdalin
:
gigrli postavajo po cestah
gígrlski
-a -o
prid.
(
í
)
zastar.
gizdalinski
:
nosi ozke gigrlske hlače
gílda
-e
ž
(
ȋ
)
nekdaj
stanovska organizacija obrtnikov iste stroke;
ceh
:
slikarska gilda v Antwerpnu
gíldski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
soc.,
v zvezi
gildski socializem
protirevolucionarna smer v angleškem sindikalnem delavskem gibanju v
začetku 20. stoletja:
giljotína
-e
ž
(
ī
)
naprava za obglavljanje obsojencev:
peljati pod giljotino
;
usmrtiti z giljotino
/
obsodili so ga na giljotino
smrtno kazen z obglavljenjem s to napravo
giljotinírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
usmrtiti z giljotino:
javno giljotinirati
gimnaestráda
-e
ž
(
ȃ
)
šport.
vsako četrto leto prirejena mednarodna telovadna prireditev:
na gimnaestradi so se zbrali najboljši telovadci sveta
gimnást
-a
m
(
ȃ
)
pri starih Grkih
učitelj v gimnaziju:
grški gimnasti
//
knjiž.
telovadec
:
biti navdušen gimnast
gimnástičar
-ja
m
(
á
)
športnik, ki se ukvarja z gimnastiko, telovadec:
dober, vrhunski gimnastičar
;
tekači in gimnastičarji
gimnástičarka
-e
ž
(
á
)
športnica, ki se ukvarja z gimnastiko, telovadka:
mlada, uspešna gimnastičarka
;
odlična, vrhunska gimnastičarka
;
nastop gimnastičark
/
ritmična gimnastičarka
gimnástičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na gimnastiko, telovaden:
začeti z gimnastičnimi vajami
;
gimnastično orodje
/
gimnastično društvo
gimnástika
-e
ž
(
á
)
telesne vaje za razvoj in krepitev organizma, telovadba:
ukvarjati se z gimnastiko
;
jutranja gimnastika
♦
šport.
korektivna gimnastika
za popravljanje napak v drži telesa
;
ritmična gimnastika
s posebnim poudarkom na ritmu, lahkotnosti
gimnaziálec
-lca
m
(
ȃ
)
zastar.
gimnazijec
gimnázij
-a
m
(
á
)
1.
pri starih Grkih
ustanova za (telesno) vzgojo:
gimnazij v Atenah
/
gimnaziji spadajo med najpomembnejše oblike grške arhitekture
poslopja teh ustanov
2.
zastar.
gimnazija
:
vstopiti v gimnazij
gimnázija
-e
ž
(
á
)
srednja šola za splošno izobrazbo:
obiskovati, dokončati gimnazijo
;
hoditi v gimnazijo
;
učiti na gimnaziji
;
absolventi gimnazije
;
ravnatelj gimnazije
;
pog.
vpisal se je v prvo gimnazijo
v prvi razred gimnazije
/
večerna gimnazija
s poukom v večernih urah
;
klasična gimnazija
s poudarkom na pouku klasičnih jezikov in kulture
;
realna gimnazija
nekdaj
s poudarkom na pouku živih jezikov in naravoslovnih ved
;
nižja
nekdaj
od prvega do četrtega razreda
, višja gimnazija
nekdaj
od petega do osmega razreda osemletne gimnazije
/
ekspr.
vsa gimnazija se je zbrala na proslavi
dijaki in profesorji gimnazije
//
stavba te šole:
razstava je v gimnaziji
;
dijaki so se zbrali pred gimnazijo
gimnazijáda
tudi
gimnaziáda
-e
ž
(
ȃ
)
večdnevna prireditev s kulturnim, športnim, zabavnim programom, na
kateri se srečajo, družijo dijaki slovenskih gimnazij:
sodelovati na gimnazijadi
gimnazíjec
-jca
m
(
ȋ
)
dijak gimnazije:
dijaški dom za gimnazijce
gimnazíjka
-e
ž
(
ȋ
)
dijakinja gimnazije:
na proslavi so pele gimnazijke
gimnazíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na gimnazijo:
gimnazijski profesor, ravnatelj
/
prijatelja sva še iz gimnazijskih let
/
gimnazijsko poslopje
gímničen
-čna -o
prid.
(
í
)
navadno v zvezi
gimnični agon
, pri starih Grkih
tekmovanje v telesnih vajah:
gimnosofíst
-a
m
(
ȋ
)
za stare Grke
pripadnik staroindijske ločine asketsko živečih filozofov:
gin
in
džín -a
[
džín
]
m
(
ȋ
)
žganje z okusom po brinovih jagodah:
pili so gin
;
gin s sodo
ginekokratíja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
družbeni sistem s prevladujočo vlogo žensk:
doba ginekokratije
ginekológ
-a
m
(
ọ̑
)
zdravnik specialist za ginekologijo:
hoditi, iti h ginekologu
;
ambulatni, izbrani, osebni ginekolog
;
obisk, pregled pri ginekologu
;
ginekolog in porodničar
/
združenje ginekologov
/
specialist ginekolog
ginekologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o ustroju, boleznih in zdravljenju ženskih spolnih organov:
razvoj ginekologije
;
diagnostika v ginekologiji
;
porodništvo in ginekologija
/
ambulantna ginekologija
;
specialistka ginekologije
/
bolnišnica, kolegij, oddelek za ginekologijo
ginekológinja
-e
ž
(
ọ̑
)
zdravnica specialistka za ginekologijo:
predavanje znane ginekologinje
;
obisk, pregled pri ginekologinji
;
ginekologinja in porodničarka
/
zasebna ginekologinja
ginekolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na ginekologe ali ginekologijo:
ginekološki pregled
;
nuditi ginekološko pomoč
/
ginekološki dispanzer
/
ginekološki kongres
ginekolóško
prisl.
:
ginekološko pregledati pacientko
ginévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od ginevati:
ginevanje starih navad
ginévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
1.
ponehavati, izgubljati se:
strah je gineval
;
ta navada že gineva
;
njegovo navdušenje je bolj in bolj ginevalo
/
popoldan je le počasi gineval
2.
slabeti
,
hirati
:
vidno je ginevala pod težo skrbi
/
spomin mu vedno bolj gineva
peša
gíngam
-a
m
(
ȋ
)
tekst.
bombažna vzorčasta tkanina v platneni vezavi, zlasti za predpasnike:
gíngav
-a -o
prid.
(
ī
)
nar. vzhodno
šibek
,
slaboten
,
bolehen
:
omožena je bila z gingavim pijancem
gingivítis
-a
m
(
ȋ
)
med.
vnetje dlesni:
zdraviti gingivitis
gíniti
1
-em
nedov.
(
í ȋ
)
knjiž.
1.
slabeti
,
hirati
:
deklica je bolj in bolj ginila
;
gine kakor sneg spomladi
/
njena moč hitro gine
;
volja mu gine
;
ekspr.
kar ginila je od vznemirjenosti
//
umirati
:
množice ginejo od lakote
;
giniti za svobodo
;
v mnogih vojnah ginejo ljudje za tuje koristi
2.
ponehavati, izgubljati se:
strah v njem je polagoma ginil
;
od dne do dne je bolj ginila sloga in ljubezen
/
postava gine v meglo, v megli
/
rdečica ji gine z lic
;
pesn.
mladost, življenje gine
ginèč
-éča -e
in
ginóč -a -e:
gineč sneg
;
v trpljenju gineče bitje
gíniti
2
-em
dov.
(
ī ȋ
)
zastar.
ganiti
:
besede so ga globoko ginile
;
v srce giniti;
prim.
ginjen
gínjen
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ganjen
:
bil je vidno ginjen
/
odgovoril je z ginjenim glasom
/
ginjen do solz
zelo, močno;
prim.
giniti
2
gínjenje
-a
s
(
ī
)
zastar.
ganjenost
:
polastilo se ga je globoko ginjenje
gínjenost
-i
ž
(
ȋ
)
ganjenost
:
obšla jo je rahla ginjenost
;
ginjenosti ni mogel skriti
;
ves je prevzet od ginjenosti
/
solze ginjenosti
gínko
-a
m
(
ȋ
)
vrtn.
parkovno drevo z dvokrpimi listi, po izvoru iz Azije, Ginkgo biloba:
listi ginka
/
izvleček (iz) ginka
;
jemanje ginka
ginljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
ganljiv
:
ginljive besede
;
slovo je bilo zelo ginljivo
ginljívo
prisl.
:
ginljivo se poslavljati
/
delal se je naravnost ginljivo nevednega
zelo, močno
ginljívka
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
ganljivka
ginljívost
-i
ž
(
í
)
star.
ganljivost
:
prevzela jo je ginljivost njegovih besed
ginogamét
-a
m
(
ẹ̑
)
biol.
ginogameta
ginogaméta
-e
ž
(
ẹ̑
)
biol.
ženska spolna celica:
gínséng
-a
m
(
ȋ-ẹ̑
)
bot.
zdravilna rastlina z drobnimi rdečimi cveti in razvejenim korenom, ki
raste zlasti na Kitajskem, ženšen:
ginseng spodbuja delovanje imunskega sistema
;
izvleček ginsenga
;
korenina ginsenga
gíps
-a
m
(
í
)
pog.
mavec
:
kipci iz gipsa
/
dati roko v gips
;
ima nogo v gipsu
gípsanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od gipsati:
soba za prevezovanje in gipsanje
gípsar
-ja
m
(
ī
)
pog.
kdor dela z mavcem;
mavčar
gipsárna
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
prostor, kjer se dela z mavcem;
mavčarna
:
klinika ima novo, sodobno opremljeno gipsarno
gípsast
-a -o
prid.
(
í
)
pog.
mavčen
:
gipsast kip deklice
gípsati
-am
nedov.
(
í
)
pog.
delati z mavcem, mavčiti:
v mavčarni gipsajo
/
gipsati razpoke v steni
gipsotéka
-e
ž
(
ẹ̑
)
sistematično urejena zbirka mavčnih odlitkov kiparskih del:
gírica
-e
ž
(
ī
)
majhna morska riba s temno pego na bokih:
jate srebrnih giric
/
ocvrte girice
girl
--
[
gə̀rəl
in
gə̀rl
tudi
gêrl
]
ž
,
mn. tudi
girls
(
ə̏; ē
)
zlasti v ameriškem okolju
plesalka v revijskih in operetnih plesnih zborih:
filmska girl
girlánda
-e
ž
(
ȃ
)
iz rož, zelenja spleten venec, obešen v loku:
ves prostor je slavnostno okrašen z girlandami
/
pisane girlande cvetja
♦
arhit.
friz z girlandami
girlánden
-dna -o
(
ȃ
)
pridevnik od girlanda:
girlandni okras
gírobus
tudi
žírobus -a
[
prva oblika tudi
žírobus
]
m
(
ȋ
)
teh.
cestno vozilo, ki ga poganja v vztrajniku nakopičena energija:
girokómpas
tudi
girokompás
tudi
žirokómpas
tudi
žirokompás -a
[
prvi obliki tudi
žirokómpas
tudi
žirokompás
]
m
(
ọ̑; ȃ
)
navt.
kompas z giroskopom:
girokompas krmari ladjo
giroskóp
tudi
giroskòp
tudi
žiroskóp
tudi
žiroskòp -ópa
[
prvi obliki tudi
žiroskóp
tudi
žiroskòp
]
m
(
ọ̑; ȍ ọ́
)
fiz.
vrtavka, ki je vrtljiva okoli treh, med seboj pravokotnih osi:
giroskópski
tudi
žiroskópski -a -o
[
prva oblika tudi
žiroskópski
]
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na giroskop:
giroskopske naprave
/
giroskopsko gibanje
♦
navt.
giroskopski kompas
girokompas
gís
-a
tudi
--
m
(
ȋ
)
glasb.
za polton zvišani ton g:
igrati od gisa naprej
;
prvi del zloženk:
skladba v gis-molu
gízda
-e
ž
(
ī
)
star.
razkošje
,
sijaj
:
pokazala se je v vsej svoji gizdi
;
stali so tam v gizdi svetlih rokavic in temnih frakov
//
zastar.
gizdavost
,
nečimrnost
:
ta nizka čast ni prijala njegovi gizdi
gizdalín
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
moški, ki se pretirano skrbno oblači in domišljavo vede:
mlad mestni gizdalin
;
pariški gizdalini
;
obnaša se kot pravi gizdalin
gizdalínček
-čka
m
(
ȋ
)
slabš.
manjšalnica od gizdalin:
mladi, polizani gizdalinčki
gizdalíniti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
ekspr.
gizdalinsko se oblačiti, vesti:
gizdalinili so v svojih z zlatom pošitih uniformah
gizdalínka
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
ženska, ki se pretirano skrbno oblači in domišljavo vede:
mala gizdalinka
gizdalínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na gizdaline:
nosil je tesno gizdalinsko obleko
;
gizdalinsko vedenje
/
gizdalinski častniki
gizdalínsko
prisl.
:
gizdalinsko oblečen fant
gizdalínstvo
-a
s
(
ȋ
)
ekspr.
lastnost, značilnost gizdalinskega človeka:
težko prenašam njegovo gizdalinstvo
/
gizdalinstvo v oblačenju
gízdati se
-am se
nedov.
(
ī ȋ
)
star.
bahati se, postavljati se, ponašati se:
mladi lepotci so se gizdali z rožnatimi kravatami
gízdav
-a -o
tudi
gizdàv -áva -o
prid.
(
í; ȁ á
)
star.
ki s svojim videzom ali vedenjem vzbuja pozornost:
bil je gizdav in domišljav
;
gizdave meščanke v dragi kožuhovini
/
v roki je držal gizdavo palico
;
nosil je gizdavo uniformo
/
zastar.
gizdav cvet
bujen
gízdavo
tudi
gizdávo
prisl.
:
po dvorišču so gizdavo stopali petelini
;
gizdavo oblečene ženske
gízdavec
tudi
gizdávec -vca
m
(
í; ȃ
)
zastar.
gizdalin
,
nečimrnik
:
ošaben gizdavec
gízdavka
tudi
gizdávka -e
ž
(
í; ȃ
)
zastar.
gizdalinka
,
nečimrnica
:
mlade mestne gizdavke
gízdavost
in
gizdávost -i
ž
(
í; á
)
star.
lastnost, značilnost človeka, ki s svojim videzom ali vedenjem vzbuja
pozornost:
motila jo je njegova gizdavost
/
rad je imel eleganco, preziral pa je gizdavost
;
ženska gizdavost
glaciácija
-e
ž
(
á
)
geol.
prekritje kakega predela zemeljskega površja z ledeniki;
poledenitev
glaciál
-a
m
(
ȃ
)
geol.
vsaka od daljših hladnejših dob v pleistocenu, poledenitev:
favna glaciala
glaciálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na glacial:
jezero glacialnega izvora
;
glacialni relikti
/
glacialna doba
glacial
♦
geogr.
glacialna erozija
erozija zaradi delovanja ledenika
glaciológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za glaciologijo:
geologi in glaciologi
glaciologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o delovanju ledenikov v sedanjosti in v geološki preteklosti:
glaciolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
geogr.
nanašajoč se na glaciologe ali glaciologijo:
glaciološke raziskave
;
glaciološka dognanja
glád
-ú
in
-a
m
(
ȃ
)
1.
občutek potrebe po jedi;
lakota
:
najhujši glad ga je že minil
;
nič več ne čuti gladu
;
utešiti glad
;
v prijetni družbi je čisto pozabil na glad
/
pri njih ji ne bo treba trpeti gladu
;
pren.,
ekspr.
glad po zemlji
2.
pomanjkanje hrane:
začel jim je groziti glad
;
tisoči so umirali od gladu
gladčína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
gladka površina:
voli bi si skoraj polomili noge na gladčini ledu
gládek
-dka -o,
stil.
gladák gládka -o
in
-ó
prid.
, gladkêjši
tudi
glájši
(
á; ȃ á
)
1.
ki ima površino brez izboklin, vdolbin:
gladek les
;
bel, gladek papir
;
gladka cesta
;
gladka površina, stena
;
tla so bila gladka kakor marmor
/
v gladkih gubah padajoče zavese
/
imela je gladko, belo polt
/
gladka puškina cev
cev, ki nima znotraj spiralastih žlebov
//
preprosto oblikovan:
dala si je narediti gladko obleko
/
nazaj počesani, gladki lasje
ki niso kodrasti, skodrani
;
gladko blago
enobarvno; brez vzorcev
//
drsen
,
spolzek
:
spodrsniti na gladkem ledu
2.
slovnično, stilno zelo izoblikovan:
skrben, gladek prevod
;
gladki verzi
;
jezik v romanu je lep, gladek
/
gladek dialog drame
;
govorila je z gladkimi, ubranimi besedami
3.
ki poteka brez težav, ovir:
gladek potek dogodkov
;
mislili so, da bo opravek bolj gladek
/
publ.
gladka zmaga naših košarkarjev
●
njegov glas je bil sladek in gladek
pretirano vljuden, prijazen
;
ima lep, gladek nastop
uglajen, brezhiben
♦
anat.
gladke mišice
mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove
volje
;
bot.
gladki bor
bor z mehkimi iglicami in sprva gladko skorjo, po izvoru iz
Severne Amerike, Pinus strobus
;
film.
gladka stran filma
stran filmskega traku, ki ni prevlečena z emulzijo
;
gastr.
gladka omaka
omaka, ki je enakomerno gosta
gládko
stil.
gladkó
prisl.
:
ta učenec gladko bere
;
gladko obrit
;
lase ima gladko nazaj počesane
;
pesem je lepo, gladko prevedena
;
gladko tekoči verzi
;
vse je šlo gladko kot po maslu
●
gladko govori več jezikov
dobro, brez napak
;
delo jima je šlo gladko od rok
hitro, uspešno
;
ekspr.
to si je gladko izmislil
popolnoma, čisto
;
ekspr.
ponudbo je gladko odklonil
odločno, brez premišljanja
gláden
-dna -o
prid.
(
á ā
)
knjiž.
ki čuti potrebo po jedi;
lačen
:
otrok je gladen in žejen
;
gladna žival
/
skušali so jih rešiti gladne smrti
od lakote
//
z rodilnikom
ki si zelo želi česa:
bili so gladni krvi
;
dobrote in ljubezni gladen otrok
gládenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od gladiti:
uspavati z gladenjem
/
gladenje površine
glajenje
♦
kozm.
ročna masaža, pri kateri se (koža) gladi
gládež
1
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
stradanje
:
siromak, obsojen na večni gladež
gládež
2
-a
m
(
ȃ
)
priprava za glajenje površine;
gladilnik
:
leseni gladež
♦
etn.
gladež, bunkež, pumpež
igra, pri kateri položijo igralci roke na mizo, eden izmed njih pa
s pestjo drsa po mizi in nenadoma koga udari z njo
gládež
3
-a
m
(
ȃ
)
bot.,
navadno v zvezi
navadni gladež
trnat plevel z rožnatimi cveti, Ononis spinosa:
gladiátor
-ja
m
(
ȃ
)
pri starih Rimljanih
borilec z nasprotnikom ali z divjimi zvermi pri javnih igrah:
nekaj sužnjev so odbrali za gladiatorje
;
boj gladiatorjev
gladiátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na gladiatorje:
gladiatorsko orožje
/
gladiatorske igre
gladiátorstvo
-a
s
(
ȃ
)
kar se nanaša na gladiatorje ali gladiatorske igre:
starorimsko gladiatorstvo
/
ekspr.
telesna kultura ne sme postati gladiatorstvo
gladijóla
tudi
gladióla -e
ž
(
ọ̑
)
liliji podobna vrtna rastlina z dolgimi, trdimi listi in velikimi
cveti:
raznobarvne gladijole
;
gomolji gladijol
gladílce
-a
s
(
ī
)
manjšalnica od gladilo:
majhne ploskve v štukaturi je zgladil z gladilcem
♦
metal.
priprava za glajenje peska v kalupu
gladílec
-lca
[
gladiu̯ca
in
gladilca
]
m
(
ȋ
)
1.
delavec, ki gladi površino:
gladilec kovin, papirja
2.
priprava za glajenje površine;
gladilnik
gladílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
s katerim se gladi površina:
gladilni stroj
;
gladilna sredstva
♦
strojn.
gladilni boben
boben za glajenje mnogo drobnih kovinskih izdelkov hkrati
gladílka
-e
[
tudi
gladiu̯ka
]
ž
(
ȋ
)
priprava za glajenje površine:
zidarska gladilka
gladílnica
-e
ž
(
ȋ
)
delavnica ali tovarniški obrat, kjer se gladi površina:
delati v gladilnici
gladílnik
-a
m
(
ȋ
)
priprava za glajenje površine:
čevljarski gladilnik
/
zastar.
krojaški gladilnik
likalnik
♦
papir.
priprava na papirnem stroju iz več gladkih jeklenih valjev, med
katerimi se premika papirna plast, da se zgladi
;
strojn.
fini brusni kamen za zadnje, ročno brušenje orodja
gladílo
-a
s
(
í
)
priprava za glajenje površine:
strugarsko, zidarsko gladilo
gladína
-e
ž
(
í
)
1.
površina tekočine, zlasti vode v naravi:
jezerska gladina je vzvalovila
;
mirna vodna gladina
;
bleščeča gladina morja
/
knjiž.
s trdnjave je lep pogled na morsko gladino
na morje
;
pren.
dogodek je močno razburkal mirno gladino njihovega življenja
//
zgornja meja tekočine, zlasti vode v naravi:
čoln so našli tri metre pod gladino
;
gladina jezera se zviša vsako uro za nekaj centimetrov
;
gladina podtalne vode
♦
geogr.
morska gladina
povprečna zgornja meja, črta morja kot izhodišče za merjenje
nadmorske višine
2.
knjiž.
gladkost
:
izredna gladina kože
gladínski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od gladina:
gladinske razlike oceanov
gladíšnik
-a
m
(
ȋ
)
bot.
zdravilna rastlina s pernatimi listi in rumenimi cveti v dolgih
klasih, Agrimonia eupatoria:
gláditi
-im
nedov.
,
tudi
gladíla
(
á ȃ
)
1.
delati kaj gladko, ravno:
gladiti les, papir, površino
/
star.
gladiti perilo
likati
;
pren.
spretno je gladila pot njegovim načrtom
//
slovnično, stilno izboljševati:
gladiti jezik
;
skrbno je gladil prevod
2.
premikati roko po čem:
v zadregi je gladila prt na mizi
;
gladiti se po glavi
;
samovšečno si je gladil dolgo brado
//
ljubkujoče premikati roko po čem;
božati
:
gladila ga je po laseh
;
nežno je gladila otroka po licu
●
ekspr.
v šoli so otroka trdo prijeli, doma so ga pa gladili
so z njim prizanesljivo ravnali
;
ekspr.
gladiti spore
poravnavati
gladèč
-éča -e:
gladeč si brado s prsti
glájen
-a -o
tudi
glajèn -êna -o:
pohištvo iz temnega glajenega lesa
gladko...
prvi del zloženk
nanašajoč se na gladek:
gladkobesednost, gladkoceven, gladkodlak, gladkolusk
gladkodlák
in
gladkodlàk -áka -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima gladko, ravno dlako:
gladkodlaki konji
gladkolás
in
gladkolàs -ása -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima gladke, ravne lase:
gladkolaso dekle
gladkolásec
-sca
m
(
ȃ
)
kdor ima gladke, ravne lase:
gladkolasci in kodrolasci
gladkorép
in
gladkorèp -épa -o
prid.
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
ki ima rep z gladko, ravno dlako:
gladkorepa žival
gládkost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost gladkega:
mehkost, gladkost, hrapavost površine
;
gladkost in lesk poda
/
s prirojeno gladkostjo je obvladoval položaj
gládkosten
tudi
gladkósten -tna -o
(
á; ọ̑
)
pridevnik od gladkost:
gladkostna obdelava
♦
teh.
gladkostna apretura
gládnež
-a
m
(
ȃ
)
star.
lačen človek:
nasitil je gladneža
gládnica
-e
ž
(
ȃ
)
bot.
nizek plevel z belimi ali rumenimi cveti, Draba:
zimzelena gladnica
gládov
-a -o
tudi
gladôv
in
gladòv -ôva -o
prid.
(
ā; ó; ȍ ó
)
nar.
požrešen
,
lakomen
:
Odmerili so mu kos vrta in njivo. Saj brat res ni bil gladov
(F. Bevk)
gladoválec
-lca
[
gladovau̯ca
tudi
gladovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor protestno odklanja hrano z namenom izsiliti izpolnitev
postavljenih zahtev:
zahteve gladovalcev
gladovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od gladovati:
večletno gladovanje ga je zelo izčrpalo
gladováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
1.
živeti v pomanjkanju hrane;
stradati
:
dovolj hrane smo dobili, ne bomo več gladovali
;
po zadnjih podatkih gladujeta dve tretjini ljudi
//
z določenim namenom ne uživati jedi:
namenila se je gladovati, da bi shujšala
;
sklenili so gladovati, dokler ne bodo izpolnjene njihove zahteve
2.
čutiti potrebo po jedi;
biti lačen
:
preveč so gladovali, da bi mogli iti še naprej
;
deček je večkrat gladoval
gladujóč
-a -e:
gladujoča množica
gladôven
tudi
gládoven -vna -o
prid.
(
ō; ā
)
1.
nar.
lačen
:
mukanje gladovne živine
/
obsojeni so bili na gladovno smrt
od lakote
//
požrešen
,
lakomen
:
zelo je gladoven na meso
2.
v zvezi
gladôvna stavka
protestno odklanjanje jedi z namenom izsiliti izpolnitev postavljenih
zahtev:
pripravljati, začeti gladovno stavko
;
priporniki so se odločili za štirinajstdnevno gladovno stavko
;
z gladovno stavko v rovih so dosegli zvišanje mezd
gladôvnik
-a
m
(
ȏ
)
kdor protestno odklanja hrano z namenom izsiliti izpolnitev
postavljenih zahtev:
ministrstvo je gladovnika pozvalo, naj neha stavkati in poišče
pravico na sodišču
gladovnják
-a
m
(
á
)
nar.
lačen človek:
mati je hitela domov, kjer jo je čakala kopica gladovnjakov
/
okrog kuhinje so še oprezali najhujši gladovnjaki
požrešneži, nenasitneži
gladúh
-a
m
(
ū
)
star.
lačen človek:
glágol
-a
m
(
á
)
jezikosl.
pregibna beseda, ki lahko izraža dogajanje v času, potekanju v času,
naklonu in načinu:
spregati glagol
;
določiti glagolu osebo, število in čas
/
dovršni glagol
ki izraža po trajanju omejeno dejanje kot zgoščeno, zaključeno
celoto (z začetkom, koncem in vsem vmes)
;
končno dovršni glagol
ki poudarjeno izraža konec dejanja
;
začetno dovršni glagol
ki poudarjeno izraža začetek dejanja
;
nedovršni glagol
ki (zlasti glede na sobesedilo) izraža trajanje, ponavljanje ali
zgolj obstoj dejanja
;
nepravilni glagoli
pri katerih nekatere njihove oblike niso enostavno predvidljive iz
drugih
;
pomožni glagol
s katerim se tvorijo časi, nakloni ali načini
;
prehodni glagol
s predmetom
;
direktno prehodni glagol
s predmetom v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku
glagólica
-e
ž
(
ọ̑
)
najstarejši slovanski črkopis:
zgodovinska listina v glagolici
glagolít
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
glagoljaš
:
hrvaški glagolit
glagoljáš
-a
m
(
á
)
katoliški duhovnik, ki opravlja bogoslužje v cerkveni slovanščini:
dalmatinski glagoljaši
glagoljáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na glagoljaše ali glagoljaštvo:
glagoljaške knjige
/
glagoljaški duhovnik
glagoljaš
glagoljáštvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost glagoljašev:
glagoljaštvo v Dalmaciji
glágolnik
-a
m
(
á
)
jezikosl.
samostalniška glagolska oblika, ki pomeni dejanje, stanje:
glagolnik od odstopati, usmrtiti
;
oblike glagolnika
glágolski
1
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na glagol:
glagolska raba
;
glagolsko dejanje
/
glagolski način
;
glagolski samostalnik
;
glagolski vid
;
osebna glagolska oblika
oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način
glágolski
2
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na glagolico:
glagolske črke
;
glagolska pisava
/
glagolski spomeniki
slovanska besedila, zapisana v glagolici
gláj
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
gladka površina, gladina:
vodni glaj
;
glaj lošča
glája
-e
ž
(
á
)
star.
glajenje
:
glaja lesa
glájenje
tudi
glajênje -a
s
(
á; é
)
glagolnik od gladiti:
glajenje poda
/
glajenje in likanje blaga
/
glajenje sporov
glájenka
in
glajênka -e
ž
(
ȃ; é
)
kem.,
navadno v zvezi
svinčeva glajenka
rumen prah, ki se uporablja zlasti za izdelovanje fajančnega lošča:
glájevec
-vca
m
(
á
)
etn.
nož za izdelovanje suhe robe:
žlico je bilo treba še obdrgniti z glajevcem
glájt
-a
m
(
ȃ
)
nar.
prostor pod ostrešjem skednja:
slamo so zmetali na glajt
//
obrt. žarg.
tram ostrešja, ki drži, nosi spodnji del škarnikov;
kapna lega
1
:
glamour
ipd.
gl.
glamur
ipd.
glamúr
-ja
m
(
ȗ
)
razkošje, eleganca, lepota, ki vzbujajo pozornost, občudovanje, zlasti
na področju mode, oblikovanja, popularne kulture:
na filmski festival skušajo privabiti čim več glamurja in znanih
obrazov
;
filmski glamur
;
blišč in glamur
/
svet glamurja
glamúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na glamur:
glamurni stil
;
glamurni svet igralništva
;
glamurna modna prireditev
glamurózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na glamur:
glamurozen videz
;
glamurozen dogodek
;
glamurozna obleka
;
glamurozna revija
;
glamurozna zabava
glás
-ú
tudi
-a
m
,
mn.
glasôvi
stil.
glási
(
ȃ
)
1.
zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi:
glas mu je postajal vse bolj umirjen
;
od razburjenja se ji je glas tresel
;
posnemati otroške glasove
;
spoznati koga po glasu
;
globok, nizek, zamolkel,
pog.
debel glas
;
tanek, visok glas
;
krepek glas
;
hripav, mehek, nežen, zvonek glas
;
moški, otroški, ženski glasovi
;
govoriti s pridušenim glasom
;
slab glas
komaj slišen
;
z ostrim, rezkim, trdim glasom je zahteval odgovor
;
sladek glas
pretirano vljuden, prijazen
;
vesel, žalosten glas
;
prijetna barva glasu
;
govorila je z očitkom v glasu
/
ekspr.
ta pa ima glas
glasno govori; lepo poje
;
iz veže so se zaslišali glasovi prihajajočih
govorjenje
/
na glas govoriti, peti
naglas
;
jokati, smejati se na ves glas
zelo glasno
//
zvok, ki ga daje žival:
oglašati se s tankim piskajočim glasom
;
žvižgajoči glas kosa
/
Glas!
kot ukaz psu
zalajaj
2.
zvok, ki ga daje izvajalec pri petju:
preizkušati glasove
;
basovski glas
;
pevka ima čist glas
/
zbor moških in zbor ženskih glasov
/
skladba za glas in klavir
/
pog.
dajal je glas in silil k petju
intoniral melodijo
3.
zvok, ki ga daje kak predmet in je zanj značilen:
po dolini se je razlegal glas zvonov
;
struna ima prijeten glas
;
glas konjskih kopit
;
glas trobente
/
zamolkel glas pri padcu, udarcu
4.
kar se širi navadno s pripovedovanjem:
po vasi se je raznesel, razširil glas
;
glas o tem je šel po vsem mestu
govorica
;
sliši se glas, da je zmagal
/
star.
dobiti, poslati, prinesti glas
sporočilo, obvestilo
/
o njem je šel glas, da je hudoben človek
se je govorilo
//
navadno v zvezi z
dober, slab
med ljudmi znano, ustaljeno (pozitivno ali negativno) mnenje o kom:
prišel je na slab glas
;
naenkrat je bil ob dober glas
;
spravil jo je v slab glas
;
prišel je na glas, da je malo prismuknjen
;
biti na dobrem, slabem glasu
;
ta ženska ni na najboljšem glasu
;
biti na glasu dobrega gospodarja
5.
navadno s prilastkom
izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice:
glas kolektiva
;
glas ljudstva
/
tu in tam se slišijo kritični glasovi
;
pren.,
knjiž.
poslušati glas srca
;
očitajoč notranji glas
;
glas krvi, strasti
;
glas pameti
;
glas vesti
6.
odločitev, mnenje posameznika pri glasovanju:
dati, oddati svoj glas
;
zmagati z enim glasom
;
kandidat je dobil večino glasov
;
predlog, sprejet z vsemi glasovi
●
star.
počil je glas o njegovi smrti
nenadoma se je razvedelo, da je umrl
;
hotela je še nekaj reči, a ji je od razburjenja glas zastal v grlu
je nenadoma utihnila
;
dolgo ni bilo nobenega glasu od njega
nič se ni vedelo o njem; se ni javil, ni pisal
;
ekspr.
ni dal glasu od sebe
ni spregovoril; se ni javil, ni pisal
;
ekspr.
tudi on je povzdignil svoj glas
povedal svoje mnenje; začel govoriti, spregovoril
;
povzdignil je glas
začel je glasneje govoriti
;
star.
skleniti, trditi v en glas
soglasno
;
star.
ta hiša je na glasu
je znana, slovi po čem
;
bibl.
glas vpijočega v puščavi
razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha
;
star.
pesem domačega glasu
v domačem jeziku
;
preg.
dober glas seže v deveto vas
kar je dobro, je daleč naokrog znano
;
preg.
prazen sod ima močen glas
kdor malo ve, veliko govori
;
preg.
ljudski glas, božji glas
ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče
♦
glasb.
drugi glas
glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu
;
prvi glas
najvišji glas v vokalnem stavku
;
jezikosl.
glas
najmanjša akustična enota govorjenega jezika
;
zliti glas
sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine; afrikata
;
znak za glas e
;
med.
menjati glas
mutirati
;
pravn.
posvetovalni glas
brez pravice odločanja
glásba
-e
ž
(
ȃ
)
1.
umetnost, katere izrazno sredstvo je zvok:
proučevati glasbo
;
biti dovzeten za glasbo
;
festival sodobne glasbe
/
baletna, cerkvena, filmska, plesna glasba
;
klasična, ljudska glasba
;
lahka, resna, zabavna glasba
;
instrumentalna, vokalna glasba
/
svetovna glasba
ki združuje elemente lokalne ali etnične tradicije in popularne
glasbe
/
profesor glasbe
;
akademija za glasbo
/
ekspr.
goveja glasba
narodno-zabavna glasba
//
glasbeno delo:
napisati glasbo za film
;
avtor glasbe k drami je znan komponist
2.
izvajanje glasbenih del:
rad posluša glasbo
/
orkestralna, zborovska glasba
;
spored lahke glasbe
;
pren.,
ekspr.
sladka glasba njenega glasu
♦
glasb.
absolutna glasba
instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega
programa ali naslova
;
atonalna glasba
;
elektronska glasba
katere zvočno gradivo ne nastaja z glasbenimi instrumenti, ampak v
posebnih elektronskih napravah
;
komorna glasba
za izvajanje z manjšim številom glasbenikov
;
konkretna glasba
ki uporablja kot gradivo preoblikovane zvoke iz realnega sveta
;
programska glasba
;
gled.
scenska glasba
ki spremlja, dopolnjuje uprizoritev dramskega dela
glásben
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na glasbo:
glasbena kritika, kultura, zgodovina
;
sistematična glasbena vzgoja
;
skladba je odlično glasbeno delo
/
glasbeni bienale
;
glasbena revija
/
glasbeni pedagog, pouk
;
obiskovati glasbeno šolo
;
izpit iz glasbene teorije
/
predvajati glasbeni film
;
glasbena oprema predstave
;
glasbena spremljava
/
glasbeni spored
;
radijska glasbena oddaja
/
glasbeni avtomat
;
glasbeni instrumenti
;
glasbena skrinja
/
glasbena križanka
;
pren.,
ekspr.
glasbena govorica velikega mojstra
♦
glasb.
glasbeni izraz
zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja
;
glasbeni okrasek
okrasni ton, ki ni bistveno vezan z melodičnim tokom
;
(glasbeni) stavek
tehnično-kompozicijska uresničitev glasbenih idej
;
glasbena drama
opera, v kateri sta si dramski tekst in glasba enakovredna
;
glasbena medigra
glasba med dvema dejanjema odrskega dela
;
glasbene vilice
kovinska palica, ki se končuje v obliki črke U, za dajanje
intonacije
glásbeno
prisl.
:
glasbeno opremiti film
glásbenica
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki se ukvarja z glasbo:
izredna glasbenica
glásbenik
-a
m
(
ȃ
)
kdor se ukvarja z glasbo:
ustvarjalni in poustvarjalni glasbeniki
;
nastop mladih glasbenikov
glásbenokrítičen
-čna -o
prid.
(
ȃ-í
)
nanašajoč se na glasbeno kritiko:
glasbenokritični poskus
/
glasbenokritična osebnost
glásbenopedagóški
-a -o
prid.
(
ȃ-ọ̑
)
nanašajoč se na glasbeno vzgojo:
glasbenopedagoško prizadevanje
/
glasbenopedagoška literatura
glásbenoprosvéten
-tna -o
prid.
(
ȃ-ẹ̑
)
glasbenopedagoški
:
glasbenoprosvetno delo
glásbenovzgójen
-jna -o
prid.
(
ȃ-ọ̑
)
nanašajoč se na glasbeno vzgojo:
glasbenovzgojne metode
glásbenozgodovínski
-a -o
prid.
(
ȃ-ȋ
)
nanašajoč se na glasbeno zgodovino:
glasbenozgodovinski spis
glasbílar
-ja
m
(
ȋ
)
izdelovalec glasbil:
glasbílarstvo
-a
s
(
ȋ
)
izdelovanje glasbil:
izučiti se glasbilarstva
glasbílo
-a
s
(
í
)
priprava za proizvajanje tonov:
igrati na glasbilo
;
ljudsko glasbilo
;
trgovina z glasbili
/
godala in druga orkestrska glasbila
glasbo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na glasbo:
glasboslovec, glasbosloven, glasbotvoren
glasboslôvec
-vca
m
(
ȏ
)
knjiž.
kdor se ukvarja z raziskovanjem glasbe;
muzikolog
glásek
-ska
m
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od glas:
glasek se ji je malo tresel
/
jokavi glasek otroka
;
tanek glasek
glásen
-sna -o,
stil.
glasán glásna -o
in
-ó,
stil.
glasèn -snà -ò
prid.
, glasnêjši
(
á; ȃ á; ə̏ ȁ
)
1.
zelo dobro slišen:
pogovor je vedno bolj glasen
;
zbudi ga glasno petje
;
pozdravili so ga z glasnim ploskanjem
/
glasen potok
//
slišen sploh:
glasen jok
;
glasen pozdrav
;
pogovor je pretrgal glasen smeh
/
ekspr.
glasni udarci srca
2.
ki mnogo, zelo slišno govori:
glasni ljudje
;
težko se je znašel med tako glasnimi gosti
;
bil je vedno glasnejši in zabavnejši
/
glasna, razigrana družba
;
glasna skupina sejmarjev
;
pren.,
ekspr.
o tej zadevi je bil tisk zelo glasen
//
knjiž.
ki ima močen glas:
glasen lovski rog
;
glasen zvon
;
glasna piščalka
glasnó
in
glásno
prisl.
:
glasno brati, govoriti
;
glasno klicati
;
še glasneje je začel peti
;
glasno zaloputniti vrata
;
elipt.
nikar tako glasno
●
imel je navado glasno misliti
govoriti sam s seboj
;
ekspr.
to je treba povedati jasno in glasno
brez olepševanja in prikrivanja, odločno
♦
glasb.
glasno
označba za jakost izvajanja
forte
glásni
-a -o
sam.
:
vedno je bil med najbolj glasnimi
;
stopil je k radiu in zavrtel gumb na glasno
glasílec
-lca
[
glasiu̯ca
tudi
glasilca
]
m
(
ȋ
)
knjiž.,
s prilastkom
kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor;
glasnik
2
:
glasilec novega življenja
glasílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki tvori glas:
glasilne priprave
glasílka
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.,
anat.
prožna guba sluznice v grlu za tvorjenje glasu:
napenjati glasilke
;
vnetje glasilk
/
ekspr.
ta otrok ima pa dobre glasilke
glasílo
-a
s
(
í
)
tiskano ali pisano sredstvo za razširjanje idej kake skupine,
organizacije:
šolsko glasilo izhaja vsak mesec
;
študentje imajo svoje glasilo
;
kulturno, politično, strokovno glasilo
;
urednik društvenega glasila
/
v socializmu
glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije
glasíti se
1
-ím se
nedov.
(
ī í
)
knjiž.
1.
zlasti pri napovedovanju
imeti naslednjo vsebino, biti tak:
Pitagorov izrek se glasi: a
2
+ b
2
= c
2
;
moja trditev se glasi
;
sodba se je glasila: pet let ječe
;
pismo se je glasilo takole
/
odgovor se je glasil kratko in ostro
/
z oslabljenim pomenom:
kako se glasi vaš naslov
;
rezervacija se glasi na vaše ime
je
2.
s prislovnim določilom
biti slišen:
od hiše sem se je glasil pridušen, že hripav jok
;
zamolklo zvonjenje se je glasilo iz daljave
;
iz sobe se glasi veselo žvenketanje kozarcev
/
vsepovsod se je glasila pesem
glasíti
star.
razširjati
,
razglašati
:
glasiti nove ideje
;
glasil in poveličeval je njegovo slavo
/
zastar.
glasiti ure
biti, udarjati
glasèč se
-éča -e:
zavarovalna polica, glaseča se na očetovo ime
glasíti se
2
in
glásiti se -im se
nedov.
(
ī á
)
zastar.
oglašati se:
otrok je zbujen, se že glasi
;
prepelica se glasi
glaskoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
šol.,
v zvezi
glaskovalna metoda
metoda pri pouku branja, po kateri se najprej berejo posamezni
glasovi, nato pa vežejo v besedo:
glaskovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od glaskovati:
glaskováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
šol.
brati nevezano posamezne glasove v besedi:
težke besede je treba večkrat glaskovati
glasníca
-e
ž
(
í
)
1.
s prilastkom
ženska, ki javno izraža, razširja kako idejo, nazor:
glasnica novega življenja
/
umetnost kot glasnica človečanstva
2.
knjiž.
ženska, ki prinaša kako novico ali sporočilo;
kurirka
:
vest o smrti, ki mu jo je prinesla glasnica, ga je močno zadela
glásnik
1
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
najmanjša akustična enota govorjenega jezika;
glas
glasník
2
-a
m
(
í
)
1.
s prilastkom
kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor:
bil je glasnik idealov takratne mladine
;
glasnik svobode
/
težke naloge pesniškega glasnika
2.
knjiž.
kdor prinaša kako novico ali sporočilo;
sel
,
kurir
:
vest so poslali po posebnih glasnikih
glásnikovec
-vca
m
(
ȃ
)
sodelavec lista Slovenski glasnik:
glásniški
1
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na list Slovenski glasnik:
glasniška doba
glasníški
2
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od glasník:
glasniška razvnetost
glásnost
-i
ž
(
á
)
1.
lastnost, značilnost glasnega:
glasnost pogovora je upadala, začeli so govoriti šepetaje
/
zaradi glasnosti orkestra pevcev ni bilo slišati
2.
jakost slušnega vtisa:
glasnost tona
;
glasnost in barva zvoka
;
merjenje glasnosti
3.
politično gibanje v Sovjetski zvezi v osemdesetih letih 20. stoletja,
ki je zagovarjalo načelo odprtosti, transparentnosti v kulturnem,
gospodarskem in političnem življenju:
s prihodom glasnosti in perestrojke so se pojavila prva znamenja
demokratizacije
glásom
predl.
(
ȃ
)
pisar.,
z rodilnikom
na podlagi, po:
glasom odredbe je udeležba obvezna
glasoslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na glasoslovje:
glasoslovni zakoni
;
glasoslovna pravila
glasoslôvje
-a
s
(
ȏ
)
jezikosl.
nauk o glasovih:
glasoslovje in besedotvorje
glasotvóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
jezikosl.
ki tvori, oblikuje artikulirane glasove:
glasotvorne prvine
glasoválec
-lca
[
glasovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor glasuje:
za predlog se je izrekla večina glasovalcev
glasoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na glasovanje:
glasovalna pravica
/
glasovalne skrinjice so bile polne glasovnic
;
glasovalni listek
glasovnica
/
publ.,
nav. slabš.
glasovalni stroj
vse, kar v zvezi z volitvami, glasovanjem dela kaka skupina za
svojo zmago
glasoválka
-e
[
glasovau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki glasuje:
glasovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od glasovati:
razveljaviti glasovanje
;
javno, tajno glasovanje
;
glasovanje o predlaganih kandidatih
;
glasovanje z dviganjem rok
;
izid glasovanja
;
zagotoviti pravico glasovanja
/
vzdržati se glasovanja
;
dati predlog na glasovanje
glasováti
-újem
dov. in nedov.
(
á ȗ
)
ustno ali pisno izraziti svojo odločitev ali mnenje, zlasti pri
volitvah:
glasovati proti predlogu, za predlog
;
za omenjenega kandidata je glasovalo največ volivcev
;
o zakonskem predlogu bodo glasovali po končani obravnavi
;
glasovati z dviganjem rok
glasôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na glas:
odpravljati govorne in glasovne motnje
;
enotna in pravilna izreka posameznih glasov in glasovnih skupin
;
občudovali so glasovno ubranost recitatorjev
/
to je zbor s sijajnim glasovnim materialom
;
ta skladba zahteva, zlasti v sopranih, velik glasovni obseg
;
pevka z zavidljivo glasovno višino
♦
jezikosl.
glasovni pojavi
spremembe, prilagoditve glasov
;
lit.
glasovna figura
posebej izbrani in uporabljeni glasovi za pesniško izražanje
glasôvno
prisl.
:
glasovno bleščeč
glasovír
-ja
in
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
klavir
:
igrati na glasovir
glasovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
slovit
,
znan
:
glasovit učenjak
;
ustavil se je v glasoviti krčmi
;
glasovito ime
glasôvje
-a
s
(
ȏ
)
več glasov, glasovi:
glasovje slovenskega jezika
glasôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
listek, na katerega napiše glasovalec svojo odločitev ali mnenje:
izpolniti, oddati glasovnico
;
voliti z glasovnicami
;
neveljavne glasovnice
glauberjev
-a -o
[
gláu̯berjev-
]
prid.
(
á
)
kem.,
v zvezi
glauberjeva sol
in
Glauberjeva sol
natrijev sulfat s kristalno vodo v obliki brezbarvnih kristalov:
predpisati za odvajalo glauberjevo sol
gláva
-e
stil.
-é
ž
,
rod. mn.
gláv
(
á
)
1.
del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni
centri in nekatera čutila:
glava ga boli
;
glava mu je klonila, omahnila na prsi
;
dvigne glavo in ga bistro pogleda
;
z dlanmi podpreti glavo
;
sneti klobuk z glave
;
čez glavo se odeti
;
dati ruto na glavo
;
poln jerbas je zadela na glavo
;
pod glavo si je položil blazino
;
udariti koga po glavi
;
debela, plešasta glava
;
človek z dolgo, ozko glavo
;
deli, kosti glave
;
oblika glave
;
poškodba glave
;
bolečina v glavi
/
ptica s črno glavo
/
kupiti svinjsko, telečjo glavo
/
risati glavo
;
glava iz mavca
/
obrniti glavo nazaj
ozreti se
;
skočiti v vodo na glavo
z glavo naprej
;
kri ji je silila v glavo
;
zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi
začutil je omotico
/
njegova siva glava je vzbujala spoštovanje
njegovi sivi lasje kot znamenje starosti
;
umivati glavo
lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje
/
bil je za glavo višji od drugih
za višino glave
/
kot klic za dajanje poguma
glavo pokonci
/
pri izražanju
a)
žalosti, zadrege:
nagniti glavo
;
povesiti, skloniti glavo
b)
nesoglasja, zanikanja:
odmajati z glavo
c)
neprijetnega začudenja, dvoma:
presenečeno je majal z glavo
;
zmajati z glavo
č)
strahu:
potegniti, stisniti glavo med ramena
d)
nestrpnosti, odpora:
stresti, stresati z glavo
;
pren.
dohodek na glavo (prebivalca)
;
koliko glav (živine) imaš v hlevu?
//
ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni
izgubo življenja:
ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo
/
kot podkrepitev:
glavo dam, stavim, da je tako
;
glavo stran, če lažem
/
pog.,
ekspr.
odnesti celo glavo
nepoškodovan priti iz tepeža, boja
;
vzeti komu glavo
obglaviti ga
;
na njegovo glavo je razpisana nagrada
kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado
;
star.
deli so ga ob glavo
obglavili so ga
;
ekspr.
pognal si je kroglo v glavo
naredil je samomor z ustrelitvijo
;
pog.
med vojno ji je šlo za glavo
bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo
;
ekspr.
svojo neprevidnost je plačal z glavo
zaradi svoje neprevidnosti je umrl
2.
nav. ekspr.
ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega
življenja:
imeti glavo polno domislekov
;
to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi
;
obdržati, nositi v glavi
/
glej, da ne boš izgubil glave
da boš ostal priseben
;
pog.
zmešati glavo dekletu
vzbuditi ljubezen
;
vedno bolj je brez glave
zmeden, raztresen
;
to žensko si moraš kar iz glave izbiti
pozabiti jo
;
novica mu ni hotela, ni šla v glavo
ni mogel verjeti, da je resnična
;
pog.
poštevanka mu ne gre v glavo
ne more si je zapomniti
;
kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo
;
pog.
stvar si je vtepla v glavo
;
misel se ji je zapičila v glavo
;
delati po svoji glavi
ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih
;
učencu se je posvetilo v glavi
doumel, razumel je
;
delati z glavo
opravljati umsko delo; biti pri delu zbran
;
misliti s svojo glavo
imeti samostojno mišljenje
;
fant je bistre, dobre,
pog.
odprte glave
;
pog.
bolj počasne glave je
;
ima (dobro) glavo
se lahko uči
, trdo glavo
se težko uči
;
pog.
preveč je svoje glave
trmast, svojeglaven
//
s prilastkom
človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti:
bil je bistra glava
;
izrazita filozofska glava
;
modra, prebrisana, učena glava
/
kronana glava
vladar
;
navzoče so bile vse visoke glave
/
domačija je brez moške, ženske glave
3.
z rodilnikom
najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju:
bil je glava opozicijskega gibanja, stranke
/
glava družine
4.
rabi se samostojno ali s prilastkom
glavi podoben del česa
a)
po mestu:
ladja se je potopila z glavo naprej
;
skalne glave gor
;
glava lesenega pomola
/
glava kolone
b)
po obliki:
glave žebljev
;
vijaki brez glav
;
ponvica za glavo stegnenice
c)
po pomembnosti:
plužna glava
;
glava šivalnega stroja
//
okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih
rastlin:
solata ima velike glave
;
zelnata glava
/
zelje dela glave, gre v glave
med rastjo se oblikuje v glave
/
daj mi glavo čebule
(eno) čebulo
/
knjiž.
roža je nagnila glavo
cvet
5.
naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka:
podlistek nima glave
;
glava Ljubljanskega zvona
//
kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma:
glava zgodovinske listine
/
pismo je imelo v glavi naslov
●
ekspr.
zaradi tega jih bo še zelo glava bolela
bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice
;
ekspr.
ne ve, kje se ga glava drži
zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden
;
ekspr.
govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa
kar je govoril, je bilo brez logične povezave
;
ekspr.
s tem si ni ubijal glave
delal skrbi
;
strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem
veliko razmišljajo o vprašanju
;
ekspr.
spet so začeli dvigati glave
postajati uporni, predrzni
;
ekspr.
imeti prazno glavo
zelo malo ali nič vedeti
;
ekspr.
imeti polno glavo skrbi
zelo veliko
;
pog.,
ekspr.
fant ima glavo na pravem koncu
zna pametno, premišljeno ravnati
;
pog.,
ekspr.
nositi glavo naprodaj
izpostavljati se smrtnim nevarnostim
;
nositi glavo pokonci
biti ponosen, samozavesten
;
pog.,
ekspr.
nositi glavo v torbi
biti v neprestani življenjski nevarnosti
;
vznes.
nima, kamor bi glavo položil
nima kje stanovati, prespati
;
ekspr.
ves večer so stikali glave
si šepetali
;
ekspr.
tišči glavo v pesek (kot noj)
noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo
;
pog.
vedeti, znati iz glave
na pamet
;
pog.,
ekspr.
zaradi tega ti ne bo krona z glave padla
se ne bo zmanjšal tvoj ugled
;
ekspr.
imel sem dela čez glavo
zelo veliko
;
pog.
vreči skrbi čez glavo
ne ukvarjati se z njimi
;
ekspr.
čez glavo se je zadolžil
zelo
;
pog.
dekleti sta ji čez glavo zrasli
se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine
;
pog.,
ekspr.
nakopati si kaj na glavo
prevzeti nase neprijetno skrb za kaj
;
ekspr.
radi bi svet na glavo obrnili, postavili
spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja
;
pog.,
ekspr.
saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja
nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo
;
ekspr.
postaviti resnico, ugotovitev na glavo
prikazati jo v nasprotnem smislu
;
ekspr.
ne grem, pa če se vsi na glavo postavite
nikakor ne, sploh ne
;
ekspr.
zadeti žebelj na glavo
opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari
;
pog.
pohvala mu je stopila v glavo
postal je domišljav, prevzeten
;
šalj.
pijača mu je zlezla v glavo
opil se je
;
ekspr.
za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico
bil je (neprijetno) presenečen, začuden
;
pog.
tudi on ima maslo na glavi
tudi on je napravil prekrške, prestopke
;
pog.,
ekspr.
vso organizacijo izleta sem imel na glavi
za vso organizacijo sem moral skrbeti
;
ekspr.
ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili
da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj
;
ekspr.
na trgu je bila glava pri glavi
veliko ljudi skupaj
;
zgrabiva zadevo pri glavi
začniva z bistvom stvari
;
iron.
v njegovi glavi je nekaj narobe
njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške
;
iron.
ta ima pa slamo v glavi
nič ne ve, ne zna
;
pog.,
ekspr.
malo ga je imel v glavi
bil je nekoliko vinjen
;
pog.,
šalj.
manjka mu eno kolesce v glavi
je nekoliko čudaški
;
ekspr.
hiša nam še ne gori nad glavo
ne mudi se nam še tako zelo
;
ekspr.
nima niti strehe nad glavo
doma, stanovanja
;
ekspr.
hotel je z glavo skozi zid
izsiliti, doseči nemogoče
;
ekspr.
biti nov od nog do glave, od glave do peta
biti oblečen v nova oblačila
;
ekspr.
glavo za glavo
če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo
;
ekspr.
več ima v mezincu kot ti v glavi
neprimerno več ve kot ti
;
tvoja glava, tvoj svet
stori, odloči se po svojem preudarku
;
več glav več ve
;
preg.
po slabi družbi rada glava boli
;
preg.
riba pri glavi smrdi
če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med
vodilnimi, odgovornimi ljudmi
;
preg.
kdor nima v glavi, ima v petah
pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
♦
adm.
glava
začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju,
številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici
;
alp.
jeklena glava cepina
scela skovan zgornji del
;
anat.
mišična glava
trupu bližji ali zgornji del mišice
;
elektr.
magnetna zvočna glava
priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak
in narobe
;
magnetofonska glava
magnetna zvočna glava pri magnetofonu
;
etn.
lov na glave
pri prvotnih ljudstvih
zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile
za trofeje
;
film.
filmska glava
začetni del filmskega traku s podatki o filmu
;
gozd.
glava sekire
debelejši del sekire
;
grad.
glava pilota
topi zgornji konec pilota
;
les.
glava
del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali
drugačna rezila
;
strojn.
cilindrska glava
ali
glava motorja
del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat
;
frezalna glava
;
vrtalna glava
del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo
vrtalno orodje
;
teh.
ojnična glava
ali
glava ojnice
večji konec ojnice
;
sklepna glava kovice
razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje
;
glava risbe
najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami
;
žel.
tirnična glava
zgornji, odebeljeni del tirnice
glaváč
-a
m
(
á
)
slabš.
kdor ima debelo, veliko glavo;
debeloglavec
:
tega glavača ni težko opaziti med množico
/
kot psovka
tebi se ne da nič dopovedati, glavač trmasti
♦
bot.
glavač
trajnica s trnato nazobčanimi listi in modrimi ali belkastimi
cveti, Echinops
;
zool.
glavači
morske ali sladkovodne ribe z zelo veliko in široko glavo,
Cottidae; roparski kiti z veliko glavo in močnim zobovjem v
spodnji čeljusti, Physeteridae
glaváča
-e
ž
(
á
)
slabš.
debela, velika glava:
za tako glavačo je vsak klobuk premajhen
glaváček
-čka
m
(
á
)
ljubk.
manjšalnica od glavač:
Moj glavaček, kopitljaček gleda v nebo, dlan izteza
(F. Levstik)
glavàn
tudi
glaván -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
ekspr.
1.
kdor ima debelo, veliko glavo:
tisti glavan ga je pretepel
2.
svojeglav, trmast človek:
ne bo odnehal, prevelik glavan je
glavána
-e
ž
(
ā
)
ženska ali žival, ki ima debelo, veliko glavo:
taka glavana je
●
preg.
sova sinici glavana pravi
človek (rad) očita človeku napake, kakršne ima sam v še večji meri
glavár
-ja
m
(
á
)
star.
poglavar
:
proglasil se je za glavarja
;
plemenski glavarji
/
glavar hajduške čete
/
okrajni glavar
v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji
predstojnik političnega okraja
♦
zgod.
deželni glavar
v fevdalizmu
vladarjev namestnik v deželi;
v stari Avstriji
od vladarja imenovani predsednik deželnega zbora in deželnega
odbora
glavaríca
-e
ž
(
í
)
star.
poglavarka
:
rade so poslušale svojo glavarico
//
star.
glavarjeva žena:
proslave sta se udeležila glavar in glavarica
glavarína
-e
ž
(
ī
)
nekdaj
davek od osebe:
plačevati glavarino
glaváriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
star.
biti poglavar:
četi je glavaril najhrabrejši med njimi
/
županiti in glavariti
glavárka
-e
ž
(
á
)
star.
glavarjeva žena:
navzoča sta bila glavar in glavarka
glavárstvo
-a
s
(
ȃ
)
v stari Avstriji
1.
urad okrajnega ali okrožnega glavarja:
oditi na glavarstvo
/
okrajno, okrožno glavarstvo
2.
naslov, dejavnost glavarjev:
odrekel se je glavarstvu
3.
ozemlje, ki pripada političnemu okraju:
razglas so prebrali po celem glavarstvu
glavàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
ekspr.
ki ima debelo, veliko glavo:
bil je plečat in glavat
/
glavato zelje
glavática
-e
ž
(
ȃ
)
1.
zool.
postrv, ki živi samo v jadranskem porečju, Salmo marmoratus:
ujel je težko glavatico
2.
zastar.
glavnata solata:
zgodnja glavatica
gláven
1
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je po pomembnosti na prvem mestu:
glavni deli česa
;
glavni krivec
;
dosegel je glavni namen
;
glavni kmetijski pridelek določenega območja
;
to je eden izmed glavnih vzrokov
;
glavni znak bolezni
;
glavna dejavnost podjetja
;
njegova glavna napaka
;
glavna oseba drame
;
glavna sestavina česa
;
glavne stvari sem že uredil
;
glavna točka seje
;
interpretacija glavnih vlog
;
glavne politične zahteve
;
glavna prometna žila
/
popisati dogodek v glavnih obrisih
/
glavna sezona
//
ki je po pomembnosti na prvem mestu in navadno tudi največji:
glavni dobitek na loteriji
;
glavni oltar v cerkvi
;
glavni trg
;
glavni vhod
;
glavni vod
;
glavna vrata
/
glavna cesta
;
glavno mesto države
//
ki ima večjo, največjo odgovornost:
glavni blagajnik
;
glavni inženir
;
glavni urednik
;
glavna sestra v bolnišnici
/
glavni odbor
najvišji, osrednji odbor kake organizacije
●
imeti glavno besedo
pomembno vlogo pri odločanju
♦
arhit.
glavna ladja
osrednja cerkvena ladja, navadno širša in višja od stranskih
;
film.
glavni snemalec
snemalec, ki snema osrednje dogajanje filma in vodi delo drugih
snemalcev
;
fin.
glavna knjiga
knjiga ali kartoteka, sestavljena iz sintetičnih kontov
;
gastr.
glavna jed
najizdatnejši del kosila ali večerje
;
geom.
glavna normala
;
jezikosl.
glavni stavek
neodvisni stavek podredja, ki ima dopolnilo v odvisnem stavku
;
glavni števnik
števnik, ki izraža količino štetega
;
min.
glavna ploskev somernosti
vodoravna ploskev somernosti
;
navt.
glavni jambor
jambor na ladji, drugi od spredaj
;
glavno jadro
jadro na glavnem jamboru
;
petr.
glavna rudnina
rudnina, ki nastopa v kamnini v največji množini
;
pravn.
glavni dolžnik
;
glavna obravnava
obravnava, na kateri odloča sodišče o utemeljenosti tožbe
;
voj.
glavni stan
sedež vrhovnega poveljstva v vojni; vsi pripadniki vrhovnega
poveljstva
;
glavni štab
najvišje poveljstvo narodnoosvobodilne vojske na ozemlju
posameznih jugoslovanskih narodov
glávni
-a -o
sam.
:
on je glavni
;
postal je eden glavnih
;
govoril sem z glavnim
glavnim direktorjem; glavnim urednikom
;
glavno si pa pozabil
;
v glavnem se strinjava
skoraj v celoti
;
letina bo v glavnem dobra
gláven
2
-vna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na glavo:
glavne kosti
/
glavna uš
/
glavna ruta
naglavna ruta
glávica
1
-e
ž
(
á
)
nav. ekspr.
manjšalnica od glava:
otrok je položil glavico mami v naročje
;
drobna glavica
;
glavica ga boli
/
glavico ji je zmešal
/
to je (bistra) glavica
bister, nadarjen človek
/
lutkovna glavica
/
rože so obračale glavice proti soncu
●
ekspr.
ej, glavico pa ima, glavico
je pameten, iznajdljiv
glávica
2
tudi
glavíca -e
ž
(
á; í
)
rabi se samostojno ali s prilastkom
majhni glavi podoben del česa:
tolkel je po glavici žeblja
;
bucikina glavica
;
glavica pletilke
;
glavice vžigalic
●
pog.
dati glavico
odbiti, zbiti žogo z glavo
;
ekspr.
zadeti žebljico na glavíco, v glavíco
opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari
//
del rastline, ki vsebuje seme ali plodove:
čebula dela glavice
;
lanene glavice
;
makova glavica
//
manjši okroglasti in glede na uporabnost najpomembnejši del
nekaterih rastlin:
glavica česna
♦
anat.
sklepna glavica
izbočeni konec kosti v sklepu
;
bot.
cvetna glavica
okroglasto socvetje, na katerem je mnogo popolnih, nepecljatih
cvetov
;
prava glavica
iz več kot dveh plodnih listov nastali mnogosemenski suhi plod
;
glasb.
glavica
polni ali prazni krožec kot del note
glavìč
-íča
m
(
ȉ í
)
odebeljeni konec predmeta, zlasti palice:
meč je imel medeninast glavič
;
palica s srebrnim, zlatim glavičem
/
sedelni glavič
sprednji, nekoliko privzdignjeni del sedla
♦
alp.
nižja pečina z zaobljenim vrhom
;
um.
zgornji zaključni del stebra; kapitel
glavíčar
-ja
m
(
ȋ
)
teh.
orodje, s katerim se oblikuje sklepna glava kovice:
glavíčast
tudi
glávičast -a -o
prid.
(
í; á
)
ki ima glavice:
glavičasti žeblji
♦
bot.
glavičasta plesen
plesen, ki dela sivkasto prevleko po živalskih in rastlinskih
snoveh, Mucor mucedo
glavíčen
tudi
glávičen -čna -o
prid.
(
ī ȋ; á
)
nanašajoč se na glavico:
glavični nastavek priprave
♦
anat.
glavični sklep
sklep s sklepno glavico
;
med.
glavična lega ploda v maternici
lega z glavo navzdol
glavíčica
in
glávičica -e
ž
(
í; á
)
star.
glavica
1
:
drobna otroška glavičica
glavíčiti se
-im se
nedov.
(
í ȋ
)
med rastjo se oblikovati v glavo;
delati glavo
:
solata, zelje se glaviči
glavína
-e
ž
(
í
)
1.
meso z glave prašiča ali goveda:
skuhati glavino
;
dišalo je po ričetu in glavini
2.
osrednji del kolesa, skozi katerega gre os;
pesto
2
:
škripanje glavin
3.
slabš.
debela, velika glava:
glavínec
-nca
m
(
ȋ
)
bot.
rastlina s celorobimi ali pernatimi listi in rdečimi, modrimi ali
rumenimi cveti v koških, Centaurea:
modri glavinec
glavíti se
-ím se
in
gláviti se -im se
nedov.
(
ī í; á ȃ
)
med rastjo se oblikovati v glavo;
delati glavo
:
solata, zelje se že glavi
glavkóm
-a
m
(
ọ̑
)
med.,
vet.
očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu:
imeti glavkom
glávnat
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ki ima obliko glave:
glavnata solata
;
glavnato zelje
glávnica
1
-e
ž
(
ȃ
)
1.
osnovni del dolga, terjatve ali hranilne vloge:
glavnica se obrestuje
;
plačati glavnico
;
pripisati, prišteti obresti h glavnici
;
pren.,
ekspr.
njegov prikupni nastop je glavnica, ki mu prinaša visoke obresti
2.
ekon.
čisto premoženje podjetja;
skladi
:
osnovati, vplačati glavnico
/
deležna glavnica
sestavljena, pridobljena iz deležev
;
delniška glavnica
pridobljena s prodajo delnic
;
kritna glavnica
namenjena za kritje prevzetih obveznosti zavarovalnic
;
osnovna glavnica
brez rezervnih skladov in dobička
;
ustanovna glavnica
s katero se gospodarska organizacija ustanovi
♦
fin.
obratna proračunska glavnica
potrebna za premostitev med tekočimi izdatki in občasnimi dohodki
;
mat.
glavnica
osnovna količina pri obrestnem računu
glávnica
2
-e
ž
(
ȃ
)
bot.,
v zvezi
škrlatno rdeča glavnica
glivica zajedavka na rži in nekaterih travah;
rženi rožiček
glavníčar
-ja
m
(
ȋ
)
glavnikar
:
tu so živeli kovači, glavničarji in drugi rokodelci
glavníčast
-a -o
prid.
(
í
)
nazobčan kakor glavnik:
glavničasta črta
♦
arheol.
glavničast vzorec
ornament z ostro vrezanimi vzporednimi črtami, narejenimi z
glavniku podobnim orodjem
glavníčasto
prisl.
:
glavničasto nazobčan
glavníček
-čka
m
(
ī
)
manjšalnica od glavnik:
z glavničkom si je počesal brado
;
lase je imela pritrjene s svetlimi glavnički
glávničen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na glavnica
1
:
glavnični delež
;
glavnične obresti
;
glavnična terjatev
/
glavnična investicija
/
glavnični dolg
dolg brez obresti in stroškov
glávnik
1
-a
m
(
ȃ
)
etn.
žensko pokrivalo ljudske noše iz okolice Trsta:
glavník
2
-a
m
(
í
)
priprava za česanje las, dlake ali za pritrjevanje las:
zatakniti si glavnik v lase
;
česati se z glavnikom
;
gost glavnik
;
koščen glavnik
;
žepni glavnik
;
zobje pri glavniku
glavníkar
-ja
m
(
ȋ
)
izdelovalec glavnikov:
glavníkarstvo
-a
s
(
ȋ
)
obrt za izdelovanje glavnikov:
glavnína
-e
ž
(
ī
)
1.
glavni, največji del vojaške enote:
patrulja je zaostala za glavnino
;
izvidniške čete so se v vasi združile z glavnino
;
glavnina odreda se je pomikala proti severu
2.
z rodilnikom
glavni, največji del česa sploh:
glavnina njegove literarne dejavnosti je iz časa med obema vojnama
;
objaviti, ponatisniti glavnino referata
/
glavnina filma, romana
osrednji del, jedro
♦
anat.
glavni, srednji del kakega organa
;
glavnina kosti, želodca
3.
glavarina
glávnja
-e
ž
(
ȃ
)
nar. zahodno
veliko (tleče) poleno, navadno na ognjišču ali v peči:
glavnja že dogoreva
;
glavnja je mračno osvetljevala prostor
glavnjáča
-e
ž
(
á
)
v stari Jugoslaviji
glavni policijski zapor v Beogradu:
komunisti niso pozabili mučenja v glavnjači
//
ekspr.
hud zapor sploh:
veliko let je preživel v glavnjačah
glavnostíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
elektr.
glavnovezen
:
glavnostični motor
glavnovézen
-zna -o
prid.
(
ẹ̄
)
elektr.,
navadno v zvezi
glavnovezni motor
elektromotor z zaporednim navitjem za vzbujanje magnetnega polja:
glavobòl
-ôla
in
glavoból -a
m
(
ȍ ó; ọ̑ ọ̄
)
bolečine v glavi:
večkrat ima glavobol
;
skrbi mu povzročajo glavobol
;
zbudil se je s težkim glavobolom
;
prašek proti glavobolu
;
pren.
pogosti nemiri so povzročali voditeljem hud glavobol
glavóč
-a
m
(
ọ̑
)
zool.
majhna sluzasta morska riba z veliko glavo, Gobius:
glavonóžec
-žca
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
zool.
najvišje razviti mehkužci z lovkami okoli ust, Cephalopoda:
globokomorski glavonožci
;
lov na glavonožce, rake in školjke
glavopŕsje
-a
s
(
ȓ
)
zool.
iz glave in oprsja zrasli del telesa rakov in pajkovcev:
glavoprsje in zadek
glavorèz
in
glavoréz -éza
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
knjiž.,
ekspr.
morilec
,
ubijalec
:
nacistični glavorezi
glavosèk
in
glavosék -éka
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
1.
knjiž.,
ekspr.
morilec
,
ubijalec
:
ustaški glavoseki
2.
zastar.
obglavljenje
:
bil je priča glavoseku
glavúra
-e
ž
(
ȗ
)
slabš.
debela, velika glava:
skozi okno se je pokazala glavura starega sitneža
;
biki z rogatimi glavurami
glazé
-êja
tudi
glacé -ja
[
druga oblika
glasé -êja
]
m
(
ẹ̑ ȇ
)
1.
usnj.
mehko, navadno belo kozje usnje za rokavice:
izdelovati iz glazeja
/
strojiti na glaze
2.
tekst.
zelo lesketajoča se tkanina, ki spreminja barve, ali svilena tkanina z
vtkanimi zlatimi ali srebrnimi nitmi:
oblečena je bila v obleko iz srebrnega glazeja
;
v prid. rabi:
glaze rokavice
;
glaze usnje
glazíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od glazirati:
glaziranje keramike
;
delavnica za glaziranje
/
glaziranje torte
glazírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
prekrivati z glazuro:
glazirati posodo
/
glazirati pecivo z jajčno glazuro
oblivati, prelivati
glazíran
-a -o:
glaziran lonec
;
glazirana opeka
;
glazirana pečenka, torta
glazúra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
steklasta snov za prevleko, zlasti keramičnih izdelkov:
proizvajati glazuro
;
prevleči, prekriti z glazuro
/
glazura se je odluščila
2.
zmes sladkorja in drugih primesi za oblivanje peciva:
obliti kolač z glazuro
/
čokoladna, karamelna glazura
/
na pečenki se je naredila glazura
glàž
gláža
m
(
ȁ á
)
nižje pog.
kozarec
:
vse glaže so pobili
/
izpil je glaž vina
glážek
-žka
m
(
ȃ
)
nižje pog.
kozarček
:
v glažku je bil brinovec
/
izpil je glažek žganja
//
ekspr.
kozarec
:
ali bova vsak en glažek vina?
gláževina
-e
ž
(
á
)
nižje pog.
steklene črepinje:
stopati po glaževini
/
urezal se je z glaževino
glažúta
-e
ž
(
ú
)
nekdaj
preprosta steklarna, navadno v bližini gozdov:
pohorske glažute
;
glažute in fužine
;
izdelki domače glažute
gledálčev
-a -o
[
gledau̯čev-
]
(
ȃ
)
svojilni pridevnik od gledalec:
vzbuditi gledalčevo pozornost
gledálec
-lca
[
gledau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor gleda, navadno kot udeleženec različnih predstav, prireditev:
informirati televizijske gledalce o kulturnih dogodkih
;
impresioniran gledalec
;
gledalci gledaliških predstav
;
hitro se je zbrala množica gledalcev
;
nogometni tekmi je prisostvovalo veliko gledalcev
/
v vljudnostnem nagovoru
drage gledalke in spoštovani gledalci
/
ekspr.
pri akciji sem bil samo gledalec
nisem se je aktivno udeležil
gledalíšče
-a
s
(
í
)
1.
umetniška ustanova, ki se ukvarja z izvajanjem odrskih, zlasti
dramskih del:
igrati v gledališču
;
delo ljudskih gledališč
;
festival gledališč
;
repertoar gledališča
;
lektor pri gledališču in filmu
;
masker v gledališču
/
lutkovno, marionetno gledališče
;
mladinsko gledališče
;
narodno in pokrajinsko gledališče
;
operno gledališče
;
potujoče gledališče
/
ulično
ali
poulično gledališče
oblika gledališkega ustvarjanja, ki se odvija na javnih zunanjih
prostorih, navadno ulicah in trgih, in je namenjena naključnim
mimoidočim
/
pog.
dela pri gledališču
//
poslopje, prostor te ustanove:
balkon, galerija v gledališču
/
popolnoma zasedeno gledališče
/
letno gledališče
2.
dramska umetniška dejavnost:
uprizarjati dela antičnega, sodobnega gledališča
/
avtorji absurdnega, eksperimentalnega gledališča
♦
gled.,
lit.
epsko gledališče
idejna dramatika, ki z epsko-meditativnimi vrinki razbija klasično
enotnost dejanja
//
pog.
dramska predstava:
po gledališču so se zbrali v kavarni
;
obiskovalec gledališča
/
pog.
gledališče je vsak večer razprodano
vstopnice za predstavo
gledalíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na poslopje, prostor gledališča:
gledališčni prostor
;
gledališčna akustika
;
gledališčna dvorana
;
star.
gledališčna predstava
gledališka
gledalíščnik
-a
m
(
ȋ
)
kdor se aktivno ukvarja z gledališko umetnostjo, zlasti igralec,
režiser:
za izvedbo drame so bili gledališčniki nagrajeni
;
gostovanje gledališčnikov
;
uspeh slovenskih gledališčnikov
gledalíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na gledališče:
a)
gledališki igralec
;
gledališka publika
/
gledališki abonma
;
gledališka predstava, vaja
;
gledališka sezona
/
širiti gledališko kulturo
;
živi samo za gledališko umetnost
;
uprizarjanje starejših gledaliških del
/
gledališki kritik, režiser
/
gledališka družina
/
gledališki list
periodično strokovno glasilo gledališča, ki je vsebinsko vezano
zlasti na uprizarjana dela
b)
gledališki oder
;
gledališka dvorana
/
publ.
gledališka hiša
gledališče
/
ekspr.
njena želja je nastopati na gledaliških deskah
na gledališkem odru, v gledališču
gledálka
-e
[
gledau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki gleda, navadno kot udeleženka različnih predstav,
prireditev:
marsikatera gledalka je med predstavo jokala
;
redna gledalka oddaje
;
gledalke telenovel
/
v vljudnostnem nagovoru
spoštovane gledalke in cenjeni gledalci
gledálstvo
-a
[
gledau̯stvo
]
s
(
ȃ
)
gledalci
:
med gledalstvom je bilo veliko študentov
glédanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od gledati:
gledanje in poslušanje
/
pozorno gledanje
;
gledanje televizijskih sporedov
/
dve gledanji sta prišli do izraza
;
kritično gledanje
;
različna ideološka gledanja na svet
♦
biol.
binokularno gledanje
gledanje z obema očesoma
glédanost
-i
ž
(
ẹ̑
)
število, ki pove, koliko ljudi v določenem času gleda kak televizijski
program, kako oddajo:
meriti gledanost
;
dosegati visoko gledanost
;
rekord gledanosti
;
lestvica gledanosti
glédati
-am
nedov.
, glêj
in
glèj glêjte,
stil.
glédi glédite
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
upirati, usmerjati pogled kam:
stala je in gledala
;
gledal je proti planinam
;
gledati na vse strani
;
gledati skozi okno
;
težko gledam v tako močno svetlobo
;
molčal je in gledal v tla
;
obrnila se je in gledala za njim
;
gledati navzgor, okoli, stran
;
pog.
gleda kakor bik, tele v nova vrata
zelo neumno ali začudeno
;
gleda kakor miš iz moke
zaradi zaspanosti ima priprte oči
;
pog.
gleda ko zaboden vol
zelo neumno ali začudeno
/
križem gledati
škiliti
/
kot vzklik
mandi te gleda
//
imeti odprte oči:
glej, nikar ne miži
;
gleda, pa nič ne vidi
;
brez sončnih očal ne morem gledati
/
poglej, ali otrok gleda ali spi
je buden
/
mladiči že gledajo
//
preh.
z gledanjem dojemati, zaznavati vsebino česa:
gledati film, televizijo
;
pojdimo gledat, kaj se dogaja
;
gledati kipe in slike
ogledovati
;
gledati se v ogledalu
ogledovati se
2.
s prislovom
s pogledom izražati kaj:
bistro, grdo, lepo, milo, prijazno, srdito, srepo gledati
;
zamišljeno, žalostno gleda predse
;
zaljubljeno se gledata
/
zakaj jo tako čudno gledaš
3.
biti obrnjen, usmerjen kam:
soba gleda proti soncu
;
okno gleda na ulico
/
vanj je gledala cev velike pištole
4.
izstopati, biti potisnjen iz svoje okolice:
samo glava mu je gledala iz kožuha
;
krilo ji je gledalo izpod plašča
/
palec gleda iz čevlja
;
steklenica mu gleda iz žepa
moli, štrli
;
pren.
strah mu je gledal iz oči
5.
s prislovnim določilom
imeti določen odnos do česa:
gledati z določenega stališča
;
sedaj je čisto drugače gledal na svet
;
kako gledaš na svoje delo
;
kritično gledati na sodobno življenje
;
na vse je gledal zelo osebno
6.
ekspr.,
v zvezi z
na
prisojati čemu pomembnost:
pri ženitvi ni gledal na bogastvo
;
če je šlo za sina, ni gledal na stroške
;
gleda bolj na zabavo kot na korist
/
samo na svoj dobiček gledajo
;
gledati na vsako malenkost
7.
delati, ukrepati, da se zgodi zaželeno:
gleda le na to, da bi kaj zaslužil
;
sama naj gleda, da ne bo imela težav
;
gledal bom, da se bo vse dobro končalo
/
jaz ti ne bom več pomagal. Sam glej
/
glej, da prideš
;
glejte, da ne pozabite
8.
pog.,
s predlogom
kazati zanimanje za osebo drugega spola:
je že začela gledati po fantih
;
njen mož gleda za drugimi
;
samo za ženskami je gledal
●
vznes.
gledal bom lepše dni
doživel bom čas, ko bom srečnejši
;
ekspr.
takega početja ne bom več gledala
prenašala, trpela
;
v njem so gledali velikega pesnika
prepričani so bili, da je velik pesnik
;
gleda ga izpod čela
grdo, jezno
;
ekspr.
gleda na vsak dinar
je varčen; je skop
;
ekspr.
nikoli ni gledal ne na levo ne na desno
delal je po svoje, ni upošteval mnenja, nasvetov drugih
;
ekspr.
zelo gleda na obleko
posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pazi na obleko, jo
varuje
;
pog.
glej ta čas na otroke
pazi nanje
;
ekspr.
gledati komu na prste
nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku
;
ekspr.
ti le nase glej
skrbi zase; ne govori o napakah drugih ljudi, saj sam nisi brez
njih
;
pog.,
ekspr.
v mesto sem prišel samo na uro gledat
nisem opravil, kar sem se bil namenil
;
ekspr.
povsod mu je gledala skozi prste
bila je prizanesljiva do njegovih napak
;
ekspr.
gledati smrti v obraz
biti v smrtni nevarnosti
;
sedaj gledam na to z drugimi očmi
imam do tega drugačen odnos
;
ekspr.
le kam je gledal, ko se je oženil z njo
kako da ni videl njenih napak
;
ekspr.
črno gledati
biti jezen; biti pesimistično razpoložen
;
črno gleda na razvoj dogodkov
pričakuje neugoden razvoj dogodkov
;
ekspr.
debelo gledati
zelo začudeno
;
ekspr.
pisano jo je gledal
jezno, srepo
;
ekspr.
sosedje me postrani gledajo
ne marajo me
;
ekspr.
nikar tako zabodeno ne glej
zelo neumno ali začudeno
;
zmeraj na vse zviška gleda
čuti se več vrednega, je domišljav
;
ekspr.
veselje ga je bilo gledati
vzbujal je občudovanje zaradi lepote, zdravega videza, spretnosti
pri delu
;
ekspr.
pojdi, ne morem te več gledati
nočem, da si v moji bližini
;
ekspr.
gledala sta se iz oči v oči
stala sta si nasproti
;
pog.
rada se gledata
zaljubljena sta drug v drugega
;
tadva se gledata kakor pes in mačka
sovražita se
;
podarjenemu konju se ne gleda na zobe
pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake
gledáje
star.
:
sedel je, ves čas gledaje proti vratom
;
mahala je, otožno gledaje za njim
gledajóč
-a -e:
govoril je, gledajoč zdaj enega zdaj drugega
;
napeto gledajoče občinstvo
;
sam.:
število gledajočih je bilo razmeroma veliko
glédan
-a -o:
slika prikazuje bacile, gledane skozi mikroskop
;
življenje, gledano z očmi otroka
;
to vprašanje je gledano samo ekonomsko
obravnavano
;
glédano
v brezosebno-prislovni rabi
za izražanje izhodišča gledanja, opazovanja:
hiša je na levi strani ulice, gledano od postaje
;
gledano v smeri vožnje
;
pren.,
publ.
strogo gledano, je bil ta ukrep nepotreben
;
akcija je, gledano v celoti, povsem uspela
gledé
1
prisl.
(
ẹ̄
)
v zvezi z
na
izraža stališče, s katerega se kaj presoja:
preizkus materiala glede na odpornost
;
oceniti delo glede na njegovo umetniško vrednost
;
glede na to, da je cesta slaba, ne smeš voziti prehitro
//
izraža primerjavo, nasprotje:
število naročnikov je glede na lansko leto močno padlo
;
glede na prejšnje stanje je to napredek
/
glede na neizkušenost se je kar dobro uveljavil
kljub neizkušenosti;
prim.
neglede
gledé
2
predl.
(
ẹ̄
)
z rodilnikom
za izražanje pojasnila, razlage:
predpisi glede dohodnine
;
glede tega imam nekaj pomislekov
;
glede teh vprašanj so mnenja različna
//
za izražanje cilja:
ali si uredil glede prenočišč
//
za izražanje stališča, s katerega se kaj presoja:
glede nadarjenosti presega vse sošolce
gledíčija
-e
ž
(
ī
)
vrtn.
okrasno drevo z močnimi trni in drobnimi zelenkastimi cveti v grozdih,
Gleditschia triacanthos:
gledíšče
-a
s
(
í
)
1.
kar določa kriterij za presojanje česa;
stališče
:
glede vrste problemov imamo podobna gledišča
;
izmenjati gledišča o najnovejših dogodkih
;
sprejeti, zastopati gledišče večine
;
priti do popolnoma enotnih, skupnih gledišč
;
gledišča v številnih osnovnih vprašanjih
/
s svojega gledišča ima prav
2.
zastar.
gledališče
:
iti v gledišče
/
veselje do gledišča
glédkati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
otr.
gledati
:
mamico gledkaj
gledljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki je prijeten za gledanje:
gledljiv film
gledljívost
-i
ž
(
í
)
dejstvo, da je kaj gledljivo:
gledljivost filma nikakor še ne pomeni, da je film tudi kakovosten
;
gledljivost tekme
glêj
in
glèj -te
medm.
(
ȇ; ȅ
)
1.
izraža opozorilo na to, kar se pojavi, opazi:
glej, tukaj je doma
;
glej ga, tamle gre
;
glejte, morje
2.
izraža podkrepitev trditve:
glej, koliko sitnosti nam prizadevaš
;
glej, saj te imamo radi
;
nič se ne spominja, glej, tako je bil pijan
;
taka je, glejte
3.
izraža začudenje, presenečenje:
ozrl se je, in glej, tudi ona se je obrnila
;
glej ga, ti si
;
glejte jih no, od kdaj ste pa tukaj
;
glej ga, glej, ali ne poješ več
/
»Kdo bo to delal?« »Ti, glej ga!«
4.
izraža zadovoljnost, navdušenje:
glej, pa smo srečno končali
;
pog.
glej hudiča, kako ti zna;
prim.
gledati
glembájevščina
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
miselnost, lastnosti, kakršne so značilne za Krleževe Glembajeve:
glén
-a
m
(
ẹ̑
)
drobnozrnata usedlina počasi se gibajočih vod:
mehek, sluzast glen
;
jezerski glen
;
glen močvirij
♦
petr.
globokomorski glen
usedlina globokega morja, bogata s kremenom in kalcedonom
glénast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
poln glena:
glenasta struga
;
glenasto dno
/
glenasta voda
glénavica
-e
ž
(
ẹ́
)
zool.
večji zajedavec, ki se zagrize v ribo in se hrani z njenim mišičjem in
drobovjem, Myxine glutinosa:
glénovec
-vca
m
(
ẹ̄
)
petr.
kamnina, nastala iz glena:
gléštanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od gleštati 1:
gleštanje volov
gléštati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
nar.
1.
skrbeti za kaj, negovati:
gleštati konja, živino
/
ta ženska se zelo glešta
2.
imeti
,
premoči
:
niti krajcarja ne gleštam
;
toliko pa še gleštamo pri hiši
gléviti
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
nar.
žvečiti
,
žuliti
:
glevil je ugaslo cigaro
;
gleviti tobak
;
počasi je glevil pipo
gléženj
-žnja
m
(
ẹ́
)
nav. mn.
izboklina kosti v sklepu med golenjo in stopalom:
obleka ji je segala do gležnjev
;
do gležnjev se je udiral v blato
;
zlomil si je nogo v gležnju
;
notranji, zunanji gleženj
;
gleženj, nart, peta
●
ekspr.
ne seže mu niti do gležnjev
po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu nikakor ni enak,
enakovreden
gléženjski
-a -o
[
gležənjski
]
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na gleženj:
gleženjski sklep
/
gleženjski ščitnik
elastičen povoj za gleženj
gležnják
-a
m
(
á
)
nav. mn.
prevleka za čez čevlje, ki varuje gležnje pred mrazom in snegom:
gležnjaki iz impregniranega platna
gléžnjar
-ja
m
(
ẹ̄
)
nav. mn.
čevelj, ki sega do gležnja:
obuti gležnjarje
gléžnjevka
-e
ž
(
ẹ́
)
nav. mn.
prevleka za čez čevlje, ki varuje gležnje pred mrazom in snegom:
pritrditi gležnjevke
glibánja
-e
ž
(
á
)
nar. vzhodno
užitna goba s svetlo rjavim ali s temno rjavim klobukom;
jurček
1
:
nabirati glibanje
glicerín
-a
m
(
ȋ
)
gosta brezbarvna tekočina, sestavina maščob:
izločiti glicerin iz maščob
;
razpokane roke si je mazala z glicerinom
♦
kem.
glicerol
glicerínski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od glicerin:
glicerinska krema
;
glicerinsko milo
gliceról
-a
m
(
ọ̑
)
kem.
alkohol, ki ima tri hidroksilne skupine:
glicín
-a
m
(
ȋ
)
kem.
enostavna aminokislina, ki se rabi zlasti kot sestavina
(fotografskega) razvijalca:
glicínija
-e
ž
(
í
)
vrtn.
okrasna ovijalka z modrimi cveti v visečih grozdih:
okoli vrat se je ovijala glicinija
;
z glicinijami prerasla uta
glicínski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od glicin:
glicinski preparati
glíha
-e
ž
(
ȋ
)
pog.,
v zvezi
gliha vkup štriha
ljudje podobnih, navadno slabih lastnosti se radi družijo, dobro
razumejo:
glíhati
-am
nedov.
(
ȋ
)
nižje pog.
pogajati se, navadno za ceno:
glihati za konja
;
nekaj časa sta glihala z očetom, končno je pa le popustil
//
ravnati
,
izravnavati
:
glihati pod
glíja
-e
ž
(
ȋ
)
biol.
oporno tkivo osrednjega živčevja:
glikémičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na količino sladkorja v krvi, zlasti po zaužitju
določenih živil:
izboljšati glikemični nadzor
;
živila brez glikemične obremenitve
//
v zvezi
glikemični indeks
število (med 0 in 100), ki živila razvršča glede na to, kako
zaužitje določenega živila vpliva na dvig krvnega sladkorja:
nizek, visok glikemični indeks
glikemíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
količina sladkorja v krvi:
ugotoviti povečano glikemijo
glikogén
-a
m
(
ẹ̑
)
kem.
iz glukoze nastali ogljikov hidrat, ki se nabira v jetrih in mišicah,
živalski škrob:
presnavljanje hrane v glikogen
;
netopljivi glikogen
glikogénski
-a -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od glikogen:
glikogenska zaloga v jetrih
glikól
-a
m
(
ọ̑
)
kem.
gosta brezbarvna tekočina, ki se uporablja zlasti kot sredstvo proti
zmrzovanju hladilne vode:
motor je bil hlajen z glikolom
glikóza
-e
ž
(
ọ̑
)
kem.
glukoza
glikozíd
-a
m
(
ȋ
)
farm.
v vodi topna organska spojina v rastlinah, sestavljena iz sladkorja in
aromatske spojine:
zdravljenje srčnih bolezni z glikozidom
glikozuríja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
izločanje sladkorja s sečem:
glína
-e
ž
(
í
)
gnetljiva usedlina, ki se uporablja kot surovina zlasti v lončarstvu,
kiparstvu in opekarstvu:
gnesti, kopati, sušiti, žgati glino
;
oblikovati figurice iz gline
;
mastna, suha glina
/
lončarska, opekarska, porcelanska glina
/
vaza iz žgane gline
♦
petr.
bela glina
kaolin
;
rdeča glina
usedlina iz preperelih magmatskih kamnin in vulkanskega pepela v
velikih morskih globinah
;
teh.
ekspandirana glina
kateri se pri žganju zaradi zgorevanja gorljivih primesi poveča
prostornina
glínast
-a -o
prid.
(
í
)
ki je iz gline:
glinasti izdelki
;
glinast vrč
;
glinasta skleda
//
ki vsebuje glino:
glinasta tla
♦
petr.
glinasti lapor
;
glinasti skrilavec
;
um.
glinasta plastika
glínasto
prisl.
:
glinasto rjav
glinàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
bogat z glino:
glinata tla
glinén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je iz gline:
glineni izdelki
;
glinen lonec
;
staromodna glinena peč
//
ki vsebuje glino:
glinena tla
♦
petr.
glineni lapor
;
glineni skrilavci
glinénec
-nca
m
(
ẹ̄
)
nav. mn.,
min.
rudnina alumosilikat, ki vsebuje še kalcij, kalij ali natrij:
kalcijev, kalijev, natrijev glinenec
glinénica
-e
ž
(
ẹ̑
)
kraj, prostor, kjer se koplje glina:
glinenína
-e
ž
(
í
)
izdelki iz gline:
na sejmu je bilo naprodaj mnogo glinenine
glínica
-e
ž
(
í
)
metal.
vmesni proizvod pri pridobivanju aluminija iz boksita:
izdelava glinice
;
tovarna glinice in aluminija
glíničen
-čna -o
prid.
(
í
)
min.,
v zvezi
glinični piroksen
piroksen, ki vsebuje tudi glinico:
glinokòp
-ópa
m
(
ȍ ọ́
)
kraj, prostor, kjer se koplje glina:
pripravljanje glinokopa
;
delavci v glinokopu
glinopór
-a
m
(
ọ̑
)
glina, ki se ji pri žganju poveča prostornina in ki se uporablja pri
gojenju rastlin, za izolacijo, drenažo:
med kroglicami glinopora je dovolj prostora za razraščanje korenin
glinovína
-e
ž
(
í
)
glinasta tla:
glínovnat
-a -o
prid.
(
í
)
star.
glinast
,
glinen
:
glinovnat vrč
glióm
-a
m
(
ọ̑
)
med.
skupek izrojenih celic opornega tkiva v centralnem živčevju:
operirati gliom
glíptika
-e
ž
(
í
)
um.
izdelki iz poldragih kamnov, kovine ali stekla z vrezano ali reliefno
podobo:
keramika in gliptika
gliptotéka
-e
ž
(
ẹ̑
)
sistematično urejena zbirka umetniških kiparskih del:
ogledala sta si galerijo in gliptoteko
glíser
-ja
m
(
ī
)
motorni čoln, ki se pri večji hitrosti dvigne iz vode in na krilcih
ali z zadnjim delom drsi po gladini:
športni gliser
;
potniški promet z gliserji
glisírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
pluti tako, da se plovilo pri večji hitrosti dvigne iz vode in na
krilcih ali z zadnjim delom drsi po gladini:
čolni ne smejo glisirati na manj kot 250 metrih od obale
glissando
[
glisándo
]
prisl.
(
ȃ
)
glasb.,
označba za način izvajanja
drseče
:
igrati glissando
glissando
-a
m
izvajanje tonov, ko z izhodiščnim in končnim tonom v neprekinjenem
zapovrstju zazvenijo tudi vsi vmesni toni:
skladbo začne klarinet z zahtevnim glissandom
glísta
-e
ž
(
í
)
1.
nečlenast črevesni zajedavec človeka in živali:
dobiti, imeti, odpraviti gliste
;
sredstvo proti glistam
/
človeška glista
2.
nizko
suh, slaboten človek, navadno neprijeten, slabega značaja:
ta glista nima niti toliko moči kakor kako dekle
/
kot psovka
molči, glista gosposka
3.
deževnik
:
na trnku je imel nataknjeno glisto
;
po zemlji so lezle gliste
glístar
-ja
m
(
ȋ
)
rib.
črvar
glístast
-a -o
prid.
(
í
)
podoben glisti:
glistasta oblika telesa
/
ekspr.
glistast mestni škric
glístav
-a -o
in
glistàv -áva -o
prid.
(
í; ȁ á
)
ki ima gliste:
glistav otrok
;
glistav pes
/
glistavo blato
glístavec
tudi
glistávec -vca
m
(
í; ȃ
)
kdor ima gliste:
med otroki je precej glistavcev
glístavka
tudi
glistávka -e
ž
(
í; ȃ
)
ženska, ki ima gliste:
glístavost
in
glistávost -i
ž
(
í; á
)
pojavljanje, obstajanje glist v organizmu:
bolehati za glistavostjo
;
pregledi so pokazali visok odstotek glistavosti pri otrocih
glíste
glíst
ž
mn.
(
ī ȋ
)
nar.
leseno ogrodje za sušenje nad ognjiščem ali ob kmečki peči:
na stropu so pritrjene gliste
;
vzeti polena z glist
glísten
-tna -o
(
ȋ
)
pridevnik od glista 1:
glistna zalega
glísti
-i
ž
mn.
(
ȋ
)
nar.
leseno ogrodje za sušenje nad ognjiščem ali ob kmečki peči:
sušiti drva na glistih
glistína
-e
ž
(
í
)
biol.
neprebavljena prst, ki jo izloča deževnik:
kupčki glistine
glístnica
-e
ž
(
ȋ
)
nar.
strupena rastlina z ostro nazobčanimi listi in rumenimi cveti v
koških;
navadni vratič
glístnice
-nic
ž
mn.
(
ȋ
)
nar.
leseno ogrodje za sušenje nad ognjiščem ali ob kmečki peči:
glístnik
-a
m
(
ȋ
)
bot.
latasta trava, ki raste na suhih tleh;
mehka stoklasa
glístovnica
-e
ž
(
í
)
bot.
praprot s pernatimi listi in velikimi okroglimi trosišči, Dryopteris:
prava glistovnica
gliščàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
glistav
:
gliščavo tele
gliščávost
-i
ž
(
á
)
glistavost
:
neodpornost zaradi gliščavosti
glíva
-e
ž
(
í
)
1.
nav. mn.,
bot.
rastline, ki so brez klorofila in živijo kot gniloživke ali zajedavke,
Mycophyta:
glive se uvrščajo med nižje rastline
/
gliva zajedavka
♦
biol.
gliva cepljivka
bakterija
;
gliva kvasovka
2.
star.
goba
:
strupene, užitne glive
gliváča
-e
ž
(
á
)
zool.
v plitvem morju živeči kameni koralnjak z ogrodjem, podobnim klobuku
gobe, Fungia:
glívarica
-e
ž
(
ȋ
)
zool.
mušica, katere ličinke živijo v gobah in se od časa do časa v
sprevodih selijo, Sciara militaris:
glívec
-vca
m
(
ȋ
)
bot.,
v zvezi
borov glivec
užitna, grmičasto razrasla goba rumene barve, Sparassis crispa:
glíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na glivo:
glivni tros
♦
bot.
glivna nitka
enocelična ali večcelična nitasta tvorba, ki sestavlja micelij;
hifa
glívica
-e
ž
(
í
)
nav. mn.,
bot.
rastline, ki so brez klorofila in živijo kot gniloživke ali zajedavke,
Mycophyta:
glivice povzročajo bolezni
/
zajedavska glivica
♦
biol.
kvasne glivice
glive kvasovke
glívičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na glivice:
glivični trosi
♦
agr.
rastlinske glivične bolezni
;
med.
glivično obolenje
obolenje kože ali notranjih organov, ki ga povzročijo glivice
glób
-í
ž
(
ọ̑
)
star.
globel
,
brezno
:
pahnil ga je v glob
;
strmoglaviti v glob
●
ekspr.
drveti čez rob in glob
ne po poti, naravnost čez kakršenkoli svet
glóba
tudi
glôba -e
ž
(
ọ́; ó
)
denarna kazen:
naložiti komu globo
;
plačati globo
;
sodišče ga je kaznovalo z globo
♦
pravn.
pogodbena globa
dogovorjena odškodnina za primer neizpolnitve ali nepravilne
izpolnitve pogodbe
globáča
-e
ž
(
á
)
1.
manjša, globlja vdolbina, navadno v valovitem svetu:
pod vrhom je globača, porasla s trnjem in robidami
;
gozdna globača
;
temačna globača
2.
globoko zajedena kolovozna pot:
v dolino smo prihajali po globačah
globál
-a
m
(
ȃ
)
publ.
celotna vsota, celoten znesek:
povečati proračunski global
/
sredstva so se v globalu zvišala za en odstotek
v celoti
/
finančni načrt je izdelan samo v globalu
globálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
publ.
1.
celoten
,
skupen
:
globalni prejemki
;
globalna površina gozdov
;
globalno zvišanje mezd
/
globalne raziskave problema
ki obravnavajo problem v celoti, brez podrobnosti
/
napisal je globalno in zelo ostro kritiko
2.
približno podan, okviren, splošen:
razpolagamo samo z globalnimi podatki
;
globalen program ekonomskega razvoja
3.
nanašajoč se na vso zemljo, ves svet:
sistem globalne televizije
/
globalna raketa
raketa, ki lahko doseže poljubno točko zemeljske površine
♦
soc.
globalna družba
bolj ali manj razlikujoča se politična, gospodarska in kulturna
celota človeštva, zlasti v okviru državne tvorbe
;
šol.
globalni pouk
pouk, ki ni razdeljen po predmetih, celostni pouk
;
globalna metoda
metoda pri pouku branja, po kateri se izhaja iz besed in stavkov,
ne iz zlogov, celostna metoda
globálno
prisl.
:
globalno določati proizvodnjo
;
ugotovitve je treba jemati globalno
;
delež se je, globalno vzeto, zmanjšal
v celoti
globalíst
-a
m
(
ȋ
)
1.
pristaš globalizma:
neoliberalni globalist
;
po srcu in dejanjih je zaprisežen globalist
;
poulični spopadi med globalisti in antiglobalisti
2.
veliko podjetje, ki posluje v več državah;
multinacionalka
:
farmacevtski globalist namerava v svojih tovarnah odpreti več tisoč
delovnih mest
;
panožni globalist
3.
ped.
pristaš globalne metode pri pouku branja:
globalístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na globaliste ali globalizem:
globalistična ideologija, politika
/
globalistična utopija
/
globalistični svet
globalizácija
-e
ž
(
á
)
proces, v katerem se svet spreminja, povezuje v gospodarsko in
informacijsko enovito celoto:
nasprotniki globalizacije
;
proces globalizacije
;
vpliv globalizacije
globalizacíjski
in
globalizácijski
-a -o
prid.
(
ȋ; á
)
nanašajoč se na globalizacijo:
globalizacijski procesi, tokovi
;
globalizacijsko gibanje
/
evropski globalizacijski sklad
globalízem
-zma
m
(
ī
)
nazor, ki podpira, zagovarja povezovanje sveta v gospodarsko in
informacijsko enovito celoto:
neoliberalni globalizem
;
kritiki, nasprotniki, zagovorniki globalizma
;
boj, odpor proti globalizmu
/
nasilje, zmote globalizma
/
posledice potrošniškega globalizma
globalizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
povzročati, da se kaj širi, pojavlja po vsem svetu:
pospešeno globalizirati poslovanje
;
globalizirati proizvodnjo
globalizírati se
1.
spreminjati se, povezovati se v gospodarsko in informacijsko enovito
celoto:
trg se globalizira in iste izdelke je mogoče kupiti kjerkoli
2.
širiti se, pojavljati se po vsem svetu:
ameriški model, način življenja se globalizira
globálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost globalnega:
globalnost trgov sproža tudi druge globalizacijske procese
;
globalnost krize
globánja
1
-e
ž
(
á
)
manjša globel, kotanja:
kraška globanja
/
na dnu globanje je bila voda
/
izkopali so si v snegu globanjo in v njej prenočili
globánja
2
-e
ž
(
á
)
nar. vzhodno
užitna goba s svetlo rjavim ali s temno rjavim klobukom;
jurček
1
:
nabiral je lisičke in globanje
globél
-i
[
globeu̯
tudi
globel
]
ž
(
ẹ̑
)
1.
manjša, globlja vdolbina, navadno v valovitem svetu:
soteska se na koncu razširi v majhno globel
;
hiše se stiskajo v majhni globeli
;
taborili so v gozdni globeli
;
pren.,
pesn.
globeli človeških src
2.
knjiž.
jamica
,
vdolbina
:
oči so mu izstopile iz globeli
globélica
-e
ž
(
ẹ̑
)
star.
jamica
,
vdolbinica
:
globelice na licih
glóben
tudi
glôben -bna -o
(
ọ̄; ō
)
pridevnik od globa:
ko se je vrnil k avtu, je našel na njem pritrjen globni listek
globéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
brezoseb.,
zastar.
udirati se, ugrezati se:
na močvirju jim je hudo globelo
globetrotter
-ja
[
glóptrôter
]
m
(
ọ̑-ȏ
)
knjiž.
kdor potuje po svetu, navadno brez določene naloge;
svetovni potnik
:
bil je pravi globetrotter, saj je prepotoval že skoraj ves svet
globigerína
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.,
zool.
praživali, katerih lupinice tvorijo blatu podobno snov na morskem dnu,
Globigerinidae:
skeleti školjk, diatomej in globigerin
globigerínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
geol.,
navadno v zvezi
globigerinsko blato
blatu podobna snov na morskem dnu iz lupinic odmrlih globigerin:
globín
-a
m
(
ȋ
)
pog.
loščilo za čevlje, pasta za čevlje:
namazati z globinom
;
škatlica globina
globína
-e
ž
(
í
)
1.
razsežnost v navpični smeri navzdol:
meriti globino
;
globina jezera je deset metrov
;
globina in širina prepada
/
globina oranja
●
kulturni razvoj v globino in širino
glede na intenzivnost in obseg
//
razsežnost v vodoravni smeri v notranjost:
globina omare
/
ta slika ima globino
daje vtis prostora
//
oddaljenost od površine v navpični smeri navzdol:
najdišča so bila v globini dveh metrov
;
globina potresnega žarišča
2.
lastnost globokega:
reka je zaradi globine in vrtincev nevarna
3.
prostor, ki je nižje, globlje od okolja:
deževnica odteka v globino
;
kamen je padel v globino
/
raziskovati morske globine
;
pren.
nekje v globini se je zavedal svoje krivde
4.
srednji, razmeroma precej oddaljeni del česa:
gosto zarasla globina gozda
;
iz globine gozda so se slišali klici
;
pren.
globina noči
//
najbolj oddaljeni del česa v vodoravni smeri:
zaradi mraka globine sobe ni bilo videti
;
v globini sobe je obešena velika slika
;
v globini ozke ulice sveti medla luč
;
pren.
globina oči
;
globine podzavesti
5.
ekspr.,
z rodilnikom
visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti:
globina čustvovanja, hrepenenja, ljubezni
/
globina umetniškega ustvarjanja
/
globina pesmi
//
dobra premišljenost, dognanost:
globina ideje, naziranja
/
etična globina in objektivnost kritike
6.
s prilastkom
glavni, bistveni del česa:
znal je odkriti globino stvari
/
globina duše
/
dokopal se je do človeških globin
7.
ekspr.,
v prislovni rabi,
s predlogom,
v zvezi
globina duše, srca
izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti:
iz globine srca ga je preziral
;
v globino duše mu je žal
♦
strojn.
globina navoja
polovica razdalje med njegovim zunanjim in notranjim robom
globinomér
-a
m
(
ẹ̑
)
teh.
priprava za merjenje vodnih globin:
uporabljati globinomer
/
mehanični globinomer
♦
navt.
ultrazvočni globinomer
elektronska priprava za merjenje globine z ultrazvokom
globínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na globino:
globinski ribolov
;
temperatura globinske vode
/
globinske in površinske kamnine
/
globinski relief
;
dati sliki globinsko razsežnost
/
pesnikova individualnost je bolj predmetno usmerjena, bolj
površinska kot globinska
;
globinsko razčlenjevanje problema
do podrobnosti, do bistva
♦
biol.
globinsko območje
del morskega ali jezerskega dna, kjer avtotrofne rastline ne
morejo uspevati
;
elektr.
globinsko zapisovanje
zapisovanje zvoka na gramofonske plošče
;
fot.
globinska ostrina
podatek, ki pove, pri kakšni razdalji je snemana slika razločna,
jasna
;
med.
globinsko obsevanje
obsevanje globljih plasti telesa
;
mont.
globinsko vrtanje
;
psih.
globinska psihologija
psihologija, ki proučuje človekovo podzavest
;
šport.
globinsko potapljanje
potapljanje v morsko globino, večjo od 15 m
;
teh.
globinsko merilo
priprava za merjenje globine slepih lukenj, stopničastih oblik in
utorov
;
tisk.
globinski tisk
globoki tisk
;
voj.
globinska bomba
bomba za uničevanje podmornic
glóbiti
1
-im
tudi
glôbiti -im
dov. in nedov.
(
ọ́ ọ̄; ó ō
)
star.
kaznovati z globo:
velikokrat so ga že globili zaradi podobnih prestopkov
globíti
2
-ím
nedov.
(
ī í
)
delati (bolj) globoko;
poglabljati
:
voda globi tolmun
;
globiti jarek
/
raze v njegovem licu so se globile
;
pren.,
knjiž.
knjige globijo duha
globíti se
knjiž.
postajati bolj občuten, doživet:
čustvo zapuščenosti se je globilo in širilo
/
bolečina se je globila
globljênje
-a
s
(
é
)
poglabljanje
:
globljenje jaška
globočáva
-e
ž
(
ȃ
)
star.
globina
:
pisatelj je dal svojim osebam premalo notranje globočave
globóček
-čka
m
(
ọ̑
)
zool.
majhna sladkovodna riba s temno rjavimi pikami, Gobio gobio:
v akvariju je bil tudi globoček
globočína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
1.
razsežnost v navpični smeri navzdol;
globina
:
meriti globočino
;
globočina brezna, morja
//
prostor, ki je nižje, globlje od okolja:
sidro se je počasi spustilo v globočino
;
potopiti se v globočini
;
pren.
nekje v globočini se je zavedal svoje krivde
2.
razmeroma precej oddaljeni, srednji del česa:
gozdne globočine
3.
z rodilnikom
visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti:
spoznati globočino materine ljubezni
4.
ekspr.,
v prislovni rabi,
s predlogom,
v zvezi
globočina duše, srca
izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti:
obžalovati iz globočine duše
;
iz globočine srca te prosim
globočnína
-e
ž
(
ī
)
petr.
kamnina, nastala iz magme pod zemeljsko površino:
globòk
-ôka -o
prid.
, glóblji
tudi
globokêjši
stil.
globóčji
(
ȍ ó
)
1.
ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma veliko razsežnost:
globok prepad
;
globok vodnjak
;
ozka, globoka dolina
;
jama je globoka
/
obleka z globokim izrezom
;
globok žep
/
zapadel je globok sneg
;
globoka in deroča voda
/
globoki krožnik
;
globoki otroški voziček
/
stopnice so bile zelo strme in globoke
;
pren.,
ekspr.
prepad med nama je vsak dan globlji
;
v najglobljih globočinah spomina
//
ki je v navpični smeri navzdol razmeroma zelo oddaljen od površine:
drevo ima globoke korenine
;
dno reke je globoko
//
z izrazom količine
ki izraža razsežnost v navpični smeri navzdol:
jarek je globok dva metra
;
izkopali so vodnjak, globok dvajset metrov
2.
ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma veliko razsežnost:
obraz z globokimi brazdami
;
globoka zareza na deblu
;
rana na nogi je globoka
/
krilo ima globoke gube
//
ki je v vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo oddaljen od
začetka:
zavili so v globlji gozd
/
bolečina še v globoki noči ne preneha
;
bili smo že v globoki zimi
//
z izrazom količine
ki izraža razsežnost v vodoravni smeri v notranjost:
izložba je globoka dva metra
3.
ki ima zamolkel, nizek zven:
globok glas, smeh
;
govoril je z globokim basom
;
zateglo, globoko tuljenje
4.
sposoben močno občutiti, doživeti:
kot slikar je globlji in učinkovitejši
;
globok človek, mislec
//
ki odkriva bistvo stvari:
pretresle so ga globoke besede
;
globoka misel, modrost
/
globoka življenjska resnica
//
ki zadeva bistvo:
besede so imele globok pomen
;
globlji socialni proces
;
najglobljega smisla ni dojel
;
lotil se je globlje analize dela
;
globoka kriza sistema
;
globoke spremembe v gospodarstvu
/
za to imam tudi globlje razloge
5.
ki se pojavlja v visoki stopnji:
čutiti globok odpor, strah
;
to je napravilo nanj globok vtis
;
globoka ljubezen
;
globoke simpatije
;
najgloblja žalost
/
po mojem globokem prepričanju ne ravnaš prav
;
z globokim spoštovanjem govori o njem
//
ki se izraža v veliki meri, popolnosti:
globok mir, molk
;
globoka skrivnost
;
vsenaokrog je vladala globoka tišina
/
ležal je v globoki nezavesti
;
prebudili so ga iz globokega spanja
●
doživeti globoko starost
dolgo živeti
;
globoke oči
izrazite; sugestivne
♦
agr.
globoko oranje
oranje v globino od 25 do 35 cm
;
globoko zmrzovanje
globoko zamrzovanje
;
med.
globoko dihanje
dihanje ob delovanju prsnih in trebušnih mišic
;
tisk.
globoki tisk
tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valja
globôko
prisl.
:
dihala je globoko
;
globoko misliti
;
globoko je občutil izgubo
;
glavo je globoko sklonil
;
tla so se mu globoko ugrezala pod nogami
;
zašla sta globoko v gozd
;
lopato je zasadil globoko v zemljo
;
globoko čuteč
;
globoko narezane avtomobilske gume
;
bil je globoko sklonjen
;
gledal je z globoko udrtimi očmi
;
globoko veren človek
;
globoko zakoreninjena navada
;
globoko zamišljen
;
ekspr.
cene so globoko znižane
●
šalj.
globoko je pogledal v kozarec
opil se je
;
ekspr.
moral je poseči globoko v žep
veliko plačati
;
preg.
tiha voda globoko dere
na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
;
sam.:
na globoko orati
;
ribiči so odrinili na globoko
globokočúten
-tna -o
prid.
(
ū
)
star.
globoko čuteč:
globokočutna deklica
/
globokočuten slikar
/
globokočutne pesmi
globoko občutene, doživete
globokomíseln
-a -o
[
globokomisələn
in
globokomisəln
]
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
sposoben globoko, prodorno misliti:
globokomiseln človek
//
ki vsebuje globoke, tehtne misli:
globokomiselna razlaga
;
globokomiselno vprašanje
globokomíselno
prisl.
:
globokomiselno govoriti
globokomíselnost
-i
[
globokomisəlnost
]
ž
(
ȋ
)
knjiž.
lastnost globokomiselnega človeka:
s tem je potrdil svojo globokomiselnost
/
globokomiselnost razprave
globokomôrski
-a -o
prid.
(
ó
)
ki je v najglobljih predelih morja:
raznovrstni globokomorski organizmi
;
globokomorsko življenje
/
globokomorsko raziskovanje
♦
petr.
globokomorski glen
;
zool.
globokomorske ribe
globokoséžen
-žna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
ki ima važen, bistven pomen, vpliv:
globokosežen ukrep
/
to je ena njegovih najbolj globokosežnih pesmi
//
ki globoko, daleč seže:
globokosežni sončni žarki
globokóst
tudi
globôkost -i
ž
(
ọ̑; ó
)
lastnost, značilnost globokega:
globokost brezna
;
globokost čustvovanja, sreče
/
pesnikova umetniška globokost
/
dojel je globokost njegovih besed
;
globokost izraza
globokoúmen
-mna -o
prid.
(
ú ū
)
knjiž.
sposoben globoko, prodorno umevati, misliti:
globokoumen kritik, mislec
//
ki vsebuje globoke, tehtne misli:
globokoumen pogovor
;
globokoumne besede
/
globokoumni nazori
globokoúmje
-a
s
(
ȗ
)
knjiž.
lastnost globokoumnega človeka:
odlikoval se je po modrosti in globokoumju
/
iron.
nisem mogel več poslušati njegovega globokoumja
/
globokoumje besed
globokoúmnost
-i
ž
(
ú
)
knjiž.
lastnost globokoumnega človeka:
presenečala je njegova globokoumnost
/
globokoumnost razprave
globokovéren
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
ki globoko, močno veruje:
globokoveren katoličan
globokovôden
-dna -o
prid.
(
ó
)
knjiž.
nanašajoč se na globoko vodo:
pri gradnji mostu so že opravili najzahtevnejša globokovodna dela
globulín
-a
m
(
ȋ
)
biol.,
kem.
enostavna, v vodi netopna beljakovina, sestavina krvi, jajc, žita:
albumini in globulini
;
raztapljanje globulinov v solnih raztopinah
♦
med.
gama globulin
ki odstranjuje iz krvi organizmu tuje beljakovine
glóbus
-a
m
(
ọ̑
)
krogla, ki v pomanjšanem merilu upodablja zemljo:
vrteti globus
;
profesor je prinesel v razred velik globus
/
knjiž.
veliko težkih vprašanj pretresa današnji globus
človeštvo, ljudi
glodáč
-a
m
(
á
)
zool.
vsak od štirih podaljšanih sekalcev pri glodavcih:
veverica si je brusila glodače
;
dolgi glodači
glodálo
-a
s
(
á
)
obrt.
rezilo na gravirnih in kopirnih strojih:
glódanje
tudi
glôdanje
tudi
glodánje -a
s
(
ọ́; ó; ȃ
)
glagolnik od glodati:
pes se je naveličal glodanja kosti
/
večni nemir in glodanje v prsih
glódati
-am
tudi
glójem,
tudi
glôdati -am
nedov.
, glódaj glódajte
tudi
glóji glójite
tudi
glôdaj glôdajte
tudi
glodájte;
tudi
glodála
(
ọ́; ó
)
1.
z zobmi odlamljati v majhnih kosih:
pes je ves čas glodal kost
;
miš gloda korenine
;
glodal je staro, suho skorjo kruha
/
v drevesu je glodal črv
/
voda gloda breg
izpodjeda, odnaša
;
pren.
glodala jo je skrivna bolezen
;
hišo je glodal zob časa
2.
ekspr.
povzročati neugoden, navadno duševni občutek:
glodala sta ga dvom in obup
;
gloda ga zavest krivde
;
ljubosumnost ji gloda dušo
;
za prazen nič se gloda
;
kes ga je glodal kot črv
;
brezoseb.
neprestano ji je glodalo v srcu
/
čutil je, kako mu lakota gloda po drobovju
3.
ekspr.
dalj časa, navadno slabo govoriti o čem:
vsa soseska je vneto glodala ta dogodek
/
zlobni jeziki glodajo kar naprej
glodajóč
-a -e:
glodajoč črv
;
glodajoča bolečina
;
glodajoča skrb
glodàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
knjiž.
ki gloda:
glodava reka
/
glodava skrb
glodávec
-vca
in
glodálec -lca
[
glodau̯ca
]
m
(
ȃ
)
sesalec, ki ima štiri sekalce podaljšane:
škodljivi glodavci
glòg
in
glóg glóga
m
(
ȍ ọ́; ọ̑
)
trnat grm ali drevo z napiljenimi listi, belimi cveti in rdečimi
koščičastimi plodovi:
glog in dren že zorita
;
plodovi gloga
glógov
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na glog:
glogov grm
;
glogov les
;
glogova palica
♦
zool.
glogov belin
dnevni metulj z belimi krili, katerega gosenice objedajo liste
sadnega drevja, Aporia crataegi
glógovec
-vca
m
(
ọ̄
)
star.
glog
glogovína
in
glógovina -e
ž
(
í; ọ̄
)
glogov les:
glogovina in drenovina
glógovje
-a
s
(
ọ̄
)
glogovo grmovje:
živa meja glogovja in jelševine
glógovka
-e
ž
(
ọ̄
)
star.
palica iz glogovega lesa:
s seboj je imel za palec debelo glogovko
gloksínija
-e
ž
(
í
)
vrtn.
lončna rastlina z velikimi žametastimi, odprtimi zvončastimi cveti,
Sinningia hybrida:
gloriéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
majhna odprta stavba na vrtu ali v parku:
na vrhu vzpetine stoji glorieta
;
rokokojska glorieta
glorificírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
slaviti
,
poveličevati
,
povzdigovati
:
glorificiral je samo svetla čustva v človeku
;
glorificiral jih je kot edine nosilce naprednih idej
glorifikácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
slavljenje
,
poveličevanje
,
povzdigovanje
:
osebe v filmu je prikazal brez glorifikacije
;
glorifikacija revolucije
glórija
tudi
glôrija -e
ž
(
ọ́; ó
)
1.
svetniški sij, gloriola:
zlata glorija mu obdaja glavo
;
pren.,
knjiž.
nadel si je glorijo junaka
//
knjiž.
sij
,
blišč
,
žar
:
vsa cerkev je bila v svetli gloriji
;
sonce obliva drevje z večerno glorijo
;
glorija sončnega zahoda
2.
ekspr.
slava
,
čast
,
priznanje
:
v vsej gloriji se je čutil nesrečnejšega kot prej
;
iron.
to je pomenilo konec njegove glorije
/
pog.
sprejeli so ga z veliko glorijo
z velikimi slavnostmi, s poveličevanjem
♦
alp.
mavričast sij ob človekovi senci na nizko ležeči megli
;
rel.
latinska molitev pri maši z začetkom: Gloria
glorióla
tudi
gloríola -e
ž
(
ọ̑; ȋ
)
svetleči se kolobar okrog glave upodobljenih svetnikov, svetniški sij:
gloriola mu obseva glavo
;
sij zlate gloriole
;
pren.,
knjiž.
drži se ga gloriola največjega borca za pravico
;
obdan je bil z gloriolo dostojanstva
glós
tudi
gloss
-a
[
glós
]
m
(
ọ̑
)
pog.
tekoče ličilo, ki daje ustnicam bleščeč sijaj;
bleščilo
:
na ustnice si je nanesla glos
;
brezbarvni glos
;
maskara in glos
glósa
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
krajše pojasnilo k tekstu;
opomba
,
pripis
:
v latinskem tekstu so glose v domačem jeziku
;
glose v oklepajih
/
zakonik z glosami
2.
kratek članek, ki navadno duhovito obravnava kaj aktualnega:
objavlja kritične glose o knjižnih novostih
;
priložnostne glose
;
glosa o problemih likovne vzgoje
;
glose v dnevnem in revijalnem tisku
3.
lit.
pesem iz štirih decim, katerih zadnje vrstice dajo zaključeno misel:
pisati sonete in glose
/
Prešernova Glosa
glosár
-ja
tudi
glosárij -a
m
(
á
)
1.
seznam manj znanih, tujih besed, dodan tekstu:
razprava s komentarjem in glosarjem
2.
slovar, navadno starejši:
glosátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor piše glose:
opombe neznanega glosatorja
/
ne moremo soglašati z nekaterimi glosatorji polemike
;
bil je najboljši glosator šahovskih partij
♦
pravn.
razlagalec rimskega prava z glosami v 12. in 13. stoletju
glosátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na glosatorje:
glosatorski zapiski neposrednih vtisov po branju
;
glosatorske opombe
glosína
-e
ž
(
ȋ
)
zool.
žuželka, ki prenaša povzročitelja spalne bolezni, Glossina palpalis:
glosíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od glosirati:
glosiranje teksta
/
za glosiranje primerna snov
glosírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
opremiti z glosami, opombami:
glosirati verze
;
ironično glosirati
2.
na kratko, navadno duhovito obravnavati kaj aktualnega:
glosirati dnevne dogodke
;
samo bežno je glosiral politično usmerjenost države
/
revija je povabila udeležence, naj glosirajo posamezna stališča
kongresa
povedo svoje mnenje o njih
glosíran
-a -o:
glosirana antologija pesmi
glóta
-e
ž
(
ọ̑
)
star.
ljudstvo
,
množica
:
strahopetna glota
♦
bot.
trava s kratkopecljatimi, posamič stoječimi klaski, Brachypodium
glúh
-a -o
stil.
-ó
prid.
(
ȗ ú
)
1.
ki ni sposoben zaznavati zvokov, glasov:
gluh človek
;
fant je od rojstva popolnoma gluh
;
gluh na levo uho
;
gluh kakor kamen, zemlja
/
starka je nekoliko gluha
ne sliši dobro
2.
ekspr.,
navadno v povedni rabi,
v zvezi z
za
ki noče dojeti, upoštevati česa:
bil je gluh za vsak nasvet
;
gluh za sodobne probleme
;
ostal je gluh za vse prigovarjanje
/
včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe
/
star.,
z dajalnikom
gluh opravičilom in prošnjam
3.
ekspr.
ki je brez zvoka, šuma:
obdajal jih je gluh gozd
;
bil je sam v gluhem prostoru
;
gluha puščava
/
gluhi večeri
;
noči so dolge, gluhe
/
dolga leta je živel v tem gluhem kraju
samotnem
//
knjiž.
ki ne da glasu, zvena:
telefon je gluh
;
gluha piščal
;
mnogo tipk na klavirju je gluhih
//
ki se pojavlja v najvišji stopnji:
gluha tema
;
samota je bila gluha in ubijajoča
/
gluh molk
;
gluha tišina
4.
ekspr.
ki se komaj sliši, zaznava:
spregovoril je z gluhim, zagrljenim glasom
/
gluho bučanje morja
;
gluho stokanje
/
gluhi koraki
;
gluh udarec
top
5.
neobčutljiv
,
brezčuten
:
noge so mu bile gluhe
/
njegovi prsti so gluhi za bolečino
6.
prazen
,
jalov
:
gluho klasje
;
gluha žitna zrna
/
gluho seme
nekalivo
/
gluha zemlja
nerodovitna
●
pog.
sosed je na to uho gluh
ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej
;
ekspr.
ne kriči, saj nisem gluh
saj slišim
;
ekspr.
govoriti gluhim ušesom
prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati
;
ekspr.
naleteti na gluha ušesa
na ljudi, ki se ne dajo prepričati
♦
čeb.
gluho jajčece
jajčece, iz katerega se ne razvije ličinka
;
lov.
gluh naboj
naboj, ki se pri sproženju ne vžge
glúho
prisl.
:
gluho je čofnil v vodo
;
koraki so gluho odmevali
glúhi
-a -o
sam.
:
zavod za gluhe in naglušne
glúhec
-hca
m
(
ȗ
)
glušec
:
slepci in gluhci
gluhoném
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
gluh in nem:
gluhonemi otroci, starši
;
gluhonem od rojstva
gluhonémi
-a -o
sam.
:
znakovni jezik za gluhoneme
;
šola, zavod za gluhoneme
za gluhe in naglušne
gluhonémec
-mca
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
gluhonem človek:
gluhonemca sta se pogovarjala z rokami
gluhonémka
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
gluhonema ženska:
gluhonemke so naučili pisati in brati
gluhonémnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
zavod za gluhoneme:
dali so ga v gluhonemnico
gluhonémost
-i
ž
(
ẹ̄
)
stanje gluhonemega človeka:
slepota in gluhonemost
gluhoslép
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ́
)
gluh in slep:
gluhoslepi otroci
;
pripomočki za gluhoslepe osebe
gluhoslépi
-a -o
sam.
:
tolmač za gluhoslepe
/
Društvo gluhoslepih Slovenije
glúhost
tudi
gluhóst -i
ž
(
ú; ọ̑
)
lastnost, stanje gluhega:
dedna gluhost
/
gluhost noči
/
gluhost premrlih prstov
gluhôta
-e
ž
(
ó
)
lastnost, stanje gluhega:
prirojena gluhota
/
gluhota za resnico
/
popolna gluhota jih je obdajala
;
gluhota zimskega dne
glukóza
-e
ž
(
ọ̑
)
kem.
monosaharid, ki je kemično vezan v trsnem sladkorju, škrobu in
celulozi, grozdni sladkor:
pomanjkanje glukoze v krvi
;
koncentrirana raztopina glukoze
glukózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na glukozo:
glukozni del disaharida
♦
biol.
glukozni bujon
glúma
-e
ž
(
ū
)
zastar.
(gledališka) igra, drama:
izvirna gluma v enem dejanju
/
napisal je več glum
//
norčija
,
burka
1
:
vsi so ga imeli radi zavoljo njegovih domislic in glum
glumáč
-a
m
(
á
)
1.
star.
artist
,
komedijant
:
otroci so navdušeno pripovedovali o umetnijah glumačev
//
zastar.
(gledališki) igralec:
slovit glumač
2.
ekspr.
kdor se kaže drugačnega, kot je, se pretvarja:
to je nekakšen pustolovski glumač, ki dela videz modrijana
/
kot psovka
lažeš, glumač
glumáček
-čka
m
(
á
)
manjšalnica od glumač:
glumaček jih je skušal kratkočasiti
glumáčka
-e
ž
(
ȃ
)
star.
artistka
,
komedijantka
:
mlada glumačka je hodila po vrvi
glumáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na glumače:
glumaška prireditev
/
sit je njegovih puhlih, glumaških fraz
/
v vas so se pripeljali glumaški vozovi
glumáštvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost glumačev:
posvetiti se glumaštvu
/
glumaštvo in sleparstvo
glúmec
-mca
m
(
ȗ
)
zastar.
(gledališki) igralec:
glumci so nastopili pred polno dvorano
//
artist
,
komedijant
:
bil je glumec v cirkusu
glúmiti
-im
nedov.
(
ū ȗ
)
1.
zastar.
igrati (v gledališču):
znala je dobro peti in glumiti
;
glumiti majhno vlogo
/
otroci so glumili vojake
so se igrali
2.
ekspr.
kazati se drugačnega, kot biti v resnici, pretvarjati se:
prepričan je bil, da ta človek glumi
/
glumiti cinika
/
svojo žalost je le glumil
glúmljenje
-a
s
(
ū
)
glagolnik od glumiti:
glumljenje blaznosti
glúp
-a -o
prid.
(
ȗ ú
)
zastar.
neumen
,
nespameten
:
bil je glup
;
glupa ženska
/
imela ga je za glupega filistra
/
glup nasmeh
;
glupe gosposke šege
glúpo
prisl.
:
glupo vprašati
glúpec
-pca
m
(
ȗ
)
star.
neumen, nespameten človek:
to je pravi glupec
glúpost
-i
ž
(
ú
)
star.
neumnost
:
iz oči mu je odsevala glupost
/
on da je sam in ubog, kakšna glupost
glúšec
-šca
m
(
ȗ
)
gluh človek:
pozabil je, da govori glušcu
;
slepci in glušci
//
ekspr.
kdor česa noče slišati, razumeti:
vse življenje je govoril glušcem
/
kot psovka
ali ne slišite, glušci
♦
bot.
njivski plevel, podoben ovsu, Avena fatua
glušênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od glušiti ali glušeti:
skrbi jo njegovo naglo glušenje
;
glušenje ropota
glušéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
postajati gluh:
na starost je začel glušeti
glušílec
-lca
[
glušiu̯ca
in
glušilca
]
m
(
ȋ
)
teh.
glušnik
:
zaradi močnih pokov so imeli na ušesih glušilce
;
montirati glušilec na motorno kolo
glušílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki gluši, duši:
glušilna naprava
glušíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
povzročati, da se kaj ne sliši:
mehka preproga je glušila korake
/
veter je glušil glas zvonov, da jih je bilo komaj slišati
dušil
//
s svojo glasnostjo povzročati, da kdo (skoraj) ne sliši:
glušilo ga je tuljenje in brnenje strojev
/
bobnenje slapa mu je glušilo ušesa
glušèč
-éča -e:
glušeč hrup strojev
;
glušeče lajanje in cviljenje
glušljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
glušeč
,
oglušujoč
:
glušljiv hrup
glušník
tudi
glúšnik -a
m
(
í; ȗ
)
teh.
priprava za glušenje, dušenje zvoka:
pri avtomobilu je pregorel glušnik
;
nabaviti glušnike za delavce pri vibratorjih
glutén
-a
m
(
ẹ̑
)
biol.,
kem.
lepljiva beljakovina v žitnem zrnu:
vlečnost testa je odvisna od odstotka glutena v moki
glutín
-a
m
(
ȋ
)
kem.
očiščena, v vodi topna lepljiva beljakovina, pridobljena z ekstrakcijo
iz kosti:
gmájna
-e
ž
(
ȃ
)
1.
neobdelan, na redko porasel svet, navadno skupna last vaščanov:
onkraj potoka se širi prostrana gmajna
;
ves dan je pasel na gmajni
/
kraške gmajne
/
občinska, vaška gmajna
2.
zastar.
skupnost
,
skupina
:
trška gmajna je imela shod
/
ekspr.
uboga gmajna
izkoriščano, zatirano ljudstvo
gmájnar
-ja
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor živi na gmajni, navadno bajtar:
napol podrte bajte gmajnarjev
gmájnica
-e
ž
(
ȃ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od gmajna:
zelena gmajnica
gmájnski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na gmajno:
gmajnsko grmičevje
/
gmajnska pravica
do gmajne
/
ekspr.
saj bajta ni gmajnska, ampak moja
skupna
gmôta
-e
ž
(
ó
)
1.
kar zavzema prostor in navadno (še) nima določene oblike:
oblikovati glineno gmoto
;
v daljavi se je videla temna gmota gozda
/
brezoblična gmota
/
ekspr.
ljudstvo je postalo pasivna gmota
;
pren.
razčleniti pripovedno gmoto
//
kar deluje s svojo izredno velikostjo, težo:
tank, ta velika železna gmota, se je hrupno valil po cesti
;
mogočna ledena, skalna gmota
//
ekspr.,
z rodilnikom
velika količina, množina:
treba je bilo prelistati vso to gmoto starega papirja
/
pred vhodom je stala gmota ljudi
/
knjiž.
gmota tišine
2.
snov
,
materija
,
masa
1
:
plastična gmota
♦
alp.
gorska gmota
celoten obseg gore ali gorovja
;
glasb.
zvočna gmota
vsi zvočni pojavi v skladbi
;
gozd.
lesna gmota
količina lesa
;
meteor.
zračna gmota
zrak nad večjim območjem, ki ima približno enake fizikalne
lastnosti
gmôtast
-a -o
prid.
(
ó
)
ki zavzema prostor in navadno (še) nima določene oblike:
gmotast blok granita
/
gmotasti oblaki
gmôten
1
-tna -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na materialno osnovo za življenje, na življenjsko raven:
izboljšati gmotni položaj v deželi
;
upoštevati je treba tudi gmotne razmere učenca
;
ugodno gmotno stanje
/
išče le gmotne koristi
;
življenje brez gmotnih skrbi
/
gmotna škoda
na materialu, materialna
//
nanašajoč se na denarna sredstva:
za novo šolo bo potrebna izdatna gmotna pomoč občine
;
bila je v hudi gmotni stiski
/
za gradnjo so porabili mnogo gmotnih sredstev
gmôtno
prisl.
:
gmotno si je precej opomogel
;
gmotno podpirati koga
;
gmotno preskrbljen
gmôten
2
-tna -o
prid.
(
ó
)
star.
gmotast
:
temni gmotni oblaki
gmôtiti se
-im se
nedov.
(
ō ȏ
)
združevati, zbirati se v gmoto:
oblaki se gmotijo
gmôtnost
-i
ž
(
ó
)
knjiž.
izredna velikost, masivnost:
mogočna gmotnost kipa
gnáda
-e
ž
(
ȃ
)
1.
zastar.
milost
:
prositi gnado in mir
;
božja gnada
●
zastar.
sonce je šlo za božjo gnado
je zašlo
2.
nekdaj
naslov za fevdalnega gospoda:
grofovska gnada nas je poslala sem
/
kot nagovor
vaša gnada!
gnádljiv
-a -o
prid.
(
ȃ
)
zastar.
spoštovan
,
cenjen
:
gnadljivi cesar kličejo na vojsko
/
v vljudnostnem nagovoru
gnadljivi gospod!
gnájs
-a
m
(
ȃ
)
petr.
metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz glinencev in kremena:
granit in gnajs
/
podstavek iz črnega gnajsa
gnánje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od gnati:
gnanje oblakov
/
gnanje za cilji
gnánost
-i
ž
(
á
)
filoz.
stanje človeka, ki se hoče polastiti vsega, kar je dano:
gnanost k podrejanju drugih
gnáti
žênem
nedov.
,
stil.
ženó
(
á é
)
1.
delati, povzročati, da se kaj giblje, premika:
motor žene črpalko
;
veter žene jadrnico
;
voda žene mlinsko kolo
;
elektrika žene stroj
/
predica žene kolovrat
/
ekspr.,
z oslabljenim pomenom:
pridno je gnal koso
kosil
;
ribiči so krepko gnali vesla
veslali
/
ekspr.
burja žene oblake, valove
//
delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika:
neusmiljeno je gnal konja
;
ekspr.
gnal je avto proti morju
;
nepreh.
z vso silo je gnal
;
ekspr.
gnala sta se, da se je kadilo za njima
/
sivi oblaki so se gnali od juga
/
ekspr.
sovražnika smo gnali noč in dan
preganjali, zasledovali
2.
delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno
mesto:
gnati živino na pašo, v planino
/
oče je gnal vola na semenj
;
gnati kravo k biku
/
ekspr.
videl je, kako so jih gnali na morišče
3.
nav. ekspr.
delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven:
k tebi ne pridemo delat, ker nas preveč ženeš
;
celo otroke ženejo k težkemu delu
;
gnal ga je od jutra do večera
//
delati, povzročati, da pride kdo v določeno stanje:
glad žene ljudi v obup
;
ne vem, kaj jih je gnalo v smrt
/
radovednost, strast, želja jo je gnala naprej
;
pojdi, kamor te srce žene
/
brezoseb.
zločinca žene na kraj zločina
4.
ekspr.
kar naprej govoriti, ponavljati:
ženske so gnale svoj očenaš
/
godci ves čas ženejo isto melodijo
/
zmeraj žene (eno in) isto
5.
delati brste;
brsteti
:
drevje že žene
;
kal žene
/
veje na stari češnji ne ženejo več
//
v zvezi z
v
razvijati se, rasti:
ajda žene v cvet
;
žita ženejo v klas
●
ekspr.
stvar so gnali predaleč
pretiravali so
;
ekspr.
ta človek žene vse na nož
vse obravnava s prepirom
;
ekspr.
gnati vik in krik
zelo se razburjati za kaj
;
star.
sosed je gnal vso stvar na pravdo
predal sodišču, tožil
;
preveč si ženeš k srcu
preveč se žalostiš, vznemirjaš
♦
agr.
drevje žene v les
bujno raste, a malo rodi
;
med.
bolnika žene na blato, na vodo
prepogosto si mora izpraznjevati črevesje, mehur
gnáti se
ekspr.
1.
izredno si prizadevati za kaj:
gnal se je brez oddiha, da bi preživel družino
;
gnati se z delom, učenjem
;
preveč se ženeš
;
za doto se ne bom gnal
2.
s težavo hoditi, se premikati:
drug drugega sta podpirala in se gnala proti domu
;
utrujeno so se gnali naprej
ženóč
-a -e:
mimo so hodili kmetje, ženoč živino na semenj
gnán
-a -o:
sneg, gnan od burje
;
žival, gnana od nagona samoohranitve
♦
teh.
gnano kolo
kolo, ki ga kdo ali kaj žene
;
mehanično, ročno, strojno gnana naprava
gnécati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
zastar.
gnesti
gnéča
-e
ž
(
ẹ́
)
množica ljudi, stisnjena na kakem prostoru:
pred novo trgovino je bila velika gneča
;
prerinil se je skozi gnečo
;
hrupna, pisana gneča otrok
;
pred vhodom je čakala gneča radovednežev
/
stali smo v hudi gneči
;
pren.,
pesn.
gneča pšeničnega klasja
gnéd
-a
m
(
ẹ̑
)
agr.
trta z rdečkastimi grozdi, ki se goji na Primorskem in na Krasu:
v plante so sadili slabe, toda rodovitne trte, posebno gned
gnêsti
gnêtem
nedov.
,
stil.
gnetó; gnêtel
in
gnétel gnêtla,
stil.
gnèl gnêla
(
é
)
povzročati, da se snovi v čem enakomerno porazdelijo:
gnesti testo
;
gnesti vosek, glino
;
gnesti z rokami, s strojem
/
nervozno je gnetla robec v rokah
mečkala
;
pren.
gnesti in oblikovati neosveščeno množico
//
ekspr.
vznemirjati
,
mučiti
:
gnete ga zavist
;
nekaj ga je gnetlo v notranjosti
gnêsti se
stati ali s težavo se premikati v množici ljudi:
množica se je gnetla k izhodu
;
vsi so se gnetli v sobi
;
ljudje so se gnetli pred blagajno
/
otroci se gnetejo okrog peči
;
pren.
misli in vtisi so se mu gnetli po glavi
gnetóč
-a -e:
množica gnetočih se ljudi
gnetèn
-êna -o:
gneteno testo
gnêtec
in
gnétec -tca
m
(
ē; ẹ̑
)
star.
kdor gnete:
gnetec testa
gnêten
in
gnéten -tna -o
prid.
(
é ē; ẹ̑
)
gnetljiv
:
gnetna masa
gnetênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od gnesti:
gnetenje testa
/
stroj za gnetenje
♦
med.
ročna masaža, pri kateri se stiskajo mišice
;
metal.
oblikovanje kovin s stiskanjem, valjanjem, vlečenjem
gnêtež
in
gnétež -a
m
(
ȇ; ẹ̑
)
ekspr.
gneča
:
pred hišo je bil velik gnetež
gnetílec
-lca
[
tudi
gnetiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
kdor gnete:
gnetilec testa
//
teh.
gnetilnik
gnetílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na gnetenje:
gnetilna priprava
/
gnetilna masaža
gnetílnik
-a
m
(
ȋ
)
teh.
stroj za gnetenje:
gnetilnik za plastične snovi
gnetívo
-a
s
(
í
)
snov za gnetenje:
za gnetivo so si izbrali ilovico
gnetljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da gnesti:
lahko gnetljive snovi
;
gnetljivo testo
gnetljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost gnetljivega:
gnetljivost ilovice
gnév
in
gnèv gnéva
m
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
knjiž.
visoka stopnja jeze, navadno združene s prezirom, ogorčenjem:
obšel ga je gnev
;
polotila sta se ga obup in gnev
;
tresel se je od gneva
;
to spoznanje jo je napolnjevalo z gnevom
;
občutil je bolesten gnev do njega
gnévati se
-am se
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
zastar.
jeziti se, razburjati se:
zaradi tega se ne gnevaj
gnéven
-vna -o
prid.
(
ẹ̄
)
knjiž.
nanašajoč se na gnev:
bil je trpek in gneven
/
gnevne solze
;
besede so bile dovolj gnevne
gnévno
prisl.
:
gnevno mu je odgovoril
gnezdáč
-a
m
(
á
)
star.
mlad, gol ptič, ki še ne more letati;
golič
gnézdast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
podoben gnezdu:
drevo z gnezdasto krošnjo
gnézdece
-a
[
gnezdəce
]
s
(
ẹ̄
)
manjšalnica od gnezdo:
ptica si je spletla gnezdece
;
lastovičje gnezdece je bilo že prazno
/
prijetno živita v svojem gnezdecu
/
podeželsko gnezdece
gnézdenje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od gnezditi:
ptica si je poiskala primeren prostor za gnezdenje
gnezdílec
-lca
[
gnezdiu̯ca
in
gnezdilca
]
m
(
ȋ
)
ptica, ki gnezdi:
jesenska selitev gnezdilcev
gnezdílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na gnezdenje:
gnezdilni nagon
;
gnezdilno razpoloženje
/
gnezdilna hišica
gnezdílka
-e
[
gnezdilka
in
gnezdiu̯ka
]
ž
(
ȋ
)
gnezdilec
:
najbolj zgodnje gnezdilke
gnezdíšče
-a
s
(
í
)
1.
kraj, prostor, kjer ptice gnezdijo:
zapustiti stara gnezdišča
;
gnezdišče galebov
/
ptice se selijo na svoja gnezdišča
2.
star.
kraj, kjer se kaj pojavlja v veliki meri in od koder se širi;
žarišče
,
središče
:
kužno gnezdišče
/
gnezdišče nestrpnosti
gnezdítev
-tve
ž
(
ȋ
)
gnezdenje
:
v času gnezditve
gnézditi
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
delati, imeti gnezdo:
pod streho gnezdijo lastovke
;
mnoge ptice gnezdijo v gozdu
/
škorec gnezdi dvakrat na leto
nese jajca in vali
;
pren.,
ekspr.
v nekaterih podjetjih še vedno gnezdijo ljudje z nepoštenimi
nameni
gnézdo
-a
s
(
ẹ́
)
1.
prostor, ki si ga pripravi ptica za nesenje jajc in valjenje:
napraviti gnezdo
;
taščica si je začela spletati, znašati gnezdo
;
mladiči so že zleteli iz gnezda
;
lastovičje gnezdo
;
stanovanje je bilo kakor sračje gnezdo
nepospravljeno, razmetano
;
pren.,
ekspr.
iz istega gnezda sta, pa tako različna po značaju
//
s prilastkom
prostor, kjer imajo nekatere druge živali mladiče:
gadje gnezdo
;
osje, sršenovo gnezdo
;
gnezdo miši
●
dregniti v osje, v sršenovo gnezdo
dati povod za hudo, množično razburjenje
2.
istočasno skoteni ali izvaljeni mladiči:
prodal je celo gnezdo prašičev
/
psički iz istega gnezda
3.
ekspr.
dom
,
stanovanje
:
napravil si je prijetno, udobno gnezdo
;
končno sta si le priborila lastno gnezdo
/
pozabil je na svoje domače gnezdo
/
slabš.
zlezi že iz svojega gnezda
postelje, ležišča
4.
slabš.,
s prilastkom
majhen, odročen kraj:
živel je v pravem gnezdu
;
malomeščansko, podeželsko, provincialno gnezdo
//
postojanka
,
skrivališče
:
razdreti roparsko, zarotniško gnezdo
;
utrjeno, sovražnikovo gnezdo
♦
voj.
strojniško gnezdo
utrjen in maskiran položaj za strojnico in vojake
gnézdovica
-e
ž
(
ẹ́
)
bot.
rjavkasto rumena gozdna rastlina z gnezdasto prepletenimi koreninami,
Neottia nidus-avis:
gnída
-e
ž
(
í
)
1.
jajčece uši:
lasišče je bilo polno gnid
2.
nizko
nepomemben, malovreden človek:
taka gnida mi že ne bo ukazovala
/
kot psovka
ti prekleta gnida
●
ekspr.
nima niti za gnido pameti
prav nič
gnídast
-a -o
prid.
(
í
)
gnidav
gnídav
-a -o
prid.
(
í
)
ki ima gnide:
gnidavo lasišče
♦
agr.
gnidav sir
sir z mnogimi luknjicami, nastalimi zaradi napake pri zorenju
gnídavost
-i
ž
(
í
)
lastnost gnidavega:
gnidavost lasišča
♦
agr.
gnidavost sira
gníl
-a -o
stil.
-ó
[
gniu̯
]
prid.
(
ȋ ī
)
1.
ki gnije ali je že zgnil:
gnil les
;
gnila slama
;
gnilo in plesnivo grozdje
;
duh po gnilih jajcih
;
prodajali so tudi gnilo sadje
/
gnil zob
/
ekspr.
gnila rana
gnojna
;
voda že toliko časa stoji, da je že kar gnila
;
pren.,
slabš.
gnila, smradljiva zadovoljnost
♦
alp.
gnil sneg
otajan, star sneg, ki se seseda
;
etn.
gnilo jajce
otroška igra, pri kateri čepi kaznovani igralec v sredini kroga
drugih čepečih igralcev
2.
slabš.
pokvarjen
,
malovreden
,
slab
:
to je popolnoma gnil človek
;
gnila družba
/
razkrivati gnile razmere
;
gnilo gospodarstvo
gníli
-a -o
sam.
:
skušal je iztrebiti vse, kar je bilo gnilega in nezdravega
●
iron.
nekaj je gnilega v deželi danski
gnilád
-i
ž
(
ȃ
)
kar je gnilo:
sadje se je spremenilo v samo gnilad
gnílec
-lca
[
gniu̯ca
in
gnilca
]
m
(
ȋ
)
star.
vino iz nagnitega grozdja:
dali so mu piti samega gnilca
♦
bot.
hrast s kratkopecljatimi listi in pecljatimi plodovi; dob
gnilína
-e
ž
(
í
)
1.
star.
gnila snov;
gniloba
:
odstraniti gnilino iz kleti
2.
agr.
nagnito grozdje:
prešati gnilino
//
vino iz takega grozdja:
gniljáva
-e
ž
(
ȃ
)
star.
gnilad
gnilôba
-e
ž
(
ó
)
1.
razkroj, razpad organskih snovi, navadno zaradi delovanja bakterij:
povzročati, preprečevati gnilobo
;
gniloba lesa, koruze, sadja
;
duh po gnilobi
/
gniloba se prenaša z enega sadeža na drugega
/
zobna gniloba
//
gnila snov:
izrezati gnilobo iz jabolka
/
pospravil je klet in odnesel vso gnilobo na smetišče
2.
slabš.
pokvarjenost
,
malovrednost
:
gniloba družbe
/
gniloba v podjetju
//
zelo len človek:
ta fant je prava gniloba
/
kot psovka
gniloba gnila
♦
čeb.
huda gniloba
nalezljiva bolezen čebelje zalege
;
gozd.
rdeča gniloba
glivična bolezen iglavcev, pri kateri se les rdečkasto obarva;
lesna trohnoba
gnilôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
nanašajoč se na gnilobo:
gnilobni proces
;
gnilobna infekcija
/
gniloben vonj
/
gnilobna miselnost
♦
biol.
gnilobne bakterije
bakterije, ki povzročajo gnitje
;
čeb.
gnilobna zalega
zalega, obolela za hudo gnilobo
gniložívka
-e
ž
(
ȋ
)
bot.
rastlina, ki se hrani z organskimi snovmi mrtvih rastlin in živali:
gniloživke in zajedavke
gníti
gníjem
nedov.
,
stil.
gnijó
(
í ī
)
1.
razkrajati se, razpadati, navadno zaradi delovanja bakterij:
krompir gnije
;
listje je gnilo
●
ekspr.
že dolgo gnije v jami
je mrtev
2.
slabš.
živeti v nedejavnosti, negibnosti:
celo zimo je gnil za pečjo
/
leto dni sem gnil v ječi
gnijóč
-a -e:
gnijoče sadje
;
gnijoča trupla
gnítje
-a
s
(
í
)
glagolnik od gniti:
gnitje sadja
/
preprečevati procese gnitja
/
gnitje zob
gnját
-i
in
-í
ž
(
ȃ
)
prekajeno svinjsko stegno:
v izložbi so visele gnjati in salame
/
narezala je poln krožnik gnjati
/
gnjat z jajcem
gnjáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je z gnjatjo, iz gnjati:
gnjatni namaz
;
gnjatna omleta
gnjátnica
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
kost pri gnjati:
v ješprenju se je kuhala gnjatnica s precejšnjim kosom mesa
gnjavátor
-ja
m
(
ȃ
)
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu
kdor koga vztrajno, vsiljivo nadleguje:
bil je pravi gnjavator
;
siten gnjavator
gnjávež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
gnjavljenje
:
ni mogel več prenašati tega gnjaveža
gnjáviti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
vztrajno, vsiljivo nadlegovati:
z vsemi mogočimi vprašanji ga je gnjavil
;
nikdar je ni gnjavil s svojimi skrbmi
//
pog.
mučiti
,
trpinčiti
:
gnjaviti jetnike
/
skrbi so jo gnjavile
;
gnjavi se z nalogami
gnjávljenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od gnjaviti:
končno je bil rešen njegovega gnjavljenja
/
gnjavljenje z vsakdanjimi skrbmi
gnjêc
-a
m
(
ȇ
)
nar. vzhodno
debelušen otrok:
gnócati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
nar.
obotavljati se, oklevati:
nikar tako ne gnocaj
gnój
-á
in
-a
m
,
mest. ed.
gnóju
in
gnôju
(
ọ̑
)
1.
iztrebki domačih živali, pomešani s steljo:
kidati gnoj
;
navoziti, raztrositi gnoj
;
na dvorišču smrdi po gnoju
;
masten, uležan gnoj
;
konjski, svinjski gnoj
;
pred hlevom je bil velik kup gnoja
;
postavlja se ko petelin na gnoju
/
hlevski gnoj
//
gnojilo
:
izčrpani zemlji je treba dajati gnoj
/
umetni gnoj
2.
gosta, navadno rumenkasto zelena tekočina, nastala pri nekaterih
vnetjih:
gnoj se cedi iz rane
;
brisati gnoj
;
gost gnoj
3.
nizko
zelo len, zanikrn človek:
spodi ta gnoj od hiše
;
bil si in boš ostal gnoj
●
ekspr.
potegnil ga je iz gnoja
rešil iz težkega položaja
;
ekspr.
toliko je sadja, da se gnoj dela iz njega
zelo veliko
gnoják
-a
m
(
á
)
vrtn.
zaprta greda, ogrevana z gnojem:
vzgojiti sadike v gnojaku
gnojár
-ja
m
(
á
)
kdor nosi ali razvaža gnoj:
najeli so gnojarje
gnôjen
-jna -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na gnoj:
a)
pleten gnojni koš
;
gnojni voz
;
gnojna jama
;
gnojne vile
/
na njivi so bili številni gnojni kupi
/
gnojna prst
b)
gnojna rana
;
gnojno vnetje žrela
/
gnojni izcedek
gnôjno
prisl.
:
gnojno sluzast izcedek iz rane
gnojênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od gnojiti:
a)
izboljševati zemljo z gnojenjem
;
gnojenje travnika s kompostom
/
zeleno gnojenje
gnojenje z zelenimi rastlinami, ki se podorjejo
♦
agr.
foliarno gnojenje
s škropljenjem ali pršenjem gnojila na liste rastlin
b)
gnojenje podkožnega tkiva
/
bakterije gnojenja
gnójevka
-e
ž
(
ọ̑
)
vrtn.
prst iz preperelega gnoja:
lončnicam so dodali še gnojevko
gnojílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na gnojilo:
gnojilna raztopina
;
gnojilne snovi
/
gnojilna vrednost
gnojílo
-a
s
(
í
)
snov, ki se dodaja zemlji za večanje njene rodovitnosti:
kupiti, proizvajati gnojila
;
za gnojilo se pri povrtninah najpogosteje uporablja hlevski gnoj
;
dušičnato, kalijevo gnojilo
;
naravna, umetna gnojila
gnojíšče
-a
s
(
í
)
prostor za odlaganje gnoja:
gnojišče je blizu hleva
;
obzidano gnojišče
/
brska po smeteh na gnojišču
gnojíščen
-čna -o
(
ȋ
)
pridevnik od gnojišče:
gnojiščna jama
gnojíščnica
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
gnojnica
:
travnik so pognojili z gnojiščnico
gnojíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
dodajati zemlji gnojilo:
gnojimo v jeseni in spomladi
;
gnojiti krompir,
star.
krompirju
;
gnojiti s hlevskim gnojem in z umetnimi gnojili
;
dobro, temeljito gnojiti
;
pren.,
ekspr.
ljudstvo je s krvjo gnojilo to zemljo
//
večati rodovitnost zemlje:
tudi odpadlo listje gnoji
gnojíti se
nav. 3. os.
biti v stanju tvorjenja, izločanja gnoja:
rana se gnoji
gnojèč
-éča -e:
gnoječa se rana
gnojèn
-êna -o:
gnojena in skrbno obdelovana zemlja
;
njive so dobro gnojene
gnojívo
-a
s
(
í
)
snov, ki veča rodovitnost zemlje:
hlevski gnoj je dobro gnojivo
/
kupiti gnojiva
gnojila
gnójnica
in
gnojníca -e
ž
(
ọ́; í
)
seč, tekočina, ki se navadno zbira v gnojnični jami:
gnojiti, zalivati z gnojnico
;
črpalka za gnojnico
;
smrdi kakor gnojnica
●
ekspr.
polivati, zlivati gnojnico na ljudi, po ljudeh
grdo, nesramno govoriti o njih
;
ekspr.
drugega ne zna kot polivati z gnojnico
grdo, nesramno govoriti o kom
gnójničen
in
gnojníčen -čna -o
prid.
(
ọ́; ȋ
)
nanašajoč se na gnojnico:
gnojnična črpalka
;
gnojnična jama
/
gnojnična mlakuža
gnojnják
-a
m
(
á
)
gnojni voz:
gnójšnica
-e
ž
(
ọ̄
)
nar. štajersko
gnojnica
gnójvoža
-e
ž
(
ọ̑
)
nar. koroško
skupno odvažanje gnoja na polje:
med gnojvožo je hrana dobra in obilna
gnóm
-a
m
(
ọ̑
)
mitol.
škrat, palček, ki varuje zaklade v zemlji:
gnomi in različna druga mitološka bitja
gnóma
-e
ž
(
ọ̑
)
lit.
jedrnato izražena misel, izrek:
gnómičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
lit.
ki ima gnome:
gnomična poezija
/
gnomični pesnik
gnómik
-a
m
(
ọ́
)
pri starih Grkih
pesnik gnomičnih pesmi:
gnomolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
lit.
gnomičen
:
gnomološka vrsta pesnitve
gnómon
-a
m
(
ọ̑
)
astron.
kazalec na sončni uri:
gnomónika
-e
ž
(
ọ́
)
astron.
nauk o sončnih urah:
gnoseologíja
in
gnozeologíja -e
ž
(
ȋ
)
filoz.
filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo
spoznavanja in veljavnost spoznanja;
spoznavna teorija
,
spoznavoslovje
:
razlaganje gnoseologije
gnoseolóški
in
gnozeolóški -a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na gnoseologijo:
gnoseološki principi
;
gnoseološki problem
/
gnoseološke osnove relativnostne teorije
gnosticízem
-zma
m
(
ī
)
filoz.
filozofsko-religiozna smer, ki trdi, da se je treba s spoznavanjem,
razmišljanjem prepričati o resničnosti verskih dogem:
gnóstičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na gnosticizem:
gnostični spisi
/
gnostične zmote
gnóstik
-a
m
(
ọ́
)
filoz.
pristaš gnosticizma:
sprejeti naziranje gnostikov
gnóza
-e
ž
(
ọ̑
)
filoz.
nazor gnostikov:
gnú
-ja
m
(
ȗ
)
zool.
antilopa z govedu podobno glavo, Connochaetes:
belorepi gnu
gnús
-a
m
(
ȗ
)
občutek, ki ga povzroči kaj izredno grdega, odvratnega:
ob pogledu na rano ga je obšel gnus
;
stresla se je od gnusa
;
z gnusom pripoveduje
;
gnus do mrčesa
gnúsa
-e
ž
(
ū
)
nar. vzhodno,
ekspr.
ženska, ki vzbuja gnus:
gnúsen
-sna -o
prid.
, gnúsnejši
(
ú ū
)
ki vzbuja gnus:
gnusna golazen
/
ekspr.
gnusen je bil videti
/
gnusna beseda
;
gnusno dejanje
gnúsiti se
-im se
nedov.
(
ú ȗ
)
z dajalnikom
vzbujati skrajen odpor, gnus:
jed se mi gnusi
;
vse se ji je gnusilo
/
ekspr.
njegovo ravnanje se ji je gnusilo
gnúsnica
-e
ž
(
ȗ
)
ekspr.
ženska, ki vzbuja gnus:
takšna gnusnica mi ne bo rezala kruha
gnúsnik
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
človek, ki vzbuja gnus:
s takim gnusnikom ni hotel imeti stikov
gnúsnost
-i
ž
(
ú
)
lastnost, značilnost gnusnega:
gnusnost zločina
//
ekspr.
kar vzbuja gnus:
teh gnusnosti ni mogel gledati
gnusôba
-e
ž
(
ó
)
ekspr.
kar vzbuja gnus:
take gnusobe ni mogel jesti
/
le kako se more družiti s tako gnusobo
/
najrazličnejše gnusobe so se dogajale
/
gnusoba lenega življenja
gnusnost
gnusôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
ekspr.
gnusen
:
gnusobne stenice
/
gnusoben vonj
gnusôta
-e
ž
(
ó
)
star.
gnusoba
:
take gnusote še ni videl
gó
-ja
m
(
ọ̑
)
japonska namizna igra z belimi in črnimi kamenčki:
igralci goja
;
garnitura za go
;
v prid. rabi:
razvoj go igre v evropskih deželah
góba
-e
ž
(
ọ́
)
1.
rastlina brez listnega zelenila, navadno s klobukom in betom:
nabirati gobe
;
zastrupiti se z gobami
;
hiše so rastle kakor gobe po dežju
/
strupene, užitne gobe
/
dušene gobe
;
gobe v smetani
/
pog.
nore gobe
halucinogeno mamilo iz posebne vrste gob, zlasti rodu Psilocybe
♦
bot.
betičaste gobe
ki imajo kijasto ali grmičasto obliko nadzemnega dela,
Clavariaceae
;
cevaste gobe
ki imajo na spodnji strani klobuka plast s cevkami, kjer nastajajo
trosi; cevarke
;
lističaste gobe
ki imajo na spodnji strani klobuka lističe, na katerih nastajajo
trosi, Agaricaceae
//
v zvezi
kresilna goba
rastlina zajedavka, zlasti na bukvah ali brezah:
brusi in kresilne gobe
;
tleča kresilna goba
//
navadno v zvezi
hišna goba
rastlina zajedavka, ki uničuje vlažen vgrajen les:
v stanovanju se je pojavila hišna goba
//
mn.,
star.
gobavost
:
zboleti za gobami
2.
kar je po obliki podobno gobi:
goba za krpanje nogavic
/
atomska goba
velik oblak dima po eksploziji atomske bombe
3.
prožen, luknjičast predmet, ki vpija vodo:
ožeti gobo
;
pomočiti gobo v vodo
;
brisati tablo z gobo
;
pije ko goba
/
šolska goba
/
morska, plastična goba
4.
ekspr.
kdor popije veliko alkoholnih pijač:
pij, saj vem, da si goba
/
kot psovka
molči, goba pijana
●
ekspr.
gobo ima v želodcu
zelo dosti pije
;
nižje pog.,
ekspr.
šel je po gobe
umrl je
;
ekspr.
premoženje je šlo po gobe
je propadlo
;
ekspr.
govori, ko da se je norih gob najedel
zelo zmedeno, neumno
gobán
in
gobàn -ána
m
(
ȃ; ȁ á
)
bot.,
v zvezah:
brezov goban
užitna goba s temnimi luskami po kocenu, Leccinum scabrum
;
užitni goban
užitna goba s svetlo rjavim ali s temno rjavim klobukom, Boletus
;
vražji goban
strupena goba z rdečo trosovnico in rdečim betom, Boletus satanas
góbar
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
kdor se ukvarja z gobami:
gobarji vneto nabirajo gobe
/
bil je odličen gobar
poznavalec gob
2.
zool.
nočni metulj, katerega gosenica objeda gozdno drevje, Lymantria
dispar:
góbarica
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska, ki se ukvarja z gobami:
izkušena gobarica
gobáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
nabirati gobe (po gozdovih):
za rekreacijo gobariti
/
že nekaj let gobari
gobárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od gobariti:
ukvarjati se z gobarjenjem
;
ribolov in gobarjenje
gobárna
-e
ž
(
ȃ
)
podjetje ali prostor za gojenje gob:
v gobarnah šitake gojijo na lesnem substratu
;
uradno registrirana gobarna
;
podružnica gobarne
góbarski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na gobarje:
v šoli imajo gobarski krožek
/
znani gobarski kraji
góbarstvo
-a
s
(
ọ̑
)
ukvarjanje z gobami:
gobarstvo je dajalo dober zaslužek
/
zanimanje za gobarstvo
góbast
-a -o
prid.
(
ọ́
)
podoben gobi:
grozljiv gobast oblak dima
/
veliki kosi gobastega gumija
;
gobast kamen
luknjičav
♦
anat.
gobasta zgradba kosti
zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice
;
arhit.
gobast steber
steber, razširjen ob vrhu
;
gobasta plošča
nad stebri odebeljena betonska konstrukcija v obliki plošče
;
obrt.
gobast kruh
kruh z neprožno sredico
góbasto
prisl.
:
oblaki se gobasto širijo
góbav
-a -o
prid.
(
ọ́
)
1.
bolan za gobavostjo:
gobav človek
/
gobav obraz
2.
ki ima hišno gobo:
gobav les
góbavec
-vca
m
(
ọ́
)
1.
gobav človek:
iznakažen obraz gobavca
;
ogibajo se ga kot gobavca
2.
zool.
nočni metulj, katerega gosenica objeda gozdno drevje;
gobar
góbavka
-e
ž
(
ọ́
)
1.
gobava ženska:
gobavci in gobavke
2.
zool.
krastača, ki živi na suhih, peščenih tleh zahodne in srednje Evrope,
Bufo calamita:
góbavost
-i
ž
(
ọ́
)
kronična nalezljiva bolezen, pri kateri se zlasti v koži obraza
naredijo obsežne rane:
zboleti, umreti za gobavostjo
góbavski
-a -o
(
ọ́
)
pridevnik od gobavec:
gobavski sanatorij
gobcáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
slabš.
veliko, predrzno govoriti:
kar naj gobcajo, jih bo že minilo
//
nizko
govoriti
:
neprestano je samo gobcal
;
preveč gobca
góbčast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki ima velik gobec:
gobčast pes
góbček
-čka
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od gobec:
kužek grize in hlasta s črnim gobčkom
;
mehek gobček
góbčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na gobec:
gobčna odprtina
/
nizko
ima zelo gobčno ženo
klepetavo, jezikavo
góbec
-bca
m
(
ọ̑
)
1.
prednji, navadno podaljšani del glave z ustno odprtino pri nekaterih
sesalcih in ribah:
konjem so se penili gobci
;
seči z gobcem po hrani
;
slinast pasji gobec
/
jezik mu je visel iz gobca
;
pes ima kost v gobcu
;
morski pes je plaval s široko odprtim gobcem
2.
nizko
obraz
:
z veseljem bi mu razbil gobec
;
kar pljunil bi ti v gobec
//
usta
:
zbil ti bom zobe iz gobca
/
počiti, udariti, usekati koga po gobcu
●
nizko
glej, da boš gobec držal
da ne boš česa povedal, rekel
;
nizko
ta pa ima gobec
zna spretno govoriti, prepričevati
;
nizko
z eno besedo mu je zamašil gobec
mu onemogočil ugovarjanje
;
nizko
zapri gobec!
nehaj govoriti, molči
;
nizko
dobili so jih po gobcu
bili so tepeni, kaznovani zaradi predrznega, zabavljivega
govorjenja
;
nizko
ima dolg, grd gobec
opravlja, grdo govori
;
nizko
sam gobec ga je
samo govori, ne stori pa ničesar
3.
nizko
kdor veliko, predrzno govori:
to ti je gobec
;
bil je strašen gobec
/
kot psovka
ne boš še tiho, gobec
4.
ekspr.
prednji del česa:
čevlji so imeli stolčene gobce
;
gobec avtomobila
gobelin
-a
[
gobelín
tudi
goblên
]
m
(
ȋ; ȇ
)
ročno tkana stenska slika z umetniškimi, zlasti figuralnimi
upodobitvami:
dvorano so krasile freske in gobelini
;
dragoceni gobelini
;
gobelini z lovskimi prizori
//
tkanina z ročno ali strojno vtkanimi slikami ali cvetličnimi vzorci:
prevleči naslanjače z gobelinom
gobelinka
-e
[
gobelínka
tudi
goblênka
]
ž
(
ȋ; ȇ
)
tekst.
volnena nit za izdelavo gobelinov:
gobelinski
-a -o
[
gobelínski
tudi
goblênski
]
prid.
(
ȋ; ȇ
)
nanašajoč se na gobelin:
gobelinske delavnice
♦
obrt.
gobelinski vbodi
vbodi, ki posnemajo tkalsko tehniko pri gobelinu
gobezdáč
-a
m
(
á
)
pog.,
slabš.
kdor (rad) veliko, predrzno govori:
imeli so ga za gobezdača
;
bil je neznosen gobezdač
;
gobezdači in kričači
gobezdálo
-a
s
(
á
)
pog.,
slabš.
kdor (rad) veliko, predrzno govori:
bil je vetrnjak in gobezdalo
//
nizko
usta
:
razčesnil ti bom gobezdalo, da te bo minilo govoriti o naši hiši
●
nizko
zapri že enkrat svoje gobezdalo
nehaj govoriti, molči
gobezdánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od gobezdati:
ni mogel več prenašati njegovega gobezdanja
;
prazno gobezdanje
gobezdáški
-a -o
prid.
(
á
)
pog.,
slabš.
ki (rad) veliko, predrzno govori:
bil je zelo gobezdaški
gobezdáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
pog.,
slabš.
veliko, predrzno govoriti:
rad je gobezdal
;
zmerom samo gobezda
//
nizko
govoriti
:
gobezdati neumnosti
gobezdàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
pog.,
slabš.
ki (rad) veliko, predrzno govori:
gobezdav bahač
;
bil je gobezdav in objesten
/
že pri prvem razgovoru je bil piker in gobezdav
gobezdávec
-vca
m
(
ȃ
)
pog.,
slabš.
kdor (rad) veliko, predrzno govori:
predrzen paglavec in gobezdavec
gobezdávost
-i
ž
(
á
)
pog.,
slabš.
lastnost človeka, ki (rad) veliko, predrzno govori:
motila ga je njegova zaletava gobezdavost
gobezdúlja
-e
ž
(
ú
)
pog.,
slabš.
ženska, ki (rada) veliko, predrzno govori:
je čisto navadna gobezdulja
góbica
-e
ž
(
ọ́
)
1.
manjšalnica od goba:
v gozdu je rastlo vse polno gobic
/
vložene gobice
/
kupil mu je barvne krede in gobico za brisanje
2.
nav. mn.,
pog.
halucinogeno mamilo iz posebne vrste gob, zlasti rodu Psilocybe:
zaradi predoziranja z gobicami se je v nekaj mesecih zgodilo več
hudih nesreč
3.
krajša pričeska, pri kateri so lasje enako dolgi in oblikovani podobno
kot klobuk pri gobi:
postriči na gobico
;
pričeska na gobico
;
gobica že nekaj let ni moderna
♦
med.
gobica
zvitek gaze za brisanje krvi ali gnoja
;
ustne gobice
glivična bolezen zlasti pri dojenčkih, pri kateri se pojavijo bele
pike v ustih
gobíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kjer rastejo gobe:
v gozdu je naletel na gobišče
góbji
-a -e
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na gobe:
gobji strup
/
gobje jedi
góbov
-a -o
prid.
(
ọ́
)
ki je iz gob:
gobova juha, rižota
goboznánstvo
-a
s
(
ȃ
)
nauk o gobah:
gód
-ú
in
-a
m
,
mn.
godôvi
(
ọ̑
)
1.
dan v letu, ko je osebno ime kakega človeka navedeno v koledarju:
danes je njegov god
;
praznuje god in rojstni dan
;
dati, dobiti kaj za god
;
prejeti voščilo za god
/
imeti god
/
star.
na god svetega Petra
na praznik
//
godovanje
:
povabljen je bil na god
2.
zastar.
obletnica
:
praznovali so mirovni god
godálec
-lca
[
tudi
godau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor igra na godalo:
neenotna igra godalcev
godálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na godalo:
godalni orkester
/
godalni instrument
godalo
♦
glasb.
godalni kvartet
ansambel, sestavljen iz dveh violin, viole in violončela; skladba
za tak ansambel
;
godalni stavek
glasbeni stavek za godala
godálo
-a
s
(
á
)
nav. mn.
glasbilo s strunami, na katero se igra z lokom:
godala in tolkala
;
z godali spremljati pevce
/
koncert za fagot in godala
//
star.
glasbilo
:
harmonika mu je bila najljubše godalo
gódba
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
skupina ljudi, ki igra na glasbila:
godba je zaigrala slavnostno koračnico
;
ciganska, vojaška godba
/
godba na pihala
skupina ljudi, ki igra na pihalne instrumente
2.
igranje na pihalne instrumente:
godba je potihnila
;
slišati je bilo godbo
;
hrupna godba
//
star.
izvajanje glasbenih del;
glasba
:
poslušati godbo
/
godba za ples
;
pren.,
pesn.
godba dežja
●
slabš.
narediti komu mačjo godbo
dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem
gódben
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na godbo:
godbeni in pevski spored
/
star.
gradnja godbenega doma
glasbenega doma
gódbenica
-e
ž
(
ọ̑
)
star.
glasbenica
,
instrumentalistka
:
na sliki so godbenice s svojim kapelnikom
gódbenik
-a
m
(
ọ̑
)
kdor igra na pihalni instrument:
koncert godbenikov
//
star.
glasbenik
,
instrumentalist
:
v orkestru je več mladih godbenikov
gódbeniški
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od godbenik:
godbeniški prsti
gódčev
-a -o
(
ọ́
)
pridevnik od godec:
godčeva igra
gódčevski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na godce:
godčevske, vojaške pesmi
/
bil je godčevske narave
gódčevstvo
-a
s
(
ọ́
)
dejavnost godcev:
po zaslugi godčevstva so prešli domači napevi tudi v plese
gódec
-dca
m
(
ọ́
)
kdor igra na preprosto glasbilo, zlasti na podeželju:
godci godejo, svatje plešejo
;
potujoči godec
;
veseli godci
;
godci in drugi ljudski umetniki
//
star.
glasbenik
,
instrumentalist
:
nastopili so mladi godci iz raznih glasbenih šol
góden
tudi
gôden -dna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄; ó ō
)
primeren, sposoben za kaj:
goden ptič
;
mladiči so že godni
;
les, goden za sečnjo
;
otrok je že goden za šolo
;
godna je za možitev
/
razprava je godna za tisk
♦
agr.
goden lan
lan, ki se mu ličje rado loči od stebla
;
godna zemlja
zemlja, ki je prhka, bogata bakterij in ima poseben vonj
gódenčič
tudi
gôdenčič -a
[
godənčič
]
m
(
ọ́; ó
)
lov.
ptič, goden za letanje:
godenčiči so že odleteli iz gnezda
gódenje
1
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od gosti:
godenje in piskanje
/
presedalo ji je že njegovo neprestano godenje
godênje
2
-a
s
(
é
)
glagolnik od goditi:
godenje sadja, sena, vina
gódež
-a
m
(
ọ̑
)
star.
godrnjavec
,
godrnjač
:
naveličal se je kar naprej poslušati tega starega godeža
godílnica
-e
[
godilnica
in
godiu̯nica
]
ž
(
ȋ
)
agr.
jama, v kateri se godi lan:
godíšče
-a
s
(
í
)
agr.
prostor, kjer se godi lan:
dati laneno slamo na godišče
godítev
-tve
ž
(
ȋ
)
godenje
2
:
goditev vina
góditi
1
-im
nedov.
(
ọ̄
)
nav. 3. os.,
knjiž.,
z dajalnikom
prijati, dobro deti:
pijača, toplota mi godi
;
ta barva godi očem
/
laskanje ji je godilo
;
godi mu, da se ga ljudje bojijo
/
filmska zgodba nam je godila zaradi svoje dinamike
bila všeč, ugajala
godíti
2
-ím
nedov.
(
ī í
)
povzročati, da postane kaj godno:
zimske hruške so dali godit
;
gnoj se razkraja in godi
♦
agr.
goditi lan
obdelovati ga, da se mu ličje rado loči od stebla
godíti se
-ím se
nedov.
(
ī í
)
1.
nav. 3. os.
večkrat se zgoditi;
dogajati se
:
čudeži se ne godijo
;
take stvari se bodo vedno godile
/
po vojni so se tu in tam še godili majhni spopadi
//
izraža obstoj, potek v prostoru in času:
kaj se tu godi? razločno sem vse videl, kar se je godilo na
dvorišču
/
povest se godi v šestnajstem stoletju
/
ne vem, kaj se godi z njo
2.
s smiselnim osebkom v dajalniku
biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah:
dobro, slabo se mu godi
;
kako se vam godi
;
tako se ni godilo samo meni, ampak tudi mojemu prijatelju
;
godi se mu kot vrabcu v prosu, kot v nebesih
/
ekspr.
tebi se pa godi
nimaš ne gmotnih ne drugih težav
●
godi se mi krivica
dela
;
star.
po vrtovih se je godila škoda
je nastajala
gódlja
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
gosta juha, ki ostane po kuhanju krvavic, navadno zakuhana s kašo:
godlja že vre
;
poslali so jim godljo in nekaj klobas
;
zabeljena godlja
;
pren.,
slabš.
jezikovna godlja
2.
ekspr.
slaba pijača:
te godlje pa že ne bom pil
//
slaba jed, navadno redka:
menažko opoldanske godlje mu je dal za eno samo cigareto
3.
ekspr.
neprijeten, zapleten položaj:
pomagal mu je iz godlje
;
spet si v godlji
●
ekspr.
lepo godljo si nam skuhal
povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju
gódljast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ekspr.
podoben godlji:
godljasto vino
/
umazana godljasta voda
godljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
nerazločno, momljaje govoriti:
nekaj je godljal sam s seboj
;
godlja kakor medved
/
začel je godljati svojo molitev
/
kar naprej se jezi in godlja
godrnja
godnênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od godneti:
hitro godnenje lanu
godnéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
zastar.
postajati goden:
lan hitro godni
;
prst je pustil še nekaj časa godneti
godníti se
-ím se
nedov.
(
ī í
)
zastar.
postajati goden:
grozdje se že godni
godnjáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
star.
povzročati, da postane kaj godno;
goditi
2
:
godnjati sadje
;
race se godnjajo
gódnost
tudi
gôdnost -i
ž
(
ọ́; ó
)
lastnost godnega:
godnost plodu
;
godnost zemlje
/
godnost za možitev
gódov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nar.,
v povedni rabi
ki ima, praznuje god:
čez nekaj dni boš godov
godovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od godovati:
biti povabljen na godovanje
/
štel je dneve do svojega godovanja
godováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
imeti, praznovati god:
ne vem natančno, katerega dne goduje
/
danes zvečer bomo godovali
godôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na god:
godovna gostija
;
godovno voščilo
/
godovni dan
godovína
-e
ž
(
í
)
star.
godovanje
:
povabiti na godovino
godôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
1.
ženska, ki ima, praznuje god:
nazdraviti godovnici
2.
star.
pesem, napisana za god:
prebrati godovnico
godôvnik
-a
m
(
ȏ
)
kdor ima, praznuje god:
voščiti godovniku
godôvniški
-a -o
(
ȏ
)
pridevnik od godovnik:
godovniški kolač
godovnják
-a
m
(
á
)
kdor ima, praznuje god:
nisem vedel, da si godovnjak
;
danes imamo pri nas godovnjaka
godovnjákinja
-e
ž
(
á
)
ženska, ki ima, praznuje god:
godovnjakinji je mama dobro postregla
godovnò
-à
s
(
ȍ
)
zastar.
god
,
godovanje
:
materino godovno
godráti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
oglašati se z visokim, tresočim se glasom;
kavdrati
:
puran godra
godrnjáč
-a
m
(
á
)
1.
kdor (rad) godrnja:
bil je večen godrnjač
;
govoriš kot kak star godrnjač
2.
ekspr.
medved
:
otrpnil je od strahu, ko je zagledal kosmatega godrnjača
godrnjálo
-a
s
(
á
)
slabš.
godrnjavec
,
godrnjač
:
ta človek je neznosno godrnjalo
godrnjánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od godrnjati:
brez godrnjanja jo je ubogal
/
odgovoril mu je z nerazumljivim godrnjanjem
godrnjáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje:
nič ji ni prav, zmeraj nekaj godrnja
;
ljudje so godrnjali in se jezili zaradi takšnega ravnanja
/
vedno je godrnjala čezenj
;
oče je še kar naprej godrnjal nad sinom
2.
nerazločno, momljaje govoriti:
začel je nekaj mencati in godrnjati
;
ko so ga sosedje ogovarjali, je bolj godrnjal kakor odgovarjal
;
ves čas je godrnjal sam zase
;
godrnjal je kakor medved
;
pren.
veter godrnja in tuli okoli hiš
godrnjáje
:
jezno godrnjaje je odšel
godrnjajóč
-a -e:
rinil se je skozi godrnjajočo gnečo
godrnjàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki (rad) godrnja:
godrnjav človek
;
bil je siten in godrnjav
;
stanoval je pri godrnjavi gospodinji
/
razvlečena, godrnjava molitev
/
iz sobe so se slišali godrnjavi zvoki
godrnjávo
prisl.
:
godrnjavo ji je odgovarjal
godrnjávec
-vca
m
(
ȃ
)
kdor (rad) godrnja:
bil je pravi sitnež in godrnjavec
godrnjávka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki (rada) godrnja:
čemerna, stara godrnjavka
;
sitna godrnjavka
godrnjávost
-i
ž
(
á
)
lastnost godrnjavega človeka:
bil je znan po svoji godrnjavosti
/
v hipu ga je minila vsa godrnjavost
godrnjávs
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
godrnjavec
,
godrnjač
:
je nepoboljšljiv godrnjavs
;
čemernež in večni godrnjavs
godrnjávsati
-am
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.
godrnjati
:
venomer je nekaj godrnjavsal
goeléta
-e
ž
(
ẹ̑
)
navt.
jadrnica z več jambori in vzdolžnimi jadri:
v pristanišču je bilo več goelet
goethejevski
-a -o
[
gétejeu̯ski
]
prid.
(
ẹ̑
)
tak kot pri Goetheju:
goethejevski stil
/
goethejevska tradicija
góflja
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
vulg.
usta
:
ima polno gofljo vode
●
pog.,
slabš.
ta pa ima gofljo
zna spretno govoriti, prepričevati
;
pog.,
slabš.
s to besedo mu je zamašil gofljo
mu je onemogočil ugovarjanje
2.
pog.,
slabš.
kdor veliko, predrzno govori:
čisto navadna goflja je
/
kot psovka
molči, goflja
gofljáč
-a
m
(
á
)
pog.,
slabš.
kdor veliko, predrzno govori:
bil je največji gofljač v vsej vasi
gofljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
pog.,
slabš.
veliko, predrzno govoriti:
ne gofljaj tako
/
tebi že povem, ker te poznam, da ne boš gofljal
govoril, pripovedoval
gofré
-êja
tudi
gaufré -ja
[
gofré -êja
]
m
(
ẹ̑ ȇ
)
tekst.
tkanina z vtisnjenimi drobnimi vzorci:
gofríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od gofrirati:
gofriranje tkanine
gofrírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
tekst.
vtiskovati vzorec z vročimi, graviranimi valji, navadno v tkanino:
gognjáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
star.
govoriti tako, da uhaja zrak tudi skozi nosno votlino;
nosljati
:
nerazumljivo je gognjal
gógoljevski
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
tak kot pri Gogolju:
humoreska gogoljevskega tipa
gogotánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od gogotati:
gogotanje gosi
gogotáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
gagati
:
race so gogotale
gója
-e
ž
(
ọ́
)
star.
gojenje
:
goja sadnega drevja
/
skrbeti za nego in gojo svojega jezika
gojênčev
-a -o
(
é
)
svojilni pridevnik od gojenec:
gojenčeva dolžnost je, da se drži hišnega reda
gojênec
-nca
m
(
é
)
človek, navadno mlajši, ki se vzgaja v kakem zavodu:
discipliniran gojenec
;
gojenec vojaške akademije
/
v domu je sto gojencev
/
gojenci doma za slepe
//
star.
učenec
:
nekaj časa je bil njegov gojenec
gojênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od gojiti:
plantažno gojenje drevesnih vrst
;
gojenje bombaža, gozda
;
gojenje rib v akvariju
/
ekspr.
gojenje glasbe
/
knjiž.
gojenje dobrih odnosov v družbi
gojênka
-e
ž
(
é
)
ženska, navadno mlajša, ki se vzgaja v kakem zavodu:
gojenka glasbene šole
/
samostanska gojenka
//
star.
učenka
:
guvernanta s svojima gojenkama
gojílec
-lca
[
gojiu̯ca
in
gojilca
]
m
(
ȋ
)
gojitelj
:
gojilci semenskih rastlin
/
gojilec kulturne tradicije
gojílka
-e
[
gojiu̯ka
in
gojilka
]
ž
(
ȋ
)
ženska, ki kaj goji:
gojilka jagod
gojílnica
-e
ž
(
ȋ
)
prostor, kjer se kaj goji:
urediti gojilnico rib
gojíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kjer se kaj goji:
breskovo gojišče
;
zaprto umetno gojišče
;
gojišče fazanov, ostrig
♦
biol.
gojišče bakterij
gojítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor kaj goji:
gojitelj limoninih nasadov
;
gojitelj čebel
/
bil je plodovit pisatelj in gojitelj naturalizma
;
gojitelj umetnosti
//
zastar.
vzgojitelj
,
učitelj
:
zanemarjal je nasvete staršev in gojiteljev
gojítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od gojiti:
umetna gojitev rib
;
gojitev in vzdrževanje gozda
;
gojitev čebel
/
ekspr.
gojitev glasbene umetnosti
/
knjiž.
gojitev narodne enotnosti
gojíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
načrtno se ukvarjati z rastlinami ali živalmi, zlasti v gospodarske
namene:
gojiti hmelj, čebele, vinsko trto
;
na farmi gojijo govedo za meso
;
gojiti gozd, sadno drevje
/
na šolskih gredah gojijo cvetlice učenci sami
;
laboratorijsko gojiti glivice
●
ekspr.
gojiti gada na srcu
izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen
//
star.
negovati
:
brke je vedno skrbno gojil
;
gojiti (si) polt
//
knjiž.
krepiti
,
razvijati
,
utrjevati
:
gojiti občutek odgovornosti
;
gojiti otrokove sposobnosti
;
pri pouku gojijo v učencih humana čustva
/
gojiti voljo, značaj
2.
ekspr.
biti dejaven na določenem področju:
gojiti glasbo
;
že od mladih nog je gojil šport
/
gojil je predvsem ljudsko kulturo
//
knjiž.,
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža stanje, kot ga določa samostalnik:
gojiti upe
;
gojiti sovraštvo, spoštovanje do koga
;
veliko ljubezen je gojil do otroka
;
gojiti simpatijo
/
po tem dogodku ni mogel gojiti več nobenih iluzij
gojèn
-êna -o:
gojen gozd
;
skrbno gojeni nasadi
;
gladil si je lepo gojeno brado
gojítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na gojitev:
gojitveni načrt
;
z ustreznimi gojitvenimi ukrepi razširiti zmogljivost lovišč
;
gozdna gojitvena dela
/
gojitveni akvarij, potok
;
gojitveno lovišče
♦
lov.
gojitveni odstrel
odstrel divjadi, ki ni za pleme
gojívo
-a
s
(
í
)
biol.
sredstvo za gojenje zlasti mikroorganizmov:
gójzar
tudi
gójzer -ja
m
(
ọ̑
)
nav. mn.
močen čevelj, navadno okovan, zlasti za hojo po hribih:
biti obut v gojzarje
/
kupiti smučke in gojzarje
smučarske čevlje
gójzarica
tudi
gójzerica -e
ž
(
ọ̑
)
nav. mn.
močen čevelj, navadno okovan, zlasti za hojo po hribih:
gojzarice so se mu globoko udirale v sneg
;
tudi v gojzaricah mu je drselo
gókart
-a
m
(
ọ̑
)
1.
majhen dirkalni avtomobil s šasijo iz jeklenih cevi, navadno brez
karoserije in menjalnika:
tekmovanje z gokarti
2.
športna panoga, ki se ukvarja z dirkanjem s temi avtomobili;
karting
:
navdušenje za gokart
;
v prid. rabi:
gokart dirke
gokartíst
-a
m
(
ȋ
)
športnik, ki se ukvarja z gokartom:
prekaljeni gokartist
;
dirka gokartistov
;
gokartisti in motoristi
gól
1
-a
m
(
ọ̑
)
šport.
cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo, vrata:
brcniti žogo v gol
;
nebranjeni gol
/
streljati na gol
/
na travniku so postavili gole in začeli z nogometom
naprave, ki označujejo cilj napada
//
dejstvo, da pride žoga v ta cilj:
dati, doseči, prejeti gol
;
šport. žarg.
zabiti gol
/
častni gol
edini gol, ki ga je dalo poraženo moštvo
/
imajo dva gola prednosti
gôl
2
-í
[
gou̯
]
ž
(
ọ̑
)
obsekano tanjše deblo za drva:
pripeljal je poln voz goli
;
bukova gol
gòl
3
gôla -o
tudi
-ó
[
gou̯
]
prid.
(
ȍ ó
)
1.
ki je brez dlake, las ali perja:
v gnezdu so bili še goli mladiči
;
gola in gladka brada
;
vzel je klobuk z gole glave
;
na nekaterih mestih je bila koža čisto gola
/
veje kostanjev so bile že gole
;
golo drevje
//
ki je brez vegetacije:
pred nami se je razprostiral gol svet
;
gole skale
;
gola zemlja
/
reber je bila še čisto gola
2.
ki je brez obleke ali deloma pokrit z obleko:
imela je gole roke in gol vrat
;
kipi golih boginj
;
nav. ekspr.
klečati na golih kolenih
;
golo telo
/
biti gol
;
gol do pasu
/
obuti čevelj na golo nogo
//
na katerem ni blazine, podloge:
ležišče je imel na goli klopi
/
ekspr.
sedeti na golih tleh
3.
ki je brez opreme, okraskov:
stene so bile popolnoma gole
/
okno je bilo brez zavese, golo
/
ekspr.
dobil je le golo sobo
4.
ekspr.
ki je brez česa drugega:
podal je golo analizo
;
to so le gole številke
;
naštevati gola dejstva
/
vse skupaj je gola formalnost
/
rešil si je le golo življenje
/
storiti kaj iz gole hudobije, nevoščljivosti
//
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:
vse skupaj je gol nesmisel
;
to je gola laž
;
kar sem povedal, je gola resnica
;
po golem naključju ga je našel
●
ekspr.
obrali so jo do golih kosti
prav vse so povedali o njej
;
branil se je z golimi rokami
brez pripomočkov
;
to se ne vidi z golim očesom
s prostim očesom
;
je gol ko ptič
je brez kakršnegakoli imetja
♦
bot.
goli cvet
cvet, ki je brez cvetnega odevala
;
elektr.
goli vodnik
vodnik, ki je brez izolirne prevleke
;
teh.
gola elektroda
elektroda brez mineralne obloge
gôlo
tudi
goló
prisl.
:
golo obrit obraz
gôli
-a -o
sam.
:
ekspr.
po goli ga je našeškal
po goli zadnjici
;
do golega obžrto drevje
;
ostriči do golega
;
sleči se do golega
♦
gozd.
sečnja do golega, na, v golo
da ne ostane nobeno drevo
golák
-a
m
(
á
)
knjiž.
gol, neporasel hrib;
golec
:
skalnati golaki
golázen
-zni
ž
(
ȃ
)
manjše, odpor, gnus vzbujajoče živali:
vsa golazen je prilezla na sonce
;
stenice in druga golazen
/
pohodi to gnusno golazen
//
nizko,
navadno s prilastkom
ničvredni, škodljivi ljudje:
hoteli so iztrebiti tatinsko golazen
;
tuja golazen je gospodarila po naši zemlji
/
kot psovka
ti prekleta golazen
gólaž
-a
m
(
ọ̑
)
jed iz kosov mesa, dušenega v začinjeni omaki:
naročil si je golaž in pivo
;
goveji, svinjski golaž
/
pog.
mali golaž
mala porcija golaža
/
krompirjev golaž
krompir v začinjeni omaki
;
segedin(ski) golaž
iz svinjskega mesa in kislega zelja
/
iron.
volilni golaž
pogostitev, ki jo pripravi kandidat svojim volivcem
gólažev
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na golaž:
golaževa omaka
/
golaževa konzerva
/
golaževa juha
golažu podobna juha s krompirjem in rezanci
gôlcati
-am
[
gou̯cati
]
nedov.
(
ó
)
star.
slišno piti, lokati:
golcal je vino iz steklenice
gôlcati se
nar.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
kolcati se:
golcalo se mu je
golčánje
-a
[
gou̯čanje
]
s
(
ȃ
)
glagolnik od golčati:
slišalo se je golčanje in hropenje
/
pritajeno golčanje je preglasilo glasno petje
/
zamolklo golčanje strojev
golčáti
-ím
[
gou̯čati
]
nedov.
, gôlči; gôlčal
(
á í
)
1.
nerazločno, težko govoriti:
premika ustnice in zamolklo golči
/
škripal je z zobmi in golčal pretrgane stavke
/
brezoseb.
v prsih ji je golčalo
//
zastar.
govoriti
,
pripovedovati
:
sam s seboj golči
;
venomer golči
2.
oglašati se z zamolklim, tresočim se glasom:
pes je pričel golčati
/
golob golči
gruli
;
pren.
veter je golčal vso noč
golčèč
-éča -e:
golčeč glas
goldínar
-ja
m
(
ȋ
)
1.
denarna enota stare Avstrije:
ded je še zmeraj računal z goldinarji
//
kovanec v vrednosti te enote:
v žepu so mu žvenketale krone in goldinarji
2.
nekdaj
zlatnik, srebrnik sploh:
plačal je kar z goldinarji
♦
num.
renski goldinar
zlatnik, kovan od konca 14. stoletja v zahodni Nemčiji; rajniš
goldínarček
-čka
m
(
ȋ
)
ekspr.
manjšalnica od goldinar:
tu in tam je zaslužil kak goldinarček
gólding
-a
m
(
ọ̑
)
agr.
hmelj, ki bujno raste in daje pivu posebno aromo:
pridelovati golding
/
savinjski golding
gôlec
-lca
[
gou̯ca
in
golca
]
m
(
ō
)
1.
gol, neporasel hrib:
hiša je stala na majhnem golcu
;
skalnati golci
2.
ekspr.
gol, neoblečen človek:
v ambulanti je stalo več golcev
3.
star.
mlad, gol ptič, ki še ne more letati;
golič
:
gnezdo je bilo polno golcev
♦
agr.
zrno, ki ni obdano s plevnato lupino
golečína
-e
ž
(
í
)
zastar.
goličava
,
goljava
:
sredi gozda so naleteli na golečino
golén
1
-i
ž
(
ẹ̑
)
del noge med kolenom in gležnjem:
odrgniti, prebiti si golen
;
pri padcu si je zlomil kost v goleni
♦
zool.
del noge pri žuželkah med stegnom in stopalcem
golén
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
agr.,
navadno v zvezi
goleno zrno
zrno, ki ni obdano s plevnato lupino:
golèn
3
-êna -o
prid.
(
ȅ é
)
nar. gorenjsko
nezrel
:
nabirali so golene lešnike
;
golene češnje
golénec
in
golênec -nca
m
(
ẹ́; é
)
nar. gorenjsko
nezrel sadež:
v košari je imela same golence
♦
agr.
zrno, ki ni obdano s plevnato lupino; golec
goleníca
-e
ž
(
í
)
1.
nav. mn.
zgornji del škornja:
golenice mu segajo pod kolena
;
visoke golenice
;
škornji s podvihanimi golenicami
/
usnjena golenica
//
gamaša
:
obul je lahke čevlje in si nataknil golenice
2.
anat.
kost na notranji strani goleni:
zlomil si je golenico
;
golenica in mečnica
goleníčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na golenico:
golenične mišice
/
usnjeni škornji s trdim goleničnim ščitom
goleníšče
-a
s
(
í
)
zgornji del škornja;
golenica
:
škornji s tesnim goleniščem
golénji
-a -e
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na golen:
golenja kost
;
golenja mišica
♦
med.
golenja razjeda
razpadanje tkiva na goleni zaradi prehranitvenih motenj pri krčnih
žilah
golénka
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
star.
nogavica brez stopala:
nosil je gojzarice in golenke
//
gamaša
:
odpel je golenke in sezul čevlje
golénski
-a -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od golen:
golenska kost
;
golenske mišice
goléti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
postajati gol:
od suše je drevje začelo goleti
gólf
1
-a
m
(
ọ̑
)
športna igra na prostem, pri kateri spravljajo igralci krogle v
jamice:
igrati golf
;
igrišče, palice za golf
/
mini golf
golf na manjšem igrišču s poenostavljeno tehniko igranja
;
v prid. rabi:
golf klub
gólf
2
-a
m
(
ọ̑
)
osebni avtomobil nemške tovarne Volkswagen:
voziti se z golfom
golfíst
-a
m
(
ȋ
)
igralec golfa:
golfisti igrajo na zanimivo oblikovanih zelenicah s številnimi
naravnimi in umetnimi ovirami
;
poklicni golfist
;
slavni golfisti
golfístka
-e
ž
(
ȋ
)
igralka golfa:
golfistka je zmagala na šestih tekmovanjih
;
navdušena golfistka
golfíšče
-a
s
(
í
)
igrišče za golf:
vaditi na golfišču
;
gradnja, širitev golfišča
;
meje golfišča
;
urejenost golfišča
;
golfišče z osemnajstimi luknjami
gólfski
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od golf:
golfsko igrišče
gólgêter
-ja
m
(
ọ̑-é
)
igralec nogometa, ki da zelo veliko golov:
rojeni golgeter
;
golgeter državne lige
;
dribler in golgeter
gólgota
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.,
navadno s prilastkom
veliko trpljenje, bolečina:
golgota zasužnjenega naroda
/
to je zgodba njegove golgote
Gólgota
-e
ž
(
ọ̑
)
rel.
hrib pri Jeruzalemu, na katerem je bil križan Jezus Kristus:
pot na Golgoto
;
pren.,
knjiž.
Golgota ljubezni
gólgotski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na Golgoto ali golgoto:
golgotski dogodek
/
golgotska pot
golíbar
-ja
m
(
ȋ
)
nar. vzhodno
škrjanec
:
najvišje je letel golibar
golíca
-e
ž
(
í
)
1.
strm, s travo porasel svet, navadno nad gozdno mejo:
golice so bile že pokrite s snegom
//
strmina, na kateri je bil posekan gozd:
spustil se je po golici navzdol
2.
pšenica, ki ima klasje brez res:
sejati golico
3.
neizpolnjena tiskovina:
izpolniti golico
;
brzojavna, čekovna golica
♦
petr.
kamnina ali ruda, ki je nekoliko pokrita z zemljo
golìč
-íča
m
(
ȉ í
)
1.
mlad, gol ptič, ki še ne more letati:
pitati goliče
;
gnezdo je bilo polno goličev
2.
ekspr.
mlad, nedorasel človek:
bil je še tak golič in negodnik
goličàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
neporasel ali deloma porasel:
goličav svet
/
krmežljavo, goličavo drevje
goličáva
-e
ž
(
ȃ
)
neporasel ali deloma porasel svet:
puste goličave
;
siva, kamnita goličava
;
visoka goličava
;
pogozdovanje kraških goličav
//
zemljišče, na katerem je bil posekan gozd:
na novo pogozditi goličave
goličávar
-ja
m
(
ȃ
)
lov.
gams, ki živi v goličavah nad gozdno mejo:
goličávje
-a
s
(
ȃ
)
več goličav, goličave:
kamor je pogledal, je bilo samo goličavje
golíček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od golič:
golički v gnezdu
/
ti tega še ne razumeš, goliček
golíčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
gozd.
posekati (gozd) do golega, do čistega:
zdaj goličijo na onem hribu
golíčje
-a
s
(
ȋ
)
več golic, golice:
živina se pase na goličju
golída
-e
ž
(
í
)
posoda za molžo, navadno z enim ušesom:
vzela je golido in odšla molst
;
polna golida mleka
/
ekspr.
prinesla mu je celo golido čaja
zelo veliko
golídica
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od golida:
mleko teče v golidico
golídrati
-am
nedov.
(
ȋ
)
ekspr.
hitro, enolično govoriti:
mehanično je golidral svojo zgodbo
golílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki se uporablja za goljenje:
golilni nož
♦
usnj.
golilni stroj
stroj za odstranjevanje dlake ali volne z živalskih kož
golílnik
-a
[
tudi
goliu̯nik
]
m
(
ȋ
)
elektr.
kleščam podobno orodje za odstranjevanje izolirne prevleke z žice:
golína
-e
ž
(
í
)
goličava
:
na golini jih je zajel vihar
;
peščena golina
/
golina je presekala gosti gozd
golíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš politike francoskega generala de Gaulla:
golisti so podprli referendum
;
predsednik, vodja golistov
;
zaveznik golistov
/
francoski golisti
golístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na goliste ali golizem:
zvesto je sledil golističnim smernicam
;
golistična stranka
;
golistično gibanje
golíšče
-a
s
(
í
)
gozd.
kraj, prostor, kjer se hlodom odstranjuje lubje:
stala sta na golišču sredi kupov lubja
golítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od goliti:
golitev ptičev
/
golitev kuncev
golíti
-ím
in
gólim
nedov.
(
ī í, ọ́
)
odstranjevati dlake, perje:
goliti prašiče
;
kokoši, ptiči se golijo
/
sekali so veje in golili debla
belili, lupili
golíti se
menjavati dlako:
krava se goli
golízem
-zma
m
(
ī
)
politična smer v Franciji, kot jo je razvijal in zastopal francoski
general de Gaulle:
pristaš golizma
;
dediščina, tradicija golizma
;
obdobje golizma
góljat
-a
m
(
ọ̑
)
ekspr.
zelo velik, močen človek:
kakšen goljat je
♦
zool.
velik, žametno dlakav afriški hrošč, Goliathus
goljáva
-e
ž
(
ȃ
)
neporasel ali deloma porasel svet:
povzpeli smo se na goljavo
;
pusta, gorska goljava
;
skalnate goljave
//
zemljišče, na katerem je bil posekan gozd:
samo štori so štrleli iz goljave
góljenje
in
goljênje -a
s
(
ọ́; é
)
glagolnik od goliti:
goljenje ptic
goljúf
-a
m
(
ū ú
)
kdor goljufa:
goljuf je in malopridnež
;
pretkan goljuf
goljufánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od goljufati:
ves ta denar si je pridobil z goljufanjem kupcev
goljufáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
okoriščati se z oškodovanjem koga ali z zavajanjem v zmoto:
trdil je, da ga v trgovini zelo goljufajo
;
goljufati pri tehtanju
//
ekspr.
biti neiskren do koga, varati:
dolgo ni vedel, da ga dekle goljufa z drugim
/
upanje jih ni goljufalo
goljúfen
-fna -o
prid.
(
ū
)
nanašajoč se na goljufe ali goljufanje:
goljufna igra, trgovina
/
star.
goljufne besede
goljufive
goljufíca
-e
ž
(
í
)
ženska, ki goljufa:
imeli so jo za goljufico
goljufíčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
ekspr.
goljufati
:
goljufiči, kjer more
goljufíja
-e
ž
(
ȋ
)
okoriščanje z oškodovanjem koga ali z zavajanjem v zmoto:
obsojen je bil zaradi goljufije
;
dobiti kaj z goljufijo
;
bankrot, poneverba in goljufija
/
ekspr.
to je navadna goljufija
goljufív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki (rad) goljufa:
goljufiv je in sleparski
/
goljufive besede
goljufívec
-vca
m
(
ȋ
)
kdor (rad) goljufa:
zvijačni goljufivci
goljufívka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki (rada) goljufa:
niso se marale družiti z njo, ker je bila goljufivka
goljufívost
-i
ž
(
í
)
lastnost goljufivega človeka:
zagovarjal se je zaradi goljufivosti
goljúfnost
-i
ž
(
ū
)
lastnost goljufivega človeka:
težko je z njim zaradi njegove goljufnosti
gôlk
-a
[
gou̯k
]
m
(
ȏ
)
zastar.,
navadno v zvezi z
molk
govorjenje
,
pripovedovanje
:
šumenje je odgovarjalo molku in golku sprehajalcev
●
preg.
golk je srebro, molk je zlato
včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove
gólman
-a
m
(
ọ̑
)
šport.
igralec, ki brani gol;
vratar
:
golman je s svojo igro navdušil gledalce
;
prekršek nad golmanom
golo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na gol
3
:
golobrad, gologlav, golosemenka
golób
-a
m
,
im. mn. tudi
golóbje
(
ọ̑
)
domača ali divja ptica z majhno glavo, kratkim vratom in krepkim
telesom:
golob gruli
;
gojiti, krmiti golobe
;
jata golobov
/
poštni golob
ali
golob pismonoša
ki se uporablja za prenašanje sporočil
/
divji golob
//
samec te ptice:
ni mogel ločiti goloba od golobice
●
knjiž.,
ekspr.
golob miru
podoba goloba kot simbol miru
;
preg.
boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi
koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a
ne dobiti
♦
lov.
glinasti golob
okrogla ploščica, ki, izstreljena v zrak, služi kot leteči cilj za
vajo ali tekmovanje v streljanju s šibrami
;
zool.
morski golob
velika morska roparska riba s strupeno bodico na repu, Myliobatis
golóbar
-ja
m
(
ọ̑
)
kdor se ukvarja z golobi:
bil je navdušen golobar
golóbarstvo
-a
s
(
ọ̑
)
ukvarjanje z golobi:
pospeševati golobarstvo
golóbče
-ta
s
(
ọ̑
)
ljubk.
golobček
:
belo golobče
;
plašen je kot golobče
/
kot nagovor
o, ti golobče moje
golóbček
-čka
m
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
manjšalnica od golob:
bel golobček je priletel pod okno
;
stiska se v kot kakor splašen golobček
/
kot nagovor
ej, golobčki moji, še žal vam bo
golóbčkati se
-am se
nedov.
(
ọ̑
)
ekspr.
poljubljati se, ljubkovati se:
zaljubljenca sta se golobčkala
golóbec
-bca
m
(
ọ̑
)
star.
golob
,
golobček
:
trositi golobcem zrna
;
bel kot golobec
golobíca
-e
ž
(
í
)
1.
samica goloba:
udomačil si je golobico in nekaj golobov
//
ekspr.
mlada, ljubka ženska:
glej ga, kako dvori svoji golobici
/
kot nagovor
si še huda, golobica moja?
2.
nav. mn.,
bot.
lističaste gobe s krhkim mesom in živo pisanim klobukom, Russulaceae:
smrdljiva golobica
;
užitna golobica
♦
šport.
ciljna kocka pri kegljanju na ledu
golobìč
-íča
tudi
golóbič -a
m
(
ȉ í; ọ̑
)
mlad golob:
godni golobiči
golobíčica
-e
ž
(
í
)
nav. ekspr.
manjšalnica od golobica:
drobna golobičica
//
ekspr.
mlada, ljubka ženska:
le kje je našel to golobičico
/
kot nagovor
golobičica moja, dobro spi!
golobíčji
-a -e
(
ȋ
)
pridevnik od golobica:
golobičja perut
golobíčka
-e
ž
(
ī
)
nav. ekspr.
manjšalnica od golobica:
lepa bela golobička
//
ekspr.
mlada, ljubka ženska:
rad je govoril o tisti golobički
/
kot nagovor
nič se ne boj, golobička moja
golobína
-e
ž
(
í
)
golobje meso:
golobina je okusna
golobínji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
star.
golobji
,
golobičji
golóbjak
tudi
golóbjek -a
m
(
ọ̑
)
golobji iztrebek:
kurjak in golobjak
golóbji
-a -e
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na golobe:
golobje jajce
/
golobja obara, rižota
;
pren.
golobje življenje med štirimi stenami
//
knjiž.
ki izraža, kaže milino, krotkost:
pogledala ga je s svojimi golobjimi očmi
golóbje
prisl.
:
obleka golobje sive barve
golóbka
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
golobička
,
golobičica
:
siva golobka
/
kot nagovor
počakaj, golobka moja
golobnják
-a
m
(
á
)
zaprt prostor za golobe, včasih podoben hišici:
pred hišo je stal golobnjak
;
linice v golobnjaku
golobrád
in
golobràd -áda -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima golo, neporaščeno brado:
golobrad moški
;
fant je še golobrad
/
ekspr.
tebe že ne bom poslušal, si še preveč golobrad
golobrádec
-dca
m
(
ȃ
)
ekspr.
mlad, nedorasel moški:
neizkušen golobradec
/
golobradec je še
golobúčen
-čna -o
prid.
(
ȗ
)
ekspr.
plešast
:
bil je kosmat po bradi, sicer pa golobučen
;
popolnoma golobučen je že
golobúčnik
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
plešast človek:
hitro je postal golobučnik
gologlàv
tudi
gologláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
ki ima golo glavo:
gologlav starec
/
bil je bos in gologlav
brez pokrivala
gologlávec
-vca
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
gologlav človek:
golokóžen
-žna -o
prid.
(
ọ̄ ọ̑
)
ki ima golo, neporaščeno kožo:
golokožna žival
gololédica
-e
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
poledica
:
bila je huda gololedica
golomíšenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od golomišiti:
povej odkrito, brez golomišenja
/
dovolj mi je že golomišenja tod okoli
golomíšiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
zastar.
slepomišiti
:
kaj bi golomišili, povejte naravnost
//
ekspr.
pohajkovati
,
postavati
:
že nekaj časa golomiši tod okrog
golomráz
in
golomràz -áza -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
zastar.,
navadno v zvezi z
zima
mrzel, a brez snega:
lepa, golomraza zima
golomrázica
-e
ž
(
ȃ
)
star.
mraz brez snega:
golomrazica že dolgo drži
;
jutranja golomrazica
golomráznica
-e
ž
(
ȃ
)
star.
mraz brez snega:
vdihavati jutranjo golomraznico
golonág
-a -o
prid.
(
ȃ ā
)
star.
popolnoma, čisto nag:
golonóg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ekspr.
ki ima gole, bose noge:
golonoga plesalka
golopŕs
-a -o
prid.
(
ȓ r̄
)
nav. ekspr.
ki ima gole, nepokrite prsi:
vojščaku v šlemu in oklepu se je postavil nasproti goloprs junak
/
odprava je najela skupino goloprsih nosačev
/
suhljat, goloprs mladenič
ki ima gole, neporaščene prsi
golorít
-a -o
prid.
(
ȋ ī
)
ekspr.
ki ima golo, nepokrito zadnjico:
golorit otrok
/
golorit amorček
nag
golorítec
-tca
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor ima golo, nepokrito zadnjico:
hitro se obleci, goloritec
/
to se je zgodilo, ko sem bil še goloritec
goloróč
prisl.
(
ọ̑
)
nar.
z golimi rokami:
Da bi sadežev ne poškodovali z motikami, so rili goloroč po zemlji
(Prežihov)
golorók
in
goloròk -óka -o
prid.
(
ọ̑; ȍ ọ́
)
ki ima gole, nepokrite roke:
goloroka ženska
;
hoditi golorok
;
golorok je sedel za mizo
//
ekspr.
ki je brez pripomočkov, neopremljen:
golorok se je branil
/
goloroko, neoboroženo ljudstvo
;
prisl.:
golorok so se branili
golosèk
in
golosék -éka
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
sečnja gozda do golega, do čistega:
z golosekom so povzročili veliko škode
;
golosek hrastovih in smrekovih gozdov
/
pot je vodila čez golosek
poseko, goličavo
goloseménka
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
bot.
cvetnice, ki nimajo plodnice, Gymnospermae:
cvetovi golosemenk
;
razlike med golosemenkami
;
golosemenke in kritosemenke
gôlost
tudi
golóst -i
ž
(
ó; ọ̑
)
golota
:
golost telesa
●
ekspr.
dogodek so mu pokazali v vsej njegovi golosti
kot se je v resnici dogodil
golôta
-e
ž
(
ó
)
lastnost, značilnost golega:
obsojati goloto
;
golota telesa
/
peščena golota puščave
/
golota prostora
●
ekspr.
spoznal je življenje v vsej njegovi goloti
kot v resnici je
//
kar je golo:
velik izrez je kazal precej golote
golôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
zastar.
gol
3
:
golotne veje
/
napol golotna ženska
gólovec
in
golôvec -vca
m
(
ọ̄; ō
)
star.
gol, neporasel hrib:
strm golovec
golovíca
-e
ž
(
í
)
nar. zahodno
suha veja:
pobirati golovice
golôvje
-a
s
(
ȏ
)
več goli:
poln voz golovja
golovrát
in
golovràt -áta -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima gol vrat:
golovrata ženska
/
pri hiši imajo skoraj same golovrate kokoši
golovrátka
-e
ž
(
ȃ
)
golovrata kokoš:
to jajce je znesla golovratka, ne čopka
gôlsniti
-em
[
gou̯sniti
]
dov.
(
ó ȏ
)
slabš.,
navadno z nikalnico
spregovoriti
,
reči
:
nobene besede ni golsnil
/
niti golsniti si ni upal
//
povedati
,
omeniti
:
obljubil mu je, da ne bo nikomur golsnil o tem
gôlša
-e
[
gou̯ša
]
ž
(
ó
)
1.
bolezensko povečana žleza ščitnica:
golša ji raste
;
golšo ima
;
velika golša
2.
razširjeni del požiralnika pri pticah in nekaterih žuželkah:
nojeva golša
;
kokoši z velikimi golšami
gôlšar
-ja
[
gou̯šar
]
m
(
ȏ
)
1.
golob z zelo razvito golšo:
sivi golšarji
2.
ekspr.
kdor ima golšo:
v tem kraju je precej golšarjev
gôlšarica
-e
[
gou̯šarica
]
ž
(
ȏ
)
nav. mn.,
zool.
majhne, ploščate sladkovodne ribe z zelo izbočenim spodnjim sprednjim
delom telesa, Gasteropelecidae:
gôlšast
-a -o
[
gou̯šast
]
prid.
(
ó
)
ki ima golšo:
golšasta ženska
gôlšav
-a -o
[
gou̯šav-
]
prid.
(
ó
)
ki ima golšo:
golšav otrok
gôlšavec
-vca
[
gou̯šavəc
]
m
(
ó
)
zastar.
kdor ima golšo;
golšar
gôlšavka
-e
[
gou̯šau̯ka
]
ž
(
ó
)
ekspr.
ženska, ki ima golšo:
gôlšavost
-i
[
gou̯šavost
]
ž
(
ó
)
bolezensko povečanje žleze ščitnice:
preprečevanje golšavosti
gôlšec
-šca
[
gou̯šəc
]
m
(
ȏ
)
bot.
rastlina s celimi, nazobčanimi listi in zelenkastimi cveti,
Mercurialis:
enoletni golšec
gôlšen
-šna -o
[
gou̯šən
]
(
ō
)
pridevnik od golša:
golšno tkivo
gôlt
-a
[
gou̯t
]
m
(
ȏ
)
ekspr.
žrelo
,
grlo
:
zinil je, da se mu je videlo v golt
;
grižljaj se mu je zataknil v goltu
●
ekspr.
vse mu gre v nenasitni golt
zelo je lakomen, pohlepen
//
slabš.
usta
:
zaprl mu je golt
♦
anat.
prehod iz ustne votline v žrelo
goltáč
-a
[
gou̯tač
]
m
(
á
)
slabš.
požrešnež
:
to ti je pravi goltač
♦
vet.
konj, ki iz razvade požira zrak
goltáj
-a
[
gou̯taj
]
m
(
ȃ
)
star.
požirek
:
goltaj vina
goltàn
-ána
[
gou̯tan
]
m
(
ȁ á
)
star.
goltanec
:
zgrabil ga je za goltan
goltánec
-nca
[
gou̯tanəc
]
m
(
á
)
ekspr.
sprednji, srednji del vratu;
grlo
:
stiskal ga je za goltanec
;
zgrabiti koga za goltanec
/
kost se mu je zataknila v goltancu
//
slabš.
usta
:
zamašiti komu goltanec
●
ekspr.
nastaviti komu nož na goltanec
prisiliti koga k čemu
gôltanje
-a
[
gou̯tanje
]
s
(
ó
)
glagolnik od goltati:
slišalo se je goltanje pijače
/
značilno za to bolezen je bljuvanje in boleče goltanje
gôltati
-am
[
gou̯tati
]
nedov.
(
ó
)
1.
nav. ekspr.
hitro, hlastno jesti ali piti:
bil je zelo lačen, zato je kosilo kar goltal
;
golta žgance
;
nenasitno goltati
//
ekspr.
požirati
:
kar cele kose mesa golta
;
grlo ga boli in le s težavo golta slino
/
plamen je goltal papirje
/
vsak dan golta tablete za živce
uživa, jemlje
●
ekspr.
goltal jo je z očmi, s pogledi
poželjivo jo je ogledoval
2.
ekspr.
zadrževati
,
premagovati
:
goltati gnev, jezo
/
goltati solze
goltáje
:
goltaje se je zalival z vinom
goltajóč
-a -e:
gledal je v goltajoči plamen
goltàv
-áva -o
[
gou̯tav-
]
prid.
(
ȁ á
)
star.
požrešen
:
goltav človek
/
goltav je bil na žganje
goltávo
prisl.
:
goltavo jesti
goltávec
-vca
[
gou̯tavəc
]
m
(
ȃ
)
star.
požrešnež
gôlten
-tna -o
[
gou̯tən
]
prid.
(
ȏ;
drugi pomen
ō
)
1.
nanašajoč se na golt:
goltna bezgavka
/
spregovoril je s tihim, goltnim glasom
2.
star.
požrešen
:
bil je zelo golten
goltljáj
-a
[
gou̯tljaj
]
m
(
ȃ
)
ekspr.
požirek
,
grižljaj
:
zadnji goltljaj je spustil po grlu
gôltnež
-a
[
gou̯tnež-
]
m
(
ȏ
)
slabš.
požrešnež
:
takšen goltnež je, da bi najraje vse sam pojedel
gôltnik
-a
[
gou̯tnik
]
m
(
ȏ
)
jezikosl.
glas, tvorjen v žrelni votlini:
arabski goltniki
gôltniški
-a -o
[
gou̯tniški
]
(
ȏ
)
pridevnik od goltnik:
goltniški glasovi
gôltniti
-em
[
gou̯tniti
]
dov.
(
ó ȏ
)
ekspr.
1.
hitro, sunkovito kaj reči, spregovoriti:
ves prestrašen je nekaj goltnil
2.
narediti požirek:
parkrat je goltnil žganje, pa mu je odleglo
gôltnost
-i
[
gou̯tnost
]
ž
(
ō
)
slabš.
požrešnost
:
vsi so ga poznali po njegovi goltnosti
golžún
-a
[
gou̯žun
]
m
(
ȗ
)
nar. primorsko
golša (pri perutnini):
kokoši z velikimi golžuni
gomád
-i
ž
(
ȃ
)
star.
golazen
:
iz zemlje je prilezla številna gomad
gomárati
-am
nedov.
(
ȃ
)
star.
1.
plaziti se, kobacati:
otrok je gomaral okrog matere
2.
garati
2
:
ves teden gomara po njivah in travnikih
;
trdo gomarati
gomázen
1
-zni
ž
(
ȃ
)
star.
golazen
:
nadležna, strupena gomazen
;
zvija se kot gomazen
gomázen
2
-zna -o
prid.
(
ā
)
star.
ki gomazi:
gomazna črvad
gomazênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od gomazeti:
gomazenje ljudi
/
začutil je lahno gomazenje v nogah
gomazéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
nav. 3. os.
1.
živahno premikati se v večjem številu in ne v isti smeri:
po cestah gomazijo ljudje
;
mravlje so gomazele po listih
/
v mesu so gomazeli črvi
/
brezoseb.,
ekspr.:
na smetišču je gomazelo (od) podgan
bilo jih je zelo veliko
;
v potoku je bilo toliko rib, da je kar gomazelo
;
pren.,
ekspr.
čudne misli mi gomazijo po glavi
2.
z dajalnikom
imeti neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka:
od groze so mu gomazeli mravljinci po hrbtu
;
brezoseb.
od strahu mu je gomazelo po telesu
gomazèč
-éča -e:
gomazeče mravlje
;
stal je sredi gomazeče množice
gomáziti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
nav. 3. os.,
star.
gomazeti
:
črvi so gomazili po mesu
gomezéti
-ím
[
goməzeti
in
gomezeti
]
nedov.
, gomezì
in
gomêzi
(
ẹ́ í
)
nav. 3. os.
gomazeti
:
mravlje so gomezele po listih
/
strah jim gomezi po udih
gomezíca
-e
[
goməzica
in
gomezica
]
ž
(
í
)
1.
mn.,
star.
srh
,
mravljinci
:
gomezice so mi šle po hrbtu
2.
alp.
voda, ki se cedi iz razpok ali izpod snega in rahlo obliva skalo:
gomezljáti
-ám
[
goməzljati
in
gomezljati
]
nedov.
(
á ȃ
)
nav. 3. os.,
ekspr.
gomazeti
:
črvi gomezljajo po mesu
/
brezoseb.
vse je gomezljalo (od) mravelj
gomezljàv
-áva -o
[
goməzljav-
in
gomezljav-
]
prid.
(
ȁ á
)
ekspr.
ki gomazi:
gomezljave množice
gomezljív
-a -o
[
goməzljiv-
in
gomezljiv-
]
prid.
(
ī í
)
ekspr.
ki gomazi:
gomezljive mravlje
/
obšla ga je gomezljiva zona
gomíla
-e
ž
(
ī
)
1.
knjiž.
pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan;
grob
1
:
položili so venec na gomilo
;
stala je ob gomili in jokala
/
obiskal je materino gomilo
2.
ekspr.,
z rodilnikom
velik kup:
gomila drv, gnoja, kamenja
//
velika količina, množina:
pojedel je celo gomilo kolačev
/
tam je bila že zbrana gomila ljudi
3.
zastar.
grič
,
hrib
:
sončna gomila
♦
arheol.
kup nasute zemlje ali kamenja, ki pokriva en grob ali več grobov
gomílast
-a -o
prid.
(
ī
)
ekspr.
podoben gomili:
gomilast grič
gomílen
-lna -o
(
ȋ
)
pridevnik od gomila:
gomilni kamni
gomílica
1
-e
ž
(
ī
)
manjšalnica od gomila:
gomilice na otroškem pokopališču
gomílica
2
-e
ž
(
ī
)
nav. mn.,
zastar.
kamilica
:
skuhati čaj iz gomilic
gomíliti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
ekspr.
kopičiti
,
množiti
:
vse življenje je gomilil kapital
;
dokazno gradivo se mu gomili v predalu
/
gomiliti les
/
otroci so se gomilili v svojem kotu
stiskali, gnetli
gomôla
-e
ž
(
ó
)
petr.
glina, v kateri so vidne plasti:
gomoléti
-ím
nedov.
,
tudi
gomôlel
(
ẹ́ í
)
star.
migotati
,
migljati
:
vroč zrak je gomolel okrog peči
gomólj
-a
in
gomòlj -ôlja
m
(
ọ̑; ȍ ó
)
odebeljen podzemeljski del rastline z nakopičenimi hranilnimi snovmi:
različne oblike gomoljev
/
okusni krompirjevi gomolji
♦
bot.
koreninski gomolj
odebeljene stranske ali nadomestne korenine
;
stebelni gomolj
odebeljeno podzemeljsko steblo
;
petr.
gomolj
oblika skupka kristalov kakega minerala v velikosti od 5 do 20 cm
gomóljast
in
gomôljast -a -o
prid.
(
ọ̑; ó
)
podoben gomolju:
gomoljast obraz
/
gomoljasta oblika rudnine
/
gomoljaste rastline
rastline, ki imajo gomolje
♦
bot.
gomoljasti gabez
gozdna dlakava rastlina z bledo rumenimi cveti, Symphytum
tuberosum
;
vrtn.
gomoljasta begonija
begonija, ki ima gomolje
gomóljčast
in
gomôljčast -a -o
prid.
(
ọ̑; ȏ
)
gomoljast
:
gomoljčasta rastlina
gomóljček
in
gomôljček -čka
m
(
ọ̑; ȏ
)
manjšalnica od gomolj:
nastajanje mladih gomoljčkov
♦
bot.
koreninski gomoljčki
tvorbe na koreninah metuljnic, ki jih povzročajo dušikove
bakterije
gomóljčen
in
gomôljčen -čna -o
prid.
(
ọ̑; ȏ
)
bot.,
v zvezi
gomoljčne bakterije
bakterije v celicah koreninskih gomoljčkov, ki kemično vežejo dušik iz
zraka v dušikove spojine:
gomóljčnica
in
gomôljčnica -e
ž
(
ọ̑; ȏ
)
vrtn.
rastlina, ki ima gomolj:
solate iz različnih gomoljčnic
gomólje
in
gomôlje -a
s
(
ọ̑; ȏ
)
več gomoljev, gomolji:
krompirjevo gomolje
gomoljíčar
-ja
m
(
ȋ
)
kdor nabira gomoljike:
bil je navdušen gomoljičar
gomoljíka
-e
ž
(
í
)
užitna goba, ki raste pod zemljo in je podobna krompirjevim gomoljem:
pri iskanju gomoljik si pomagajo z dresiranimi psi
/
potresti rižoto s tankimi rezinami gomoljike
;
široki rezanci z jurčki in gomoljikami
/
bela gomoljika
z gladko rumenkasto rjavo ali sivkasto zeleno zunanjostjo
;
črna gomoljika
s temno rjavo ali črnkasto bradavičasto zunanjostjo
gomóljnat
in
gomôljnat -a -o
prid.
(
ọ̑; ȏ
)
gomoljast
:
gomoljnat sadež
gomóljnica
in
gomôljnica -e
ž
(
ọ̑; ȏ
)
vrtn.
rastlina, ki ima gomolj:
korenčnice in gomoljnice
;
pridelujejo krompir in druge gomoljnice
Gomóra
-e
ž
(
ọ̑
)
po bibliji
mesto, ki je bilo uničeno zaradi velike moralne, zlasti spolne
pokvarjenosti:
tam je bila prava Gomora
;
živeli so kot v Sodomi in Gomori
gomòt
-ôta
m
(
ȍ ó
)
star.
gneča
:
stal je v gomotu
gòn
gôna
m
(
ȍ ó
)
knjiž.
prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju,
stanju;
nagon
:
animalni goni v človeku
;
spolni gon
;
gon po obstoju, po samoohranitvi
/
ljubezen je močen življenjski gon
gibalo
//
želja
,
sla
:
sledil je svojemu gonu za slavo
gonáda
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
biol.
del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice;
spolna žleza
:
razvoj gonad
goncourt
-a
[
gonkúr -ja
]
m
(
ȗ
)
nagrada za najboljše prozno delo preteklega leta v francoski
književnosti, ki jo vsako leto podeljuje francoska akademija Goncourt:
prejeti, podeliti goncourta
;
s svojim delom se je uvrstila v finale za goncourta
;
prevod z goncourtom nagrajenega romana
góndola
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
dolg, ozek čoln z močnimi krivinami na koncih, ki se rabi v Benetkah:
gondola je drsela po Velikem kanalu
;
sesti v gondolo
2.
viseča, zaprta priprava za prevoz ljudi, tovora, navadno pri cepelinu
ali žičnici:
dvigniti se v gondoli
;
žičnica z dvema gondolama
gondoljêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor kaj prevaža z gondolo:
gondoljerji veslajo stoje
;
beneški gondoljerji
góndolski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na gondolo:
barka gondolskega tipa
/
gondolska žičnica
gondráč
-a
m
(
á
)
zastar.
godrnjavec
,
godrnjač
:
bil je nepomirljiv gondrač
gondráti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
godrnjati
:
sam zase je nekaj gondral
/
medved gondra
góng
-a
m
(
ọ̑
)
viseča kovinska plošča, ki daje ob udarcu dolgotrajen, prodoren zvok:
gong je zazvenel, zavesa se je dvignila
;
udarec na gong
/
gong za napoved časa
//
glasb.
temu podobno glasbilo:
glasovi flavt in gongov
gongorízem
-zma
m
(
ī
)
lit.
s tropi in figurami preobloženi stil, zlasti v španski literaturi 17.
stoletja:
gonìč
-íča
m
(
ȉ í
)
1.
kdor goni, vodi živino:
postal je gonič pri karavani
;
goniči s čredami
2.
večji lovski pes, navadno lisast:
gojiti goniče
/
istrski gonič
//
lov.
pes, ki ob zasledovanju divjadi laja:
ta pes je dober gonič
gonílec
-lca
[
goniu̯ca
in
gonilca
]
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje:
najvažnejši gonilec dogodkov
;
gonilec drame
gonílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki dela, povzroča, da se kaj giblje, premika:
gonilni stroj
;
gonilna naprava, priprava
;
gonilna sila
/
gumijast gonilni jermen
;
gonilna veriga
2.
ki povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje:
gonilni motiv drame
;
gonilna sila napredka
♦
elektr.
gonilna napetost
napetost, ki povzroča v električnem krogu električni tok
gonílka
-e
ž
(
ȋ
)
teh.
del priprave, s katero se kaj goni, poganja:
otroci so se obešali na gonilke pri mlatilnici
/
kolesar je zadel ob rob pločnika z gonilko
ročico med pedalom in zobatim kolesom
gonílnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
rač.
programska oprema, ki računalniku omogoča komunikacijo z določeno
strojno opremo:
za povezavo z računalnikom moramo namestiti gonilnik
;
priloženi gonilniki
;
gonilnik za tiskalnik
/
različica gonilnika
2.
strojn.
rotor (pri turbini):
gonílo
-a
s
(
í
)
1.
teh.
skupek strojnih delov za prenos in spremembo gibanja:
zamenjati gonilo
;
okvara gonila
/
jermensko, zobniško gonilo
2.
kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje;
gibalo
:
strah je postal glavno gonilo vsega njegovega početja
;
objektivno gonilo umetnikovega ustvarjanja
goniométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
teh.
priprava za merjenje kotov;
kotomer
:
položaj ladje so ugotovili z goniometrom
;
goniometer za kristale
/
radijski goniometer
goniométričen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na goniometrijo:
goniometrična enačba
/
goniometrična funkcija
trigonometrična funkcija
goniometríja
-e
ž
(
ȋ
)
mat.
geometrija, ki se ukvarja zlasti s koti:
goniometríjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
mat.
goniometričen
:
goniometrijska enačba
gonítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od goniti:
gonitev stroja s paro
/
gonitev krave
goníti
gónim
nedov.
(
ī ọ́
)
1.
delati, povzročati, da se kaj giblje, premika:
potok goni mlin in žago
;
goniti kolo, šivalni stroj
/
goniti kovaški meh
/
ekspr.,
z oslabljenim pomenom:
celo dopoldne je gonil cepec
mlatil
;
neutrudno je gonil vesla
veslal
/
ekspr.
veter je gonil oblake proti goram
//
delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika:
neusmiljeno je gonil konja
;
nepreh.:
vso pot je gonil
;
goniti proti domu
/
zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil
/
ekspr.
goniti nasprotnika
preganjati, zasledovati
;
beži, kot bi ga sršeni gonili
;
gonil ga je kot pes zajca
2.
delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno
mesto:
goniti konje
;
goniti živino na pašo
/
ekspr.
zvezanega so gonili skozi vas
/
ekspr.
ves dan ga je vodnik gonil po mestu
3.
ekspr.
delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven:
neprestano je gonil svoje delavce
;
z osorno besedo ga je gonil na delo
;
vsak večer so ga morali goniti spat
;
na polju so ga gonili kot psa
/
saj te ne gonimo v šolo, če nočeš
//
poditi stran, odganjati:
ostani, saj te nihče ne goni
;
brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše
4.
ekspr.
kar naprej govoriti, ponavljati:
venomer goni, da pojde sam po svetu
/
zmeraj goni (eno in) isto
●
ekspr.
samo to politiko goni
se veliko, preveč ukvarja z njo
;
ekspr.
še vedno goni svojo, svoje
vztraja pri tem, kar je rekel
;
ekspr.
vsako stvar je gonil do konca
ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena
;
ekspr.
goniti vodo na svoj mlin
govoriti, delati v svojo korist
♦
glasb.
goniti meh
dovajati za delovanje orgel potrebni zrak
;
lov.
pes goni
zasleduje bežečo divjad
goníti se
1.
kazati nagnjenje za parjenje:
krava, svinja se goni
2.
slabš.
poditi se, divjati:
otroci so se ves dan gonili po dvorišču
/
veter se je gonil preko pokrajine
gonèč
-éča -e:
goneč konja, je prepeval
gónja
-e
ž
(
ọ́
)
1.
glagolnik od goniti:
gonja živine na pašo
/
uporabiti moč potoka za gonjo mlinskih koles
/
le kako zmore vse to delo pri taki naglici in gonji
2.
močno, organizirano delovanje proti čemu:
končati, začeti gonjo
;
časopisna, politična gonja
;
gonja proti novemu zakonu
/
ekspr.
proti škodljivim ptičem so uprizorili pravo gonjo
3.
ekspr.,
v zvezi z
za
pretirano prizadevanje za dosego česa:
gonja za dobičkom, za materialnimi dobrinami
;
gonja za uživanjem
4.
lov.
skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče
lovca;
pogon
:
gonja se je pričela
/
lovska gonja
/
tiha gonja
5.
nar. severovzhodno
pot, steza, po kateri hodi živina na pašo:
čez potok so vodile stare, zaraščene gonje
gonjáč
-a
m
(
á
)
1.
kdor goni, vodi živino:
gonjači konj
;
slišalo se je pokanje bičev in vpitje gonjačev
/
bil je za gonjača
/
orali so brez gonjača
2.
lov.
kdor goni divjad pred stojišče lovca:
za lov so najeli veliko gonjačev
;
lajanje psov in vpitje gonjačev
3.
lov.,
rabi se samostojno ali kot prilastek
brak
,
gonič
:
na vrvici je vodil pse gonjače
gonjáčka
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
ženska, ki goni, vodi živino:
gonjačka je švrknila z bičem po konjih
gonjáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na gonjače:
gonjaški bič
/
gonjaški lov
gónjenje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od goniti:
gonjenje živine na pašo
/
gonjenje nasprotnika
/
redno gonjenje živine
gonôba
-e
ž
(
ó
)
zastar.
uničenje
,
poguba
:
gonoba prihaja od vseh strani
gonôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
zastar.
uničujoč
,
poguben
:
gonoben potres
gonobílka
-e
[
gonobiu̯ka
]
ž
(
ȋ
)
star.
uničevalka
:
smrt gonobilka
gonobíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
star.
uničevati
,
pogubljati
:
bolezni so gonobile otroke
;
gonobiti sovražnike
gonobèč
-éča -e:
gonobeč plamen
;
gonobeča sila
gonokók
-a
m
(
ọ̑
)
med.
mikrob, ki povzroča gonorejo:
uničiti gonokoke
gonorêja
-e
ž
(
ȇ
)
med.
nalezljiva spolna bolezen z gnojnim izcedkom, kapavica:
ima gonorejo
gonoróičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na gonorejo:
gonoroičen izcedek
/
gonoroično vnetje
gonoróik
-a
m
(
ọ́
)
med.
kdor ima gonorejo:
gónski
in
gônski -a -o
prid.
(
ọ̑; ō
)
nanašajoč se na gon:
gonske sile osebnosti
/
gonsko življenje
gónta
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
kalana deščica za pokrivanje streh;
skodla
googlati
ipd.
gl.
guglati
ipd.
gôr
prisl.
(
ó
)
izraža gibanje ali smer proti višjemu kraju;
ant.
dol
2
:
hoditi po stopnicah gor in dol
;
tja gor poglej
;
gor splezaj
;
pot gre zdaj gor, zdaj dol
/
tanko gor, debelo dol
/
s prislovnim določilom kraja:
naselil se je gor na hrib
;
veter piha od morja gor
;
ekspr.
obleko ima zapeto gor do vratu
prav do vratu
//
v medmetni rabi
izraža ukaz, zahtevo:
vina gor!
●
pred hišo hodi gor in dol
sem in tja
;
gor – dol
pog.
en evro gor ali dol, kaj bi gledal na to
naj te ne skrbi preveč, koliko plačaš
;
ekspr.
prijatelj gor, prijatelj dol
ne morem ti ustreči, čeprav sva prijatelja
;
ekspr.
eden dol, drugi gor – je že tako na svetu
sreča ni stalna
;
preg.
zdravje po niti gor, po curku dol
zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
gôra
-e
in
-é
ž
,
tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi
góro góre
(
ó
)
1.
izrazita, visoka vzpetina zemeljskega površja:
v daljavi so se videle gore
;
luna se je dvigala izza gore
;
priti na goro
;
sonce gre, zahaja za goro
;
vas leži pod goro
;
za gorami se bliska
;
daljne, strme, visoke gore
;
pobočje, višina, vrh gore
;
razgled z gore
;
jutranja zarja nad gorami
;
velik ko gora
zelo
/
Šmarna gora
/
kot vzklik
križana gora, je to mogoče
/
mn.:
sneg je pokril gore in doline
hribe
;
iti, hoditi v gore
v hribe
;
živeti v gorah
v hribih, na hribovitem svetu
2.
nar. dolenjsko
vinograd (v gričevnatem svetu):
vinski hram v gori
/
vinska gora
3.
zastar.
gozd v hribovitem svetu:
v goro je šel po hlode
4.
ekspr.,
z rodilnikom
velika količina, množina:
preskrbeli so goro dokazov
;
v zvezi s tem vprašanjem so popisali že gore papirja
;
ima cele gore težav
/
na krožnik si je naložil celo goro krompirja
velik kup
●
ekspr.
saj se ga kar bojim, ko je taka gora
velik, močen človek
;
iti čez devet gorá in devet vodá
v pravljicah
zelo daleč
;
ekspr.
tat je bil že zdavnaj za deveto goro
zelo daleč; je izginil brez sledu
;
ekspr.
on je naše gore list
je našega rodu, naše narodnosti
;
šalj.
če noče gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori
manj pomemben človek se mora podrediti, ukloniti pomembnejšemu
gôrast
-a -o
prid.
(
ó
)
ekspr.
po velikosti podoben gori:
gorast človek
goràt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
ki ima veliko gor:
gorat svet
;
gorata dežela
/
ekspr.
gorati morski valovi
gorátost
-i
ž
(
á
)
značilnost goratega:
goratost pokrajine
górca
-e
ž
(
ọ̑
)
nar. srednještajersko
vinograd (v gričevnatem svetu):
kupil je gorco
gorčíca
tudi
górčica -e
ž
(
í; ọ̑
)
1.
bot.
enoletna rastlina s celimi ali pernato razdeljenimi listi in rumenimi
cveti, Sinapis:
bela gorčica
;
njivska gorčica
2.
pikantna začimba, pripravljena iz semen bele gorčice in dodatkov:
hrenovke, klobase z gorčico
gorčíčar
-ja
m
(
ȋ
)
izdelovalec gorčice:
gorčíčen
tudi
górčičen -čna -o
prid.
(
ȋ; ọ̑
)
nanašajoč se na gorčico:
na telo si je dajal gorčične obliže
/
gorčična moka
;
gorčično olje
;
zmleto gorčično seme
gorčíčno
tudi
górčično
prisl.
:
gorčično rumena barva
gorčíčnica
-e
ž
(
ȋ
)
posoda za gorčico:
górdijski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
knjiž.,
v zvezi
gordijski vozel
zapletena, težko rešljiva zadeva ali vprašanje:
ni ga, ki bi razvozlal ta gordijski vozel
●
ekspr.
presekati gordijski vozel
z odločnim, drznim posegom rešiti tako zadevo ali vprašanje
gôrec
in
górec -rca
m
(
ō; ọ̑
)
knjiž.
gorjanec
:
širokopleč gorec
gorèč
-éča -e
prid.
(
ȅ ẹ́
)
1.
ki gori:
goreč kup sena
;
goreča bakla
;
goreča hiša
;
v roki je držal gorečo trsko
/
še gorečo pipo je vtaknil v žep
//
ki gori in daje svetlobo:
goreča sveča
/
goreča žepna svetilka
;
pren.,
knjiž.
okna, goreča v večerni zarji
2.
pesn.
ki je po barvi podoben ognju:
šopek gorečega maka
;
goreče rože
3.
ekspr.
razgret od bolezni, napora:
hladila si je goreča lica
4.
ekspr.
zelo prizadeven, navdušen:
postal je goreč privrženec sistema
;
goreč govornik, politik
;
za delo je bil ves goreč
/
bil je njen goreč častilec
/
goreče srce
//
ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje:
z gorečim glasom ji je začel govoriti
;
goreč pogled
/
goreč poljub
/
njegove goreče besede so jo prevzele
5.
ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo:
goreča molitev, prošnja
;
imel je eno samo gorečo željo
/
goreča ljubezen
goréče
prisl.
:
goreče hrepeneti, ljubiti, prositi
;
goreče mu je stisnil roko;
prim.
goreti
goréčen
-čna -o
prid.
, goréčnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
zelo prizadeven, navdušen:
gorečen zagovornik
;
bil je njihov najgorečnejši pristaš
/
gorečna molitev
/
to je bila njegova gorečna želja
goréčno
prisl.
:
gorečno je čakala na sinovo vrnitev
gorečíca
-e
ž
(
í
)
nar.
pekoč občutek v želodcu ali požiralniku;
zgaga
:
imeti gorečico
/
gorečica me dere
peče
goréčka
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar. zahodno
lončna rastlina z navadno rdečimi cveti v velikih kobulih;
pelargonija
:
gorečke so cvetele
;
lončki z gorečkami
;
hiša z gorečkami na oknih
goréčnež
-a
m
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
kdor je zelo prizadeven, navdušen za kaj:
skušal je pomiriti prevelike gorečneže
;
nacionalistični gorečneži
;
zaletavi gorečneži in fanatiki
goréčnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
nav. ekspr.
ženska, ki je zelo prizadevna, navdušena za kaj:
verska gorečnica
2.
nar. zahodno
lončna rastlina z navadno rdečimi cveti v velikih kobulih;
pelargonija
:
okna so polna gorečnic
goréčnik
-a
m
(
ẹ̑
)
star.
gorečnež
:
pobožni gorečniki
;
politični gorečnik
goréčniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
tak kot pri gorečnežu:
v njem je bil pravi gorečniški duh
;
pridigal je z gorečniškim glasom
goréčnost
-i
ž
(
ẹ́
)
ekspr.
velika prizadevnost, navdušenje za kaj:
prva gorečnost je sčasoma ponehala
;
v začetku je kazal veliko gorečnost
;
uspeh je samo še podžigal njihovo gorečnost
;
gorečnost reformatorjev
;
gorečnost za politiko
/
poslušalce je navdušil z gorečnostjo svojih besed
gôrek
in
gorák gôrka -o
in
-ó
prid.
, gorkêjši
(
ó ȃ ó
)
1.
ki ima zmerno visoko temperaturo;
topel
:
gorek čaj
;
gorka jed
;
juha je še gorka
;
splezal je na gorko peč
;
umil se je v gorki vodi
/
gorek dan
;
gorka južna sapa
;
gorko vreme
/
imeti gorke roke
//
ki vzbuja, povzroča občutek toplote:
gorka postelja
;
gorka soba
;
gorko spomladansko sonce
;
pren.
imel je prijazen, gorek dom
2.
ki varuje, ščiti pred mrazom:
bil je zavit v gorek plašč
;
mene ne zebe, imam gorko obleko
3.
ekspr.,
v povedni rabi,
z dajalnikom
nenaklonjen
,
sovražen
:
gorek mi je
;
že dalj časa sta gorka drug drugemu
;
vsak dan so nam bolj gorki
4.
star.
ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo:
gorka prijateljeva prošnja
;
izpolnil je njegovo gorko željo
/
gorek poljub
●
ekspr.
precej gorke krvi je
je temperamenten, živahen
;
ekspr.
novico ji je še gorko nesla na ušesa
takoj ji jo je sporočila
;
ekspr.
ta bo šla gorka v nebesa
je zelo poštena, pravična, pobožna
;
star.
imel je gorko srce za reveže
bil je dober, usmiljen
gorkó
in
gôrko
prisl.
:
gorko čutiti, obžalovati
;
sonce gorko sije
;
gorko zakurjena soba
gôrki
-a -o
sam.
:
ekspr.
povedal ji je nekaj gorkih
zelo jo je oštel
;
pog.,
ekspr.
prisolil mu je par gorkih
dal mu je nekaj klofut
;
pog.
še nič gorkega ni imel danes v želodcu
še nobene tople jedi ni pojedel
;
tu smo na gôrkem
in
górkem
gôren
-rna -o
prid.
(
ō
)
gorski
:
gorni vrhovi
/
gorni gospod
gorênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od goreti:
pospeševati gorenje
;
otroci so občudovali gorenje kresa
;
proces gorenja
/
od gorenja že ukrivljena sveča
♦
kem.
spajanje snovi s prostim kisikom, pri čemer se notranja energija
spreminja v toploto in svetlobo
gorénjec
-jca
m
(
ẹ́
)
1.
prebivalec zgornjega, gornjega konca vasi:
gorenjci in dolenjci so se večkrat sprli zaradi vode
2.
pog.
vlak, ki vozi na Gorenjsko:
pripeljal se je z gorenjcem
3.
pog.
gorenjski nagelj:
sadike gorenjcev
gorénji
stil.
górenji -a -e
prid.
(
ẹ̄; ọ̑
)
zastar.
ki leži, je višje;
zgornji
:
gorenji konec vasi
/
gorenje dežele
severne
/
gorenja hiša
gornja hiša
/
Gorenja vas
gorénjski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na Gorenjce ali Gorenjsko:
gorenjski kmetje
;
gorenjska pokrajina
;
star.
prišel je z gorenjske strani
z Gorenjskega
/
gorenjska trma
;
gorenjsko narečje
/
gorenjski nagelj
;
gorenjski vlak
vlak, ki vozi na Gorenjsko
♦
gastr.
gorenjski želodec
želodec z nadevom iz svinjskega mesa, kaše in začimb
gorénjstvo
-a
s
(
ẹ̄
)
lastnosti, značilnosti Gorenjcev ali Gorenjske:
elementi gorenjstva v Finžgarjevih delih
gorénjščina
-e
ž
(
ẹ́
)
gorenjsko narečje:
govoriti gorenjščino
;
posebnosti gorenjščine
gorést
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
trpka duševna bolečina;
bridkost
:
do dna smo okusili vso gorest
;
z gorestjo v srcu gleda sinovo ravnanje
;
globoka, grenka gorest
;
gorest odhoda, spomina
góretéks
-a
m
(
ọ̑-ẹ̑
)
sintetična vodoodporna tkanina znamke Gore-Tex ameriškega proizvajalca
Gore, ki ščiti pred vetrom in prepušča vodne hlape:
zaščititi zunanjo stran čevlja z goreteksom
;
vetrovka iz goreteksa
goréti
-ím
nedov.
, gôrel
(
ẹ́ í
)
1.
izginjati, uničevati se v ognju, plamenu in ga s tem vzdrževati:
začelo je goreti
;
suha drva dobro, hitro gorijo
;
papir je gorel z močnim plamenom
;
po hribih gorijo kresovi
;
senik je gorel kot bakla
;
brezoseb.
v štedilniku ves dan gori
/
ogenj v peči slabo gori
/
kot klic pri požaru
gori
2.
s tem izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo:
luč je gorela vso noč
;
ob postelji so gorele sveče
/
žarnica ne gori več
//
ekspr.
dajati močen sij, žar:
nebo je gorelo v večerni zarji
;
pesn.
zvezde gorijo
/
njene oči so kar gorele
3.
ekspr.
biti razgret od bolezni, napora:
otrok je bolan, saj ves gori
;
glava, čelo mu gori
;
telo ji je pričelo goreti
/
lica so ji gorela od zadrege
4.
ekspr.
biti, obstajati v veliki meri:
v njem je gorela ljubezen, strast
;
v srcu je gorelo sovraštvo
/
še vedno je gorelo upanje v njej
;
ta želja že dolgo gori v njem
//
kazati se v veliki meri:
z obraza mu je gorela jeza
;
v očeh ji gori radost
;
zaničevanje je gorelo v njegovih pogledih
//
v zvezi z
od
biti zelo čustveno vznemirjen:
goreti od hrepenenja, ljubezni
;
ves je gorel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva
/
gori od želje, da bi jo videl
5.
ekspr.,
v zvezi z
za
izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje:
gorel je za domovino
;
goreti za resnico, svobodo
/
ves gori za šport
●
ekspr.
ne hiti, saj ne gori (voda)
ne mudi se tako zelo
;
ekspr.
to dejanje mu bo gorelo na duši
zmeraj si ga bo očital, trpel bo zaradi tega
;
ekspr.
hiša nam še ne gori nad glavo
ne mudi se nam še tako zelo
;
pesn.
na oknih gorijo nageljni
cvetejo z rdečimi cveti
;
ekspr.
srce mu gori zanjo
zelo jo ima rad
;
ekspr.
gori mu pod nogami, petami
je v veliki stiski, nevarnosti
;
beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami
zelo hitro, kolikor more
;
preg.
če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv
♦
etn.
gori
vzklik pri otroških igrah
zdaj se bližaš skritemu predmetu
gorèč
-éča -e:
goreč s svetlim plamenom, je bakla osvetljevala prostor
;
goreč od želje po maščevanju, je naredil ta usodni korak;
prim.
goreč
gorgóna
-e
ž
(
ọ̑
)
v grški mitologiji
vsako od treh ženskih bitij s kačami namesto las in s pogledom, ob
katerem človek okamni:
odsekati gorgoni glavo
/
sestre gorgone
gorgónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
tak kot pri gorgoni:
gorgonski obraz
gorgonzóla
-e
ž
(
ọ̑
)
gastr.
italijanski mehki sir z glivicami plesni, ostrega okusa, ki ga
proizvajajo v pokrajini Lombardiji:
za predjed so imeli gorgonzolo
;
kruhki z gorgonzolo
gôri
prisl.
(
ó
)
1.
izraža stanje ali položaj na višjem kraju;
ant.
doli
:
hiša stoji na hribu in gori je veliko sonca
;
daleč, visoko gori
/
s prislovnim določilom kraja:
gori v bregu
;
tam gori na hribu
/
mleko od tam gori je boljše
2.
zastar.
gor
:
pridi gori
goríca
-e
ž
(
í
)
1.
nav. mn.,
nar. vzhodno
vinograd (v gričevnatem svetu):
njihove gorice so ležale nizko v klancu
;
obdelovati, prodati gorice
;
štajerske gorice
//
gričevnata pokrajina, navadno z vinogradi:
živeli so v goricah
/
vinske gorice
/
Slovenske gorice
2.
star.
hrib
,
grič
:
zelena brda in gorice
;
povzpel se je na vrh gorice
3.
nar.
ograjen prostor okrog kmečke hiše in gospodarskih poslopij:
pozimi stari Munk ni pogosto zapuščal svojega bivališča, Munkove
bajte na gorici Munkove domačije
(Prežihov)
goríčar
-ja
m
(
ȋ
)
nar. vzhodno
vinogradnik
,
viničar
goríčka
-e
ž
(
í
)
nav. ekspr.
manjšalnica od gorica:
okopavati v gorički
goríla
-e
ž
(
ȋ
)
1.
največja človeku podobna opica, ki živi v tropski Afriki:
gorila se je divje borila za svojega mladiča
;
močna, črna gorila
2.
ekspr.
zelo močen, orjaški, navadno grob človek:
bil je prava gorila
//
zlasti v ameriškem okolju
telesni stražar (kake poslovne, politične osebe):
spremljale so ga oborožene gorile
gorílec
-lca
[
tudi
goriu̯ca
]
m
(
ȋ
)
1.
teh.
del gorilnika, iz katerega izstopa plamen:
gorilec pri plinskem štedilniku
2.
grelna priprava, ki omogoča nadzirano gorenje plinskih ali tekočih
goriv;
gorilnik
:
butanski, plinski gorilec
gorílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na gorenje:
gorilni plin, špirit
;
gorilne snovi
;
gorilno olje
/
gorilna vrednost lesa
uporabnost lesa za gorenje
♦
fiz.
gorilni element
kos jedrskega goriva v reaktorju
;
teh.
gorilna šoba
šoba gorilnika ali gorilca
gorílnik
-a
m
(
ȋ
)
grelna priprava, ki omogoča nadzirano gorenje plinskih ali tekočih
goriv:
plin je začel uhajati iz gorilnika
;
plinski gorilnik
;
gorilnik na špirit
♦
teh.
gorilnik za varjenje
//
del grelne naprave na taka goriva, ki oddaja toploto:
prižgati gorilnik
;
kuhalnik z enim gorilnikom
/
električni gorilnik
grelec
gorílski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na gorilo:
gorilski mladiči
goríšče
-a
s
(
í
)
1.
prostor, kraj, kjer gori:
na gorišče je naložil suhega dračja
/
očistil je gorišče v peči
;
pogasiti gorišče
2.
fiz.
presečišče vzporednih žarkov po njihovem lomljenju ali odboju:
spreminjati gorišče leče
;
zbrati svetlobo v gorišču
3.
geom.
točka, ki skupaj z vodnico določa stožernico:
gorišče elipse, krivulje, parabole
4.
knjiž.
središče
,
center
:
gorišče vprašanja
;
biti v gorišču zanimanja
goríščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na gorišče:
goriščni prostor
/
goriščna razdalja
razdalja od leče do gorišča
/
goriščni krog hiperbole
krog, katerega diametralni točki sta gorišči
goríščnica
-e
ž
(
ȋ
)
fot.
goriščna razdalja:
goriščnica fotografskega objektiva
;
leča z dvema goriščnicama
goríški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Gorico:
goriške češnje
/
goriška grofija
gorívo
-a
s
(
í
)
gorljiva snov za pridobivanje toplote ali za pogon strojev:
gorivo bo kmalu pošlo
;
gorivo je zgorelo do konca
;
nalagati gorivo na ogenj
;
oskrbeti se z gorivom
;
poraba goriva v motorjih
;
vnelo se je skladišče goriva
;
natočiti poln tank goriva
/
plinasto, tekoče, trdno gorivo
v plinastem, tekočem, trdnem agregatnem stanju
;
pogonsko, raketno gorivo
♦
fiz.
jedrsko
ali
nuklearno gorivo
snov, katere atomska jedra se cepijo, pri čemer se sprošča
energija
;
člen na gorivo
naprava, v kateri se notranja energija goriva izkorišča neposredno
za proizvajanje električne energije
;
geol.
fosilno gorivo
gorjáča
-e
ž
(
á
)
debela, grčava palica za udarjanje ali opiranje:
zavihtel je gorjačo in ga udaril
;
hodil je z gorjačo v rokah
;
opira se na gorjačo
;
drenova, okovana gorjača
;
pren.
besedna gorjača
gorjáčar
-ja
m
(
ȃ
)
1.
ekspr.
surov, grob, nasilen človek:
pri tem gorjačarju ni zalegla nobena lepa beseda
;
pren.
kritiki gorjačarji
2.
star.
kdor ima gorjačo, ki jo rabi kot orožje:
na zapuščenih cestah so tolovaji in gorjačarji ustavljali in
strahovali ljudi
gorjáčarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na gorjačarje:
gorjačarsko vedenje
/
gorjačarski ton kritike
gorján
in
gorjàn -ána
m
(
ȃ; ȁ á
)
kdor živi v hribih ali je doma s hribov:
gorjani, dolinci in meščani
;
navade gorjanov
/
slabš.
gorjan je in ne pozna olike
gorjánec
-nca
m
(
ā
)
kdor živi v hribih ali je doma s hribov:
gorjanci in nižinci
/
slabš.
čisto navaden zarobljen gorjanec je
gorjánka
-e
ž
(
ā
)
ženska, ki živi v hribih ali je doma s hribov:
noša gorjank
/
slabš.
v mesto je pripeljal robato gorjanko
gorjánski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na gorjance ali gorato pokrajino:
gorjanski kmet
;
trda gorjanska zemlja
/
obut je bil v težke gorjanske čevlje
/
gorjanske navade
;
gorjanska neotesanost
gorjánsko
prisl.
:
gorjansko okovana palica
;
čisto po gorjansko se obnaša
nerodno, neuglajeno
górje
1
-a
s
(
ọ̑
)
star.
gore
,
gorovje
:
nad gozdovi se dviga sivo belo skalnato gorje
gorjé
2
-á
s
,
daj., mest. ed.
górju,
or. ed.
gorjém
in
górjem;
im., tož. mn.
gorjá,
rod. mn.
górij,
daj. mn.
gorjém,
mest. mn.
gorjéh,
or. mn.
górji;
im., tož. dv.
górji,
daj., or. dv.
gorjéma
(
ẹ̑
)
1.
veliko trpljenje, žalost:
občutiti gorje
;
pogumno prenaša svoje gorje
;
prizadejal mu je veliko gorja
;
zdaj bo konec gorja
/
v povedni rabi,
z dajalnikom:,
ekspr.
gorje bo vsem, ki ne bodo utegnili zbežati
hudo, slabo se jim bo godilo
;
star.
gorje si ga babnici, če jo dobijo
//
kar povzroča trpljenje, žalost:
čakalo nas je novo gorje – vojna
;
potožil mu je svoje gorje
;
bil je gorje za celo družino
/
gorje brezdomstva
2.
v medmetni rabi
izraža
a)
grožnjo, svarilo:
gorje, če ne boš molčal
;
gorje mu, ki me ne bo poslušal
b)
čustveno prizadetost, strah:
gorje, za to ni pomoči
;
gorje jim, če ne bo kmalu konec vojne
górji
-a -e
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
1.
slabši
,
hujši
:
gorjega dejanja ni mogel storiti
;
tako življenje je gorje od smrti
2.
lepši
2
:
on je še gorji kot ti
/
njegovi konji so lepši in gorji
boljši
;
bila je najgorje dekle;
prim.
gorši
gorjúp
-a -o
prid.
(
ȗ ū
)
1.
knjiž.
ki vzbuja duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega
razočaranja;
grenek
:
gorjup spomin
;
gorjupe življenjske izkušnje
2.
zastar.
ki je neprijetnega okusa kot pelin:
gorjupa tekočina
●
pesn.
izpiti gorjupo čašo
doživeti veliko hudega, težkega
gorjúpo
prisl.
:
gorjupo se je nasmehnil
gorjúpost
-i
ž
(
ū
)
knjiž.
duševna bolečina, zlasti zaradi doživetega razočaranja;
grenkost
2
:
obšla jo je gorjupost
/
okusil je gorjupost življenja
gorjúša
-e
ž
(
ú
)
bot.,
v zvezi
morska gorjuša
enoletna obmorska rastlina z mesnatimi listi in vijoličastimi ali
rožnatimi cveti, Cakile maritima:
gorjúšica
-e
ž
(
ú
)
bot.
enoletna rastlina s celimi ali pernato razdeljenimi listi in rumenimi
cveti;
gorčica
:
seme bele gorjušice
gorjúški
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na Gorjuše:
gorjuška pipa
/
gorjuška čedra
gorkomér
-a
m
(
ẹ̑
)
zastar.
toplomer
,
termometer
:
gorkomer je kazal trideset stopinj Celzija
gorkóta
tudi
gorkôta -e
ž
(
ọ̑; ó
)
zmerno visoka temperatura;
toplota
:
prijetna gorkota jih je uspavala
;
pomladanska gorkota
;
gorkota telesa
/
sončna gorkota
/
zrasel je brez gorkote družinskega okolja
topline, domačnosti
gorljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki (rad) gori:
gorljiv plin
;
gorljiva snov, spojina
/
lahko gorljive tekočine
gorljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost gorljivega:
vnetljivost in gorljivost nekaterih snovi
górna
-e
ž
(
ọ̑
)
zgod.
gorščina
:
plačevanje gorne
gorníca
-e
ž
(
í
)
knjiž.
planinka
,
alpinistka
:
bila je prava gornica v hlačah in okovanih kvedrovcih
górnik
1
-a
m
(
ọ̑
)
1.
zastar.
lastnik vinograda, vinogradnik:
lesene hiše gornikov
2.
zgod.,
v fevdalizmu
nadzornik nad zakupniki vinogradov, ki ga je postavil gorski gospod:
górnik
2
-a
m
(
ọ̑
)
bot.,
navadno v zvezi
zimzeleni gornik
brusnici podobna gorska rastlina z usnjatimi, zdravilnimi listi in
rdečimi jagodami, Arctostaphylos uva-ursi:
čaj iz listov gornika
górnik
3
in
gorník -a
m
(
ọ̑; í
)
veter, ki piha z gor, s hribov:
zapihal je močen gornik
gorník
4
-a
m
(
í
)
knjiž.
planinec
,
alpinist
:
bil je lovec in gornik
;
naš vodnik je izkušen gornik
gornína
-e
ž
(
ī
)
zgod.
gorščina
:
plačevati, pobirati gornino
;
dal je deset veder gornine
gorníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
planinski
,
alpinističen
:
gorniška odprava na Himalajo
;
za seboj ima trdo gorniško šolo v domačih in tujih gorah
gorníštvo
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
planinstvo
,
alpinistika
:
ukvarjati se z gorništvom
;
zgodovina slovenskega gorništva
gornják
in
górnjak -a
m
(
á; ọ̑
)
star.
veter, ki piha z gor, s hribov;
gornik
3
:
pihal je močen gornjak
górnje...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
nanašajoč se na gornji:
gornjeavstrijski
górnještájerski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
nanašajoč se na severni del avstrijske Štajerske:
zaigrali so gornještajersko polko
/
gornještajerska noša
górnji
-a -e
prid.
(
ọ̑
)
1.
ki leži, je višje;
zgornji
:
potok je gnal gornji in dolnji mlin
;
gornji prostori
;
gornja čeljust
/
stanoval je na gornjem koncu vasi
/
Gornji Grad
/
gornja hiša
soba v nadstropju kmečke hiše
/
gornje jasli
lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli
seno izza nje
●
ekspr.
gornjih deset tisoč
najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj
♦
geogr.
gornji tok reke
začetni del reke blizu izvira
//
povrhnji
,
vrhnji
:
gornje pleteno oblačilo
/
gornje usnje
usnje za vrhnje dele obutve
2.
ki je v dotakratnem besedilu že napisan;
prej naveden
,
omenjen
:
iz gornjega pregleda je razvidno dosedanje stanje
;
to potrjujejo gornje ugotovitve
;
pisar.
prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem
górnjica
-e
ž
(
ọ̑
)
star.
gornja hiša:
v gornjico so vodile lesene stopnice
;
spal je v gornjici
;
gornjica z enim oknom
gorohódec
-dca
m
(
ọ̑
)
star.
planinec
,
alpinist
:
izurjen gorohodec
goropís
-a
m
(
ȋ
)
geogr.
opis navpične izoblikovanosti zemeljskega površja;
orografija
goropísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
geogr.
orografski
:
goropisni prikaz
gorostás
-a
m
(
ȃ
)
star.
velikan
,
orjak
:
zrasel je v pravega gorostasa
gorostásen
-sna -o
prid.
(
ā
)
star.
velikanski
,
orjaški
:
bil je resnično gorostasen človek
/
gorostasna naravna katastrofa
//
ekspr.
nemogoč
,
neverjeten
:
o njej je govoril najbolj gorostasne stvari
;
gorostasna trditev
/
gorostasna laž
/
gorostasen prizor
strahoten, grozoten
gorostásnost
-i
ž
(
ā
)
star.
kar je nemogoče, neverjetno:
takšnih gorostasnosti ni mogel več poslušati
/
doživel je hude gorostasnosti
strahote, grozote
gorotvóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na nastajanje gor, gorovij:
gorotvorni procesi
/
delovanje gorotvornih sil
♦
geogr.
gorotvorno gibanje
gibanje zemeljske skorje, ki povzroča nastajanje gor, gorovij
gorôvje
-a
s
(
ȏ
)
v zaključeno celoto povezane gore:
ravnino obdaja visoko gorovje
;
proti severu se razprostira gorovje Kamniških planin
;
lahko prehodno gozdnato gorovje
//
gore
,
hribi
:
sneg je pokrival gorovje, nižine pa so bile kopne
♦
geogr.
grudasto gorovje
;
nagubano gorovje
gorovje, katerega oblika in višina sta odvisna od gubanja
gôrski
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na goro:
gorski greben
;
gorski vrhovi
;
gorska skupina
;
strma gorska pobočja
/
gorski zrak
;
gorska cesta
;
gorske rastline, živali
/
gorski svet
;
gorska pokrajina
/
gorski reševalec
kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah
;
gorski vodnik
kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah
;
gorska reševalna služba
organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah
;
gorska straža
organizacija za varstvo gorske narave
♦
bot.
gorski brest
;
gorska sretena
gorska rastlina z velikimi rumenimi cveti in pernatimi listi, Geum
montanum
;
geogr.
gorski čok
osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih
;
gorski hrbet
zaobljena, podolgovata gorska vzpetina
;
med.
gorska bolezen
slabost zaradi zredčenega zraka
;
pravn.
gorske bukve
zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu
;
zgod.
gorski gospod
v fevdalizmu
zemljiški gospod, ki daje vinograde v zakup po gorskem pravu
;
gorsko pravo
v fevdalizmu
pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in
zakupniki
gôrstvo
-a
s
(
ȏ
)
v zaključeno celoto povezana gorovja:
nastajanje novih gorstev
/
Dinarsko gorstvo
gorščák
-a
m
(
á
)
gorjanec
:
švicarski gorščaki
;
zdrava kri gorščakov
górščina
-e
ž
(
ọ̑
)
zgod.,
v fevdalizmu
podložniška dajatev gorskemu gospodu, navadno mošt ali vino:
dajati, pobirati gorščino
;
odprava gorščine
górščnik
-a
m
(
ọ̑
)
zool.
sinica z veliko modro liso na glavi, Parus caeruleus:
górši
-a -e
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
1.
slabši
,
hujši
:
znašel se je sredi najgoršega boja
;
bil je najgorši učenec v razredu
2.
lepši
2
:
bila je zala, da ni bilo gorše od nje
//
boljši
:
njegovi konji so lepši in gorši
;
dober kosec je, a sosed je še gorši;
prim.
gorji
gorvôden
-dna -o
prid.
(
ó
)
teh.
ki ima smeri vodnega toka nasprotno smer:
uredili so gorvodni odsek potoka
gorvôdno
prisl.
:
sanacija je omogočila selitev rib gorvodno in dolvodno
gós
-í
ž
(
ọ̑
)
1.
velika domača ali divja ptica s ploščatim kljunom in dolgim vratom:
gos čofota, gaga
;
gojiti, pitati gosi
;
speči mastno gos
/
divje gosi letijo v klinu
♦
zool.
lisasta gos
divja gos s temnimi lisami po trebuhu, Anser albifrons
;
njivska gos
divja gos z rumeno progo na črnem kljunu, Anser fabalis
2.
slabš.
neumna, navadno tudi domišljava ženska:
ona je navadna gos
;
ta gos mi ne bo ukazovala
;
neumna, zaljubljena gos
gosák
-a
m
(
á
)
gosji samec:
spekli so velikega gosaka
góseln
-a -o
[
gosələn
in
gosəln
]
(
ọ̑
)
pridevnik od gosli:
goselni lok
góselnik
-a
[
gosəlnik
]
m
(
ọ̑
)
star.
škatla za violino:
črn goselnik
gosénica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
drobna žival mehkega valjastega telesa, navadno poraslega z dlačicami:
gosenica leze, se zabubi
;
gosenice žrejo listje
;
obirati gosenice z zelja
;
zelene gosenice
2.
nizko
škodljiv, ničvreden človek:
on je zajedavska gosenica
3.
nav. mn.,
teh.
brezkončna jeklena veriga iz plošč, ki se premika okrog vrste koles
pri terenskih vozilih, gradbenih strojih:
po cesti so ropotale gosenice
;
tankovske gosenice
;
sledovi traktorskih gosenic
;
škripanje gosenic
♦
vet.
bolezen med parklji pri govedu in ovcah
;
zool.
ličinka metulja
goséničar
-ja
m
(
ẹ̑
)
1.
motorno vozilo z gosenicami:
oklopni, transportni goseničar
;
traktor goseničar
;
sprejmemo več traktoristov za delo z goseničarji
2.
zool.
žuželka, ki zalega jajčeca v gosenice in jih tako uničuje, Apanteles:
kapusov goseničar
goséničarka
-e
ž
(
ẹ̑
)
zool.
žuželka, katere ličinke se zajedajo v gosenice in jih tako uničujejo,
Tachina:
goséničast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
podoben gosenici:
goseničasta oblika
♦
tekst.
goseničasti sukanec
okrasni sukanec iz dveh raznobarvnih niti, zasukanih druga okoli
druge
goséničav
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
poln gosenic:
letos je zelje goseničavo
goséničen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na gosenice:
gosenična kislina
/
gosenično vozilo
goséničji
-a -e
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na gosenice:
goseničji zapredek
;
zeleno goseničje telo
/
goseničji traktor
gosinják
in
gosínjak -a
m
(
á; ȋ
)
zaprt prostor za gosi:
gósji
-a -e
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na gosi:
gosja mast
;
gosja jajca
;
gosja jetra zelo cenijo
;
gosje perje
/
služila je kot gosja pastirica
/
pisati z gosjim peresom
z njegovim prirezanim tulcem
;
hodili so v gosjem redu, v gosji vrsti
drug za drugim
♦
bot.
gosja trava
plazeča se zdravilna rastlina peščenih tal z zlato rumenimi cveti,
Potentilla anserina
góska
-e
ž
(
ọ̑
)
manjšalnica od gos:
za gosjo stopa vrsta gosk
/
ekspr.
debela, mastna goska
/
pusti jo pri miru, to je čisto navadna goska
góskica
-e
ž
(
ọ̑
)
manjšalnica od gos ali goska:
gos z mladimi goskicami
/
ekspr.
jedli smo fino pitano goskico
/
gosposke goskice so se sprehajale po vrtu
gosláč
-a
m
(
á
)
star.
violinist
:
vzela je goslača, ki je igral po gostilnah
;
slavni goslač Paganini
góslanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od goslati:
goslanje mu ne gre od rok
goslár
tudi
góslar -ja
m
(
á; ọ̑
)
star.
1.
izdelovalec violin:
bil je mizar, zdaj pa je že več let goslar
2.
violinist
:
v sobi so se vadili goslarji
//
guslar
:
goslarji in narodni pevci so razglašali čast njegovega imena
gosláriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
star.
igrati (na) violino:
hodil je goslarit po vaseh
góslati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
star.
igrati (na) violino:
goslal je in pel
gósli
-i
ž
mn.
(
ọ̄
)
star.
violina
:
igra (na) gosli
;
spremljati na goslih
;
ciganske gosli
;
zvok gosli je zamrl
●
star.
imel je odpeto srajco in je kazal gosli
vrat in prsi
;
star.
dati denar v gosli
plačati godcem pri plesu
góslice
-lic
ž
mn.
(
ọ̄ ọ̑
)
manjšalnica od gosli:
kupil je dečku prve goslice
/
ekspr.
njegove goslice so čudovito pele
gospá
-é
ž
,
daj., mest. ed.
gospé,
tož., or. ed.
gospó;
im., tož. mn.
gospé,
rod. mn.
gospá,
daj. mn.
gospém,
mest. mn.
gospéh,
or. mn.
gospémi;
im., tož. dv.
gospé,
daj., or. dv.
gospéma
(
á ẹ́
)
1.
spoštljivo
naslov za odraslo žensko:
prijazna gospa ji je pomagala
;
vse gospe so bile v dolgih oblekah
/
kot nagovor:
dober dan, gospa
;
želite, gospa? gospe in gospodje
;
kot pristavek k imenu, poklicu:
gospa Helena
;
gospa doktor(ica), profesor(ica)
♦
rel.
nebeška Gospa
Kristusova mati
//
naslov za poročeno žensko:
pogovarjal se je s sosedovo gospo
2.
v meščanskem okolju
žena
,
soproga
:
lepe pozdrave vaši gospe
;
darilo za gospo
//
delodajalka
,
gospodinja
:
naša gospa je zelo natančna
3.
ekspr.,
navadno v povedni rabi,
navadno s prilastkom
ženska, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja
spoštovanje;
dama
:
bila je prava, resnična gospa
//
ženska, ki udobno živi in ji ni treba (fizično) delati:
njegova žena je lahko gospa
;
vsaka bi bila rada gospa
4.
nekdaj
poročena pripadnica plemiškega ali meščanskega sloja:
stori, kar ti ukazuje gospa
;
grajska gospa
gospêjin
-a -o
(
ȇ
)
svojilni pridevnik od gospa:
gospejin dežnik
;
gospejina soba je bila bogato opremljena
gôspel
-a
m
(
ȏ
)
moderna oblika črnske duhovne pesmi s prvinami jazza in bluesa:
všeč mu je bil gospel
;
peti gospel
;
črnski gospel
;
koncert gospela
;
pevec gospela
;
v prid. rabi:
gospel koncert
;
gospel zbor
gospelovski zbor
;
gospel skupina
gospelovska skupina
gôspelovski
-a -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na gospel:
gospelovski napev
;
gospelovski zbor
;
gospelovska glasba, skupina
/
zbor je k skladbam prispeval enkraten gospelovski pridih
gospénji
-a -e
prid.
(
ẹ̄
)
star.
gospejin
:
gospenja spalnica
gospíca
in
góspica -e
ž
(
í; ọ̑
)
zastar.
gospodična
:
gospica se sprehaja po vrtu
;
nežna gospica
gospód
-a
m
,
im. mn.
gospódje
stil.
gospódi
(
ọ̑
)
1.
spoštljivo
naslov za odraslega moškega:
sedež mi je ponudil prijazen gospod
;
za pot je vprašal starejšega gospoda
/
kot nagovor:
gospod, koliko je ura? spoštovane gospe in gospodje
;
kot pristavek k imenu, poklicu:
obiskal nas je gospod Ivan
;
gospod doktor, profesor
;
gospod župnik
2.
v meščanskem okolju
mož
,
soprog
:
izročite, prosim, to vašemu gospodu
;
se je gospod že vrnil?
//
delodajalec
,
gospodar
:
gospod mi je naročil, naj zaklenem
;
naš gospod je zelo prijazen
3.
zlasti v kmečkem okolju
duhovnik
:
za gospoda študira
;
pogreb z dvema gospodoma
/
star.
duhovni gospod
4.
ekspr.,
navadno v povedni rabi,
navadno s prilastkom
moški, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja
spoštovanje:
tvoj prijatelj je res gospod
;
ta je pa pravi gospod
//
moški, ki udobno živi in mu ni treba (fizično) delati:
to boš moral že sam opraviti, on je gospod
;
z gospodom bi se rada poročila, kmeta ne mara
5.
nekdaj
pripadnik plemiškega ali meščanskega sloja:
grajski gospod
;
visoki mestni gospodje
6.
rel.
Kristus
,
Bog
:
Gospod se te bo usmilil
;
zaupati v Gospoda
/
Gospod Bog
●
ekspr.
delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod
nisem od nikogar odvisen
;
vznes.
Gospod ga je poklical k sebi
umrl je
;
iti, poslati po gospoda
zlasti v kmečkem okolju
po duhovnika, da bi podelil bolniku zakrament(e) za umirajoče
;
vznes.
zaspati v Gospodu
umreti
♦
zgod.
fevdalni
ali
zemljiški gospod
do odprave tlačanstva
posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki
;
fevdni gospod
;
gorski gospod
gospôda
-e
ž
(
ó
)
1.
nekdaj
pripadniki plemiškega ali meščanskega sloja:
gospoda je bila skoraj vsa potujčena
;
služil je pri gospodi
;
grajska gospoda
;
prišlo je tudi mnogo gospode iz mesta
/
star.,
s povedkom v množini moškega spola:
gospoda so se znali izvrstno kratkočasiti
;
gospoda so zelo zahtevni
♦
zgod.
zemljiška gospoda
do odprave tlačanstva
posredni ali neposredni lastniki zemlje s podložniki
2.
ekspr.
ljudje, ki udobno živijo in jim ni treba (fizično) delati:
tej sosedovi gospodi je pa res dobro
/
imajo se za gospodo
/
slabš.
jara gospoda
prebivalci manjših krajev, ki se dokopljejo do blagostanja in v
navadah, vedenju posnemajo meščane
/
star.,
v vljudnostnem nagovoru
slavna gospoda
gospodár
-ja
m
(
á
)
1.
lastnik materialnih dobrin:
biti, postati gospodar
;
posestvo je brez gospodarja
;
bogat, trden gospodar
;
samostojen gospodar
;
gospodar kmetije, mlina
/
hišni gospodar
//
s prilastkom
kdor uporablja, upravlja materialne dobrine:
bili so dobri, slabi gospodarji
;
znan je kot skrben, spreten gospodar
2.
kdor ima, izvaja oblast:
tu je samo on gospodar
;
ekspr.
pokazal se je gospodarja
;
mogočen, neomejen gospodar
;
tuji gospodarji
●
ekspr.
delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospodar
nisem od nikogar odvisen
//
z rodilnikom
kdor kaj obvlada, ima v oblasti:
biti gospodar svetovnega trga
;
gospodar položaja
/
zna biti gospodar svojih čustev
3.
star.
delodajalec
:
to je njegov gospodar
;
ima dobrega gospodarja
;
razmerje med gospodarjem in delavcem
/
ekspr.
menjati gospodarja
službo
gospodárček
-čka
m
(
á
)
ekspr.
gospodar
:
špekulacija malih gospodarčkov
gospodáren
-rna -o
prid.
, gospodárnejši
(
á ā
)
1.
ki zna dobro gospodariti:
gospodaren kmet
;
gospodarna in skrbna žena
2.
ki ustreza vidikom varčnosti, smotrnosti:
doseči gospodarno proizvodnjo
;
gospodarno trošenje sredstev
/
gospodarno ravnanje
//
ki ob majhni porabi česa daje dober učinek;
ekonomičen
:
plinski radiatorji so zelo gospodarni
gospodárno
prisl.
:
gospodarno izkoriščati zemljo
;
gospodarno živeti
gospodaríca
-e
ž
(
í
)
1.
lastnica materialnih dobrin:
postala je gospodarica kmetije
//
s prilastkom
ženska, ki uporablja, upravlja materialne dobrine:
stroga gospodarica
2.
ženska ali država, ustanova, ki ima, izvaja oblast:
bila je popolna gospodarica položaja
/
kolonialna gospodarica
3.
star.
delodajalka
:
pri tej gospodarici ji ni najboljše
gospodáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
uporabljati, upravljati materialne dobrine:
pri tem podjetju znajo gospodariti
;
oče je dobro, pošteno gospodaril
;
s svojim imetjem slabo gospodari
;
varčno gospodariti
;
gospodariti po proračunu
/
zavod gospodari z vsemi osnovnimi sredstvi
razpolaga
//
biti lastnik materialnih dobrin:
posestvo propada, odkar gospodari sin
2.
imeti, izvajati oblast:
tod so gospodarili tujci
;
v hiši gospodarijo ženske
;
ni dovolil, da bi mu kdo gospodaril
;
gospodariti nad kom
/
ekspr.
gospodariti nad življenjem in smrtjo
;
pren.,
ekspr.
vihar gospodari nad sadnim drevjem
;
po taborišču je gospodarila smrt
gospodárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od gospodariti:
seznanili so se z gospodarjenjem v podjetju
;
gospodarjenje z električno energijo
;
breznačrtnost gospodarjenja
/
ekstenzivno gospodarjenje z gozdovi
/
sinovo gospodarjenje je pripeljalo kmetijo do propada
/
uprl se je gospodarjenju žensk v hiši
gospodárjev
-a -o
(
á
)
svojilni pridevnik od gospodar:
pes je zvesto spremljal vsak gospodarjev gib
gospodárnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost gospodarnega:
skrbnost in gospodarnost
/
gospodarnost poslovanja
;
načelo gospodarnosti mu je bilo glavno vodilo
/
gospodarnost električnih strojev
ekonomičnost
gospodárnosten
-tna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na gospodarnost:
gospodarnostni ljudje
/
gospodarnostna izraba goriva
/
po gospodarnostnem načrtu računajo na boljšo letno zasedbo hotela
gospodarskem
gospodárski
-a -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na gospodarstvo:
a)
močen gospodarski center
;
gospodarski napredek
;
težaven gospodarski položaj
;
gospodarski pomen turizma
;
gospodarski razvoj države
;
gospodarski stiki
;
gospodarska velesila
/
gospodarski polom
;
dvig gospodarske aktivnosti
;
gospodarska blokada
;
nastopila je gospodarska kriza
;
gospodarske težave
;
gospodarska zaostalost
/
gospodarsko in kulturno sodelovanje
/
gospodarska dejavnost
;
gospodarska statistika
b)
gospodarski načrt, ukrep
;
gospodarski strokovnjak
;
gospodarska oblast
/
gospodarska politika, reforma, ureditev
/
gospodarski ciklus
ciklus, ki obsega gospodarski razvoj in nazadovanje
♦
ekon.
gospodarski potencial
zmogljivost gospodarstva glede na razpoložljivi kapital, delovno
silo in tehnično znanje
;
gospodarski sistem
sistem, po katerem so gospodarske enote povezane v narodno
gospodarstvo kot celoto
;
gospodarska avtarkija
;
gospodarska enota
osnovna organizacijska tvorba v gospodarstvu
;
gospodarska zbornica
javnoupravni organ, ki zastopa interese gospodarskih dejavnosti
;
gospodarsko načelo
načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z
določenimi sredstvi najboljši uspeh
;
gospodarska organizacija
delovna organizacija v gospodarstvu
c)
stanovanjska hiša z gospodarskimi poslopji
2.
pog.
gospodaren
,
varčen
:
zelo skrben je in gospodarski
gospodársko
prisl.
:
gospodarsko močni kraji
;
gospodarsko razvita dežela
;
gospodarsko neaktivno prebivalstvo
gospodárskopolítičen
-čna -o
prid.
(
á-í
)
nanašajoč se na gospodarsko politiko:
tako odločitev so narekovali gospodarskopolitični oziri
;
gospodarskopolitični ukrepi
gospodárstven
-a -o
prid.
(
ȃ
)
star.
1.
gospodarski
:
napredovali so tudi na gospodarstvenem področju
2.
gospodaren
:
gospodarstven človek
gospodárstvenica
-e
ž
(
ȃ
)
strokovnjakinja za gospodarska vprašanja:
izkušena, uspešna gospodarstvenica
;
gospodarstvenica in nekdanja ministrica
gospodárstvenik
-a
m
(
ȃ
)
strokovnjak za gospodarska vprašanja:
sestali so se politiki in gospodarstveniki
;
bil je znan kot dober gospodarstvenik
gospodárstvenost
-i
ž
(
ȃ
)
star.
gospodarnost
:
njegova gospodarstvenost je splošno znana
gospodárstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
proizvajanje, razporejanje in uporaba materialnih dobrin:
obnoviti, razvijati gospodarstvo
;
voditi gospodarstvo v državi
;
narodno, svetovno gospodarstvo
;
gospodarstvo posameznih dežel
;
decentralizacija, organizacija gospodarstva
;
posamezne panoge gospodarstva
;
problematika, struktura, zmogljivost gospodarstva
;
dohodki iz gospodarstva
;
kriza v gospodarstvu
/
državno gospodarstvo
//
s prilastkom
določeno področje v takem proizvajanju:
energetsko, gozdno, lesno, vodno gospodarstvo
/
malo gospodarstvo
ki vključuje manjša podjetja in obrti
/
stanovanjsko gospodarstvo
/
Gozdno gospodarstvo Nazarje
//
s prilastkom
organizacija proizvajanja, razporejanja in uporabe materialnih
dobrin:
sistem dirigiranega gospodarstva
;
načrtno gospodarstvo
/
družbeno, kapitalistično, socialistično gospodarstvo
2.
posestvo
,
kmetija
:
gospodarstvo je prevzel najstarejši sin
/
ostal je doma in se ukvarja z gospodarstvom
z obdelovanjem kmetije
♦
agr.
dvopoljno, enopoljno gospodarstvo
;
ekon.
blagovno, denarno gospodarstvo
;
ekstenzivno gospodarstvo
;
menjalno gospodarstvo
ki temelji na menjavi gospodarskih dobrin
;
naturalno gospodarstvo
v katerem se ne uporablja denar; za katero je značilno, da
proizvaja samo za lastno uporabo, ne za tržišče
gospódek
-dka
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od gospod:
prišli so zlikani gospodki s svojimi mamicami
//
ekspr.
mlad gospod:
bilo je tam polno vsiljivih gospodkov z naoljenimi lasmi
gospódič
-a
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od gospod:
na igrišču je bilo polno veselih gospodičev
//
ekspr.
mlad gospod:
bister, čeden gospodič
;
mestni gospodiči
/
grajski gospodič
gospodíčna
-e
ž
(
ȋ
)
1.
spoštljivo
naslov za doraslo mlado žensko:
gospodična je bila tako prijazna in mi je pokazala pot
/
ekspr.
vaša hčerka je že cela gospodična
/
kot nagovor:
gospodična, smem prositi za ples
;
gospodična, steklenico piva, prosim
;
kot pristavek k imenu, poklicu:
gospodična Marija
;
gospodična tajnica
//
naslov za neporočeno žensko:
ne vem, ali ste gospodična ali že gospa
2.
nekdaj
neporočena pripadnica plemiškega ali meščanskega sloja:
grajska gospodična
/
dvorna gospodična
dvorjanka
gospodíčnica
-e
ž
(
ȋ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od gospodična:
vaša gospodičnica je pa že zelo zrasla
;
to je pa res čedna gospodičnica
gospodíčnin
-a -o
(
ȋ
)
svojilni pridevnik od gospodična:
gospodičnina obleka
gospodínja
-e
ž
(
í
)
1.
ženska, ki opravlja ali vodi domača, hišna dela:
biti, iti za gospodinjo
;
kmetija ne bo mogla dolgo ostati brez gospodinje
/
je dobra gospodinja
dobro gospodinji
2.
gospodarjeva žena:
prišla sta oba: gospodar in gospodinja
/
dobro se je poročila, na lepem posestvu je gospodinja
/
hišna gospodinja
3.
ženska, ki daje stanovanje in oskrbo:
fantje so se gospodinje zelo bali
/
študentska gospodinja
4.
star.
delodajalka
:
veliko je morala potrpeti pri tej gospodinji
gospodínjec
-jca
m
(
ȋ
)
šalj.
moški, ki opravlja ali vodi domača, hišna dela:
biti gospodinjec
;
dober gospodinjec
gospodínjenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od gospodinjiti:
z njenim gospodinjenjem so bili zelo zadovoljni
gospodínjica
-e
ž
(
í
)
nav. ekspr.
manjšalnica od gospodinja:
naša mala gospodinjica
/
predstavil ti bom svojo gospodinjico
gospodínjin
-a -o
(
ȋ
)
svojilni pridevnik od gospodinja:
našel je gospodinjino beležnico z izdatki
gospodínjiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
opravljati ali voditi domača, hišna dela:
kuha mu in gospodinji
;
zna dobro gospodinjiti
/
gospodinji na lepi kmetiji
je gospodinja
gospodínjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na gospodinjstvo:
ukvarja se z gospodinjskimi deli
;
električni gospodinjski aparati, stroji
;
gospodinjske potrebščine
/
gospodinjski servis
servis, ki oskrbuje gospodinjstva z občasno pomočjo pri
gospodinjskih delih
;
gospodinjska pomočnica
ženska, ki je v službi v zasebnem gospodinjstvu za pomoč pri
gospodinjskih delih
♦
šol.
gospodinjski pouk
učni predmet, pri katerem se poučuje opravljanje domačih, hišnih
del
2.
ki zna dobro gospodinjiti:
je zelo skrbna in gospodinjska
gospodínjstvo
-a
s
(
ȋ
)
1.
opravljanje ali vodenje domačih, hišnih del:
v rokah je imela vse gospodinjstvo
;
pomoč zaposleni ženi pri gospodinjstvu
/
ko je dobil plačo, ji je dal denar za gospodinjstvo
življenjske stroške, potrebščine
/
elektrificirati gospodinjstvo
uvesti, uvajati električne aparate, naprave v gospodinjstva
♦
šol.
predmetni učitelj gospodinjstva
gospodinjskega pouka
2.
skupnost oseb, ki živijo in se hranijo skupaj:
gospodinjstva naj se zgodaj oskrbijo z ozimnico in kurjavo
;
individualno, kolektivno gospodinjstvo
/
ločeno, skupno gospodinjstvo
gospodljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
gospodovalen
:
ima gospodljiv pogled
gospódnji
-a -e
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
gospodov
:
čistila je gospodnjo obleko
gospódov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na gospoda:
čisti gospodovo obleko
/
na mizi je ležal gospodov brevir
/
vznes.
gospodov dan
nedelja
;
star.
v letu Gospodovem 1664
leta 1664
♦
rel.
angel gospodov
zvonjenje zjutraj, opoldne in zvečer ali molitev za to priliko
;
razglašenje Gospodovo
praznik v spomin na tri kralje, ki so počastili in obdarovali
novorojenega Kristusa, 6. januarja
gospodoválec
-lca
[
gospodovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor gospoduje:
našo zemljo so izkoriščali tuji gospodovalci
gospodoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki (rad) gospoduje, ukazuje:
gospodovalni ljudje
;
preveč gospodovalen je proti njej
/
govoril je z gospodovalnim glasom
;
ima gospodovalen odnos do drugih
;
že njena hoja je gospodovalna
gospodoválno
prisl.
:
gospodovalno nastopati
gospodoválka
-e
[
gospodovau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki gospoduje:
gospodoválnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost gospodovalnega človeka:
odbil jo je s svojo gospodovalnostjo
gospodovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od gospodovati:
težnje po gospodovanju
gospodováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
imeti, izvajati oblast:
tu je gospodoval mogočen graščak
;
po naših deželah so gospodovali tujci
;
z železno roko je gospodoval nad služabniki
/
gospodovati svojim čustvom
obvladovati jih, imeti jih v oblasti
/
razum gospoduje nad srcem
je v premoči, prevladuje
;
pren.
mogočno zidovje gospoduje nad dolino
2.
biti splošno razširjen:
taka miselnost je gospodovala takrat med inteligenco
/
v tistih časih je gospodovala po teh krajih huda lakota
3.
zastar.
biti gospodar, gospodariti:
na posestvu še vedno gospoduje oče
gospodujóč
-a -e:
imel je gospodujoč položaj
;
gospodujoča vloga kapitala
gospója
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
gospa
:
gospoja Katarina
/
njegova gospoja je bolna
/
to je prava gospoja
gospójnica
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.,
v zvezah:
mala gospojnica
praznik Marijinega rojstva 8. septembra; mali šmaren
;
velika gospojnica
praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta; veliki šmaren
góspon
-a
m
(
ọ̑
)
nar.
gospod
:
A kje so vaš gospon oče?
(M. Kranjec)
gospôska
in
gospóska -e
ž
(
ó; ọ́
)
star.
predstavniki oblasti, oblast:
gosposka je krivce ostro sodila
/
bili so podložni graščinski gosposki
;
cerkvena, posvetna gosposka
gospôski
-a -o
prid.
(
ó
)
1.
nanašajoč se na gospode ali gospodo:
a)
biti gosposkega rodu, stanu
;
rad zahaja v gosposko družbo
b)
to je gosposki človek
;
precej gosposki je
;
ima gosposke navade
;
gosposka obleka
;
dali so ji gosposko ime
;
gosposko vedenje
/
dela se gosposkega
tudi
gosposki
●
star.
prijazen je, čeprav nosi gosposko suknjo
čeprav je gosposki človek
c)
preskrbel si je gosposko službo
;
gosposko življenje ima
udobno, lahko
2.
nav. ekspr.
dragocen
,
razkošen
:
zelo gosposko stanovanje imajo
/
pripravila jim je gosposko večerjo
gospôsko
prisl.
:
nositi se, živeti (po) gosposko
;
(po) gosposko oblečen
;
gosposko ga je pogostil
gospôski
-a -o
sam.
:
poročil je gosposko
;
v njem je nekaj gosposkega
;
na gosposkem raste veliko topolov
gospôskost
-i
ž
(
ó
)
gosposki rod, stan:
njegove kretnje so odražale gosposkost
;
upoštevali so ga zaradi njegove učenosti in gosposkosti
/
obleka ji daje nekakšno gosposkost
gosposki, imeniten videz
/
ekspr.
presenetila jih je gosposkost njegovega stanovanja
gospostvažêljnost
-i
ž
(
é
)
želja, težnja po gospostvu:
gospostvaželjnost okupatorja
/
odveč mu je njena brezobzirnost in gospostvaželjnost
gospóstven
tudi
gospôstven -a -o
prid.
(
ọ̑; ō
)
nanašajoč se na gospostvo:
gospostvena uprava
/
trudi se, da bi obdržal gospostven položaj
gospóstvo
1
tudi
gospôstvo -a
s
(
ọ̑; ō
)
knjiž.
1.
(politična in gospodarska) oblast:
imeti, pridobiti si gospostvo nad narodi
/
politično gospostvo
♦
zgod.
zemljiško gospostvo
osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota
2.
gospodovanje
,
vladanje
:
to je bilo v časih turškega gospostva
/
človekovo gospostvo nad čustvi
obvladovanje, premagovanje
/
prizadevati si za gospostvo na svetovnem trgu
za prevlado, premoč
gospôstvo
2
-a
s
(
ó
)
gosposkost
:
hotel ji je pripraviti lep dom, primeren njenemu gospostvu
gosposvétski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na naselje Gospa Sveta pri Celovcu:
gosposvetska cerkev
/
Gosposvetsko polje
gospóšček
-čka
m
(
ọ̑
)
knjiž.
domišljav človek, gizdalin:
gospošček je, a to mu je v krvi
gospóščina
1
tudi
gospôščina -e
ž
(
ọ̄; ó
)
1.
zastar.
gosposka
:
gospoščina je nalagala velike davke
/
deželska gospoščina
/
jara gospoščina
jara gospoda
2.
do odprave tlačanstva
posestvo zemljiškega gospoda:
graščak se je vrnil na svojo gospoščino
;
oskrbnik gospoščine
//
podložniške dajatve zemljiškemu gospodu:
pobirati gospoščino
gospôščina
2
-e
ž
(
ó
)
gosposkost
:
z obleko je hotela pokazati svojo gospoščino
/
njena gospoščina mu je bila tuja in zoprna
gospóščinski
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na posestvo zemljiškega gospoda:
lovili so v gospoščinskem gozdu
;
gospoščinska zemlja
gòst
1
gôsta
m
,
im. mn.
gôstje
tudi
gôsti
(
ȍ ó
)
1.
kdor je kam povabljen in pogoščen:
danes boste naš gost
;
dobiti, imeti goste
;
pričakovati, sprejemati goste
;
odličen, prijeten gost
;
on je pri njih stalen gost
/
publ.
visoki gostje se bodo seznanili z nekaterimi gospodarskimi
vprašanji
;
več dni je bil pri njih kot gost
//
kdor pride kam na obisk:
gostu je na hitro postregla s črno kavo
;
dobrodošel, nezaželen gost
/
on je reden gost naše knjižnice
obiskovalec, izposojevalec
;
pren.
revščina je bila pri njih stalen gost
●
povabiti koga v goste
na pogostitev, navadno ob kakem pomembnem dogodku
;
priti v goste
na obisk
;
večkrat je pri njih v gostih
v gosteh
2.
kdor se začasno mudi, stanuje v gostinskem lokalu, hotelu,
zdravilišču:
gostje so bili večinoma lovci
;
v kavarni je bilo le nekaj gostov
;
gostilna je polna gostov
/
prehodni gostje
;
za naše stalne goste se bo pa že še našel prostor
;
zdraviliški gostje
/
publ.
cenjene goste obveščamo, da smo odprli nov lokal
3.
kdor javno nastopi izven kraja stalnega udejstvovanja:
občinstvo je gosta toplo pozdravilo
;
naše moštvo je premagalo goste iz sosednjega mesta
;
kot gost je nastopila znana pevka
/
seje so se udeležili le kot gostje
kot opazovalci, brez pravice glasovanja
góst
2
-a -o
tudi
-ó
prid.
, gostêjši
(
ọ̑ ọ́
)
1.
ki je bolj v trdnem kot v tekočem stanju:
belež je premalo gost, narediti je treba gostejšega
;
gosta tekočina
;
gosto blato, testo
/
gosta juha
;
gosta snov
;
od soli gosta voda
2.
ki sestoji iz trdno sprijete snovi:
gost sprimek
/
gost kruh
//
nav. ekspr.
skozi katerega se težko vidi:
gost dim, prah
;
gosta megla, sopara
/
gosta tema
3.
razvrščen v majhnih medsebojnih presledkih:
gosti cveti
;
gosti zobje
;
goste veje
;
goste zvezde
;
gosto bukovje, grmovje
;
drevje je preveč gosto
/
gosti lasje
;
gosta črna brada
;
pes ima zelo gosto dlako
//
ki sestoji iz enot, razvrščenih v majhnih medsebojnih presledkih:
gost glavnik
;
gost gozd
;
gost šop cvetov
;
gosta gruča ljudi
/
gost dež, sneg
/
gosta tkanina
;
gosto sito
z majhnimi luknjicami
4.
ki se pojavlja v kratkih časovnih presledkih:
gosti streli, udarci
/
gosti obiski
pogostni
/
dela goste korake
kratke, drobne
5.
ki obstaja v veliki meri:
gost promet
;
gosta naseljenost dežele
/
gosta senca lipe
/
knjiž.
gost molk
popoln
/
težko je poslušal gosto pripovedovanje žensk
gostobesedno
♦
les.
gost les
les z gostimi letnicami
;
obrt.
gosta petlja
prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit ne ovije okoli kvačke
gósto
in
gostó
prisl.
:
gosto kuhan riž
;
gosto razpredena tihotapska mreža
;
gosto tekoč
;
gosto zazidana površina
gósti
-a -o
sam.
:
nič gostega ne sme jesti
;
mešati do gostega
;
na gosto saditi
;
po gostem mu je pisal
pogostem
gostáč
-a
m
(
á
)
v kmečkem okolju,
nekdaj
kdor stanuje v tuji, najeti hiši:
on je gostač
;
gostači so hodili na dnino h gospodarju
;
sosedov gostač
//
star.
podnajemnik
:
nikoli ni mislila, da bo morala oddajati sobe gostačem
;
pren.
s svojimi članki so bili v glasilu le gostači
gostáča
-e
ž
(
á
)
zastar.
gostačka
:
še beraška gostača je imela ob nedeljah svileno ruto
gostáčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
biti gostač:
morali so gostačiti
//
slabo, zasilno stanovati:
posestvo je zapil, zdaj pa gostači v svoji bajti
2.
ekspr.
biti, muditi se pri kom kot gost;
gostovati
:
pri prijatelju sem gostačil dva dni
/
tri dni je četa gostačila v vasi
gostáčka
-e
ž
(
ȃ
)
v kmečkem okolju,
nekdaj
ženska, ki stanuje v tuji, najeti hiši:
stara, revna gostačka
gostáščina
-e
ž
(
ā
)
v kmečkem okolju,
nekdaj
najemnina, ki jo plačuje gostač:
plačati gostaščino
;
dosti je že dolžen za gostaščino
gostáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na gostače:
biriči so lovili gostaške in bajtarske sinove
;
gostaško življenje
/
gostaške bajte so samevale v globačah
gostáštvo
-a
s
(
ȃ
)
v kmečkem okolju,
nekdaj
stanje, življenje gostačev:
gostaštva je bil do grla sit
góstba
in
gôstba -e
ž
(
ọ̑; ȏ
)
zastar.
gostija
:
na gostbo je povabil vse prijatelje
gostéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
postajati (bolj) gost;
gostiti se
:
snežinke so gostele bolj in bolj
gostí
1
-í
ž
mn.,
tož. v prislovni predložni zvezi tudi
gósti
(
ȋ ī
)
zastar.
gostija
:
v gradu so imeli, priredili velike gosti
;
poročne gosti
●
zastar.
povabiti, priti v gosti
v goste
;
dolgo je bil pri njih v gosteh
bil je pri njih kot gost
gósti
2
gódem
nedov.
(
ọ́
)
1.
star.
igrati, zlasti na godalo:
lepo zna gosti
;
harmonike so godle celo noč
/
gosti na gosli
;
pren.
veter je godel okrog hiše
2.
ekspr.
z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje:
ljudje so se razhajali in jezno godli
;
vso pot je godla sama pri sebi
/
že spet gode nad možem
/
slabš.
vedno gode eno in isto
govori, ponavlja
;
nekaj so godli o strožjem hišnem redu
govorili, pravili
3.
oglašati se z zadovoljnim, brundanju podobnim glasom:
v kotu je čepel maček in godel
/
ekspr.
fant je kar godel od zadovoljstva
4.
ekspr.,
z dajalnikom
povzročati težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem:
sin ji je hude godel
;
obljubila je očetu, da mu jih ne bo več godla
●
ekspr.
vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat in ribam gost
je bilo zaman, brez uspeha
;
ekspr.
tako boš plesala, kot bom jaz godel
tako boš delala, ravnala, kot bom jaz hotel
góde se
pog.
:
tebi se pa gode
tebi se pa godi
gostíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
nav. ekspr.
pojedina, navadno ob kakem pomembnem dogodku:
ob njegovi vrnitvi so pripravili veliko gostijo
;
povabiti na gostijo
/
vso noč so plesali na njuni gostiji
/
le malo pogrebcev je prišlo na gostijo
pogrebščino, sedmino
2.
zastar.
gostaško življenje:
pravil je o svoji žalostni gostiji
gostíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na gostijo:
gostijska potica
/
gostijske šege
gostílec
-lca
[
gostiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
zastar.
gostitelj
:
na vso moč je hvalil svojega gostilca
gostílna
-e
ž
(
ȋ
)
gostinski lokal, v katerem se streže z jedmi in pijačami:
iti, hoditi, zahajati v gostilno
;
posedati po gostilnah
;
to je znana gostilna
;
gostilna ob cesti
;
lastnik gostilne
/
družbena, zasebna gostilna
/
pri njih doma imajo gostilno
;
v tej gostilni dobiš tudi prenočišče
gostílnica
-e
ž
(
ȋ
)
star.
gostilna
:
kar naprej hodi po gostilnicah
;
ustavili so se v gostilnici ob cesti
//
nav. ekspr.
manjšalnica od gostilna:
odprl je prijetno gostilnico
gostílničar
-ja
m
(
ȋ
)
lastnik ali upravnik gostilne:
gostilničar je prisedel in mu natočil vina
;
državni, privatni gostilničarji
gostílničarica
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
gostilničarka
:
sprejela jih je prijazna gostilničarica
gostílničarka
-e
ž
(
ȋ
)
lastnica ali upravnica gostilne:
gostilničarka jim je sama postregla
gostílničarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na gostilničarje:
gostilničarska podjetnost
/
gostilničarska obrt
gostílničarstvo
-a
s
(
ȋ
)
gostilničarska obrt:
dolga leta se je ukvarjal z gostilničarstvom
/
zasebno gostilničarstvo
gostílniški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na gostilno:
zavila sta na gostilniški vrt
;
gostilniška soba je polna gostov
/
z gostilniško hrano je kar zadovoljen
/
začel je gostilniško obrt
gostílo
-a
s
(
í
)
kem.
sredstvo za zgoščevanje tekočin:
gostínec
-nca
m
(
ȋ
)
1.
kdor je zaposlen v gostinstvu:
gostinci se že vneto pripravljajo na sezono
;
visoko kvalificiran gostinec išče službo
;
zasebni gostinci
2.
zastar.
gostilna
,
gostišče
:
preselil se je v slab gostinec v isti ulici
//
nekdaj
hiša, v kateri dobijo prenočišče in oskrbo popotniki in romarji;
hospic
:
prenočil je v gostincu
;
samostanski gostinec
gôstinja
-e
ž
(
ó
)
zastar.
gostja
:
gostinje ni hotela žaliti
;
prijetna gostinja
gostínka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki je zaposlena v gostinstvu:
zaposlili so gostinko
;
izšolala se je za gostinko
;
izkušena gostinka
gostínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na gostince ali gostinstvo:
gostinski promet se je v zadnjem času močno povečal
;
gostinske storitve
/
gostinski lokal
;
gostinski objekti, obrati ne ustrezajo več naraščajočim potrebam
;
gostinsko podjetje
/
gostinski delavci
;
gostinskega kadra še vedno ni dovolj
/
gostinski šolski center
♦
šol.
gostinska šola
2.
gostilniški
:
dolgo sva sedela v gostinski sobi
gostínstvo
-a
s
(
ȋ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s strežbo, oskrbo gostov:
gostinstvo se je v zadnjih letih zelo razvilo
;
sezonsko gostinstvo
;
zahteve modernega turizma in gostinstva
/
privatno gostinstvo
/
strokovnjak za gostinstvo
♦
ekon.
komercialno gostinstvo
gostíšče
-a
s
(
í
)
gostinski obrat, v katerem se dobi hrana in prenočišče:
tu bi nujno potrebovali vsaj eno gostišče
;
lastnik gostišča
;
parkirišče pred gostiščem
;
kosilo, martinovanje, srečanje v gostišču
/
zasebno gostišče
;
v socializmu
družbeno gostišče
gostítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor koga gosti:
ves večer je imel glavno besedo gostitelj
;
prijazen gostitelj
/
gostitelji so se zavzemali za tesnejšo povezavo med društvi
♦
biol.
organizem, ki hrani, živi zajedavca
gostíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska ali država, ustanova, ki koga gosti:
gostiteljica je prinesla še slaščice
;
izkazala se je kot odlična gostiteljica
/
gostiteljica prvenstva, srečanja
;
država, šola gostiteljica
gostíteljski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na gostitelje:
gostiteljske dolžnosti
/
sprejel ju je z gostiteljsko prijaznostjo
gostíti
1
-ím
nedov.
, goščèn
(
ī í
)
delati (bolj) gosto:
gostiti malto s peskom
;
gostiti tekočino
/
knjiž.
jug gosti oblake
gostíti se
postajati (bolj) gost:
raztopina se je začela gostiti
;
kri na rani se mu je hitro gostila
strjevala
/
lasje so se mu začeli gostiti
/
nav. ekspr.
zunaj se je gostila megla, tema
;
knjiž.
mrak se je gostil v temo
/
njegovi obiski so se čedalje bolj gostili
so postajali pogostnejši
gostèč
-éča -e:
gosteča se množica je pritiskala vse huje
;
gosteče se mleko
gostíti
2
-ím
nedov.
, goščèn
(
ī í
)
1.
streči gostu z jedmi in pijačami:
prijatelje je gostila dolgo v noč
;
gostiti z vinom
/
ekspr.
natakar, še en liter, danes gostim jaz!
poravnam račun, plačam
2.
delati vse potrebno za uresničitev nastopa, sodelovanja določene
osebe, skupine oseb, zlasti iz tujine, na določenem javnem dogodku:
gostiti ekipo
;
gostiti predsednika
/
Slovenija bi lahko gostila svetovno prvenstvo
;
gostiti tekmo
gostíti se
nav. ekspr.
dobro jesti in piti:
imenitno smo se gostili
;
gostili so se z divjačino
/
kako se je gostil z mastnim puranom
s slastjo jedel
/
iron.
vsak dan so se gostili s koruznim močnikom
gostívanje
in
gostüvanje -a
[
gostívanje
]
s
(
ȋ
)
nar. vzhodno
gostija ob poroki:
imeti, napraviti gostivanje
;
povabili so ga na gostivanje
♦
etn.
borovo gostivanje
šega, ki uprizarja poroko fanta ali dekleta z borom, kadar v
predpustu ni bilo nobene poroke v vasi
gostivánjščak
in
gostüvanjščak -a
[
gostivánjščak
]
m
(
ȃ
)
nar. vzhodno
kdor se udeleži gostije ob poroki:
imeli so veliko gostivanjščakov
gôstja
-e
ž
(
ó
)
1.
ženska, ki je kam povabljena in pogoščena:
danes imamo gostjo v hiši
;
prijetna gostja
/
publ.
visoko gostjo je predsednik zadržal na kosilu
/
častna, posebna gostja
//
ženska, ki pride kam na obisk:
dobrodošla, nezaželena gostja
/
gospa je znana gostja kavarn
obiskovalka
2.
ženska, ki javno nastopi izven kraja stalnega udejstvovanja:
je redna gostja uglednih festivalov
;
nastopila bo gostja iz Italije
;
gostje so vodile s štiri proti ena
3.
gostačka
:
še zdaj se spominja stare gostje iz njihove bajte
gôstje
-a
s
(
ó
)
zastar.
gostija
:
na gostje je povabila več prijateljev
;
svečano gostje
gostljàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
nekoliko gost:
sadje je pretlačila in le malo časa kuhala, da je postalo gostljato
;
gostljata omaka
gostnína
-e
ž
(
ī
)
star.
plačilo za storitev v gostinskem obratu:
plačal je visoko gostnino
gosto...
prvi del zloženk
nanašajoč se na gost
2
:
gostobesednež, gostocveten, gostolisten
gostobeséden
-dna -o
prid.
, gostobesédnejši
(
ẹ̑
)
ki (rad) z mnogo besedami, obširno govori, pripoveduje:
gostobeseden človek
;
ni še slišal tako gostobesednih govornikov
;
nikdar ni bil gostobeseden
/
gostobeseden opis
;
gostobesedna hvala
gostobesédno
prisl.
:
gostobesedno pripovedovati
gostobeséditi
-im
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
gostobesedno govoriti, pripovedovati:
gostobesedil ji je neumnosti
;
ona rada gostobesedi
gostobesédje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
gostobesedno govorjenje, pripovedovanje:
na njeno molčanje je odgovorila z gostobesedjem
/
njegovi verzi so pretirano gostobesedje
gostobesédnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
gostobeseden človek:
nerada je poslušala tega gostobesedneža
gostobesédnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost gostobesednega:
očitali so mu gostobesednost in razvlečenost
/
s svojo gostobesednostjo je skrbel za kratkočasje
gostocvéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
ki ima goste cvete:
gostocveten kobul
gostodlák
in
gostodlàk -áka -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima gosto dlako:
gostodlaka žival
/
gostodlak kožuh
gostokŕven
-vna -o
prid.
(
ŕ r̄
)
knjiž.
hladnokrven
,
hladen
:
gostokrvni severnjaki
gostolás
in
gostolàs -ása -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
knjiž.
ki ima goste lase:
bujno, gostolaso dekle
gostolênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od gostoleti:
poslušala je drobno gostolenje škrjancev
/
gostolenje ženskih glasov ga ni motilo
gostoléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
les.,
v zvezi
gostoleten les
gost les:
gostoléti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
knjiž.
žvrgoleti
,
peti
2
:
ptiči so gostoleli v jutranji tišini
/
znal je gostoleti kakor slavček, žvižgati kakor kos
2.
ekspr.
živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati:
otroci gostolijo pred hišo
/
kar naprej je gostolela o njem
gostolèč
-éča -e:
pela je z gostolečim glasom
gostolévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
zastar.
žvrgoleti
,
peti
2
:
škrjanec veselo gostoleva
gostolévek
-vka
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
žvrgolenje, (ptičje) petje:
slišati ni bilo niti ptičjega gostolevka
;
škrjančev gostolevek
/
slavec je zapel svoj trepetajoči gostolevek
pesem, spev
gostolévka
-e
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
ptica pevka:
po vrtovih so se oglasile naše znane gostolevke
gostolíst
-a -o
prid.
(
ȋ ī
)
knjiž.
gostolisten
:
gostoliste veje
gostolísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima goste liste:
gostolistno drevje
gostolístnat
-a -o
prid.
(
ȋ
)
star.
gostolisten
:
obtičala sva v gostolistnatem grmovju
gostoljúben
-bna -o
prid.
(
ú ū
)
ki rad izkazuje gostoljubje:
to je zelo gostoljuben človek
;
naš narod je gostoljuben
;
gostoljubna družina
/
to je zelo gostoljubna hiša
;
sprejel ga je pod gostoljubno streho
gostoljúbje
-a
s
(
ȗ
)
dajanje hrane, prenočišča komu iz prijaznosti, naklonjenosti:
izkazovati, sprejeti gostoljubje
;
cel mesec je užival njegovo gostoljubje
/
država mu je odrekla gostoljubje
azil
//
gostoljubnost
:
gospodinji manjka gostoljubja
gostoljúbnost
-i
ž
(
ú
)
1.
lastnost gostoljubnega človeka:
vsi so jo imeli radi zaradi njene gostoljubnosti
;
znan je po svoji gostoljubnosti
2.
gostoljubje
:
kako vam bom povrnil vašo gostoljubnost?
gostomér
-a
m
(
ẹ̑
)
fiz.
priprava za merjenje gostote tekočin;
areometer
:
meriti z gostomerom
gostorún
-a -o
prid.
(
ȗ ū
)
knjiž.
ki ima gosto runo, dlako:
gostoruni ovni
gostosévci
-ev
m
mn.
(
ẹ̑
)
večja skupina zvezd v ozvezdju Bika:
ravnal se je po mesecu in gostosevcih
góstost
in
gostóst -i
ž
(
ọ́; ọ̑
)
lastnost, značilnost gostega:
marmelade zaradi gostosti ni mogel razmazati
/
gostost posevka je ovirala razraščanje posameznih rastlin
/
večja gostost prebivalstva v mestih
gostota
gostôta
-e
ž
(
ó
)
1.
razmerje med tekočimi in trdnimi sestavinami:
gostota juhe, omake
/
ugotavljati gostoto mleka
;
snovi različne gostote
//
lastnost, značilnost gostega 3:
gostota blaga
/
gostota sita
2.
množina česa na določeni površini:
gostota dreves v gozdu
;
povečati gostoto prometne mreže
/
gostota prebivalstva
;
gostota naseljenosti
število prebivalcev na km
2
♦
fiz.
gostota
masa snovi na prostorninsko enoto
;
gostota plina
;
gostota električnega polja
količina, s katero je določeno električno polje in se dobi z
električnim nabojem na ploskovno enoto
;
gostota magnetnega polja
količina, s katero je določeno magnetno polje in se dobi s silo,
ki deluje na vodnik z električnim tokom
gostôten
-tna -o
(
ó
)
pridevnik od gostota:
gostotna stopnja
gostôtnica
-e
ž
(
ȏ
)
nav. mn.,
fiz.
vsaka izmed krivulj, s katerimi se ponazarja gostota električnega ali
magnetnega polja:
gostovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od gostovati:
drama ima v načrtu več gostovanj
;
gostovanje folklornih skupin
;
gostovanje nogometnega moštva
;
gostovanje sopranistke
/
naveličana sta bila gostovanja po tujih hišah
/
(mobilno) gostovanje
uporaba mobilnega telefona zunaj območja dosega domačega
operaterja, navadno v tujini
/
vso noč je trajalo gostovanje
gostija
gostovánjec
-jca
m
(
ȃ
)
nar. vzhodno
kdor se udeleži gostije ob poroki:
prišli so vsi povabljeni gostovanjci
gostováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
javno nastopati izven kraja stalnega udejstvovanja:
danes gostuje mariborska drama
;
v glavni vlogi bo gostovala slavna pevka
;
včeraj so gostovali grški teniški reprezentanti
2.
biti nastanjen v tujih, najetih prostorih:
nova osnovna šola gostuje v gimnaziji
/
gostuje v leseni bajti
je gostač
3.
biti, muditi se pri kom kot gost:
večkrat gostuje pri njih
;
stric je precej časa gostoval pri nas
4.
uporabljati mobilni telefon zunaj območja dosega domačega operaterja,
navadno v tujini:
akcijska ponudba za uporabnike, ki bodo gostovali v tujini
5.
zastar.
gostiti
2
:
več dni že gostuje prijatelje
gostovêjen
-jna -o
prid.
(
ȇ
)
gostovejnat
:
gostovejna lipa
gostovêjnat
-a -o
prid.
(
ȇ
)
ki ima goste veje:
gostovejnato drevo
gostujóč
-a -e
prid.
(
ọ̄ ọ́
)
ki javno nastopa, krajši čas deluje zunaj kraja stalnega
udejstvovanja:
gostujoči dirigent, trener
;
gostujoče moštvo
;
k razvoju razstavnega koncepta so kot gostujočega kuratorja povabili
inovativnega oblikovalca
/
gostujoči profesor
visokošolski profesor, ki določeno časovno obdobje, navadno en
semester, predava na nematični visokošolski ustanovi
góšča
-e
ž
(
ọ́
)
1.
z gostim grmovjem in drevjem porasel svet:
plazil se je skozi goščo
;
skrivali so se po gozdovih in goščah
//
gosto grmovje in drevje:
lomastil je po gošči
;
z goščo porasle strmine
//
mlad, nerazredčen gozd:
začel je trebiti goščo
;
bukova gošča
2.
ekspr.,
z rodilnikom
velika množina česa v majhnih medsebojnih presledkih:
pod hišo je bila gošča najrazličnejših sadnih dreves
;
v daljavi je žarela gošča ribiških luči
;
obdala ga je gošča sabelj
3.
kar je gostega, navadno v tekočini:
gošča se je usedla na dno
;
gošča v kavi
//
ekspr.
gosta tekočina:
žabe so pljusnile v smrdljivo goščo
4.
nar. gorenjsko
gozd
:
na obeh straneh ceste je bila gošča
●
nar. gorenjsko
oče je bil dve leti v gošči
pri partizanih
góščar
tudi
góšar -ja
m
(
ọ̑
)
1.
nar. gorenjsko
partizan
:
včasih so se oglasili goščarji tudi v vasi
2.
lov.
gams, ki živi v goščavah pod gozdno mejo:
góščarski
tudi
góšarski -a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od goščar:
ob večerih so nam tovariši pripovedovali o doživljajih iz
goščarskega življenja
goščáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
z gostim grmovjem in drevjem porasel svet:
težko se je prebijal skozi goščavo
;
skril se je v goščavo nad potjo
//
gosto grmovje ali drevje:
z goščavo porasel svet
/
ekspr.
vrt je taka goščava, da ga bo težko očistil
/
goščava in pušča
2.
ekspr.,
z rodilnikom
velika množina česa v majhnih medsebojnih presledkih:
goščava dreves, stebel
;
pren.
goščava perečih vprašanj
3.
ekspr.
gostost
:
grozdje se zaradi prevelike goščave trt ni lepo razvilo
4.
kar je gostega, navadno v tekočini;
gošča
:
v steklenici je ostala sama goščava
goščávica
-e
ž
(
ȃ
)
manjšalnica od goščava:
napadli so goščavico, kjer je bil skrit bataljon
goščávje
-a
s
(
ȃ
)
goščava
,
gošča
:
zašel je v neprodirno goščavje
goščávski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na goščavo:
zašel je v goščavski pas
/
goščavska žival
góšče
-ta
s
(
ọ̑
)
ekspr.
mlada gos:
na dvorišču je gagalo belo gošče
goščênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od gostiti
2
:
dolgo je ostal na večernem goščenju
gótica
-e
ž
(
ọ̑
)
latinica ostrih, oglatih oblik:
uporabljati gotico
;
knjiga je tiskana v gotici
gótik
-a
m
(
ọ́
)
umetnik gotske dobe:
nemir risbe se pojavlja pri gotikih zlasti v gubah
gótika
-e
ž
(
ọ́
)
um.
evropski umetnostni slog med romaniko in renesanso:
v arhitekturi so vidni elementi gotike
//
doba tega sloga:
stavba je nastala v pozni gotiki
gotizácija
-e
ž
(
á
)
um.
predelava v gotskem slogu:
gotizacija bazilike
gotizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
um.
predelovati v gotskem slogu:
romansko cerkev so gotizirali
gotlándij
-a
m
(
á
)
geol.
obdobje starejšega paleozoika, v katerem se je razvila neznatna flora
ob morju;
silur
gotòv
-ôva -o
prid.
(
ȍ ó
)
1.
s širokim pomenskim obsegom
ki je v svoji končni obliki:
na policah so stali že gotovi čevlji
;
knjiga bo kmalu gotova
napisana, natisnjena
;
obleka še ni gotova
narejena, sešita
;
večerja je gotova
skuhana, pripravljena
/
na razpolago so vam jedi po naročilu in gotove jedi
že pripravljene jedi
//
v povedni rabi
ki konča, opravi kako delo:
danes bom bolj pohitel, pa bom jutri gotov
;
s pripravami, z beljenjem so gotovi
;
z zidanjem hiše bo kmalu gotov
/
pri zdravniku sem bil hitro gotov
sem hitro opravil, uredil
/
pog.
kar pojdimo, smo že gotovi
napravljeni, oblečeni
2.
ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede
a)
uresničitve, nastopa, obstajanja:
čaka ga gotov uspeh
;
razdor med njimi je gotov
;
šel je v gotovo pogubo
;
rešil ga je gotove smrti
/
ta zaslužek je gotov, drugi pa niso
;
vsak mesec ima gotovo plačo
/
njegov odhod je gotov
sklenjen, odločen
b)
resničnosti, pravilnosti:
ta letnica ni čisto gotova
;
meni je to reč kot gotovo pripovedoval sosed
/
gotova znamenja nosečnosti
zanesljiva, jasna
c)
varnosti, uspešnosti:
njegov položaj ni nič kaj gotov
;
gotova naložba
;
naša bodočnost ni preveč gotova
//
pog.,
v povedni rabi
ki glede česa popolnoma izključuje omahovanje med pozitivno in
negativno možnostjo;
prepričan
,
trden
:
bil je gotov zmage
;
tega (si) nisem popolnoma gotov
;
zdaj so gotovi, da je pobegnil
;
niti za trenutek ni bil gotov, kaj bo z njim
/
ni bil čisto gotov, kakšno vojsko ima pred seboj
ni vedel natančno
3.
prepričan o svoji moči, sposobnosti:
potrebna je še ena vaja, da bomo bolj gotovi
//
samozavesten
,
odločen
:
všeč jim je bil njegov gotovi nastop
/
glas ji je bil čedalje manj gotov in ji je začel drhteti
4.
ki obstaja v gotovini:
gnojilo so oddajali le za gotovo plačilo
;
star.
nima gotovega premoženja
/
plačati z gotovim denarjem
z gotovino
5.
z oslabljenim pomenom
določen
,
neki
1
,
nekateri
:
gotovi ljudje zmeraj kritizirajo
;
do gotove mere si ga lahko privoščiš
;
o gotovih stvareh je bolje molčati
●
pog.
njegova izvolitev je gotova stvar
prav gotovo bo izvoljen
;
preg.
dolga bolezen, gotova smrt
gotôvo
1.
prislov od gotov:
na ta način se da najbolj gotovo ugotoviti, kako se ptice selijo
;
glas mu je zvenel gotovo in mirno
/
zabij še en žebelj, da bo bolj gotovo držalo
2.
v členkovni rabi
izraža
a)
prepričanost o čem:
takemu delu gotovo ne bo kos
;
gotovo niso oni krivi
;
prav, skoraj gotovo je zamudil
;
on je gotovo najhitrejši v teku pri nas
;
tega denarja je gotovo vreden
/
ta gotovo lepa pesem je zaradi slabega izvajanja izgubila svojo
vrednost
res lepa
b)
v povedni rabi
podkrepitev trditve:
gotovo je, da o tem ne bi smel javno govoriti
;
gotovo je, da bolj revno ne živi nihče v vasi
c)
nepreklicnost česa:
gotovo bom naredil do jutri
;
počakaj me, gotovo pridem
/
za gotovo vam bom prinesel pismo
zagotovo
3.
v členkovni rabi
izraža
a)
nepreklicnost česa:
vrnem vam z obrestmi, gotovo
;
»Ali mi boste naredili okvir do jutri?« »Gotovo, nič ne skrbite.«
b)
soglasje, pritrditev:
»Tega ne bi smel reči.« »Gotovo, predaleč je šel.«
;
gotovo, to se ne bi spodobilo
gotôvi
-a -o
sam.
:
priti na gotovo
ko je že vse pripravljeno, narejeno
;
o tem ne vem nič gotovega
nimam zanesljivih podatkov
;
star.
nima nič dolga, pa še precej gotovega pod palcem
gotovine
gotovína
-e
ž
(
í
)
splošno veljavno plačilno sredstvo v bankovcih ali kovancih:
prodajajo le za gotovino
;
plačal je v gotovini
/
ima posestvo in precej gotovine
gotovínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na gotovino:
gotovinski nakup
;
gotovinsko izplačilo
♦
ekon.
gotovinski plan
plan, ki predvideva količino bankovcev za denarni obtok
;
fin.
gotovinski ček
ček, izplačljiv v gotovini
gotôvost
-i
ž
(
ó
)
1.
značilnost gotovega 2:
vsi so govorili o popolni gotovosti zmage
;
plašila ga je gotovost smrti
/
gotovost naložbe
/
novica o njegovi izvolitvi se je raznesla kot gotovost
2.
pog.
odnos do česa, ki popolnoma izključuje omahovanje med pozitivno in
negativno možnostjo;
prepričanost
,
trdnost
:
počasi se je njegova gotovost o pravilnosti poti začela krhati
;
opazil je njeno gotovost, da bo njena želja izpolnjena
/
čigav glas je bil, ni bilo mogoče z gotovostjo trditi
3.
prepričanost o svoji moči, sposobnosti:
začela se mu je vračati samozavestna gotovost
;
občutek gotovosti
//
samozavest
,
odločnost
:
gotovost v nastopu, v obnašanju
gótski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na gotiko:
bazilika v gotskem slogu
/
gotski obok
;
palača z gotskim pročeljem
/
gotska doba
2.
nanašajoč se na gotico:
težko je bral gotske črke
3.
nanašajoč se na Gote:
gotski jezik
;
ostanki gotske vojske
gótščina
-e
ž
(
ọ̑
)
gotski jezik:
proučeval je gotščino in staro visoko nemščino
govéd
-i
ž
(
ẹ̑
)
govedo
:
v hlevu imajo osem govedi
/
goved je žalostno mukala
;
v bližini se je pasla cikasta goved
;
gojijo molzno goved
govédar
-ja
m
(
ẹ̑
)
1.
kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem goveda:
govedarji so že napojili živino
//
slabš.
neroden, navadno surov človek:
pusti tega govedarja
2.
pog.,
ekspr.
kdor izvaja, posluša narodno-zabavno glasbo:
rokerji, reperji in govedarji
govédarski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na govedarje:
govedarske hčere ne sme vzeti
/
težko prenaša njegovo govedarsko govorjenje
govédarstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
zastar.
govedoreja
govédina
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
goveje meso:
radi jemo govedino
;
kuhana govedina
;
govedina v solati
2.
slabš.
neroden, navadno surov človek:
prava govedina je
/
kot psovka
molči, govedina neumna
govédo
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
večja domača žival z veliko, široko glavo in debelejšimi stožčastimi
rogovi:
ima nekaj goved in konja
;
na travniku se je paslo pet goved
♦
zool.
moškatno govedo
govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos
moschatus
//
ed.
več goved, goveda:
v reki napajajo govedo
;
bolezen goveda
;
meso z glave goveda
/
bohinjsko govedo
;
pincgavsko govedo
rjavo z belimi lisami
;
farma za pitovno govedo
/
divje govedo
2.
slabš.
neroden, navadno surov človek:
ta fant je pravo govedo
/
kot psovka
govedo neotesano
govedorêja
-e
ž
(
ȇ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo goveda:
razvoj govedoreje in prašičereje
;
povečati proizvodnjo v govedoreji
govedorêjec
-jca
m
(
ȇ
)
kdor redi, vzreja govedo:
posvetovanje govedorejcev
govedorêjski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na govedorejce ali govedorejo:
govedorejske farme
;
bil je član govedorejskega društva
govêjak
1
-a
m
(
ȇ
)
nar. dolenjsko
pot za govedo:
fanta sta se zapodila po govejaku navzgor
govêjak
2
tudi
govêjek -a
m
(
ȇ
)
goveji iztrebek:
stopil je na govejak
govêji
-a -e
prid.
(
ē
)
nanašajoč se na govedo:
imajo nov goveji hlev
/
goveja koža
;
goveje meso, usnje
/
goveji golaž, zrezek
;
goveja juha
/
čreda goveje živine
♦
vet.
goveja kuga
nalezljiva bolezen goveda z vnetjem in nekrozo sluznice prebavil
;
zool.
goveji zolj
žuželka, katere ličinke se zajedajo v govedo, Hypoderma bovis
govêjščak
-a
m
(
ȇ
)
star.
goveji iztrebek;
govejak
2
:
govnáč
-a
m
(
á
)
1.
zool.
hrošč, ki zalega jajčeca v govno, Geotrupes:
gozdni govnač
2.
nizko
neprijeten, zoprn človek:
le kaj si domišlja ta govnač
govnáčka
-e
ž
(
ȃ
)
zool.
velika roparska morska ptica, podobna galebu, Stercorarius:
velika govnačka
gôvnast
-a -o
prid.
(
ó
)
umazan od govna:
govnaste roke
govnáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na govnače:
govnaško ritje po blatu
/
ekspr.
pripovedoval je govnaške šale
robate, grde
gôvno
-a
s
(
ó
)
1.
pri prebavi neizkoriščeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi
črevo, zlasti pri živalih:
gnojiti z razredčenim govnom
;
kozje govno
;
govno in seč
/
ekspr.
brskati po govnu
2.
nizko
malo vreden, nepomemben človek:
ne razburjaj se zaradi takega govna
govnobŕbec
-bca
m
(
ȓ
)
zool.
hrošč kovinsko zelene barve, ki zalega jajčeca v govno domačih živali,
Geotrupes stercorarius:
gôvor
-a
m
(
ȏ
)
1.
oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi:
s ceste se je slišal glasen govor
;
neizrazit, nosljajoč govor
;
motnje, tehnika govora
/
obvladati kak jezik v govoru in pisavi
/
spoznati koga po govoru
//
sposobnost tega oblikovanja:
človeka loči od drugih živih bitij tudi govor
;
v bolezni je izgubil vid in govor
/
dar govora
;
imeti dar govora
biti dober govornik
●
iron.
torej si spet dobil dar govora
si pripravljen, hočeš spet govoriti
2.
izražanje misli z govorjenjem:
obtičati sredi govora
;
seči, vpasti komu v govor
/
svoboda govora
3.
izmenjava mnenj, misli;
pogovor
:
govor je nanesel na očeta
;
napeljal je govor na svoj članek
;
obrniti, zasukati govor drugam
/
v povedni rabi,
navadno z nikalnico:
o tem bo še govor,
pog.
govora prihodnjič
;
zdaj ni govor o premirju
se ne govori
;
zdaj še govora ni o premirju
še misliti ni nanj
;
ekspr.
o kakem spanju sploh ni bilo govora
;
pren.
govor pesti
//
v členkovni rabi,
z nikalnico
izraža močno zanikanje:
ni govora, da bi ga še čakal
/
»Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.«
4.
sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali
podajanje tega sestavka:
predsednikov govor je vse navdušil
;
govor je dolgo trajal
;
govora ni govoril, ampak bral
;
izdati govore v knjigi
;
prenašati govor po radiu in televiziji
;
v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč
;
dolgovezen, ognjevit, oster govor
;
otvoritveni, pozdravni, uvodni govor
/
pog.
imeti,
nižje pog.
držati govor
govoriti
5.
s prilastkom
jezik, zlasti v govorjeni obliki:
izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor
;
nemški govor je še kar razumela
;
slovenskega govora ne bo nikoli pozabil
/
ljudski, otroški, pesniški govor
;
govor izobražencev
;
pren.
likovni govor
;
govor oči in kretenj
♦
jezikosl.
govor
jezikovni sistem v okviru kakega narečja
;
odvisni
ali
indirektni govor
navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od
poročevalčevega govorjenja
;
premi
ali
direktni govor
navajanje tujega sporočila v izvirni obliki
govoráč
-a
m
(
á
)
slabš.
kdor dosti in vsebinsko prazno govori:
ne poslušaj teh govoračev
govoránca
-e
ž
(
ȃ
)
slabš.
sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali
podajanje tega sestavka;
govor
:
govoranca je dolgo trajala
;
na dnevnem redu je bilo veliko govoranc
;
kdo mu je sestavil to govoranco
;
bučna, dolga govoranca
/
pog.
imeti govoranco
govoriti
//
govorjenje
,
besede
2
:
njegove govorance nas niso prepričale
;
sit je njegovih govoranc o pridnosti
govoráncar
-ja
m
(
ȃ
)
slabš.
kdor (rad) obširno, razvlečeno govori, pripoveduje:
bil je dober delavec, le velik govorancar
govoránčenje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od govorančiti:
poslušal sem svečano govorančenje mož
/
dovolj imam že tega govorančenja
govoránčiti
-im
nedov.
(
ā ȃ
)
slabš.
1.
nastopati kot govornik:
večkrat je govorančil na proslavah
2.
obširno, razvlečeno govoriti, pripovedovati:
govorančil je o kulturi, gospodarstvu in o vsem mogočem
/
govorančila bosta, da ju ne bo mogoče ustaviti
pogovarjala se bosta, govorila
gôvorček
-čka
m
(
ȏ
)
manjšalnica od govor 4:
najprej bo govorček, nato pa bodo sledile recitacije
/
ekspr.
za vsako priliko je imel pripravljen kak govorček
govorčín
-a
m
(
ȋ
)
star.
kdor zna spretno govoriti, pripovedovati;
govorec
,
govornik
:
ta pa je govorčin, vse užene
govórec
tudi
govôrec -rca
m
(
ọ̑; ó
)
1.
kdor govori, pripoveduje:
v pogovoru sta bila oba govorca zelo glasna
;
ozrl se je po glasnem govorcu v gruči
/
glavni junak romana je govorec avtorjevih idej
glasnik, posrednik
//
kdor izraža, posreduje določeno besedilo z govorjenjem:
ta drama zahteva zlasti govorce
;
vodja programa je dober govorec
2.
kdor zna spretno govoriti, pripovedovati:
bil je strasten govorec, nikomur ni pustil do besede
;
če bi izbrali boljšega govorca, bi jih prepričal
;
duhovit govorec
//
kdor neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari;
govornik
:
strmela je v slavnega govorca
gôvoren
-rna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na govor:
kandidat ne sme imeti govornih motenj
;
njegova govorna napaka se da odpraviti
;
človekova govorna sposobnost
;
bil je igralec s sijajno govorno tehniko
/
radijske govorne oddaje
;
govorno in pisno sporazumevanje
/
igralci imajo veliko govorno kulturo
;
človekove govorne zmožnosti
/
govorni organi
♦
ptt
govorna časovna enota
v minutah določen čas za telefonski pogovor, ki je osnova za
obračunavanje opravljenih storitev
;
šol.
govorna vaja
vaja učenca v lepem, pravilnem, jasnem ustnem izražanju v obliki
samostojnega pripovedovanja o čem
govoríca
-e
ž
(
í
)
1.
kar se širi navadno s pripovedovanjem:
med ljudmi krožijo, se širijo o njem razne govorice
;
raznesla se je govorica, da pije
;
ljudje hitro nasedejo govoricam
;
dogodek je povzročil govorice
;
prazne govorice
2.
s prilastkom
jezik, zlasti v govorjeni obliki:
naučila se je kuhanja in nemške govorice
;
dolgo je bil v tujini, pa ni pozabil domače slovenske govorice
/
ljudska, pesniška govorica
;
govorica izobražencev
/
po govorici sklepam, da niste iz naših krajev
po narečju
;
pren.,
ekspr.
filmska, glasbena govorica
;
govorica arhitekture
3.
navadno s prilastkom
način, značilnosti govorjenja:
zoprna mu je njegova sladka govorica
;
za seboj je zaslišal veselo govorico
;
ekspr.
cmokasta govorica
/
rada posluša otroško govorico
/
oponašal je njegovo govorico
4.
zastar.
pogovor
,
govor
:
govorica ni hotela prav teči
;
obrniti govorico na ženitev
;
začeli so govorico o politiki
govoríčenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od govoričiti:
odbija jo z neprestanim govoričenjem
;
prazno govoričenje
/
vsega govoričenja o njem so bili sami krivi
govoríčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
dosti in vsebinsko prazno govoriti:
nekatere ženske rade govoričijo
;
govoričili so brez konca in kraja
/
ekspr.
spet nam je govoričil o dolžnostih
//
star.
širiti govorice:
ljudje so govoričili, da je oderuh
govorílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki se uporablja za govor, govorjenje:
govorilni organi
;
govorilne mišice
♦
ptt
naglavna govorilna garnitura
;
šol.
govorilna ura
čas, določen za učiteljeve razgovore s starši
;
teh.
govorilna cev
cev za prenašanje govora iz enega prostora v drugega, zlasti na
ladjah, letalih
govorílnica
-e
ž
(
ȋ
)
soba za razgovore z obiskovalci:
dobil je obisk in je odšel v govorilnico
;
govorilnica v dijaškem domu
/
telefonska govorilnica
tesen, zaprt prostor za telefoniranje
govorílnik
-a
m
(
ȋ
)
priprava, v katero se govori:
govoriti v govorilnik
;
govorilnik pri hišnem telefonu
govorílo
-a
s
(
í
)
1.
nav. mn.
govorilni organ:
njegova govorila še niso vajena novega napora
2.
lijasta priprava za usmerjanje glasu v določeno smer:
vpiti v govorilo
govoríti
-ím
nedov.
, govóril;
nam.
govôrit
in
govorít
(
ī í
)
1.
oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi:
bolnik naj čim manj govori
;
zunaj nekdo govori
;
ne ljubi se mu govoriti
;
med predstavo se ne sme govoriti
;
govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom
;
govoriti skozi nos
;
govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho
;
govori s težavo
;
na simpoziju je prvič govoril v angleščini
;
govori kot dež
hitro, veliko
;
govori, kot bi imel žgance v ustih
/
otrok se uči, začenja, že zna govoriti
/
nemi govorijo z rokami
;
govoriti z znaki
;
pren.,
ekspr.
govoriti z očmi, s pogledom
;
topovi so govorili pozno v noč
//
biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi:
ne govori, je gluhonem
/
naša papiga govori
//
preh.
izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem:
igralci govorijo vloge nekoliko preglasno
;
predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral
2.
izražati misli z govorjenjem:
kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel
;
govoriti resnico
;
dobro veš, da tega jaz nisem govoril
;
ekspr.
govôri, kdo te je poslal
povej
;
govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege
;
govoriti iz izkušnje
;
govoril je o svojih doživetjih
;
govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih
;
govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo
;
bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno,
zmedeno govoriti
;
naravnost govoriti
;
danes drugače govoriš kot zadnjič
/
nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati
/
babica govori v podobah, v prilikah
;
on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori
/
govoriti proti komu
kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim
;
pog.
govoriti čez koga
opravljati, obrekovati ga
;
govoril bom v tvojo korist
/
z dajalnikom
velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro
dopovedoval sem ti, prepričeval sem te
;
pren.,
ekspr.
to mi govori notranji glas, vest
;
knjiž.
o čem ti govori glasba
;
oči so govorile samo še strah in grozo
//
z jezikovnimi sredstvi izražati misli:
o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave
/
knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa
;
pesem govori o ljubezni
/
tako govori mehanika o gibanju
/
o tem bo govoril zakon
;
predpisi, govorijo drugače
3.
znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki:
govori šest jezikov
;
dobro, slabo govori slovenščino
;
govori slovensko, po slovensko,
star.
slovenski,
zastar.
po slovenski
;
knjižno, pravilno govoriti
4.
neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari:
kdo bo govoril na proslavi
;
na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki
;
govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo
/
zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak
predaval
5.
nav. 3. os.
širiti kaj, navadno s pripovedovanjem:
ni prav, da govori take stvari
;
(ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja
;
brezoseb.
o njem se je govorilo, da je hudoben človek
6.
dv. in mn.
izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem:
vneto so govorili o vsakdanjih stvareh
;
govorila sva po telefonu
;
tiho sta govorila med seboj
;
rad bi govoril s teboj
;
z njim se ne da govoriti
;
govorili smo pozno v noč
/
na seji so govorili o delovnih načrtih
;
kritično govoriti o kaki stvari
/
sam s seboj govori
;
brezoseb.
o teh stvareh se javno govori in piše
/
v časopisih so o tem javno govorili
razpravljali
/
ekspr.
o tem bi se dalo (še) govoriti
ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako
/
kot vljudnostna fraza pri seznanjanju
s kom imam čast govoriti?
7.
ekspr.
biti s kom v normalnih odnosih:
soseda spet ne govorita
;
ali že govoriš z njim
8.
nav. 3. os.
biti zunanji izraz, znamenje česa:
pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov
;
vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen
;
številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje
/
vse govori proti njemu, njemu v prid
;
vse govori za to, da se je ponesrečil
●
fant in dekle govorita že več let
gojita medsebojna ljubezenska čustva
;
ekspr.
meni ni treba tega govoriti
stvar že poznam
;
ekspr.
govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno
prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati
;
govoriti skupni jezik
imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju
;
nižje pog.
sama fovšija govori iz njega
njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv
;
ekspr.
govorijo drug čez drugega
vsevprek
;
govorita drug mimo drugega
drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče
;
ekspr.
govoriti komu na srce
prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa
;
govoril bom zate
priporočil te bom, zavzel se bom zate
;
o industriji je tu težko govoriti
industrije tu skoraj ni
;
ekspr.
o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti
je zelo majhna, nepomembna
;
o tem se ne splača govoriti
vse razpravljanje je zaman
;
ekspr.
o tem ni da bi govoril
ni potrebno, ni vredno govoriti
;
ekspr.
nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o
sovražnikih
izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo
;
ekspr.
o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih
moremo ga le zelo hvaliti
;
govoriti s kom med štirimi očmi
brez prič, zaupno
;
ekspr.
tako se ne govori z menoj
ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj
;
ali si že govoril z njim, če te pusti
si ga že vprašal
;
govori na dolgo in široko
zelo obširno, s številnimi podrobnostmi
;
ekspr.
govoriti tjavdan, tja v tri dni
brez smisla, neumnosti
;
govori, kar mu pride na jezik
nič ne pretehta, ne premisli, kar govori
;
pog.
govori kakor raztrgan, strgan dohtar
veliko, spretno
;
govori, kakor bi rožice sadil
vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko
;
govori, kakor bi iz rokava stresal
hitro, gladko
;
preg.
kar trezen človek misli, pijan govori
v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje
;
preg.
česar polno je srce, o tem usta rada govore
človek rad govori o svojih čustvih
;
preg.
govoriti je srebro, molčati pa zlato
včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove
govorèč
-éča -e:
jezno govoreč je pogrnila mizo
;
nemško govoreča ženska
;
ušla je govoreča papiga
;
sam.:
obrnil je svoj pogled v govorečega
govorjèn
-êna -o:
govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana
/
v brezosebno-prislovni rabi
odkrito govorjeno, fant je pošten
govorjênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od govoriti:
govorjenje mu škoduje
;
slišati je bilo govorjenje in smeh
;
izražati misli z govorjenjem
;
zbudilo ga je glasno, mrmrajoče govorjenje ljudi
;
ima svoj način govorjenja
/
jezilo ga je govorjenje tega gizdalina
;
duhovito govorjenje
;
nizkotno, robato govorjenje
/
o literaturi je bilo mnogo govorjenja
/
dogodek je povzročil veliko govorjenja po mestu
govórka
tudi
govôrka -e
ž
(
ọ̑; ó
)
1.
ženska, ki govori, pripoveduje:
rojena govorka jezika
2.
ženska, ki zna spretno govoriti, pripovedovati:
kot gostji pogovornih oddaj ji rada prisluhnem, saj je dobra govorka
//
ženska, ki neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari;
govornica
:
slavnostna govorka bo zaslužna profesorica
govorljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da (gladko) govoriti:
dialog njegove drame je neprisiljen, govorljiv in duhovit
//
zgovoren
:
fant po naravi ni preveč govorljiv
govorljívost
-i
ž
(
í
)
značilnost govorljivega:
govorljivost besedila
govórnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
ženska, ki neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari:
bila je slavnostna govornica na vseh zborovanjih
;
politična govornica
2.
prostor za govorca, navadno z govorniškim pultom:
stopiti za govornico
;
nastop za govornico
//
govorniški oder:
stopiti, povzpeti se na govornico
govórnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
kdor neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari:
ljudstvo je napeto poslušalo govornika
;
slavnostni govornik
;
na odru se je zvrstilo več govornikov
//
kdor zna spretno govoriti, pripovedovati:
govornik ni, piše pa dobro
;
ekspr.
ta pa je govornik, vse je ugnal
2.
kdor govori, pripoveduje:
vsi so se ozrli na govornika pri sosednji mizi
govórniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na govornike ali govorništvo:
postavil se je v govorniško držo
/
govorniški oder
/
govorniška nadarjenost, spretnost
/
govorniški jezik
;
uporabljal je govorniške fraze
govórništvo
-a
s
(
ọ̑
)
spretnost, znanje govorjenja, zlasti v javnosti:
vadili so se v govorništvu
/
študij govorništva
govórstvo
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
govorništvo
:
zgrajen je po pravilih klasičnega govorstva
govorún
-a
m
(
ȗ
)
slabš.
kdor dosti in vsebinsko prazno govori:
napihnjen govorun
;
poulični govoruni
govorúnstvo
-a
s
(
ȗ
)
slabš.
obilno in vsebinsko prazno govorjenje:
karieristično govorunstvo
gòzd
gôzda
tudi
gózd -a
m
,
mn.
gozdôvi
tudi
gôzdi
tudi
gózdi
(
ȍ ó; ọ̑
)
1.
z drevjem strnjeno porasel svet:
nad hišo se razprostira gozd
;
iti v gozd po drva
;
hoditi po gozdu
;
delati, živeti v gozdu
;
temni, zeleni gozdovi
;
gozdovi in travniki
;
prodal je več arov gozda
/
bukov, hrastov, smrekov gozd
;
iglasti, listnati gozd
;
tropski gozd
//
drevje, ki raste strnjeno skupaj:
gozd zarašča pašnik
;
vihar je hudo opustošil gozd
;
pokrajina je porasla z bukovimi gozdovi
/
izkoriščati gozd
;
krčiti, trebiti gozd
♦
gozd.
črni gozd
z iglastim drevjem
;
enodobni gozd
ki ima drevesa približno enake starosti
;
mešani gozd
v katerem raste več drevesnih vrst
;
varovalni gozd
ki varuje zemljišče pred erozijo
2.
ekspr.,
z rodilnikom
velika množina pokonci stoječih predmetov:
gozd tovarniških dimnikov
;
po strehah je cel gozd televizijskih anten
●
zaradi dreves ne vidi gozda
zaradi posameznosti ne dojame celote
;
pog.
oče je bil dve leti v gozdu
pri partizanih
gozdár
-ja
m
(
á
)
strokovnjak za gozdarstvo:
prizadevanje gozdarjev za načrtno izkoriščanje gozdov
/
revirni gozdar
//
gozdni delavec:
postavili so zasilno kočo za gozdarje
gozdaríca
-e
ž
(
í
)
star.
gozdarjeva žena:
gozdarica jih je oskrbovala s hrano
gozdáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
delati v gozdu, zlasti sekati, podirati les:
zdaj redi živino in ne gozdari več
;
vso zimo je gozdaril
//
oskrbovati gozd:
rast drevja je odvisna tudi od tega, kako gospodar gozdari
gozdárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od gozdariti:
po dolgih letih gozdarjenja je končno počival
/
preudarno gozdarjenje
gozdárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na gozdarje ali gozdarstvo:
gozdarska koča
;
gozdarska šola
;
gozdarsko glasilo
/
gozdarski strokovnjak
;
gozdarska politika
/
gozdarski inženir
strokovnjak za gozdarstvo z visoko izobrazbo
;
gozdarski tehnik
strokovnjak za gozdarstvo s srednjo izobrazbo
♦
gozd.
gozdarske klešče
orodje za merjenje debeline lesa
gozdárstvo
-a
s
(
ȃ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem in izkoriščanjem
gozdov:
pomen gozdarstva v gospodarstvu
;
dohodki iz gozdarstva
/
oddelek za kmetijstvo in gozdarstvo
//
veda o tem:
študira gozdarstvo
;
inštitut za gozdarstvo in lesarstvo
gôzdek
tudi
gózdek -dka
m
(
ō; ọ̑
)
gozdiček
:
gozdek v dolini
gózden
in
gôzden -dna -o
prid.
(
ọ̑; ó
)
nanašajoč se na gozd:
gozdni obronek
;
gozdna jasa, poseka, pot
/
gozdna cesta
cesta, zgrajena predvsem za odvoz lesa
/
zaščitni gozdni pasovi
;
velike gozdne površine
/
gozdni pridelki, sadeži, škodljivci
;
gozdne jagode
;
gozdna ptica, rastlina, žival
;
gozdno drevo
/
gozdni čuvaj, delavec
;
gozdni sklad
;
gozdna uprava
;
gozdno gospodarstvo
/
gozdni park
gozd, urejen za park
/
gozdni prirastek
;
gozdna drevesnica
drevesnica za sadike gozdnih dreves
;
gozdna žaga
žaga z dolgim, širokim listom in ročajema na obeh koncih
♦
bot.
divji gozdni koren
visoka rastlina s pernato razrezanimi listi in belimi ali
rdečkastimi cveti v kobulih, Angelica silvestris
;
gozdne kresnice
visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih
grozdih; kresničevje
;
čeb.
gozdni med
med temne barve iz mane na drevju, zlasti iglastem
;
etn.
gozdni mož
divji mož
;
geogr.
zgornja gozdna meja
višina, do katere sega strnjen gozd
;
gozdna stepa
območje, kjer se mešata gozd in stepa
;
zool.
gozdni jereb
rjavkasta gozdna ptica s čokatim telesom, Tetrastes bonasia
;
gozdni lazar
;
gozdna miš
gozdênje
in
gózdenje -a
s
(
é; ọ̄
)
glagolnik od gozditi:
gozdenje toporišča
/
pri gozdenju si je pomagal z rokami in nogami
gozdìč
-íča
stil.
gózdič -a
m
(
ȉ í; ọ̑
)
manjšalnica od gozd:
pot vodi skozi gozdič
;
skrili so se v gozdič ob cesti
;
borov, smrekov gozdič
;
gozdiči in polja
gozdíček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od gozd:
zavili so v gozdiček pod vasjo
/
ekspr.
takega gozdička bi bil vsak vesel
gozdíčevje
-a
s
(
ī
)
redek, nizek gozd:
planjava z gozdičevjem
gozdíti
-ím
in
gózditi -im
nedov.
(
ī í; ọ̄
)
1.
z zagozdo utrjevati:
gozditi steber, toporišče pri sekiri
2.
alp.
plezati z opiranjem ob dve steni;
gvozditi
:
na nekaterih mestih so morali gozditi
gozdnár
-ja
m
(
á
)
zastar.
gozdar
:
bil je gozdnar majhne graščine
gózdnat
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
porasel z gozdom:
gozdnati kraji
;
gozdnata območja
gózdnatost
-i
ž
(
ọ̑
)
poraslost z gozdom:
hribovitost in gozdnatost sta ovirali naseljevanje
;
velika gozdnatost dežele
gozdník
-a
m
(
í
)
knjiž.
kdor prebiva ali se skriva v gozdovih:
odkrili so gozdnike
gozdnína
-e
ž
(
ī
)
zastar.
pristojbina za izkoriščanje gozda:
gózdno...
in
gôzdno...
prvi del zloženk
(
ọ̑; ó
)
nanašajoč se na gozden:
gozdnogospodarski
;
gozdnoureditven
gózdnogospodárski
in
gôzdnogospodárski -a -o
prid.
(
ọ̑-á; ó-á
)
nanašajoč se na gozdno gospodarstvo:
gozdnogospodarski načrt
;
gozdnogospodarska politika
gozdovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
star.
gozdnat
:
gozdovit svet
;
gozdovita dežela
gozdôvje
-a
s
(
ȏ
)
ekspr.
več gozdov, gozdovi:
kamor je seglo oko, povsod samo gozdovje
gozdôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
nekdaj
članica mladinske organizacije, gibanja, ki se ukvarja zlasti s
taborjenjem:
število gozdovnic je takrat precej naraslo
gozdôvnik
-a
m
(
ȏ
)
1.
nekdaj
član mladinske organizacije, gibanja, ki se je ukvarjalo zlasti s
taborjenje:
gozdovniki in skavti
2.
kdor prebiva ali se skriva v gozdovih:
divji gozdovniki
gozdôvniški
-a -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na gozdovnike ali gozdovništvo:
gozdovniški tabor
;
gozdovniška organizacija
/
gozdovniška pravila
gozdôvništvo
-a
s
(
ȏ
)
nekdaj
organizacija, gibanje ali delovanje gozdovnikov:
prišel je v stik z gozdovništvom
góž
1
-a
m
(
ọ̄
)
velika nestrupena kača:
gož se je grel na skali
góž
2
-í
ž
(
ọ̑
)
1.
vez, ki veže oba dela cepca:
zamenjati gož
2.
obroč, zanka na jarmu za oje:
vtakniti oje v gož
;
verigasta gož
góža
-e
ž
(
ọ́
)
vez, ki veže oba dela cepca:
na tleh je ležal cepec brez gože
góženje
-a
s
(
ọ̄
)
glagolnik od gozditi 2:
po napornem goženju so dosegli vrh
góžev
-a -o
(
ọ̄
)
pridevnik od gož
1
:
lasje so se ji lesketali kakor goževa koža
góžica
tudi
gožíca -e
ž
(
ọ̄; í
)
nar. vzhodno
beka
,
šiba
:
košara iz gožic
gožník
-a
m
(
í
)
okrogla zareza na vrhu ročnika, kjer je cep zvezan z gožjo:
góžva
-e
ž
(
ọ̑
)
nar. zahodno
1.
vez, ki veže oba dela cepca;
gož
2
:
zamenjati gožvo
2.
beka
,
šiba
:
z gožvo privezati trte
♦
anat.
sklepna gožva
tkivo, ki ovija sklep; sklepna ovojnica
grába
-e
ž
(
á
)
nar. vzhodno
grapa
:
skalovje je zasulo grabo
;
padel je v globoko grabo
/
grabe na cesti
/
hiše so stisnjene v grabe
grábeljnik
-a
[
grabəljnik
]
m
(
ā
)
1.
agr.
priprava za grabljenje, ki se priključi traktorju:
kupili so nov grabeljnik in obračalnik
2.
obrt.
sveder za vrtanje lukenj v čeljusti grabelj:
grábeljski
-a -o
[
grabəljski
]
(
á
)
pridevnik od grablje:
grabeljski zobje
gráben
-bna
m
(
á
)
pog.
jarek
1
:
skočil je v graben
;
cestni graben
//
zastar.
grapa
:
s konjem je podil čez hribe in grabne
/
imeli so bajto doli v grabnu
grábež
-a
m
(
ȃ
)
1.
pravn.,
nekdaj
zelo hudo kaznivo dejanje zoper premoženje:
grabež ga je spravil v ječo
;
dobil je pet let zapora zaradi grabeža
;
šlo je za velik grabež ljudskega premoženja
2.
star.
ropanje
,
plenjenje
:
vojna je primeren čas za splošen grabež
/
že dlje časa se ni zgodil kak napad ali grabež
tatvina, rop
3.
ekspr.
grabežljiv človek:
stari grabež je zapustil veliko premoženje
/
bil je grabež in klatež
tat, ropar
4.
teh.
priprava, s katero stroj grabi, zajema in prenaša sipek material:
grabež je zajel vzorce z morskega dna
grábežen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na grabež:
sodili so mu zaradi grabežnih umorov
/
grabežni bager
/
grabežni volkovi
grabežljivi
♦
zool.
grabežna končina
vsaka od dveh sprednjih nog, s katerima bogomolka grabi plen
grabežljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki si pohlepno prisvaja dobrine:
je zelo grabežljiv
;
grabežljiva ženska
/
grabežljive roke so segle po plenu
grabežljívec
-vca
m
(
ȋ
)
1.
ekspr.
grabežljiv človek:
grabežljivec ni nikomur prizanašal
;
velik grabežljivec in stiskač
2.
ekspr.
plenilec
:
volkovi, risi in drugi grabežljivci
grabežljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost grabežljivega človeka:
odbijala jo je njegova grabežljivost
grábežnica
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
zool.
roparske žuželke, ki izsesavajo druge žuželke, Asilidae:
grábica
-e
ž
(
á
)
nar. vzhodno
manjši del vinograda:
dve grabici šmarnice ima
;
stal je v grabici in škropil
grabíča
-e
ž
(
í
)
nar. zahodno
grabljica
:
kosci in grabiče so se vračali domov
grabílec
-lca
[
tudi
grabiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
1.
teh.
grabež
,
grabilo
:
dobili so bager z grabilcem
2.
fot.
priprava z zobci, ki grabi in premika filmski trak:
grabílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki se rabi za grabljenje:
grabilni stroj
grabílnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
teh.,
rabi se samostojno ali kot prilastek
stroj z grabežem za prenašanje sipkega materiala:
grabilnik se je pokvaril
;
bager grabilnik
2.
agr.
priprava za grabljenje, ki se priključi traktorju;
grabeljnik
grabílo
-a
s
(
í
)
teh.
priprava, s katero stroj grabi, zajema in prenaša sipek material:
namestiti grabilo na bager
grabíti
in
grábiti -im,
in
grábiti -im
nedov.
(
ī á ȃ; á ȃ
)
1.
z grabljami spravljati skupaj:
grabiti listje, seno
;
nepreh.
pri sosedovih grabijo
//
ekspr.
z rokami spravljati k sebi:
sklonil se je nad dragocenosti in jih grabil z obema rokama
//
ekspr.
pohlepno si prisvajati dobrine:
vse življenje je stiskal in grabil
/
tujci so grabili po naši zemlji
2.
močno, sunkovito prijemati kaj:
čeljusti so grabile in drobile kamenje
;
grabil ga je za roko, za vrat
;
nervozno se je grabil za glavo
/
bager grabi material
;
s pestjo je grabila žito in ga metala kokošim
/
ekspr.
grabil je kos za kosom in jih metal v košaro
hitro jemal, pobiral
/
žaga dobro grabi
pri žaganju vsakokrat globoko zareže
//
prizadevati si z roko priti do česa:
grabil je že po kljuki, ko je potrkalo
;
nervozno je grabil za kozarcem
/
od bolečin je grabila po odeji
;
pren.
grabila je za primerno besedo, a nobena ni bila prava
3.
ekspr.
polaščati se, prevzemati:
grabil ga je bes
;
grabi jih huda jeza, obup
/
brezoseb.:
grabi ga, da se spotikajo obenj
jezi
;
grabilo jo je, da bi mu vse vrnila
najraje bi mu vse vrnila
4.
pog.
imeti močno, stiskajočo bolečino:
v roko ga je grabil krč
;
brezoseb.
grabi ga pri srcu
5.
ekspr.
premikati se z dolgimi koraki:
dobro je grabil pot
/
grabil je po dve stopnici hkrati
prestopal jih z enim korakom
●
ekspr.
to se bodo grabili za lase, ko bodo zvedeli za novo nevarnost
bodo v hudih skrbeh
;
zna grabiti na kup
kopičiti, večati si premoženje
grabèč
-éča -e:
grabeč sekiro za toporišče
;
grabeči prsti
grabljáč
-a
m
(
á
)
moški, ki grabi, spravlja seno:
najeti grabljače
grabljačíca
-e
ž
(
í
)
star.
grabljica
:
ob košnji so najeli kosce in grabljačice
grabljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od grabljati:
hitela je z grabljanjem listja
/
grabljanje prsti
grábljast
-a -o
prid.
(
á
)
podoben grabljam:
televizijske antene so stegovale svoje grabljaste krake
grabljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
s kratkimi potegljaji z grabljami izravnavati:
grabljati krtine
2.
nar.
grabiti
:
Začel je čitati iz svojega zvezka: »Enkrat kopat v gorice, dvakrat
kopat v gorice, trikrat listja grabljat.«
(I. Koprivec)
grabljávka
-e
ž
(
ȃ
)
star.
grabljica
:
grabljavke so hitele spravljati seno v kopice
gráblje
-belj
ž
mn.
(
á ȃ
)
1.
orodje z lesenimi ali železnimi zobmi za grabljenje:
pripraviti grablje in kose
;
lesene, železne grablje
;
senene grablje
;
čeljusti grabelj
●
letos je bilo treba sušiti seno na grabljah
zelo pogosto ga obračati
;
grablje ima, vil pa ne
samo jemlje, daje pa ne
♦
agr.
vprežne grablje
stroj za grabljenje, ki ga vleče živina
2.
pregrada v reki, potoku za zadrževanje naplavin:
na grabljah je bilo polno listja in vej
grábljenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od grabiti:
grabljenje listja
/
očitali so mu grabljenje denarja
grábljevec
-vca
m
(
á
)
grabljač
:
pri košnji je bil za grabljevca
grábljevka
-e
ž
(
á
)
grabljica
:
grabljevke so razstiljale kopice
grabljíca
-e
ž
(
í
)
ženska, ki grabi, spravlja seno:
grabljice hitijo, ker se bojijo dežja
;
kosci in grabljice
grábljice
-ljic
ž
mn.
(
á ȃ
)
manjšalnica od grablje:
s seboj je vzela motiko in železne grabljice
/
grabljice v vodi so zadrževale listje in veje
grábljišče
in
grabljíšče -a
s
(
á; í
)
držaj pri grabljah:
nasaditi čeljusti na grabljišče
;
držati za grabljišče
♦
bot.
poljsko grabljišče
travniška rastlina z vijoličastimi cveti v glavicah, Knautia
arvensis
grabljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
zastar.
grabežljiv
:
grabljiv človek
/
z grabljivimi rokami je segel po cvetju
/
grabljiva zver
grabljívec
-vca
m
(
ȋ
)
1.
star.
grabežljivec
,
grabež
:
vsi so se bali starega grabljivca
2.
zastar.
plenilec
:
ptiči grabljivci
grabljívka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
nar.
grabljica
:
Preden je sonce dodobra osušilo roso, so grabljivke veliki zagrabek
pretrgale v več pasov
(F. Bevk)
2.
plenilka
:
lokarde so hude grabljivke
grabljívost
-i
ž
(
í
)
zastar.
grabežljivost
:
bil je znan po grabljivosti in skoposti
grácija
-e
ž
(
á
)
1.
navadno s prilastkom
skladnost, lahkotnost, zlasti v gibih, v drži:
opazoval je gracijo njenih kretenj
;
stopa z nenavadno gracijo
;
v naslonjač je sedla s prirojeno gracijo
/
izraze sožalja je sprejemala z vzvišeno gracijo
/
v njej so združene moč, lepota in gracija
ljubkost, milina
//
ekspr.
ljubko, privlačno dekle:
plavolasa gracija
2.
v rimski mitologiji
vsaka od treh boginj lepote, ljubkosti, miline:
gracílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
vitek
,
nežen
:
ima zelo gracilno postavo
/
gracilni tip človeka
//
skladen
1
,
lahkoten
:
gracilne kretnje plesalk
♦
kor.
gracilna plesalka
plesalka s čutom za gracijo
gracílnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
lastnost, značilnost gracilnega:
gracilnost otrok
/
gracilnost gibov
graciózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
skladen, lahkoten, zlasti v gibih, v drži:
tamkajšnje žene imajo zelo graciozno hojo
;
stol mu je ponudila z graciozno kretnjo
/
lepo in graciozno vedenje
/
graciozna žena
ljubka, mila
graciózno
prisl.
:
plesala je zelo graciozno
;
graciozno mu je podala roko
;
graciozno narejen poklon
gracióznost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost gracioznega:
gracioznosti in elegance res nima
;
gracioznost kretenj, plesa
grád
1
-a
m
(
ȃ
)
1.
pog.
enota za merjenje količine alkohola v alkoholnih pijačah;
maligan
:
to žganje ima kakih trideset gradov
2.
mat.
enota za merjenje kotov, stotina pravega kota:
grád
2
-ú
in
-a
m
,
mn.
gradôvi
(
ȃ
)
1.
veliko utrjeno poslopje, graščakovo bivališče:
grad je začel razpadati
;
okoli gradu je lep vrt
;
mogočen, utrjen grad
;
obzidje gradu
/
ekspr.
njegova hiša je pravi grad
bogata, razkošna stavba
/
ljubljanski grad
/
v ljudskih pesmih, v pravljicah:
stoji tam beli grad
;
stekleni, začarani grad
;
pren.,
pesn.
takrat so se podrli njihovi sanjski gradovi
2.
zastar.
mesto
1
:
Turki so prisegli porušiti stolni grad
●
ekspr.
obljubljal ji je zlate gradove
srečo, bogastvo
;
ekspr.
gradove si zida v oblake
dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem
gradácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
postopno prehajanje iz enega stanja v drugo, stopnjevanje:
čustvena gradacija
/
slikar je dosegel učinek s tonsko gradacijo barve
;
zvočna gradacija v sonati je presenetljiva
;
s to epizodo je porušena gradacija dogajanja
//
delitev, razporeditev po stopnjah:
družbena gradacija
;
gradacija pesniških zvrsti
♦
fot.
normalna gradacija
postopno prehajanje od bele barve v črno
;
trda gradacija
ostro prehajanje od bele barve v črno brez vmesnih sivih tonov
;
lit.
gradacija
zaplet in razplet drame s stopnjevanim bojem med igro in protiigro
;
zool.
gradacija
stopnjevana čezmerna razmnožitev kake vrste žuželk
gradacíjski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od gradacija:
gradacijska krivulja
gradánica
-e
ž
(
ȃ
)
na zunanji strani bodičast ovratni pas za pse:
okovana gradanica
;
ovčarski pes z gradanico okrog vratu
gradášanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od gradašati:
gradašanje volne
gradášar
-ja
m
(
ȃ
)
kdor gradaša:
gradášati
-am
nedov.
(
ā ȃ
)
obrt.
česati volno z gradašami:
gradašala je in tkala
gradáše
-dáš
ž
mn.
(
á ȃ
)
obrt.
priprava za česanje volne:
gradášiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
obrt.
gradašati
grádba
-e
ž
(
ȃ
)
gradnja
:
gradba nove hiše
/
otrok je slabotne telesne gradbe
grádben
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na gradnjo ali gradbeništvo:
a)
gradbeni stroški so se povečali
;
gradbena sezona
;
začeli so že z gradbenimi deli
/
gradbeni načrti so narejeni
/
preskrbeti je treba še gradbeni les, material
/
gradbena operativa
;
gradbeno podjetje
/
gradbeni inženir, tehnik
/
imeti srednjo gradbeno šolo
/
gradbeni okoliš
okoliš, ki je določen za gradnjo
;
gradbeno dovoljenje
dovoljenje, s katerim se dovoljuje gradnja določenega objekta
b)
gradbeni dok
;
gradbeni objekti, stroji
c)
gradbeni elementi skladbe
;
sam.:,
pog.
vpisal se je na gradbeno
na gradbeno fakulteto; na srednjo gradbeno šolo
grádbenik
-a
m
(
ȃ
)
1.
strokovnjak za izvedbo gradbenih del:
gradbenik nadzira zidavo stolpnice
;
načrt za most je delo dobrega gradbenika
//
ročni gradbeniški delavec;
gradbinec
:
nekateri gradbeniki živijo v težkih razmerah
2.
pog.
slušatelj gradbene fakultete ali dijak srednje gradbene šole:
sestanek gradbenikov
grádbeniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na gradbenike ali gradbeništvo:
gradbeniški delavci
/
njegovo gradbeniško delovanje
/
rudarski in gradbeniški eksplozivi
grádbeništvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost, ki se ukvarja z gradnjo, zidanjem:
v kmetijstvu in gradbeništvu so dosegli lepe uspehe
/
v tehniki gradbeništva so precej pred nami
//
veda o gradnji, zidanju:
študirati gradbeništvo
;
fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo
gradbínec
-nca
m
(
ȋ
)
ročni gradbeniški delavec:
gradbinci so že postavili temelje novi stolpnici
;
kvalificirani zidarji in drugi gradbinci
/
sindikalna podružnica gradbincev
vseh zaposlenih v kakem gradbenem podjetju
//
nav. mn.
gradbeno podjetje:
spor med gradbinci in investitorji
gradbínstvo
-a
s
(
ȋ
)
dejavnost, ki se ukvarja z gradnjo, zidanjem;
gradbeništvo
:
v gradbinstvu so izpolnili plan
gradbíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kjer se gradi:
gradbišče je bilo obdano z visokim plotom
;
delati na gradbišču
;
veliko gradbišče
;
gradbišče nove hidrocentrale
grádec
-dca
m
(
á
)
arheol.
utrjena naselbina na vzpetini, zlasti iz staroslovanskih časov:
grádel
-dla
tudi
grádelj -dlja
m
(
á
)
močna lanena ali bombažna tkanina za žimnice, delovne obleke:
deset metrov boljšega gradla
;
damastni gradel
/
linški gradel
za moško perilo
gradéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
rebrasta priprava za pečenje na žaru:
ribe, pečene na gradeli
gráden
-dna
m
(
á
)
bot.
hrast z dolgopecljatimi listi in sedečimi plodovi, Quercus petraea:
gradìč
-íča
m
(
ȉ í
)
manjšalnica od grad, poslopje:
na hribu stoji svetel, prijazen gradič
gradíček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od gradič:
gradiček sredi parka
gradiènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
mat.
sprememba količine na enoto razdalje:
ugotoviti gradient
;
temperaturni gradient
;
gradient hitrosti
gradílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
potreben za graditev:
gradilni nagon čebel
/
gradilne snovi
grádisovec
-vca
m
(
ȃ
)
pog.
kdor je zaposlen pri podjetju Gradis:
gradisovci so delali s pospešeno naglico
gradíščar
-ja
m
(
ȋ
)
arheol.
prebivalec gradišča:
gradíšče
-a
s
(
í
)
1.
arheol.
utrjena naselbina na vzpetini, zlasti iz prazgodovinskih časov:
gradili so nasipe in trdna gradišča
;
sovražniki so vdrli v gradišče
/
ilirsko, staroslovansko gradišče
2.
prostor, kjer je stala taka naselbina, ali njene razvaline:
iti na gradišče
3.
gradbišče
:
dela na gradišču
;
gradišče zadružnega doma
gradítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor gradi:
graditelj stavbe je gradbeno podjetje XY
;
zbrali so se graditelji in vzdrževalci cest
/
graditelj ladij
;
genialen graditelj strojev
/
graditelji miru
gradíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
ženska ali država, ustanova, ki gradi:
graditelji in graditeljice stavbe
;
investitorka in graditeljica
/
graditeljica medsebojnih odnosov v družini
2.
rastlinski ali živalski organizem, ki gradi:
čebele so neutrudne graditeljice satja
;
graditeljice koralnih grebenov
/
biol.
celice graditeljice
gradíteljski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na graditelje:
graditeljski zanos delovnih brigad
/
njegova umetniška izpoved je graditeljsko dejanje
ustvarjalno
gradíteljstvo
-a
s
(
ȋ
)
dejavnost graditeljev:
obujanje tradicionalnega graditeljstva
/
razdvojenost med teorijo in praktičnim graditeljstvom
gradítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od graditi:
a)
graditev ceste, hiše, železniške proge
;
dovoljenje za graditev
/
graditev celice, satja
;
kalcij za graditev kosti
/
usmerjati gospodarsko, kulturno graditev dežele
;
graditev skupne prihodnosti
♦
ekon.
kapitalna graditev
graditev temeljnih gospodarskih objektov
b)
graditev ladij, strojev
gradíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
delati z (gradbenim) materialom, da kaj nastaja:
graditi cesto, hišo, tovarno, železnico
;
graditi nova stanovanja
;
graditi iz trdnega materiala
;
graditi v lastni režiji
;
brezoseb.
zdaj se veliko gradi
;
graditi na črno
/
bobri gradijo jez
;
liščka gradita gnezdo
/
telo gradi nove celice iz beljakovin
;
pren.
graditi lepšo prihodnost
;
graditi svoj značaj
2.
sestavljati, tvoriti celoto iz delov:
graditi ladjo
;
graditi stroje
/
graditi kitice z različno dolgimi verzi
;
avtor gradi stavek pregledno in smiselno
/
telo gradijo različni organi
3.
delati pregrado, pregrajevati:
otroci gradijo potoček
//
deliti
,
ločevati
:
zid je gradil vrt od struge
4.
publ.,
v zvezi z
na
delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč:
graditi politiko na mednarodnem sodelovanju
;
ta balet gradi na bogati ljudski plesni umetnosti
;
graditi na veri v ustvarjalno moč množic
●
ekspr.
ne bom ti gradil poti
ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju
;
pog.
na sina je veliko gradil
upal je, da bo sin veliko dosegel; upal je, da mu bo sin pomagal
♦
meteor.
gradi se območje visokega zračnega pritiska
nastaja, se razvija
gradèč
-éča -e:
neutrudno delajo, gradeč tako boljše življenje
;
pesnik je obenem improvizator in gradeč umetnik
grajèn
-êna -o:
montažno grajena stanovanja
;
športnik atletsko grajenega telesa
;
pravilno, solidno grajen
;
grajen iz kamna
;
skladba je grajena na ljudski motiviki
gradíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na gradivo:
gradivni vir
/
gradivna zbirka
gradívo
-a
s
(
í
)
1.
snov, surovina za gradnjo, graditev:
cement je važno gradivo
;
vaščani so tudi sami prispevali gradivo za šolo
/
leseno, nepregorno, trdo gradivo
/
beljakovine so glavno gradivo živalskega organizma
2.
kar se rabi kot podatek, pripomoček pri proučevanju, obravnavanju
česa:
najdeni dokumenti so dragoceno gradivo
;
za vojni roman mu ne manjka gradiva
;
urejati, zbirati gradivo
;
anketno, učno, zgodovinsko gradivo
;
gradivo za zgodovino Slovencev
/
sodba je bila izrečena na podlagi dokaznega gradiva
;
obremenilno gradivo
3.
s prilastkom
kar je zbrano po določenih merilih, za določen namen:
muzej razstavlja arhivalno gradivo o razvoju šol
;
urednik zbranega dela je objavil avtorjeve tekste iz še
neobjavljenega gradiva
;
prebogato slovarsko gradivo
;
gradivo za prvo številko revije je že zbrano
/
pesniško, slikovno gradivo
gradívski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na gradivo:
gradivski obseg
/
gradivski podatki
gradlovína
-e
ž
(
í
)
močna lanena ali pollanena tkanina za strehe, zastore na prostem:
gradník
1
-a
m
(
í
)
knjiž.
graditelj
,
ustvarjalec
:
gradniki naše kulture
/
barva je v njegovi umetnosti gradnik slike
gradník
2
-a
m
(
í
)
star.
gospodar ali poveljnik gradu:
kot gradnik je imel vso oblast
grádnikovec
-vca
m
(
ȃ
)
pog.,
med narodnoosvobodilnim bojem
borec Gradnikove brigade:
gradnikovci so zavzeli sovražnikovo postojanko
grádnja
-e
ž
(
ā
)
1.
glagolnik od graditi:
a)
gradnjo so ustavili, ker je zmanjkalo sredstev
;
publ.
hotel je v gradnji
se gradi
;
privatna gradnja
;
gradnja hiš, novih stanovanj
;
gradnja cest, mostov, vodovoda
;
gradnje brez dovoljenja
;
gradnja v lesu se je razvila šele, ko je človek obvladal kovinsko
orodje
;
industrijski način gradnje
;
hiša solidne gradnje
solidno zgrajena hiša
/
črna gradnja
gradnja, ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi
/
gradnja lastne osebnosti
b)
gradnja motorjev, strojev
;
gradnja parnikov
;
gradnja atomskega reaktorja
2.
kar je zgrajeno, sezidano:
tla v predsobi so pri novih gradnjah prekrita s parketom
3.
ustroj
,
sestava
,
kompozicija
:
podobno gradnjo imajo Shakespearove drame
;
dramaturška, glasbena gradnja
;
neslovenska gradnja stavkov
;
roman je v gradnji ohlapen
/
poznati gradnjo telesa
♦
grad.
individualna gradnja
gradnja enodružinskih hiš
;
klasična gradnja
pri kateri se zidovi gradijo iz zidakov, kamenja, cementa
;
montažna gradnja
z večjimi, že prej industrijsko izdelanimi deli
;
nizka gradnja
katere glavni deli so v zemlji ali na zemeljski površini
;
visoka gradnja
katere glavni deli so nad zemljo
graduácija
-e
ž
(
á
)
teh.
označitev merske priprave s črticami, navadno tudi s številkami,
razdelba:
izdelati graduacijo
//
črtice, navadno tudi številke na merski pripravi:
graduále
in
graduál -a
m
(
ȃ
)
rel.
besedilo, navadno iz psalma, ki se moli ali poje pri maši med berilom
in evangelijem, stopniški spev:
graduálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki ima stopnje, stopenjski:
gradualni razvoj
/
v stilnem izražanju se opažajo gradualne razlike
graduíranec
-nca
m
(
ȋ
)
zastar.
kdor ima akademski naslov:
graduírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
teh.
označiti, opremiti mersko pripravo s črticami, navadno tudi s
številkami:
graduirati merilno cevko
;
graduirati termometer
2.
zastar.
dati, podeliti akademski naslov:
graduirati kandidate
graduíran
-a -o:
mesto je dobilo prvega graduiranega zdravnika v 16. stoletju, prej
pa je imelo ranocelnika
;
graduirana epruveta
gráf
-a
m
(
ȃ
)
1.
mat.
krivulja, ki v koordinatnem sistemu prikazuje odvisnost dveh količin;
diagram
:
graf funkcije
;
točke grafa
2.
teh.
shematičen prikaz napeljav, vezij, komunikacij:
graf cestnega omrežja
;
graf električnega vezja
grafém
-a
m
(
ẹ̑
)
jezikosl.
pisno znamenje za glasove, foneme ali pojave stavčne fonetike:
črke, ločila in drugi grafemi
gráfičar
-ja
m
(
á
)
delavec v grafični, tiskarski industriji:
grafičarji so si ogledali moderno tiskarno
gráfičarka
-e
ž
(
á
)
1.
ženska, ki dela grafike:
kritika jo uvršča med najpomembnejše sodobne slikarke in grafičarke
2.
delavka v grafični, tiskarski industriji:
grafičarka je stranki pokazala tiskani oglas
gráfičen
-čna -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na grafika 1, 3:
a)
grafični bienale
;
grafična zbirka
b)
dela v različnih grafičnih tehnikah
/
grafična umetnost
/
grafični list
odtis v kaki grafični tehniki
c)
grafične razlike med obema zapisoma
2.
nanašajoč se na tiskarstvo ali tisk:
grafični izdelki
;
grafična industrija, stroka, šola
;
velikost grafičnega dela
3.
narejen z risbo, s črtami:
grafični prikaz vplivnih področij
;
grafična ponazoritev
/
grafično znamenje za glas, za naglas
♦
geom.
grafična rešitev geometrijske naloge
gráfično
prisl.
:
grafično prikazani rezultati analiz
grafíja
-e
ž
(
ȋ
)
jezikosl.
sistem ene vrste črkovnih, diakritičnih in interpunkcijskih znamenj;
grafika
:
zaznamovanje mehčanja v različnih grafijah
gráfik
-a
m
(
á
)
1.
kdor dela grafike:
razstava domačih grafikov
2.
grafičar
:
zaposlovanje grafikov
gráfika
-e
ž
(
á
)
1.
likovna umetnost, pri kateri se na plošči izdelana risba odtiskuje:
ukvarjati se z grafiko
;
nove tehnike v grafiki
/
umetniška grafika
;
uporabna grafika
//
odtis v kaki grafični tehniki:
grafike in akvareli
/
razstava grafike
/
pregled partizanske grafike
2.
tiskarstvo
:
število zaposlenih v grafiki
3.
jezikosl.
sistem ene vrste črkovnih, diakritičnih in interpunkcijskih znamenj:
grafika spomenikov
;
posnemanje stare grafike
/
starovisokonemška grafika
♦
glasb.
glasbena grafika
sistem znamenj za zapisovanje šumov in tonov
;
tisk.
grafika
nekdaj
dejavnost, ki se ukvarja z ročnim odtiskovanjem
grafikón
tudi
gráfikon -a
m
(
ọ̑; á
)
grafično prikazana velikost, struktura ali potek kakega pojava:
grafikon kaže, do katere mere so dosegli plan
;
delo bo ilustrirano s fotografijami in grafikoni
;
grafikon opravljenega dela
/
stene so polne grafikonov
grafít
-a
m
(
ȋ
)
1.
mehka rudnina temno sive barve kovinskega sijaja:
premazati z grafitom
;
grafit za izdelovanje svinčnikov
2.
napis ali risba na zidu ali drugi javni površini, narejen na skrivaj,
navadno s pršilom:
grafiti so postali sodobno sredstvo sporočanja
;
risanje, pisanje grafitov
/
razstava grafitov
♦
min.
ena izmed oblik ogljika
grafítar
-ja
m
(
ȋ
)
kdor dela, ustvarja grafite:
izkušeni grafitarji
;
skupina mladih grafitarjev
grafítarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na grafitarje ali grafitarstvo:
grafitarski sleng
;
grafitarska dejavnost
;
grafitarska umetnost
/
grafitarska scena
grafítarstvo
-a
s
(
ȋ
)
dejavnost grafitarjev:
grafitarstvo preveč povezujejo z vandalizmom
;
razcvet grafitarstva
grafíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na grafit:
grafitni prah
;
grafitni svinčniki
/
avto grafitne barve
♦
metal.
grafitni talilnik
posoda iz grafita za taljenje kovin
grafitíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od grafitirati:
nočno, prepovedano grafitiranje
;
grafitiranje fasade, pločnika
/
grafitirati glino
grafitírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
delati, ustvarjati grafite:
nekateri ustvarjalci občasno grafitirajo tudi po naročilu
//
spreminjati podobo zidu, javne površine z risanjem grafitov:
grafitirati stavbe
;
razjarjeni navijači so grafitirali stene in uničevali pročelje
2.
teh.
prekrivati, prašiti z grafitom:
grafitirati glino
;
grafitirati vrata pri peči
grafitíran
-a -o:
grafitirana površina
;
grafitirana mast za mazanje ležajev
mast z dodatkom grafita
grafítov
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od grafit:
grafitovi kristali
;
grafitovi skrilavci
grafízem
-zma
m
(
ī
)
um.
črta v površinski in kompozicionalni strukturi umetnine:
vertikalni grafizmi
;
združitev grafizmov in lahnih barvnih poudarkov
//
likovno izražanje ali poudarjanje s črtami:
preprost, a premišljen grafizem
grafológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za grafologijo:
grafolog je ugotovil identiteto
;
dati pisavo v analizo grafologu
grafologíja
-e
ž
(
ȋ
)
proučevanje, ugotavljanje človekovega značaja iz njegove pisave:
ukvarja se z grafologijo
//
veda o tem:
grafológinja
-e
ž
(
ọ̑
)
strokovnjakinja za grafologijo:
mnenje grafologinje
grafolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na grafologe ali grafologijo:
izvesti grafološko analizo
/
izsledki grafološke vede
grafomaníja
-e
ž
(
ȋ
)
psiht.
bolezensko nagnjenje k čezmernemu pisanju:
opaziti znake grafomanije
gráfos
-a
m
(
ȃ
)
teh.
nalivno risalno pero s tušem za določeno debelino črte:
tuširati tehnično risbo z grafosom
;
v prid. rabi:
grafos pero
grafoskóp
tudi
grafoskòp
-ópa
m
(
ọ̑; ȍ ọ́
)
optična priprava za projiciranje besedila, podob na prosojnici na
projekcijsko platno, steno:
uporabljati grafoskop
;
učitelj je na grafoskop polagal prosojnice in jih projiciral na
steno
;
prenosni grafoskop
gráfoterapíja
-e
ž
(
ȃ-ȋ
)
izboljševanje, spreminjanje počutja, samopodobe s spreminjanjem
rokopisa, trening pisave:
strokovnjak mu je svetoval, naj svoje počutje izboljša s pomočjo
grafoterapije
gràh
gráha
m
(
ȁ á
)
kulturna rastlina z belimi cveti in kratkimi stroki ali njeni sadovi:
saditi grah
;
luščiti, obtrgovati grah
;
suh grah
;
grah v stročju
;
juha, riž z grahom
;
smeje se, kakor bi grah stresal
/
kot grah debela bradavica
♦
bot.
njivski grah
kulturna ali divja rastlina s svetlo vijoličastimi cveti, Pisum
arvense
;
gastr.
ocvrt(i) grah
jušni vložek iz žvrkljanega testa, ocvrt v obliki graha
gráham
--
v prid. rabi
(
ȃ
)
v zvezi
graham kruh
nekvašen kruh iz debelo mlete pšenice:
graham kruh za diabetike
Gráhamov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
v zvezi
Grahamov kruh
in
grahamov kruh
nekvašen kruh iz debelo mlete pšenice:
košček, rezina Grahamovega kruha
gráhar
-ja
m
(
ȃ
)
zool.
hrošč, katerega ličinka uničuje grahova zrna, Bruchus pisorum:
fižolar in grahar
gráhast
-a -o
prid.
(
á
)
1.
siv z belimi in črnimi pikami ali lisami:
grahast ptič
;
grahasta kokoš
;
grahasto perje
2.
podoben grahu:
grahasta oblika
/
grahasta barva blaga
gráhasto
prisl.
:
grahasto zelena uniforma
gráhek
-hka
m
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od grah:
ali boš jedel grahek in krompirček
gráhka
-e
ž
(
ȃ
)
grahasta kokoš:
grahka vodi piščance
gráhor
-ja
m
(
á
)
njivski plevel s plodovi v obliki stroka:
grahor se opleta okrog žita
♦
bot.
pomladni grahor
gozdna rastlina s temno rdečimi cveti, Lathyrus vernus
;
vrtn.
dišeči grahor
okrasna rastlina z živobarvnimi cveti, Lathyrus odoratus
gráhorica
-e
ž
(
á
)
grašica
:
med žitom je veliko grahorice
gráhorka
-e
ž
(
á
)
1.
star.
grahasta kokoš:
grahorke so dobre jajčarice
2.
grašica
:
vsejali so tudi grahorko
gráhov
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na grah:
grahove luščine
/
zrna grahove velikosti
/
grahova juha
♦
agr.
grahova rja
glivična bolezen na grahovih listih in strokih, ki se kaže v
obliki rjavih prašnatih kupčkov
gráhovec
-vca
m
(
á
)
1.
premog v velikosti od 1 do 1,5 cm:
prodajati orehovec in grahovec
2.
bot.
gozdna in travniška rastlina z metuljastimi cveti raznih barv,
Astragalus:
kranjski, sladki grahovec
3.
min.
graševec
gráhovica
-e
ž
(
á
)
grahova slama:
grahovico so že populili
grahovína
in
gráhovina -e
ž
(
í; á
)
grahova slama:
voziček grahovine
gráhovka
-e
ž
(
á
)
1.
pog.
grahova juha:
nalila mu je grahovke
2.
grahasta kokoš:
prodala je grahovko
grája
1
-e
ž
(
ā
)
ugotavljanje, očitanje napak, pomanjkljivosti:
z grajo lista se je zameril uredniku
;
nepravična graja
;
graja in hvala
●
knjiž.
to je bil človek brez graje
brez nravstvenih napak, pomanjkljivosti
//
opominjanje
,
oštevanje
:
otrok je grajo zaslužil
/
tako ravnanje je vse graje vredno
♦
šol.,
nekdaj
imel je grajo iz matematike
pri ocenjevalni konferenci je bilo ugotovljeno, da ima negativno
oceno
grája
2
-e
ž
(
ā
)
zastar.
1.
ograja
:
vrt je obdan z grajo
;
kamnita graja
2.
pregrada
,
jez
2
:
voda pada čez grajo
;
mlinska graja
grajálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
star.
s katerim se graja:
zanj nima nikoli grajalne besede
grájanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od grajati:
grajanje in zabavljanje
grájati
-am
nedov.
(
ā
)
ugotavljati, očitati napake, pomanjkljivosti:
kupec je grajal blago
;
grajali so vsako njegovo delo
;
raje hvali, kakor graja
//
opominjati
,
oštevati
:
nerad grajam odraslega človeka
;
učitelj graja učence zaradi nerednosti
grájati se
nar.
gnusiti se:
Le jej ga [meso], če se ti ne graja
(F. Finžgar)
grajajóč
-a -e:
grajajoče besede
grájan
-a -o:
to je posledica že tolikokrat grajanih pomanjkljivosti
grajàv
-áva -o
in
grájav -a -o
prid.
(
ȁ á; ā
)
star.
ki (rad) graja:
grajav človek ni prijeten
grajávec
in
grájavec -vca
m
(
ȃ; ā
)
star.
kdor (rad) graja:
grajavec ni prej miren, dokler ne izreče graje
//
kritik
:
pesnik je ostro zavrnil svojega grajavca
grajênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od graditi:
a)
prizadevanje za hitrejše in cenejše grajenje
;
grajenje hiše
/
grajenje novega sveta
/
grajenje filmske epopeje
b)
grajenje potoka
grajênost
-i
ž
(
é
)
ustroj
,
sestava
,
kompozicija
:
grajenost živalskega telesa
/
oblikovna grajenost skladbe
grájski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na grad:
že od daleč so se videli grajski stolpiči
;
zaprli so ga v grajsko ječo
;
grajska klet
;
grajsko obzidje
/
grajski hlapec, oskrbnik
/
grajska oblast
grájski
-a -o
sam.
:
grajski so se pripeljali
graščakova družina
;
zalotili so ga, ko je sekal na grajskem
na graščakovi posesti
grákati
-am
nedov.
(
ȃ
)
krakati
:
krokarji so grakali
grál
-a
m
(
ȃ
)
po srednjeveški legendi
čudodelna posoda s Kristusovo krvjo:
sveti gral
;
iskalec grala
grám
-a
m
(
ȃ
)
utežna mera, tisočina kilograma:
izračunati v gramih
;
tehta pet gramov [g]
●
ekspr.
do grama se vse ujema
popolnoma, natančno
;
ekspr.
zdaj ne utegnemo tehtati krivde na grame
natančno presojati
grám...
prvi del zloženk
(
ȃ
)
nanašajoč se na gram:
gramatom, grammolekula
gramátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
slovničen
:
gramatično pravilo
/
popravljati gramatične in stilistične napake v nalogi
♦
jezikosl.
gramatični subjekt
osebek, ki stoji v imenovalniku
;
gramatično število
;
pravn.
gramatična razlaga zakona
razlaga zakonskega besedila po gramatičnih, jezikoslovnih pravilih
gramátik
-a
m
(
á
)
strokovnjak za slovnico;
slovničar
:
gramatik Breznik
gramátika
-e
ž
(
á
)
1.
sistem jezikovnih sredstev in njihovih medsebojnih odnosov;
slovnica
:
vsak jezik ima svojo gramatiko
;
gramatika angleškega, slovenskega jezika
;
pren.,
publ.
režiser obvlada filmsko gramatiko
//
veda o tem:
gramatika in stilistika
;
primerjalna gramatika slovanskih jezikov
/
gramatika za peti razred
učbenik slovnice
♦
jezikosl.
deskriptivna gramatika
ki prikazuje jezikovne pojave na eni stopnji razvoja
;
historična gramatika
ki prikazuje jezikovne pojave z razvojnega vidika
2.
do 1848
prvi štirje razredi šestletne gimnazije:
gramatiko je obiskoval v Celovcu
//
tretji razred te gimnazije:
prvi dve leti je bil odličnjak, v gramatiki pa ne
gramatikálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
slovničen
:
gramatikalna pravila
/
gramatikalne napake
2.
nanašajoč se na gramatika 2:
obiskoval je četrti gramatikalni razred
grámatóm
-a
m
(
ȃ-ọ̑
)
kem.
masa elementa v gramih, ki številčno ustreza njegovi atomski masi:
dva gramatoma vodika se spajata z enim gramatomom kisika
gráminger
-ja
m
(
ȃ
)
alp.
reševalna priprava, s katero nosi reševalec ponesrečenca na hrbtu:
ponesrečenca so spravili s stene v gramingerju
grámmolékula
-e
ž
(
ȃ-ẹ̑
)
kem.
masa čiste snovi v gramih, ki številčno ustreza njeni molekulski masi;
mol
2
:
grammy
tudi
grêmi
-ja
[
grêmi
]
m
(
ȇ
)
največja mednarodna nagrada za dosežke na področju glasbene
produkcije, ki se vsako leto podeljuje v Združenih državah Amerike:
grammy za najboljši album
;
z grammyjem nagrajena skladba
/
podelitev nagrad grammy
gramofón
-a
m
(
ọ̑
)
priprava, ki reproducira zvok z gramofonske plošče:
gramofon igra preveč glasno
;
navili so gramofon in zaplesali tango
;
vključiti gramofon
/
električni gramofon
;
radio z gramofonom
/
poslušati gramofon
gramofónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na gramofon:
gramofonska igla
;
gramofonske plošče
/
gramofonski posnetek koncerta
♦
elektr.
gramofonska doza
priprava na gramofonu, ki spreminja mehanske tresljaje gramofonske
igle v ustrezne električne napetosti
gramòz
-óza
in
grámoz -a
m
(
ȍ ọ́; á
)
drobno kamenje za nasipanje, betoniranje:
cesto so posuli z gramozom
;
kup gramoza
/
rečni gramoz
gramózar
-ja
m
(
ọ̑
)
delavec, ki pripravlja gramoz ali posipa z njim:
gramozarja sta posipala cesto
gramózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na gramoz:
sedel je ob cesti na gramoznem kupu
/
gramozna jama
/
padel je v Gramozni jami
v kraju, prostoru v Ljubljani, kjer so med narodnoosvobodilno
vojno streljali talce
♦
žel.
gramozna greda
nasip iz kamenja pod železniškimi pragovi
gramózenje
-a
s
(
ọ̑
)
grad.
posipanje z gramozom:
jeseni je gramozenje cest nujno potrebno
gramóznat
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
bogat z gramozom:
tam je meja med gramoznatim in ilovnatim svetom
gramóznica
-e
ž
(
ọ̑
)
jama, kjer se koplje gramoz:
komunalno podjetje upravlja gramoznice, kamnolome
;
opuščena gramoznica
grámpa
-e
ž
(
ā
)
1.
star.
hrapava, raskava izboklina:
grampe na rokah še niso izginile
/
blatne grampe na cesti
2.
nar.
usedlina, ki se nabira na notranji strani soda;
vinski kamen
grámpast
-a -o
prid.
(
ā
)
star.
hrapav
,
raskav
:
prej gladka koža je postala grampasta
;
grampasta skorja
/
zapel je z zamolklim, grampastim glasom
grámpav
-a -o
prid.
(
á
)
star.
hrapav
,
raskav
:
grampava pot
;
grampava skorja
grámski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na gram:
gramska teža
/
steklenica z gramsko razdelitvijo
grán
-a
m
(
ȃ
)
angleška in ameriška utežna lekarniška enota, 0,06 g:
dali so ji tri grane morfija
granát
-a
m
(
ȃ
)
poldrag kamen temno rdeče barve:
različki granata
;
ogrlica iz granatov
;
broška z granati
/
češki granat
♦
min.
kubični silikat nekaterih dvovalentnih in trivalentnih elementov
granáta
1
-e
ž
(
ȃ
)
z razstrelivom napolnjen topovski izstrelek:
granata je eksplodirala nedaleč od njega
;
granata je zažvižgala mimo ušes
;
ranil ga je drobec granate
;
bobnenje topov in treskanje granat
//
z razstrelivom napolnjeno kovinsko telo;
bomba
:
letala so spuščala granate na mesto
;
rušilna granata
/
vadili so se v metanju granat
ročnih bomb
granáta
2
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
granatno jabolko:
občudoval je rdeče cvetje granat
/
jesti granate
granáten
1
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na granat:
granatni obesek
;
nosi granatne uhane
2.
v zvezi
granatno jabolko
nizek južni grm z rdečimi cveti ali njegov rdeči sad:
košarica granatnih jabolk
granátno
prisl.
:
granatno rdeč žamet
granáten
2
-tna -o
(
ȃ
)
pridevnik od granata
1
:
granatni drobci
granatírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
obstreljevati z granatami:
vas so najprej granatirali, potem so vse pokradli in na koncu
zažgali
;
granatirati vojaške in politične cilje
granátovec
-vca
m
(
ȃ
)
nizek južni grm z rdečimi cveti in rdečimi sadovi:
imel je cele nasade granatovcev
gránd
-a
m
(
ȃ
)
v španskem okolju,
nekdaj
visok plemič, zlasti na dvoru:
bogat, ponosen grand
;
oblast grandov
/
španski grandi
grandéca
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
zelo dostojanstveno vedenje ali ravnanje:
vlogi kraljice je dala igralka vso potrebno zunanjo grandeco
;
grandeca ji je prirojena
/
hodi z izredno grandeco
gránd hotél
gránd hotéla
m
(
ȃ, ẹ̑
)
navadno pristavek k imenu hotela s tradicijo
najbolje in najudobneje urejen hotel:
prenočeval je v grand hotelu
/
Grand hotel Union
grandiózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
mogočen
,
veličasten
,
sijajen
:
osebe v njegovem grandioznem romanu so zelo žive
;
to je bila grandiozna predstava
;
zgraditev prekopa je grandiozno delo
/
grandiozen načrt za preureditev gospodarstva
velikopotezen, zahteven
//
ekspr.
zelo velik:
to je grandioznega pomena za nas
grandiózno
prisl.
:
grandiozno podan oris velemesta
grandióznost
-i
ž
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
značilnost grandioznega:
grandioznost filmskega prizorišča
grandomán
-a
m
(
ȃ
)
kdor ima o sebi pretirano dobro mnenje in se poveličuje:
domišljav grandoman
grandomaníja
-e
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost grandomanov:
trpi za grandomanijo
;
bolestna grandomanija
;
grandomanija voditeljev
grandománski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na grandomanijo:
na grandomanski način prikazovati problem
/
iron.
grandomanski projekt avtomobilske ceste
v danih razmerah težko izvedljiv
grand prix
grand prixa
[
grán prí -ja
]
m
(
ȃ, ȋ
)
pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih
najvišje priznanje za zmago, velika nagrada:
grand prix za najboljše vino
;
tekmovanje avtomobilskih dirkačev za grand prix
grandseigneur
-a
in
-ja
[
gransenjêr
]
m
(
ȇ
)
knjiž.,
ekspr.
dostojanstven, odličen človek:
prevelik grandseigneur je, da bi storil kaj takega
;
ima se za grandseigneura
grandseigneurski
-a -o
[
gransenjêrski
]
(
ȇ
)
pridevnik od grandseigneur:
grandseigneurska širokopoteznost
grand slam
grand slama
[
grênt slêm
]
m
(
ȇ, ȇ
)
šport.
zmaga na štirih najpomembnejših tekmah, turnirjih v tenisu ali golfu v
istem letu:
zmagovalec grand slama
;
turnir za grand slam v golfu
gránica
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
črta, ki ločuje, razmejuje države ali ozemlja;
meja
:
ta cesta pelje proti granici
;
šel je čez granico
;
deželna, državna granica
gráničar
-ja
m
(
ȃ
)
vojak, ki straži, nadzoruje državno mejo:
graničarji so ga ujeli
;
služba graničarjev je včasih težka in neprijetna
gráničarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na graničarje:
bil je pri graničarski enoti
/
graničarska karavla
granít
-a
m
(
ȋ
)
zelo trda kamnina, ki se uporablja zlasti za tlakovanje cest:
skale iz granita
;
zagovarjal je načela, trdna kot granit
/
granit za tlakovanje cest
♦
petr.
globočnina, sestavljena v glavnem iz kremena in glinencev
graníten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na granit:
vrtali so v granitno skalo
/
obok podpirajo granitni stebriči
;
kup granitnih kock
;
granitne stopnice
;
pren.,
ekspr.
bil je graniten značaj
granitolòm
-ôma
m
(
ȍ ó
)
kraj, prostor, kjer se lomi granit:
dela v granitolomu
granitolómec
-mca
m
(
ọ̑
)
delavec v granitolomu:
izkušen granitolomec
gránula
-e
ž
(
ȃ
)
teh.
zrno
,
zrnce
:
granule so se strdile v kepice
granulácija
-e
ž
(
á
)
grad.
sestav sipkega materiala glede na razmerje med velikostjo zrn,
zrnavost:
granulacija peska za betoniranje ustreza
;
določiti granulacijo gramoza
/
granulacija moke
♦
astron.
zrnast videz sončne površine
;
med.
nastajanje zrnastega tkiva pri celjenju ran; zrnasto tkivo samo
;
obrt.
krasitev predmetov z drobnimi srebrnimi, zlatimi zrni
granulacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na granulacijo:
granulacijski sestav gramoza
;
granulacijska analiza kamnin
/
granulacijsko tkivo v rani
granulát
-a
m
(
ȃ
)
teh.
v zrna oblikovana snov:
detergenti so izdelani kot granulati ali kot tekočine
granulátor
-ja
m
(
ȃ
)
teh.
stroj ali naprava za granuliranje:
granulator za srednje trde rudnine
granulírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
teh.
dajati čemu zrnasto obliko:
snov še prej granulirajo, da enakomerno polzi v stroj
granulíran
-a -o:
granulirano gnojilo
granulóm
-a
tudi
granulòm -ôma
m
(
ọ̑; ȍ ó
)
med.
zaradi vnetja nastalo zrnasto tkivo:
zdraviti granulom
/
popkov, zobni granulom
granulometríja
-e
ž
(
ȋ
)
geol.
merjenje velikosti zrn sipkih kamnin:
ukvarjati se z granulometrijo
granulometríjski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od granulometrija:
granulometrijske raziskave
grápa
-e
ž
(
á
)
jarek, ki ga je strmo v breg naredila voda:
skalovje je zasulo grapo
;
padel je v globoko grapo
;
hudourniške grape
/
grape na cesti
//
manjša ozka dolina s strmimi pobočji:
iz grap so vstajale megle
;
hiše so stisnjene v grape
grápar
-ja
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor živi v grapi ali je doma iz grape, doline:
pomagati graparjem
grápast
-a -o
prid.
(
á
)
1.
ki ima veliko grap, jarkov:
spuščal se je po grapasti cesti
;
grapasta tla
/
tlak je bil ves grapast
2.
zastar.
hrapav
,
raskav
:
grapasta koža
grápav
-a -o
prid.
(
á
)
1.
ki ima veliko grap, jarkov:
težko je vozil po grapavih cestah
;
grapava steza
/
grapava trda zemlja
2.
hrapav
,
raskav
:
grapava ploskev
;
grapava skorja
grapefruit
-a
[
grêjpfrut
tudi
grépfrut
]
m
(
ȇ; ẹ̑
)
južni sadež grenkastega okusa, križanec limone in pomaranče;
grenivka
:
jesti grapefruit
;
rumen, velik grapefruit
/
gojiti grapefruit
grápica
-e
ž
(
á
)
manjšalnica od grapa:
graptolít
-a
m
(
ȋ
)
pal.
izumrli morski nevretenčar, ohranjen kot okamnina:
ostanki graptolitov
grása
-e
ž
(
á
)
gozd.
veje iglavcev za pokrivanje (oglarske) kope:
grasírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
med.,
navadno v zvezi z
bolezen
hitro se širiti:
bolezen grasira
graščák
-a
m
(
á
)
1.
do odprave tlačanstva
posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki:
dajati graščaku desetino
;
kmetje so se uprli graščakom
;
mogočen, trdosrčen graščak
;
graščak in njegovi tlačani
2.
lastnik gradu ali graščine sploh:
bogat graščak je iskal učitelja svojim otrokom
;
obubožani graščak iz soseščine
graščákinja
-e
ž
(
á
)
graščakova žena ali lastnica gradu:
graščak in graščakinja sta povabila goste
graščína
-e
ž
(
í
)
veliko neutrjeno poslopje, graščakovo bivališče:
graščina razpada
;
okoli graščine se je razprostiral lep park
//
posestvo, ki je graščakova last:
graščina mu je prinašala lepe dohodke
;
oskrbnik graščine
/
star.
vprašal ga je, pod katero graščino spada
graščinsko oblast
graščínica
-e
ž
(
í
)
ekspr.
manjšalnica od graščina:
graščinica razpada
;
kupil si je graščinico
graščínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na graščino:
graščinski oskrbnik
/
graščinski sodnik
;
graščinska tlaka
/
star.
nemiri proti graščinski gosposki
;
sam.:
smel je loviti, pasti na graščinskem
graščinski posesti
graščínstvo
-a
s
(
ȋ
)
star.
območje, ozemlje, na katerem ima graščak oblast:
podložniki so se z graščinstva zatekli v mesta
grášec
-šca
m
(
ȃ
)
zool.
majhna sladkovodna školjka z zelo krhko lupino, Pisidium:
grášek
-ška
m
(
ȃ
)
manjšalnica od grah:
gráševec
-vca
m
(
á
)
min.
aragonit v obliki kroglic, ki se useda v toplih vrelcih:
graševína
1
-e
ž
(
í
)
zastar.
rizling
:
graševina se lahko meri s tramincem
graševína
2
in
gráševina -e
ž
(
í; á
)
grahova slama:
kup graševine
grášica
-e
ž
(
á
)
divja ali kulturna rastlina z vijoličastimi cveti:
sejati grašico za krmo
;
med pšenico je precej grašice
♦
bot.
ptičja grašica
njivski plevel z modro vijoličastimi cveti, Vicia cracca
gráški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na Gradec:
graške ulice
/
graški sejem
♦
zgod.
graška pacifikacija
sporazum, sklenjen v Gradcu leta 1572, po katerem so dobili versko
svobodo plemiči in njihove družine
gratifikácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
darilo, nagrada, zlasti uslužbencu:
gratinírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
gastr.
že pripravljeno jed peči, da dobi zgoraj skorjo, oskorjiti:
gratinirati palačinke
gratiníran
-a -o:
gratinirani makaroni
grátis
prisl.
(
ȃ
)
zastonj
,
brezplačno
:
pošiljati revijo gratis
;
ob nakupu treh izdelkov dobite najcenejšega gratis
;
v prid. rabi:
gratis vstopnica
gratuíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
filoz.
nastal v človeku sam od sebe, brez njegovega sodelovanja:
boriti se zoper gratuitno razpoloženje
gratulácija
-e
ž
(
á
)
nav. mn.,
knjiž.
čestitka
,
voščilo
:
sprejemati gratulacije
;
zahvaliti se za gratulacije
gratulánt
-a
m
(
ā á
)
knjiž.
kdor čestita, vošči:
prišlo je veliko gratulantov
gratulírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
čestitati
:
gratulirati k napredovanju
/
gratulirati za rojstni dan
voščiti
/
pog.,
ekspr.
je to tvoje dekle? Lahko si gratuliraš
lahko si vesel, zadovoljen
gravámen
-a
m
,
mn.
gravámina
s
(
á
)
nav. mn.,
knjiž.
obdolžitev
,
očitek
,
pritožba
:
mirno je poslušal njegova gravamina
gráve
prisl.
(
ȃ
)
glasb.,
označba za hitrost in izraz izvajanja
počasi in težko:
gravêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor vrezuje črke, okraske v trdo snov, navadno v kovino:
bil je graver in cizeler
;
graver kamna, stekla
gravêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na graverje:
graverski poklic
;
graverska delavnica
/
graversko dolbilce, kladivo
/
graverska tehnika
gravêrstvo
-a
s
(
ȇ
)
graverska obrt:
učit se je šel graverstva
/
dobro zasluži z graverstvom
opravljanjem graverskega poklica
gravíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
med.,
vet.,
navadno v ženskem spolu
noseč
,
brej
:
skrbeti za pravilno prehrano gravidne žene
;
gravidna žival
gravídnost
-i
ž
(
ȋ
)
med.,
vet.
nosečnost
,
brejost
:
ugotoviti gravidnost
graviméter
-tra
m
(
ẹ̄
)
fiz.
priprava za natančno merjenje težnega pospeška:
gravimetríja
-e
ž
(
ȋ
)
fiz.
natančno merjenje težnega pospeška:
gravíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od gravirati:
graviranje napisov
;
graviranje v jeklo
gravírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
vrezovati črke, okraske v trdo snov, navadno v kovino:
gravirati datum, napis
;
gravirati v baker, v steklo
/
prstan je dala gravirati
gravíran
-a -o:
doza z graviranim monogramom
;
gravirano steklo
gravíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
s katerim se gravira:
gravirni pribor, stroj
gravírnica
-e
ž
(
ȋ
)
delavnica, obrat za graviranje:
grávis
-a
m
(
ȃ
)
jezikosl.
grafično znamenje za kratki naglašeni samoglasnik ali nizki ton
naglašenega kratkega zloga, krativec:
napisati gravis
/
dvojni gravis
grafično znamenje za visoki ton naglašenega kratkega zloga, dvojni
krativec
gravitácija
-e
ž
(
á
)
1.
fiz.
pojav, da se telesa privlačijo zaradi svoje mase, težnost:
teorija gravitacije
2.
gospodarska, prometna usmerjenost k določenemu središču, teženje:
gravitacija vasi k mestu
gravitacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na gravitacijo:
gravitacijski zakon
;
gravitacijska sila
;
gravitacijsko delovanje nebesnih teles
/
gravitacijsko polje
območje, v katerem delujejo gravitacijske sile
/
gravitacijsko območje bolnišnice
;
gravitacijsko območje pristanišča
♦
teh.
gravitacijska žičnica
žičnica, po kateri se premika tovor zaradi lastne teže
gravitírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
biti gospodarsko, prometno usmerjen k določenemu središču, težiti:
okoliške vasi gravitirajo k mestu
;
pomorski kader gravitira glede študija na Piran
;
gravitirati proti industrijskemu centru
;
podeželski bolniki gravitirajo v Ljubljano
gravúra
-e
ž
(
ȗ
)
um.
grafična tehnika, pri kateri graviranje v različne plošče omogoča
ostro črtno risbo:
slikar je mojster gravure
//
odtis v tej tehniki:
na razstavi so bakrorezi, jeklorezi in druge gravure
grazioso
[
gracijózo
]
prisl.
(
ọ̑
)
glasb.,
označba za izraz izvajanja
ljubko
,
gibko
gŕb
-a
m
(
ȓ
)
stalni simbolični znak države, mesta, plemiške rodbine:
nad vrati je bil pritrjen grb
;
v grbu so imeli orla
;
državni, plemiški grb
;
grb celjskih grofov
;
grb mesta Ljubljane
gŕba
-e
ž
(
ŕ
)
1.
večja izboklina na hrbtu zaradi skrivljene hrbtenice:
grbo je imel že od rojstva
//
pog.,
ekspr.
hrbet
:
mahnil ga je po grbi
2.
izbočeni del hrbta nekaterih živali:
velblodova grba
;
pren.
gorski greben s strmo grbo
3.
zastar.
guba (na koži):
čelo je bilo polno grb
;
grbe na licih
●
pog.,
ekspr.
če njemu ustrežem, bom kmalu dobil vso vas na grbo
vsi vaščani me bodo nadlegovali s prošnjami
;
pog.,
ekspr.
na grbi ima tri otroke
skrbeti mora za tri otroke
;
pog.,
ekspr.
na grbi jih imam že šestdeset
star sem že šestdeset let
;
pog.,
ekspr.
to sem občutil na svoji grbi
na sebi, sam
;
pog.,
ekspr.
dobiti jih po grbi
biti tepen; biti premagan
♦
rib.
mreni podobna sladkovodna riba, Barbus plebejus
grbáč
-a
m
(
á
)
zool.
kočnik za lomilcem pri zvereh:
grbáča
-e
ž
(
á
)
pog.,
ekspr.
hrbet
:
naložil si je vrečo na grbačo in odšel
●
pog.,
slabš.
dobiti jih po grbači
biti tepen; biti premagan
grbán
in
grbàn -ána
m
(
ȃ; ȁ á
)
nar. vzhodno
užitna goba s svetlo rjavim ali s temno rjavim klobukom;
jurček
1
:
grbánčast
-a -o
prid.
(
á
)
gubast
,
zguban
:
imel je grbančast obraz
;
grbančasta roka
/
hruška je bila že suha in grbančasta
grbánčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
delati gube, zlasti na koži:
hodil je gor in dol in grbančil čelo
;
koža se grbanči
/
jabolka se spomladi začnejo grbančiti
grbánec
-nca
m
(
á
)
guba (na koži):
lice nabere v grbance
;
grbanci na vratu
grbánja
-e
ž
(
á
)
zastar.
grbina
:
spotakniti se ob grbanjo
grbánjast
-a -o
prid.
(
á
)
ki ima veliko grbin:
grbanjasta cesta
/
grbanjasto čelo
gŕbast
-a -o
prid.
(
ŕ
)
ki ima grbo:
bil je majhen in grbast
/
ima grbasto postavo
/
stara, grbasta ženica
sključena, upognjena
/
grbast svet
neraven, valovit
gŕbasto
prisl.
:
od neprestanega branja se drži grbasto
gŕbati se
-am se
nedov.
(
r̄ ȓ
)
star.
grbančiti se:
koža se grba
/
podprl je leseno steno, ki se je že sumljivo grbala
grbila, krivila
gŕbav
-a -o
prid.
(
ŕ
)
ki ima grbo:
bil je majhen, grbav človek
/
od težke nošnje je postala vsa grbava
sključena, upognjena
gŕbavček
-čka
m
(
ŕ
)
manjšalnica od grbavec:
zagledala je bledega grbavčka
gŕbavec
-vca
m
(
ŕ
)
kdor ima grbo:
kot grbavec je bil še bolj občutljiv
♦
zool.
(kit) grbavec
kit, ki ima na hrbtu nazaj ukrivljeno tolsto plavut, Megaptera
novaeangliae
grbavína
-e
ž
(
í
)
grbina
:
skakal je z ene grbavine na drugo
;
travniške grbavine
grbavínast
-a -o
prid.
(
í
)
ki ima veliko grbin:
z grbavinaste ceste je zavila na ozko pot
;
grbavinasta tla
gŕbavka
-e
ž
(
ŕ
)
ženska, ki ima grbo:
gŕbavost
-i
ž
(
ŕ
)
značilnost grbavega človeka:
trpel je zaradi svoje grbavosti
gŕbček
-čka
m
(
ȓ
)
manjšalnica od grbec:
v naročje je vzel komaj triletnega grbčka
gŕbec
-bca
m
(
ȓ
)
grbavec
:
grbca noče za moža
♦
zool.
labod grbec
labod s črno izboklino na korenu oranžno rumenega kljuna, Cygnus
olor
gŕbež
-a
m
(
ȓ
)
ekspr.
grbavec
:
tudi grbež seveda ni pozabil priti
♦
zool.
severnoevropska močvirska ptica selivka škrjančeve velikosti,
Lymnocryptes minimus
gŕbica
-e
ž
(
ŕ
)
manjšalnica od grba:
grbica na hrbtu se skoraj ni videla
♦
nav. mn.,
lov.
rožena izboklina na rogovju srnjaka, jelena
gŕbičast
-a -o
prid.
(
ŕ
)
poln grbic, izrastkov:
grbičasto rogovje
grbičàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
poln grbic, izrastkov:
grbičavo rogovje srnjakov
grbín
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
grbavec
:
bil je pritlikav možic, grbin
grbína
-e
ž
(
í
)
rahla izboklina, vzpetina na ravnem ali položnem svetu:
smučali so se po grbinah
;
biti skrit za grbino zemlje
//
nav. mn.
podolgovata nizka izboklina, ki poteka prečno čez cestišče,
namenjena omejitvi, zmanjševanju hitrosti vožnje:
vožnja čez grbine
;
kljub gostemu prometu se občina ni odločila za namestitev grbin
/
cestne grbine
♦
geol.
hrib z zaobljenim pobočjem, ki ga je obrusil ledenik
grbínast
-a -o
prid.
(
í
)
ki ima veliko grbin:
grbinast svet
;
grbinasti travniki
gŕbiti
-im
nedov.
(
ŕ ȓ
)
dajati čemu navzgor ukrivljeno obliko:
žival grbi hrbet
;
maček se grbi
gŕbiti se
1.
biti, postajati sključen:
grbil se je kot kak starček
/
postava se grbi pod težkim nahrbtnikom
2.
grbančiti se:
ob očeh se je grbila koža
grblína
-e
ž
(
í
)
grbina
:
smučar se je spustil navzdol med grblinami
♦
alp.
manjša izboklina na površini skale
grbonós
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima nos z ukrivljeno kostjo:
bil je visok, grbonos človek
/
grbonosa kobila
ki ima zgornji del gobca izbočen
grboslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na grboslovje;
heraldičen
:
grboslovna študija
/
grboslovna žival
grboslôvje
-a
s
(
ȏ
)
veda o grbih;
heraldika
:
zakonitosti grboslovja
gŕboven
-vna -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na grbe:
grbovni ščit
;
bik, grbovna žival Borgijcev
gŕbovnik
-a
m
(
ȓ
)
knjiga s podobami, popisom grbov:
črpati podatke iz grbovnikov
gŕč
-a
m
(
ȓ
)
grgrajoč, hropeč glas:
iz njegovih ust se je zaslišal bolesten grč
gŕča
-e
ž
(
ŕ
)
1.
trdi del veje, ki je ostal v deblu, lesu:
deska ima grče
;
pipa iz bezgove grče
;
okrogla grča
;
grča v polenu
;
mož je trden kot gabrova grča
♦
les.
izpadajoča
ali
mrtva grča
;
vrasla
ali
živa grča
//
anat.
izboklina na kosti:
čelnična, sednična grča
2.
ekspr.
krepek, trden človek:
ti si še grča
;
je prava kmečka grča
/
kot nagovor
kako je s teboj, stara grča
3.
nar. koroško
trebušasta posoda za pijačo:
glinasta grča
/
povabil jih je na grčo mošta
grčánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od grčati:
bolniku je iz grla prihajalo grčanje
;
slabotno grčanje umirajočega
/
pasje grčanje
gŕčast
-a -o
prid.
(
ŕ
)
1.
poln grč:
grčast hlod
;
deske so bile grčaste
/
imel je rdeče grčaste roke
//
podoben grči:
grčast izrastek
2.
ekspr.
neuglajen
,
robat
,
trd
:
to so grčasti ljudje
/
biti grčaste narave
grčàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
zastar.
grčast
:
grčat hrastov kol
grčáti
-ím
nedov.
(
á í
)
dajati grgrajoče, hropeče glasove:
zgrudil se je na ležišče in grčal
;
grčati od bolečine
/
dojenček zadovoljno grči
;
brezoseb.
v prsih ji je grčalo
/
pes je zagrabil palico in grčal
;
maček, tiger, veverica grči
●
ekspr.
vse bom povedal, pustite me, je grčal
s težavo govoril
gŕčav
-a -o
prid.
(
ŕ
)
1.
poln grč:
grčav hrast, les
;
oprt je bil na grčavo palico
/
dvignil je svoje grčave roke
2.
ekspr.
neuglajen
,
robat
,
trd
:
ti ljudje so preprosti in grčavi
3.
zastar.
hripav
,
hreščeč
:
imel je grčav glas
grčavína
-e
ž
(
í
)
grčav les:
brezova grčavina
gŕčavka
-e
ž
(
ŕ
)
grčava palica, navadno za opiranje:
opirati se na grčavko
;
z grčavko ga je udaril po hrbtu
;
debela grčavka
gŕčavost
-i
ž
(
ŕ
)
lastnost, značilnost grčavega:
grčavost lesa
;
stopnja grčavosti
/
njegova gorenjska grčavost
gŕčica
-e
ž
(
ŕ
)
manjšalnica od grča:
les je imel polno grčic
♦
med.
vnetna kepica pri protinskem obolenju, zlasti v sklepnem hrustancu
gŕčka
-e
ž
(
ŕ
)
manjšalnica od grča 3:
Sin je zgrabil vrč in nalil očetu in sebi dve glinasti, zelenkasti
grčki, bratu Ladeju, materi in sestri pa tri kozarce
(Prežihov)
gŕčnica
-e
ž
(
ȓ
)
luknja v lesu zaradi izpadle grče:
pogledal je skozi grčnico
;
grčnice smrekovih desk
gŕd
-a -o
in
-ó
prid.
, gŕši
stil.
gŕji
(
ȓ ŕ
)
1.
ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti;
ant.
lep
2
:
ima grd obraz
;
grdi zobje
;
grd je in nesimpatičen
;
grda kombinacija barv
;
grda pisava
;
grda ureditev prostorov
;
grd kot smrtni greh, kot strašilo
/
ima grd glas
neblagoglasen, hreščeč
;
grd vonj
neprijeten, zoprn
;
jedli so pse in drugo grdo golazen
ostudno, ogabno
//
umazan
,
nečist
1
:
predpasnik je že grd, treba ga bo oprati
;
ne jej z grdimi rokami
;
ima grdo delo
2.
ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu:
on je grd človek
/
kot nagovor:
molči, grdoba grda, lenoba grda
;
grdi otrok, kaj se potepaš
;
otr.
ti grda muca
/
ne bodi grd z ljudmi
neobziren, neuslužen
;
grd si, če jim ne pomagaš
/
grdi naklepi
;
lotil se je grdega posla
;
grdo ravnanje
//
ki je posledica teh lastnosti:
ima grde navade
;
grdo ravnanje, vedenje
/
govori grde besede
/
dajali so mu grde priimke
nespodobne
●
pog.
ima grd jezik
obrekuje; nedostojno govori
;
evfem.
ima grdo bolezen
spolno, venerično
;
ekspr.
bila je grda hči
slabo, neprimerno je ravnala s starši
3.
s širokim pomenskim obsegom
slab
,
nekvaliteten
:
vsenaokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje
;
grda cesta
;
grda moka
/
imeli smo grdo pomlad
brez sonca, z obilico vlage
;
grdo vreme
deževno, oblačno
4.
ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek:
grdi spomini
;
grde sanje
;
ekspr.
pusti te grde številke
5.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji:
začutil je grdo bolečino
;
v nalogi so grde napake
/
na nogi mu zija grda rana
//
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:
grd lenuh
;
bil je grd skopuh
grdó
tudi
gŕdo
1.
prislov od grd:
skakalec je grdo doskočil
;
grdo gleda
z gubanjem čela in mrščenjem obrvi izraža jezo, nevoljo
;
grdo izdelan
;
grdo se motiš o tej stvari
;
grdo je naredil, da jih ni povabil
;
grdo piše
;
grdo ravna z otroki
;
prav grdo sem se uštel
/
v povedni rabi
jutri bo najbrž grdo
deževno, oblačno
2.
v povedni rabi
izraža neprimernost česa:
grdo je krasti, lagati in zavajati
;
grdo je, če jim ne pomagate
;
grdo je, da tega nisi povedal
●
grdo se drži
ima neprijazen, namrščen obraz; je jezen
;
ekspr.
že dalj časa me grdo gleda
je jezen name
;
ekspr.
laže, da je grdo
zelo laže
;
star.,
kot vljudnostna fraza
pijan je bil, ne bodi grdo reči, kot krava
gŕdi
-a -o
sam.
:
grde ne mara, lepe pa ne dobi
;
ni šlo ne z lepo ne z grdo
ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom
;
tudi grdo ima v umetnosti svoje mesto
;
do grdega sta se sprla
zelo, hudo
;
v grdem ne hodi ven
ob slabem, deževnem vremenu
grdávs
-a
m
(
ȃ
)
slabš.
grd, neprikupen človek:
druščina razcapanih grdavsov
grdávš
1
tudi
grdávž -a
m
(
ȃ
)
ekspr.
malopriden, malovreden človek:
ne trpim, da bi se družil s takim grdavšem
/
vi ste pa res pravi grdavš
nagajivec, porednež
/
kot nagovor:
te ni sram, grdavš
;
spet si se potepal, grdavš grdi
grdávš
2
-i
ž
(
ȃ
)
grdoba
,
grdež
:
katera grdavš mi je strgala knjigo
grdávščina
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
grdobija
:
očitala mu je vse grdavščine
grdênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od grditi:
ni se zmenil za njegovo grdenje in psovanje
gŕdež
-a
m
(
ȓ
)
ekspr.
malopriden, malovreden človek:
ne verjemi staremu grdežu
/
bomo že kako ugnali malega grdeža
nagajivca, poredneža
/
kot nagovor:
ti grdež ti, spet si prišel prepozno
;
tiho bodi, grdež
grdílec
-lca
[
gərdiu̯ca
in
gərdilca
]
m
(
ȋ
)
star.
opravljivec
,
obrekljivec
grdílka
-e
[
tudi
gərdiu̯ka
]
ž
(
ȋ
)
star.
opravljivka
,
obrekljivka
:
ni je maral, grdilke grde
grdín
-a
m
(
ȋ
)
grdoba
,
grdež
:
nočem živeti pri tem grdinu
/
kot nagovor
ti grdin ti, tako pa ne boš govoril
grdítev
-tve
ž
(
ȋ
)
grdenje
:
pritožil se je zaradi grditve
grdíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
knjiž.
1.
grdo, slabo govoriti o kom:
ljudje te bodo grdili in prezirali
;
grdili so našo domovino
;
grdi jo pri sosedih
//
grajati
,
karati
:
učitelj nas je upravičeno grdil
;
grdila jih je, da so umazanci
2.
kaziti
,
kvariti
:
nos ji je grdila rdečkasta brazgotina
grdíti se
nar. vzhodno
gabiti se, gnusiti se:
v bolezni se ji vsaka jed grdi
grdôba
-e
ž
(
ó
)
1.
ekspr.
malopriden, malovreden človek:
ta grdoba se mi zdaj pa še smeje
;
grdoba je trdil, da je denar že vrnil
;
vi ste prava grdoba
/
kot nagovor:
nikar se ne izgovarjaj, grdoba grda
;
grdoba lena
2.
star.
malopridnost
,
pokvarjenost
:
grdoba se širi po svetu
;
skrival je svojo grdobo in zavrženost
●
lenoba je vseh grdob grdoba
najhujša napaka
3.
star.
grd, neprikupen človek ali stvar:
videl je razne grdobe in nakaze
//
grdost
,
grdota
:
grdoba obraza
grdôbec
-bca
m
(
ó
)
grdoba
,
grdež
:
zloben grdobec
;
zgodba o grdobcu
grdôbež
-a
m
(
ȏ
)
ekspr.
malopriden, malovreden človek:
malopridneži in grdobeži
grdôbica
-e
ž
(
ó
)
ekspr.
nagajiv, poreden otrok:
grdobica se je bal, da ga bodo pretepli
;
mala grdobica ni dala miru
;
vsi trije dečki so bili prave grdobice
grdobíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
malopridno, slabo dejanje ali ravnanje:
ta grdobija bo morala biti kaznovana
;
odkrili so njegove grdobije
;
po ulicah so fantje uganjali grdobije
/
govoril je take grdobije, da bi ga morali vreči ven
//
malopridnost
,
pokvarjenost
:
priznava svojo grdobijo
/
spoznati grdobijo takega načrta
2.
ekspr.
grda, neprikupna, zoprna stvar:
jedli so polže in druge take grdobije
;
odnesi že to grdobijo
grdobiján
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
grdoba
,
grdež
grdoglèd
1
-éda
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
kdor grdo, neprijazno gleda:
ustrašil se je grdogleda
grdogléd
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
ki grdo, neprijazno gleda:
grdogled stražar
/
grdoglede oči
grdoglédost
-i
ž
(
ẹ̄
)
značilnost grdogledega človeka:
gŕdost
-i
ž
(
ŕ
)
grdota
:
grd je, vendar mu grdost pristoji
;
občutiti lepoto in grdost
;
grdost kasarniških blokov
/
grdost značaja
/
zopet si bo izmislil novo grdost
grdôta
-e
ž
(
ó
)
1.
lastnost, značilnost grdega:
ni opazil njene grdote
;
grdota oblik
;
grdota zmaličenega obraza
/
opazovati lepote in grdote velemesta
lepe in grde stvari
2.
grdobija
:
naredili so dosti krivic in grdot
grdúh
-a
m
(
ū
)
ekspr.
malopriden, malovreden človek:
nikar ne verjemi grduhu
//
grd, neprikupen človek:
grdún
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
malopriden, malovreden človek:
kakšen grdun je ta človek
;
zapodil je grduna, ki sta mu delala škodo
/
kot nagovor
zakaj mi pa vsega ne poveš, grdun
grdúnka
-e
ž
(
ȗ
)
ekspr.
malopridna, malovredna ženska:
nikar se ne druži s to grdunko
/
kot nagovor
čisto si nas pozabila, grdunka
gréba
-e
ž
(
ẹ́
)
nar.
gruda
:
grebe tolči na njivi
/
greba suhega blata, zemlje
/
greba presnega masla
kepa
grebáč
-a
m
(
á
)
agr.
priprava za rahljanje zemlje, ki se priključi traktorju;
kultivator
grebáča
-e
ž
(
á
)
1.
priprava za razgrebanje žerjavice, pepela;
greblja
:
z grebačo je podrezal v oglje
2.
nav. mn.,
zool.
ose, ki kopljejo rove za skrivanje plena, namenjenega njihovim
ličinkam, Sphegidae:
grebálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
s katerim se grebe:
krt ima močne grebalne nožice
grébati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
agr.
razmnoževati z grebenicami:
grebati trto
grebátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor si zelo prizadeva doseči, dobiti kaj za lastno korist, zlasti
ugled, denar, visok položaj v družbi:
veljal je za grebatorja
;
bil je velik grebator
grebátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na grebatorje ali grebatorstvo:
grebatorski študent
grebátorstvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost grebatorjev:
obdolžiti koga grebatorstva
;
politično grebatorstvo
;
grebatorstvo za ocene
grebén
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
podolgovata, ozka izboklina ali vzpetina:
na sredi kolovoza se dela greben
;
odlitki so bili slabi in polni grebenov
//
izbokli del vala:
na vodi so se delali grebeni
;
morski greben
/
ladja se ziblje na grebenih valov
2.
podolgovata, strma gorska vzpetina:
vzpeti se na greben
;
krenili smo po grebenu
;
gozdni, skalnati grebeni
;
vznožje grebena
/
gorski greben
/
koralni greben
nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale
3.
rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave:
petelin z rdečim, pravilno zobčastim grebenom
●
ekspr.
greben se mu je povesil
ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav
;
ekspr.
mu že raste greben
postaja domišljav, prevzeten
4.
vet.
sprednji, izbočeni del hrbta:
pobožati psa po grebenu
;
jezdec se je naslonil konju na greben
viher
♦
anat.
nosni greben
vrhnji del nosu, ki daje nosu profil
;
lopatični greben
izboklina na hrbtni ploskvi lopatice
;
arheol.
greben
ojačeni del oglavja čelade
;
grad.
greben
rob, stik strešnih nagibov
;
meteor.
greben
del anticiklona, ki je raztegnjen v eno stran
;
greben visokega zračnega pritiska slabi
;
teh.
greben
daljša, ozka enakomerna izboklina na strojnem delu za
preprečevanje vzdolžnega premika
;
vtirjevalni greben
kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici
;
tekst.
greben
del bila, ki drži osnovne niti v določenem razporedu
;
zool.
grodnični greben
izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam
grebenálo
-a
s
(
á
)
agr.
priprava za kopanje in zasipanje jarkov:
grebénanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od grebenati:
priprava za grebenanje
grebénar
-ja
m
(
ẹ̑
)
kdor grebena:
grebenarji grebenajo volno
//
izdelovalec grebenov za statve:
kovač grebenar
grebénast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na greben:
grebenaste skale
/
razburkano in grebenasto valovje
/
strelci so imeli grebenaste čelade
♦
filat.
grebenasto zobčanje znamk
zobčanje z iglami, razporejenimi v obliki glavnika
;
teh.
grebenasti ležaj
ležaj s kolobarjastimi grebeni na gredi
grebenàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
ki ima (velik) greben:
grebenata čelada
grebénati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
obrt.
z orodjem ali s strojem uravnavati, gladiti;
česati
:
grebenati volno
grebénan
-a -o:
grebenani lan
grebénček
-čka
m
(
ẹ̑
)
manjšalnica od greben:
petelinov grebenček
/
vodni grebenček
●
ekspr.
fantičku se je povesil grebenček
ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav
♦
nav. mn.,
gastr.
ocvrta ali kuhana jed v obliki grebenčkov iz kvašenega ali
nekvašenega testa z nadevom
grebénčica
-e
ž
(
ẹ̑
)
agr.
trava, ki raste na vlažnih tleh;
pasji rep
grebeníca
-e
ž
(
í
)
1.
agr.
veja, mladika (matične) rastline, ki, pokrita z zemljo, požene
korenine:
grebenica se je kmalu ukoreninila
;
trto razmnoževati z grebenicami
2.
na zunanji strani bodičast ovratni pas za pse;
gradanica
:
ovčjaku so nataknili grebenico
grebeníčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
agr.
grobati
:
grebeničiti trto
grebeníka
-e
ž
(
í
)
bot.
vodna rastlina z belimi ali rožnatimi cveti v grozdih, Hottonia
palustris:
grebéniti
-im
in
grebeníti -ím
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑; ī i
)
grbiti
:
pes grebeni hrbet
grebéniti se
in
grebeníti se
dvigati se v obliki grebena:
valovi so se visoko grebenili
grebénje
1
-a
s
(
ẹ̑
)
gorski grebeni:
triglavsko grebenje
grebênje
2
in
grêbenje -a
s
(
é; é
)
glagolnik od grebsti:
grebenje po pesku
grebénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na greben:
grebenski rob
/
zložna grebenska hoja
po grebenu
/
grebenska karta Zasavja in Dolenjskega gričevja
♦
alp.
grebenski križ
stikališče dveh ali več grebenov
;
grebenska rez
del, kjer se stikata boka grebena
;
geol.
grebenski apnenec
apnenec, nastal iz organizmov in oblikovan kot podvodni greben
grebenúša
-e
ž
(
ú
)
bot.
manjša rastlina z raznobarvnimi cveti v grozdih, Polygala:
grébica
-e
ž
(
ẹ́
)
manjšalnica od greba:
sklonjen drobi z rokami prst, grebico za grebico
grebílo
-a
s
(
í
)
zastar.
greblja
gréblja
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
priprava za razgrebanje žerjavice, pepela:
z grebljo je drezala v ogenj, v žerjavico
;
železna greblja
//
priprava za strganje pepela iz peči:
lopar in greblja
2.
agr.
motika s širokim, spodaj ravnim rezilom:
z lopatami in grebljami so šli proti njivi
grébljica
-e
ž
(
ẹ̑
)
priprava za razgrebanje žerjavice, pepela:
z grebljico dregati v ogenj
;
grebljica za peč
//
priprava za čiščenje, strganje:
grebljica za blato
/
krupje je z grebljico potegnil denar k sebi
♦
teh.
preprosta priprava v obliki trikotnika s pritrjenim grezilom za
določanje vodoravne lege
grêbsti
grêbem
nedov.
, grébel grêbla
(
é
)
1.
premikati prste, kremplje v čem sipkem:
kokoši grebejo
;
otrok grebe po pesku
/
konji nestrpno grebejo s kopiti
/
njeni prsti so krčevito grebli po odeji
;
pren.
grebsti po preteklosti
//
izkopavati, navadno z rokami, s kremplji:
s prsti je grebel gomolje iz zemlje
;
grebsti kamenčke iz zidu
;
pren.
iz spomina je grebel prizor za prizorom
2.
spravljati na kup:
cestar grebe blato
3.
brezoseb.
čutiti praskajoče bolečine:
greblo ga je v grlu in ga sililo h kašlju
4.
ekspr.
vznemirjati
,
mučiti
:
vem, kaj grebe njenega moža
;
srce je grebla zavist
grêbsti se
grêbem se
nedov.
(
é
)
ekspr.
zelo si prizadevati doseči, dobiti kaj za lastno korist, zlasti ugled,
denar, visok položaj v družbi:
politiki se ne smejo grebsti zgolj za moč in lastne koristi
;
grebsti se za vsak evro
grecíst
-a
m
(
ȋ
)
strokovnjak za (staro)grški jezik in kulturo:
najboljši grecist tistega časa
grecízem
-zma
m
(
ī
)
jezikosl.
element grščine v kakem drugem jeziku:
grecizmi v latinskih tekstih
grecizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
delati kaj grško, pogrčevati:
Grki so kolonizirali in grecizirali otok
grecizíran
-a -o:
grecizirana krajevna imena
gréd
-í
ž
,
daj., mest. ed.
grédi
(
ẹ̑
)
1.
strojn.
palici podoben del stroja za prenašanje vrtilnega gibanja:
na motorju je počila gred
;
gred se vrti tudi z osem tisoč obrati v minuti
;
jeklena gred
;
premer gredi
/
delovna gred
glavna gred delovnega stroja
;
gnana, gonilna gred menjalnika
;
kardanska gred
dvodelna, s kardanskim zgibom v sredi
;
krmilna gred
;
motorna gred
kolenasta, na katero so vezane ojnice motorja
;
odmična gred
ki odmika ventile s sedežev
;
pogonska gred
glavna gred pogonskega stroja
2.
palica, na kateri prenočuje, počiva perutnina:
na gredi ni bilo niti ene kokoši
/
kokošja gred
/
v gozdu so zakasnele ptice iskale gredi
3.
vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna;
gredelj
:
ladijska gred
;
gred razbitega čolna
4.
štirikotno obtesano ali obžagano deblo, zlasti v gradbenih
konstrukcijah;
tram
:
pritisnilo ga je med gredi, da je negibno obležal
♦
šport.
vodoravno položen tram za telesne vaje, zlasti v ravnotežju
grêda
1
-e
ž
(
é
)
1.
štirikotno obtesano ali obžagano deblo, zlasti v gradbenih
konstrukcijah;
tram
:
vzdolžne in prečne grede stropa
2.
palica, na kateri prenočuje, počiva perutnina;
gred
:
kokoši so že šle na gredo
;
kokošnjak z gredami in vališči
3.
vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna;
gredelj
:
ladijska greda
♦
anat.
debela plast živčnih vlaken, ki povezuje obe poluti velikih
možganov
;
obrt.
glavni prečni nosilec v strešnem povezju
grêda
2
-e
stil.
-é
ž
,
rod. mn.
grêd
(
é
)
oddeljena ploskev obdelane zemlje na vrtu:
gredo opleti, prekopati
;
cvetlična greda
;
grede za zelenjavo
/
topla greda
pokrita s steklom in ogrevana; proces otoplitve zemljine atmosfere
in površja kot posledica izpustov določenih plinov, zlasti
ogljikovega dioksida in metana, v ozračje
;
zaprta greda
ograjena in navadno pokrita s steklom
;
pren.,
ekspr.
pisatelj je rasel v topli gredi kulturnega izročila
//
oddeljena ploskev na solinah:
tam je solarna in na stotine gred, ločenih z nasipi in kanali
♦
alp.
poševno potekajoča polica v skalovju
grêdast
1
-a -o
(
é
)
pridevnik od greda
1
:
soba z gredastim stropom
grêdast
2
-a -o
(
é
)
pridevnik od greda
2
:
gredasto poljedelstvo na Japonskem
gredé
prisl.
(
ẹ̄
)
nar.
1.
spotoma
,
gredoč
:
grede smo se oglasili tudi pri sorodnikih
2.
v trenutku, takoj:
Sezul si je čevlje, kar oblečen legel in že grede spal
(J. Jalen),
prim.
iti
grédelj
-dlja
m
(
ẹ́
)
1.
vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna:
gredelj je ostro zaškrtal na pesku
/
ladijski gredelj
;
gredlji dirkalnih čolnov
/
položiti, postaviti gredelj
začeti graditi ladjo, čoln
2.
nosilni del pluga, na katerega se pritrdijo črtalo, lemež, ročice:
lesen gredelj
3.
drog, zlasti lesen, na katerega je pritrjeno pogonsko kolo:
namazati gredelj
;
natakniti kolo na gredelj
♦
anat.
nosni gredelj
nosni greben
grédeljnica
-e
[
gredəljnica
]
ž
(
ẹ̑
)
1.
agr.
veriga, ki veže gredelj s plužnami:
popraviti gredeljnico
2.
teh.
prečna palica pri tehtnici:
grédeljnik
-a
[
gredəljnik
]
m
(
ẹ̑
)
agr.
klin, s katerim se gredelj pripenja na plužne:
gréden
1
-dna -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od gred:
gredna sklopka
grêden
2
-dna -o
prid.
(
ē
)
nanašajoč se na greda, tram:
gredni nosilec
/
gredni most
most, pri katerem so nosilni elementi grede, trami
gréder
-ja
m
(
ẹ̑
)
grad.
stroj z gibljivo ploščo v sredi za planiranje, planirni plug:
gredéše
-déš
ž
mn.
(
ẹ́ ẹ̑
)
obrt.
gradaše
grêdica
1
-e
ž
(
é
)
manjšalnica od greda, tram:
prečna gredica
gredíca
2
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od greda, zemlja:
opleti, posejati gredico
;
vrt z gredicami
/
nemške pesmi je presajal na naše gredice
gredína
-e
ž
(
í
)
alp.
ravna ali malo nagnjena ploščad v skalovju:
gredine so bile polne gorskih cvetlic
grédje
-a
s
(
ẹ̑
)
več gredi, tramov, zlasti v gradbenih konstrukcijah:
gredje se je zrušilo
gredljàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
bot.,
navadno v zvezi
gredljati list
list, ki ima zelo vzbočeno žilo:
grédnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
deska s prečnimi letvami, ki se rabi namesto stopnic:
zbiti grednico za kokoši
grêdno
-ega
s
(
ē
)
nar.
povrtnina
:
Setev je gnala, prva setev. Zdaj so lahko računali: tu bo k leti
koruza, tu krompir, tu gredno
(M. Kranjec)
gredóč
prisl.
(
ọ̄
)
1.
izraža, da kdo kaj opravi, medtem ko kam gre:
ko boš šel domov, se gredoč ustavi še pri stricu
;
na poti iz tovarne je gredoč obiskal še vse gostilne
2.
nar.
v trenutku, takoj:
tak je: obrne se in gredoč pozabi na žalost
;
legel je in gredoč zaspal
//
z lahkoto, brez težav:
ne bojim se ga, gredoč ga premagam
3.
nar.
na hitro, bežno:
samo gredoč ga je ošinila s pogledom
4.
star.
izraža, da se kaj posebej ne poudarja;
mimogrede
:
toliko (pripomnim) samo gredoč;
prim.
iti
greenpeaceovec
in
grínpísovec
-vca
[
grínpísovəc
]
m
(
ȋ-ȋ
)
član, pristaš mednarodne okoljevarstvene organizacije Greenpeace:
protest greenpeaceovcev
greenwiški
-a -o
[
gríniški
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zvezdarno v Greenwichu:
greenwiška astronomska opazovalnica
♦
geogr.
greenwiški čas
krajevni čas v Greenwichu, ki je izhodišče za merjenje zemljepisne
dolžine
;
greenwiški poldnevnik
poldnevnik, ki gre skozi Greenwich in je izhodišče za merjenje
zemljepisne dolžine
grêgor
-ôrja
m
(
é ó
)
slabš.,
v zvezi
babji gregor
ženskar
,
babjak
:
le po kom se je vrgel ta babji gregor
gregôrček
-čka
m
(
ó
)
nav. mn.,
na Gorenjskem in v osrednji Sloveniji
razsvetljena plavajoča hišica iz papirja, lesa, ki jo na gregorjevo
navadno otroci spuščajo po potokih, rekah v znamenje začetka pomladi:
gregorčki bodo v spremljavi petja, deklamacij in plesa zapluli po
Gradaščici
;
domiselni gregorčki
;
spuščanje gregorčkov
gregorijánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
v zvezah:
astron.
gregorijanski koledar
koledar, ki ga je vpeljal Gregor XIII. in je še sedaj veljaven
;
glasb.
gregorijanski koral
(staro)krščanska enoglasna liturgična glasba, ki jo je uredil Gregor
Veliki
gregôrjevo
-ega
s
(
ó
)
12. marec, ko se po ljudskem izročilu praznuje začetek pomladi:
praznovati gregorjevo
;
obrtniki so nekoč na gregorjevo z metanjem šopov goreče slame v
potok naznanjali, da jim ni več treba delati pri luči
gréh
-a
m
(
ẹ́
)
1.
rel.
kršitev božje ali cerkvene zapovedi:
krasti je greh
;
kesati, spovedati se grehov
;
delati grehe
;
odpustiti grehe
;
pokoriti se za grehe
;
velik greh
;
greh proti šesti božji zapovedi
/
izvirni greh
;
mali greh
;
smrtni greh
kršitev božje postave v veliki stvari z jasnim spoznanjem in
popolnim privoljenjem
//
ekspr.
pokvarjenost
,
nemoralnost
:
povsod se je naselil greh
;
valja se v grehu
2.
ekspr.
prekršek
,
prestopek
:
kaznovan je bil za vse grehe
;
greh proti predpisom
;
greh zoper zdrav okus
/
storiti greh nad narodom
/
v povedni rabi:
greh je bilo dati denar za tako neumnost
;
greh je, če ne izrabite lepega vremena
//
napaka
,
pomanjkljivost
:
nesloga je naš stari greh
;
omahljivost mu štejejo v velik greh
/
popravljati stare grehe
;
pravopisni grehi
●
ekspr.
še vedno je vredna greha
je privlačna, zapeljiva
;
ekspr.
bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti
naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo
;
bibl.
kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo
človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak
;
greh se pove, grešnik pa ne
dejanje se razkrije, storilec pa zamolči
gréhec
-hca
m
(
ẹ̄
)
grehek
:
vsak grehec mu je očitala
gréhek
-hka
m
(
ẹ̄
)
ekspr.
manjšalnica od greh:
marsikateri grehek je imel na duši
/
bil je le grehek samoljubja
/
dojenčke je treba odvaditi takih grehkov
grehôta
-e
ž
(
ó
)
knjiž.
moralna zabloda, pregreha:
v delu so vidne grehote in neumnosti tistega časa
;
vdajati se grehotam
/
ekspr.
kraljestvo grehote
pokvarjenosti, nemoralnosti
/
ekspr.,
v povedni rabi
grehota je, da živite v takem stanovanju
grehôten
-tna -o
(
ó
)
pridevnik od grehota:
grehotna ženska
grehôtnost
-i
ž
(
ó
)
knjiž.
lastnost grehotnega:
spoznanje lastne grehotnosti
grejáča
-e
ž
(
á
)
knjiž.
termofor
:
posteljo je pogrel z grejačo
grélec
-lca
[
grelca
in
greu̯ca
]
m
(
ẹ̑
)
1.
grelna naprava ali priprava različnih oblik:
vključiti grelec
/
potopni grelec
;
električni grelec za mleko, za vodo
♦
gost.
namizni grelec
priprava za ogrevanje jedi in pijače
//
del grelne naprave, ki oddaja toploto:
grelec se je pokvaril
/
pri kuhalniku je grelec položen v spiralaste utore
grelna žica
;
plinski kuhalnik na dva grelca
gorilnika
;
električni štedilnik s tremi grelci
grelnimi ploščami
2.
pleten, navadno volnen ovoj za gretje zapestja, kolena:
na rokah je imel grelce
;
spletla je grelce za revmatična kolena
grélen
-lna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je za gretje:
tovarna grelnih naprav
/
restavracija s hladilniki in grelnimi pulti
;
dati bolniku grelno blazino
;
kuhalnik na tri grelne plošče
;
grelna spirala, žica
/
grelni učinek
♦
teh.
grelno telo
grélnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
prostor, v katerega se hodijo ljudje gret:
baraka je služila za grelnico
2.
zastar.
termofor
:
k nogam mu je dala vročo grelnico
grélnik
-a
m
(
ẹ̑
)
grelna naprava ali priprava različnih oblik:
grelniki so delali in v sobi je bilo prijetno toplo
/
električni grelnik vode
bojler
;
manjše količine vode segrejemo s potopnim grelnikom
;
prinesli so mu grelnik s toplo vodo
termofor
♦
strojn.
naprava, v kateri se ogreva napajalna voda za parni kotel s
toploto dimnih plinov; ekonomizer
grélo
-a
s
(
ẹ́
)
1.
teh.
del grelne naprave, ki oddaja toploto:
moč grela
/
vstaviti novo električno grelo
;
pečica z infra greli
2.
star.
grelnik
,
grelec
:
vključiti grelo
gremiálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na gremij:
gremialna doklada
♦
šol.
gremialna šola
v stari Jugoslaviji
šola za trgovske vajence
grémij
-a
m
(
ẹ́
)
1.
do 1945
združenje oseb z enakim poklicem:
gremij lekarnarjev, trgovcev
2.
odbor, komisija, ki vodi kako institucijo:
gledališki repertoarji niso delo posameznikov, temveč često težko
določljivih gremijev
grenadín
-a
m
(
ȋ
)
tekst.
preja iz naravne svile, trdo sukana iz več niti:
presti grenadin
//
redka tkanina iz te preje:
svileni, volneni grenadin
grenadír
-ja
m
(
í
)
v nekaterih državah,
nekdaj
vojak elitne vojaške enote:
četa grenadirjev
;
čedna je, hodi pa ko grenadir
pokonci, ponosno
/
sardinski grenadirji
//
vojak, izurjen za metanje ročnih bomb:
grenadírski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na grenadirje:
grenadirska uniforma
/
grenadirski polk
gréncati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
nar.
gristi
,
grizljati
:
na vsak način otroku ne more škodovati, ako grenca košček lesa
(F. Bevk)
grenčák
-a
m
(
á
)
zool.
sladkovodna riba, ki odlaga ikre v školjke;
pezdirek
grenčíca
-e
ž
(
í
)
1.
grenka žgana pijača:
izpiti kozarček grenčice
;
pren.
pustila jih je s kapljo grenčice v duši
2.
mineralna voda, ki vsebuje zlasti magnezijeve soli:
popiti žganje z grenčico
3.
zastar.
pekoč občutek v želodcu ali požiralniku;
zgaga
:
imam grenčico
♦
bot.
rastlina z rumenimi cveti v socvetjih, ki raste na vlažnih
travnikih, Blackstonia acuminata
grenčína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
grenkoba
,
grenkost
2
:
okušali so vso grenčino vojnega trpljenja
/
grenčina morja
grênec
-nca
m
(
é
)
star.
grenkoba
,
grenkost
2
:
grenec pelina
/
doživetje mu je v duši zapustilo grenec
/
v ustih je čutil grenec
grenek okus
grênek
in
grenák grênka -o
in
-ó
prid.
, grenkêjši
(
é ȃ é
)
1.
ki je neprijetnega okusa kot pelin;
ant.
sladek
:
grenek zeliščni sok
;
žolč je grenek
;
uživati mora grenko zdravilo
;
zelo grenek
;
grenek kot pelin
/
sir ima nekoliko grenek okus
/
pije grenko kavo
brez sladkorja
/
grenek vonj
2.
nav. ekspr.
ki vzbuja duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega
razočaranja:
spomin nanj je bil grenek
;
grenka izkušnja
;
obšla ga je grenka misel
;
zvedel je grenko resnico
/
grenka žalost
;
grenko slovo
/
pesn.
grenka smrt
/
imel je grenko mladost
//
ki izraža duševno bolečino, zlasti zaradi doživetega razočaranja:
grenek izraz obraza
;
grenek nasmeh
;
grenko-sladek smehljaj
/
grenke solze
//
neprijazen
,
zbadljiv
:
povsod je poslušal grenke očitke
;
ušla mu je grenka beseda
●
ekspr.
njegov kruh je bil grenek
preživljal se je s težkim, neprijetnim delom
;
ekspr.
požreti grenko pilulo
sprijazniti se z neprijetno stvarjo, z neprijetnim dejstvom
;
pesn.
izpil je grenko kupo do dna
doživel vse težke stvari
♦
bot.
grenka penuša
rastlina s pernatimi listi in belimi cveti v socvetju, rastoča ob
potokih, Cardamine amara
;
min.
grenka sol
rudnina magnezijev sulfat z vodo; epsomit
grenkó
in
grênko
prisl.
:
grenko se drži
;
grenko se nasmehniti
;
grenko občutiti
grênki
-a -o
sam.
:
pog.
daj mi požirek grenkega
pijače grenkega okusa
;
ekspr.
požreti je moral marsikatero grenko
neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo
;
imam grenko v ustih
grenek okus
;
doživel je marsikaj grenkega
grenéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
nav. 3. os.
imeti nekoliko grenek okus:
kruh, sir greni
;
pren.
grenelo ti bo, kar ti je zdaj med
greníca
-e
ž
(
í
)
zelena orehova lupina:
orehi v grenicah so se kar usipali na tla
greník
-a
m
(
í
)
bot.
vrtna ali divja grmičasta rastlina s cveti v kobulih, Iberis:
pravi grenik
greníti
-ím
nedov.
(
ī í
)
delati kaj manj prijetno, manj srečno:
nasprotovanja mu grenijo veselje do dela
;
lahkomiselnost otrok mu greni življenje
;
zakaj bi si človek grenil še zadnje trenutke
;
pesn.
bridkost mi je grenila srce
//
povzročati, da je kdo žalosten, razočaran:
krivični očitki so ga grenili
grenívka
-e
ž
(
ȋ
)
južni sadež grenkastega okusa, križanec limone in pomaranče:
olupiti, pojesti pol grenivke
;
zrela grenivka
;
izvleček, olje grenivke
;
sok (iz) grenivke
;
limone, pomaranče in grenivke
/
rdeča, rožnata grenivka
grenjáva
-e
ž
(
ȃ
)
star.
grenkoba
,
grenkost
2
:
prestal je vse grenjave
grênkast
in
grénkast -a -o
prid.
(
ē; ẹ̑
)
nekoliko grenek:
mleko z grenkastim okusom
/
odgovorila je z grenkastim nasmehom
grênkljast
in
grénkljast -a -o
prid.
(
ē; ẹ̑
)
grenkast
,
grenkljat
:
repa je grenkljastega okusa
grenkljàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
nekoliko grenek:
morska voda je slana in grenkljata
grenkôba
-e
ž
(
ó
)
1.
lastnost, značilnost grenkega:
grenkoba morske vode
/
začutil je grenkobo v ustih
grenek okus
/
pri njih sem užil mnogo grenkob
težkih, neprijetnih stvari
♦
agr.
bolezen rdečega vina, ki mu daje grenek okus
2.
duševna bolečina, zlasti zaradi doživetega razočaranja:
polastila se ga je grenkoba
;
govoril je z grenkobo v srcu
grenkôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
nekoliko grenek:
grenkobna regratova solata
/
grenkoben okus
/
izgubljal se je v nejasnem, grenkobnem razmišljanju
grenkôbnost
-i
ž
(
ó
)
lastnost, značilnost grenkobnega:
grenkobnost pijače
grenkoslàd
in
grenkoslád -áda
m
(
ȁ á; ȃ
)
bot.
strupena rastlina z vijoličastimi cveti in rdečimi jagodami, Solanum
dulcamara:
grênkost
1
tudi
grenkóst -i
ž
(
é; ọ̑
)
lastnost, značilnost grenkega 1:
grenkost pelina
;
povečati grenkost pijače
grenkóst
2
tudi
grênkost -i
ž
(
ọ̑; é
)
1.
lastnost, značilnost grenkega 2:
grenkost slovesa, spoznanja
/
okušal je grenkost inštruktorskega dela
težavnost, neprijetnost
/
knjiž.
grenkosti življenja
težke, neprijetne stvari
2.
duševna bolečina, zlasti zaradi doživetega razočaranja:
obšla jo je grenkost
;
veselje je bilo pomešano z grenkostjo
grenkôta
-e
ž
(
ó
)
star.
grenkoba
,
grenkost
2
:
pijači je treba zmanjšati grenkoto
/
siliti bolnika z grenkotami
grenkimi stvarmi
grenkúlja
-e
ž
(
ú
)
nar.
zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih
travnikih;
božja milost
grenkúljica
-e
ž
(
ú
)
bot.
plazeča se rastlina z modrimi cveti, Glechoma:
grénlandski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na Grenlandce ali Grenlandijo:
grenlandska obala
♦
zool.
grenlandski kit
gréšati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
zastar.
pogrešati
:
gmotnih sredstev za študije ni grešal
●
star.
ali pameti grešaš
zakaj govoriš, ravnaš tako neumno
gréšen
-šna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
nanašajoč se na greh:
grešne misli
;
grešno dejanje
/
grešen človek
/
pokoril se je za svoje grešno življenje
●
ekspr.
vzdihovali so nad napakami in iskali grešnega kozla
osebo, ki bi jo obdolžili krivde zanje
;
ekspr.
stal je tam kot grešna duša
obupan, potrt
;
star.
imela je z njim grešno znanje
izvenzakonsko spolno razmerje
gréšno
prisl.
:
grešno živeti
grešíti
-ím
dov. in nedov.
, gréši
(
ī í
)
1.
rel.
kršiti božjo ali cerkveno zapoved:
grešiti proti peti božji zapovedi
;
grešiti v mislih, v dejanjih
/
smrtno grešiti
narediti smrtni greh
2.
ekspr.
napraviti prekršek, prestopek:
grešiti proti postavi
;
grešiti zoper bonton
/
grešiti nad človekom
prizadejati mu krivico, ga zlorabiti
//
narediti napako, zmotiti se:
starši pri vzgoji včasih grešijo
gréšnica
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
rel.
ženska, ki krši božjo ali cerkveno zapoved:
je velika grešnica
2.
ekspr.
ženska, ki napravi prekršek, prestopek:
dopinška grešnica
/
knjiž.
po ulici so postopale lepe grešnice
vlačuge, prostitutke
gréšnik
-a
m
(
ẹ́
)
1.
rel.
kdor krši božjo ali cerkveno zapoved:
bil je trdovraten, velik grešnik
;
spreobrnjenje grešnikov
2.
ekspr.
kdor napravi prekršek, prestopek:
bomo že odkrili grešnika, ki je to napravil
;
spet je pred sodiščem, stari grešnik
gréšnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, stanje grešnega:
dvigniti se iz grešnosti
;
človekova grešnost
;
grešnost dejanja
gréti
grêjem
nedov.
(
ẹ́ ȇ
)
1.
oddajati, dajati toploto:
peč dobro greje
;
sonce že greje
/
kožuh, odeja greje
varuje, ščiti pred mrazom
/
brezoseb.
zunaj zelo greje
je toplo, vroče
//
preh.
povzročati občutek toplote:
ogenj nas je prijetno grel
;
sonce ga greje v hrbet
/
vino ga je grelo
;
pren.
greje nas zavest, da smo prav storili
2.
preh.
delati kaj toplo, segrevati:
greti večerjo, vodo
;
z rokami greje kozarec
;
greti si roke
/
greti prostore z električno energijo
ogrevati
●
ekspr.
greti gada na prsih
izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen
;
star.
nenehno namigovanje ga je hudo grelo
jezilo, dražilo
gréti se
dobivati toploto:
greti se pri ognju, za pečjo
;
ves dan se greje na soncu
/
stroj se preveč greje
prehitro postaja vroč
;
pren.,
ekspr.
greje se v njegovi slavi in moči
grét
-a -o:
bazen z greto vodo
grétje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od greti:
električno gretje prostorov
;
v postelji je imel vročo steklenico za gretje
;
hiša s centralnim, lokalnim gretjem
grévati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
zastar.
žal biti, kesati se:
greva me, da nisem bolj skrbela zanj
gréz
1
-a
m
(
ẹ̑ ẹ̄
)
1.
mehko blato, navadno na dnu stoječih vod:
odstranjevati iz struge grez
;
školjke rijejo v grezu
;
dno je bilo pokrito z mehkim grezom
/
voda nosi s hriba grez in kamenje v dolino
2.
navt.
razdalja med najglobljo točko ladje in vodno gladino;
ugrez
:
grez ladje je sedem metrov
gréz
2
-í
ž
(
ẹ̑
)
mehko blato, navadno na dnu stoječih vod:
pozimi se žabe zarijejo v grez
;
ilovnata grez
;
odmrli organizmi se kopičijo na dnu kot organska grez
/
nekdaj je bila tam nepregledna grez, danes so senožeti
močvirje
gréza
-e
ž
(
ẹ́
)
zastar.
grez
2
:
greza v jarkih
grézanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od grezati:
grezanje obrežja
grézast
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na grez:
grezasto dno jezera
/
grezasta zemlja
;
hiša je stala na mehkih, grezastih tleh
močvirnih
grézati
-am
in
grézati se -am se
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
ugrezati se, pogrezati se:
dno kadunje greza
grézen
-zna -o
prid.
(
ẹ̄
)
razmočen
,
močviren
:
noga se mu je udrla v grezno ilovico
;
grezna zemlja
grezílen
-lna -o
(
ȋ
)
pridevnik od grezilo:
grezilna utež
grezílo
-a
s
(
í
)
1.
teh.
vrvica z utežjo za določanje navpične lege:
z grezilom je ugotavljal navpičnost stene
2.
geod.,
navadno v zvezi
sondno grezilo
priprava iz vrvi z merilom in kovinske uteži za merjenje vodnih
globin:
spustiti, vreči sondno grezilo
grezíti se
-ím se
nedov.
(
ī í
)
knjiž.
strmo, navpično se spuščati:
od vrha gore se je gladko grezila severna stena
/
za njim se je grezila temna globina
gréznat
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
star.
razmočen
,
močviren
:
greznat travnik
;
voda se je nabirala na greznatih tleh
gréznica
-e
ž
(
ẹ̑
)
obzidana, pokrita jama za zbiranje fekalij:
izprazniti greznico
;
uredil je greznico in gnojišče
;
smrad iz greznic
grézničar
-ja
m
(
ẹ̑
)
delavec, ki čisti greznice:
grézničen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na greznico:
greznične stene
/
greznična jama
greznica
grézniški
-a -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od greznica:
grezniška nesnaga
grézniti
-em
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
pogrezati se, toniti:
grezne v blatu
/
vedno bolj je blodil in greznil v temi in zmotah
grezovína
-e
ž
(
í
)
star.
razmočen, močviren svet:
spremeniti grezovino v rodovitno zemljo
grézovka
-e
ž
(
ẹ̄
)
bot.
močvirska rastlina z rumeno zelenimi cveti v grozdu, Liparis loeselii:
gréž
-a
tudi
grège -ea
[
gréž-
]
m
(
ẹ̑
)
tekst.
nesukana preja iz zelo dolgih vlaken naravne svile:
gŕgavec
tudi
grgávec -vca
m
(
ŕ; ȃ
)
zgornji razširjeni del sapnika, v katerem sta glasilki;
grlo
:
opičji grgavec
♦
zool.
spodnji grgavec
organ ptic ob prehodu sapnika v oba dušnika, s katerim se tvorijo
glasovi
grgljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od grgljati:
slišalo se je grgljanje vode
grgljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
grgrati
:
dete je sesalo prst in grgljalo
/
izpod skale grglja voda
grgòt
-ôta
m
(
ȍ ó
)
star.
grgranje
:
grgot potoka
grgotáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
grgrati
:
ni mogel govoriti, samo grgotal je
;
brezoseb.
v grlu ji je grgotalo
2.
gruliti
:
nad njim so grgotale grlice
grgotàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
grgrav
:
zapel je z grgotavim glasom
grgránje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od grgrati:
slišalo se je grgranje in hropenje ranjencev
;
grgranje v grlu, v prsih
/
grgranje in klokotanje vode
/
tekočina za grgranje
grgráti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
dajati kratke, pretrgane glasove iz grla:
bolnik stoka in grgra
;
dojenček zadovoljno grgra
;
brezoseb.
starcu je grgralo v grlu
●
ekspr.
v jezi je nekaj grgral
nerazločno govoril
//
dajati glasove kot voda pri vretju:
v loncu grgra voda
/
voda grgra med skalami
grgrajoč teče
2.
zadrževati in premikati tekočino v grlu z izdihavanjem zraka:
grgrati raztopino hipermangana
/
pog.
grgrati kamilice
grgrajóč
-a -e:
grgrajoči glasovi
;
grgrajoč smeh
;
grgrajoč vrtinec
grgràv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
podoben grgranju:
grgrav glas
grgrávec
-vca
m
(
ȃ
)
zgornji, razširjeni del sapnika, v katerem sta glasilki;
grlo
grgútati
-am
nedov.
(
ū
)
zastar.
gruliti
:
v veži grgutajo grlice
gríckanje
-a
s
(
ȋ
)
1.
ekspr.
rahlo grizenje:
psu dam med česanjem kakšno kost za grickanje, da se zamoti
2.
jedenje prigrizkov, zlasti nezdravih, navadno med rednimi, glavnimi
obroki:
grickanje pred televizorjem
;
čips za grickanje
gríckati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
jesti prigrizke, zlasti nezdrave, navadno med rednimi, glavnimi
obroki:
zvečer pred televizorjem rad gricka
;
grickati arašide, čips, kokice
2.
ekspr.
na rahlo gristi;
grizljati
:
nekateri psi radi grickajo in ščipajo
gríč
-a
m
(
í
)
nižji hrib:
hiša stoji na griču
;
pogled z nizkega, z zelenega griča
/
pesn.
vinski griči
z vinogradi
/
star.
naglo je stopal v grič
navkreber, navzgor
gríča
-e
ž
(
ī
)
nar. zahodno
bodičasta lupina okrog ploda;
ježica
:
bukova, kostanjeva griča
gríčast
-a -o
prid.
(
í
)
gričevnat
:
razgledoval se je po gričasti deželi
gríček
-čka
m
(
ī
)
manjšalnica od grič:
povzpel se je na griček
;
zeleni griček za vasjo
gričevít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
gričevnat
:
opazoval je gričevito pokrajino
gričévje
in
gríčevje -a
s
(
ẹ̑; í
)
v zaključeno celoto povezani griči:
hribi prehajajo tu v gričevje
/
Dolenjsko gričevje
gričévnat
in
gríčevnat -a -o
prid.
(
ẹ̑; í
)
ki ima veliko gričev:
gričevnat svet
;
gričevnata pokrajina
gričévnik
in
gríčevnik -a
m
(
ẹ̑; í
)
nar.
alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti;
dlakavi sleč
gríčkast
-a -o
prid.
(
ī
)
ki ima veliko gričkov:
gričkasta pokrajina
gríf
-a
m
(
ȋ
)
mitol.
žival s ptičjo glavo in krilatim telesom četveronožca ali kače;
grifon
:
krilati konji in grifi
/
v grbu so imeli grifa
grifón
-a
m
(
ọ̑
)
1.
mitol.
žival s ptičjo glavo in krilatim telesom četveronožca ali kače:
v grbu je upodobljen grifon
2.
lov.
večji lovski pes s košatimi obrvmi, navadno s kodrasto dlako:
gríkar
-ja
m
(
ȋ
)
zool.
ptica pevka s kratkim, debelim kljunom;
kalin
gríl
1
tudi
grill -a
[
gríl
]
m
(
ȋ
)
1.
priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico;
žar
:
peči na grilu
/
namizni gril
2.
gost.
električna ali plinska pečica za pečenje na žaru ali ražnju:
peči pod vročim grilom
grìl
2
tudi
gríl gríla
m
(
ȉ í; ī í
)
1.
nižje pog.
temno rjava žuželka iz družine murnov, ki živi v hišah;
ščurek
:
po bajti je kar mrgolelo grilov
;
drži se, kot bi grile jedel
2.
nar.
temno rjava žuželka, ki živi na travnikih;
muren
grílček
-čka
m
(
ȋ
)
1.
nar.
temno rjava žuželka, ki živi na travnikih;
muren
,
murenček
:
zbezal je grilčka iz luknjice
2.
zool.
majhna ptica pevka z rumeno zelenim perjem in kratkim kljunom, Serinus
canaria serinus:
grílec
-lca
m
(
ȋ
)
nar.
majhna ptica pevka z rumeno zelenim perjem in kratkim kljunom;
grilček
:
grilci in kanarčki
grilírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
gost.
peči v grilu:
grilirati zrezke
grilíran
-a -o:
grilirane čebulice
grimása
-e
ž
(
ȃ
)
nav. ekspr.
nenaravne, spačene poteze obraza:
delati grimase
;
obraz se mu je v grozi spačil v bolestno grimaso
;
komična grimasa
;
grimasa strahu
;
opazoval je grimase na obrazih poslušalcev
//
nenaraven, spačen obraz:
izpod šminke se reži njena starčevska grimasa
;
igralec si je izmislil nenavadno grimaso
grínja
-e
ž
(
ī
)
nav. mn.,
zool.
droben zajedavec, ki sesa rastlinske ali živalske sokove;
pršica
:
živino napadajo uši in grinje
;
žuželčje grinje
grínjavost
-i
ž
(
ī
)
agr.,
vet.
bolezen, ki jo povzročajo pršice;
pršičavost
:
grinjavost čebel
grínt
-a
m
(
ȋ
)
bot.
rastlina z obrobnimi jezičastimi in notranjimi cevastimi cveti v
koških, Senecio:
masleni grint
grínta
-e
ž
(
ȋ
)
1.
nar.
krasta
:
grinta se je pri umivanju odluščila
;
na glavi ima grinte
//
mn.
garje
:
nalezel se je grint
;
grinte pri ovcah
2.
krasti podobna tvorba na rastlini ali sadežu:
grinte na deblu
;
letošnje sadje je polno grint
3.
slabš.
bolehen, slaboten človek:
še vedno je taka grinta kot pred leti
/
kot psovka
pusti nas na miru, grinta zoprna
gríntav
-a -o
prid.
(
í
)
1.
ki ima grinte:
grintavi fikusi
;
grintave hruške
/
nar.
otrok ima grintav obraz
krastav
/
nar.
grintava ovca
garjava
2.
ekspr.
razoran
,
razbrazdan
:
grintav svet
;
vozili smo se po razmehčani, grintavi cesti
3.
slabš.
slaboten
,
bolehen
:
vse zdrave so poslali na fronto, doma je ostalo le nekaj grintavih
mladoletnikov
gríntavec
-vca
m
(
í
)
1.
apnencu podobna, zelo krušljiva kamnina;
dolomit
:
to gorovje sestavljajo grintavec in druge kamnine
2.
bot.
rastlina z modrimi, vijoličastimi ali rumenkasto belimi cveti v
glavicah, Scabiosa:
blesteči grintavec
gríntavka
-e
ž
(
í
)
nar.
rastlina z modrimi, vijoličastimi ali rumenkasto belimi cveti v
glavicah;
grintavec
gríntavost
-i
ž
(
í
)
značilnost grintavega:
grintavost hrušk, trte
griót
-a
m
(
ọ̑
)
gost.
liker iz višenj:
grípa
-e
ž
(
í
)
nalezljiva bolezen z vročino in vnetjem dihal:
gripa letos močno razsaja
;
zboleti za gripo
;
epidemija gripe
;
virus gripe
/
azijska gripa
ki se razširi iz Azije
;
piščančja gripa
ptičja gripa
♦
med.
ptičja gripa
nalezljiva, hitro razvijajoča se virusna bolezen, ki se s ptic
prenaša tudi na druge živali in človeka, pogosto s smrtnim izidom
;
vet.
prašičja gripa
nalezljiva, hitro razvijajoča se virusna bolezen dihal prašičev,
ki se z njih lahko prenese tudi na druge živali in človeka
gripózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
med.
nanašajoč se na gripo:
gripozni simptomi
/
gripozno obolenje
/
gripozen bolnik
grisín
-a
m
(
ȋ
)
nav. mn.
hrustljavo slano pecivo iz kvašenega testa v obliki daljših paličic:
grizljati grisine
;
bučni grisini
;
polnozrnati grisini
grísti
grízem
nedov.
(
í
)
1.
drobiti z zobmi:
gristi bonbone, meso, orehe
;
nič ne grize, kar celo požira
;
težko grize, ker ima slabe zobe
//
zasajati zobe v kaj, zlasti v zadregi, jezi:
premišljal je, kaj bi napisal, in grizel svinčnik
;
grizel si je ustnice
/
dušila je solze in si grizla nohte
2.
rad napadati z zobmi:
sosedov pes grize
/
konji so hrkali in se grizli
/
bolhe me grizejo
pikajo
;
pren.,
ekspr.
žena ga neprestano grize, zakaj je to storil
;
še vedno se grizejo med seboj zaradi dediščine
3.
povzročati neprijeten, pekoč občutek:
cestni prah je grizel v oči
/
ekspr.
mraz me je vedno huje grizel
4.
ekspr.
vznemirjati
,
mučiti
:
grize ga ljubosumnost in negotovost
;
vem, da jo nekaj grize
;
skrb ga neprestano grize
;
grizel se je zaradi sinovega neuspeha
5.
ekspr.
prodirati v kaj trdega:
sveder grize v beton
;
reka se grize v živo skalo
/
tovornjak se je grizel v klanec
s težavo pomikal naprej
●
ekspr.
vest ga grize
ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde
;
ekspr.
rad grize besede
rad išče v govorjenju, pripovedovanju drugačen smisel, kot v njem
je
;
ekspr.
dve uri smo grizli kolena
hodili v hudo strmino
;
preg.
pes, ki laja, ne grize
človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega
grizóč
-a -e:
grizoč travno bilko, je stopal po stezi
;
zbudil ga je grizoč mraz
gríva
-e
ž
(
í
)
1.
dolga žimasta dlaka na vratu nekaterih živali, zlasti pri konju:
česati, striči konjem grivo
;
črna griva
;
konjska, levja griva
/
potapljati konja po grivi
;
pren.,
ekspr.
vlak s plamenečo grivo
;
grive oblakov
//
ekspr.
dolgi, gosti, navadno neurejeni lasje:
grivo bi si pa že lahko malo pristrigla
;
fant s črno grivo
/
stresala je grivo rumenih las
2.
knjiž.
zavihan, razpenjen vrh vodnega grebena:
valovom se delajo grive
;
bele grive valov
3.
nar.
strmo travnato pobočje:
streha bajte se je skoraj dotikala grive
;
pasel je ovce na zeleni grivi
//
travnat rob, vzpetina:
griva ob poti
/
dekleta so posedla po mehki grivi
travi
//
nezoran, travnat del med njivami;
meja
:
kupil je zelnik ob svoji njivi in zoral vmesno grivo
♦
bot.
rumena griva
užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, Clavaria flava
grívar
-ja
m
(
ȋ
)
1.
ekspr.
vojak z grivi podobnim okrasom na kapi:
grivarji gredo
2.
zool.
divji golob z belima pegama na vratu, Columba palumbus:
grívast
-a -o
prid.
(
í
)
1.
ki ima (dolgo, gosto) grivo:
spodaj so se pasli grivasti konji
/
zagledal je fantovo grivasto glavo
/
grivasti valovi
2.
podoben grivi:
grivasti lasje
;
nabirala je podleske med grivasto travo
grivàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
ki ima (dolgo, gosto) grivo:
grivat lev
;
grivata kobila
/
ženska je tresla grivato glavo in kričala
/
pena grivatih valov
grivína
-e
ž
(
í
)
nar.
strmo travnato pobočje:
voda se je stekala z bregov in grivin
//
travnat rob, vzpetina:
kar neslo ga je čez grivino nad potjo
/
iz tal je štrlela z resjem porasla grivina
/
truden je legel na grivino pod orehom
na travo
gríviti se
-im se
nedov.
(
í ȋ
)
knjiž.,
navadno v zvezi z
val, voda
na vrhu se vihati, peniti:
bil je velik vihar in valovi so se grivili
grívna
-e
ž
(
ȋ
)
1.
denarna enota Ukrajine:
vrednost grivne
2.
arheol.
kovinska ogrlica v obliki obroča:
med izkopaninami so našli tudi kose griven
grívnik
-a
m
(
ȋ
)
šop trave, zlasti na močvirnatem svetu:
grivnjáč
-a
m
(
á
)
zool.
fazan s spredaj odprtim obročkom belega perja na vratu, Phasianus
colchicus:
gríz
-a
m
(
ȋ
)
ugriz
:
železne bodice na ovratnici varujejo psa pred volčjimi grizi
♦
biol.
prebavljena hrana v želodcu
gríza
-e
ž
(
ī
)
nar. dolenjsko
grižljaj
:
griza kruha
grizálo
-a
s
(
á
)
zool.
organ nekaterih žuželk za grizenje hrane:
grizalo pri hrošču
grízek
-zka -o
prid.
(
í
)
knjiž.
oster
,
pekoč
:
kuhinja je bila polna grizkega dima
;
grizek mraz
grízen
-zna -o
prid.
(
ī
)
anat.
nanašajoč se na grizenje:
grizna ploskev zoba
grízenje
-a
s
(
í
)
glagolnik od gristi:
sekalci so se pri grizenju ostrili
;
temeljito grizenje hrane
/
odvaditi se grizenja nohtov
/
opazoval je medsebojno grizenje prašičev
/
grizenje vesti je ponehavalo
grizéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
v francoskem okolju
lahkoživo dekle iz nižjih slojev:
pisana druščina slikarjev in grizet
grizétka
-e
ž
(
ẹ̑
)
v francoskem okolju
lahkoživo dekle iz nižjih slojev:
gostje so bili boemi in drobne grizetke
grízkati
-am
nedov.
(
ȋ
)
grizljati
:
čakali smo v praprotju in grizkali brinove jagode
grízli
-ja
m
(
ȋ
)
velik severnoameriški medved rumenkasto rjave ali sive barve:
grizliji iz kanadskih tunder
grízlica
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.,
zool.
žuželke, katerih ličinke uničujejo iglice, liste, sadeže, Hymenoptera:
borova, češnjeva grizlica
grizljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
na rahlo gristi:
otrok grizlja čokolado
/
grizljati peresnik
;
grizlja si ustnice
grizljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
popadljiv
:
grizljiv konj, pes
/
grizljiv človek
gríža
1
-e
ž
(
ȋ
)
1.
nalezljiva črevesna bolezen s krči v trebuhu in drisko:
dobiti, imeti grižo
;
siten ko griža
♦
čeb.
griža
bolezen čebel zaradi prenapolnjenosti črevesa z neprebavljivimi
snovmi
;
med.
amebna griža
ki jo povzroča grižna ameba
;
krvava griža
2.
slabš.
siten ali slaboten človek:
v šoli sedi zraven prave griže
;
kaj boš s to gosposko grižo
/
kot psovka
le kdo te bo prenašal, griža sitna
gríža
2
-e
ž
(
ī
)
nar. zahodno
pust, s skalami in kamenjem pokrit pas, predel zemlje:
gorska griža
;
prostrane griže ob cesti
grížast
1
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
slabš.
slaboten
,
bolehen
:
tak grižast človek ni za delo
/
v sadovnjaku je bilo samo nekaj grižastih dreves
//
siten
,
čemeren
:
ne bodi tako grižast
2.
ki ima grižo;
grižav
:
grižasti otroci
♦
čeb.
grižasta čebela
grížast
2
-a -o
(
ī
)
pridevnik od griža
2
:
k posestvu spada veliko grižastega sveta
grížav
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki ima grižo:
grižav bolnik
♦
čeb.
grižava čebela
2.
slabš.
slaboten
,
bolehen
:
vsa družina je bolj grižava
/
vesel je bil še tako kislih in grižavih jabolk
nezrelih, slabih
//
siten
,
čemeren
:
kdo le mara tako grižavega človeka
grížavec
-vca
m
(
ȋ
)
kdor ima grižo:
grížavka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
čebela, ki ima grižo:
pročelja panjev so grižavke močno onesnažile
2.
ženska, ki ima grižo:
grížavost
-i
ž
(
ȋ
)
obolelost za grižo:
med vojaki je bila grižavost pogostna
/
grižavost čebel
grížen
-žna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na griža
1
:
grižna bolečina
♦
zool.
grižna ameba
gríževec
-vca
m
(
ī
)
bot.
rastlina z nedeljenimi, dlakavimi listi in s cveti v majhnih koških,
Gnaphalium:
gozdni griževec
griževnják
-a
m
(
á
)
nar.
zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti;
tavžentroža
:
čaj iz griževnjaka
grižljáj
stil.
grížljaj -a
m
(
ȃ; ȋ
)
1.
količina hrane, ki se da naenkrat v usta:
majhen, velik grižljaj
;
grižljaj kruha
//
količina hrane, ki se naenkrat pogoltne:
grižljaj mu je zastal v grlu
●
ekspr.
privoščil si ni niti grižljaja
niti malo, nič
;
ekspr.
očital mu je vsak grižljaj
kar je pojedel
;
jedla je po grižljajih
počasi, brez teka
2.
ekspr.
kos jedila:
mati mu je polagala na krožnik najslastnejše grižljaje
;
pren.
pri tej kupčiji je dobil masten grižljaj
//
z rodilnikom
majhna količina hrane:
naprosil si je kruha, tu in tam celo grižljaj mesa
♦
lov.
zadnji grižljaj
smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne,
jelena
grížnat
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od griža
2
:
grižnata zemlja
grížnja
-e
ž
(
ī
)
grizenje
:
igra med lisjački se je spremenila v resen spopad in grižnjo
/
grižnja vesti
gŕk
-a
m
(
ȓ
)
pog.
strokovnjak za grški jezik:
naš profesor je bil dober grk
gŕkati
-am
nedov.
(
r̄ ȓ
)
1.
dajati zamolkle, grgrajoče glasove:
žabe so grkale in regljale
//
pogrkovati
:
pri govorjenju je nekoliko grkal
2.
hrkati, odhrkavati se:
kašljali so, grkali in smrkali
gŕkniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
ekspr.
dati zamolkel, grgrajoč glas:
nekajkrat je grknil in izdihnil
/
nekaj je grknil
gŕkokatoličánka
-e
ž
(
ȓ-ȃ
)
rel.
katoličanka vzhodnega obreda:
poročil se je z grkokatoličanko
gŕkokatólik
-a
m
(
ȓ-ọ̑
)
rel.
katoličan vzhodnega obreda:
po veri je grkokatolik
gŕkokatóliški
-a -o
prid.
(
ȓ-ọ̑
)
nanašajoč se na katoličane ali katolištvo vzhodnega obreda:
grkokatoliški duhovnik, vernik
;
grkokatoliška liturgija
;
grkokatoliška župnija
/
Grkokatoliška cerkev
gŕlast
-a -o
prid.
(
ŕ
)
grlat
:
grlasta posoda
grlàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
1.
ekspr.
na enem koncu zožen:
grlata dolina
;
grlate hruške
2.
zastar.
grlen
2
:
grlat smeh
gŕlce
-a
s
(
r̄
)
manjšalnica od grlo:
opazoval je rjavo rdeče grlce taščice
gŕlen
1
-lna -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na grlo:
grlni del žrela
/
pel je z grlnim ženskim glasom
♦
jezikosl.
grlni h
h, ki se tvori z rahlo priporo glasilk
;
teh.
grlni mikrofon
mikrofon, ki se pritrdi ob grlo, da spreminja njegove tresljaje
pri govorjenju v ustrezne električne napetosti
grlén
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki prihaja iz grla:
slišal je nizke grlene krike
;
grlen smeh
grléti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
ekspr.
oglašati se z grlenim glasom:
golobi, grlice grlijo
;
pren.
deklice so veselo grlele
gŕlica
-e
ž
(
ŕ
)
golobu podobna ptica z rdečimi nogami:
grlice grulijo
;
drobna grlica
;
smeje se kot grlica
;
pren.,
ekspr.
v prvih klopeh so sedele same mestne grlice
gŕličji
-a -e
prid.
(
r̄
)
nanašajoč se na grlice:
grličja pesem
/
grličje gnezdo
grlína
-e
ž
(
í
)
1.
viseča koža pod vratom goveda;
podgrlina
:
potrepljal je vola po grlini
2.
nar.
zarasel kup zemlje:
Okoli jablan so grline, kjer lahko sedeš
(M. Kranjec)
gŕliti
1
-im
nedov.
(
r̄
)
zastar.
objemati
:
grlila je dete in jokala
grlíti
2
in
gŕliti -im
nedov.
(
ī ŕ
)
oglašati se z grulečim glasom:
nekje v bližini so veselo grlile prebujajoče se ptice
/
zastar.
grlil ji je o svoji ljubezni
prijazno, dvorljivo govoril
gŕlj
-a
m
(
r̄
)
nar.
grča
:
gramofon vrešči čez Kristusov trg kakor nabrušena žaga na grlju
(D. Lokar)
grlján
in
grljàn -ána
m
(
ȃ; ȁ á
)
nar. belokranjsko
vrat (pri steklenici):
zelo ozek grljan
grljánka
-e
ž
(
ȃ
)
agr.
buča s srčastimi listi in s hruškastimi ali cilindrastimi plodovi:
odstraniti mezdro iz posušenih grljank
grljevíca
-e
ž
(
í
)
nar.
smolnata trska, poleno za razsvetljavo:
gospodinja je vtaknila grljevico v čelešnik
gŕlo
-a
s
(
ŕ
)
1.
zgornji, razširjeni del sapnika, v katerem sta glasilki:
grlo jo boli
;
v grlu ga je dušilo
;
kronično vnetje grla
/
zapel je s hripavim grlom
glasom
/
ekspr.
zapelo je petsto mladih grl
mladih ljudi
//
sprednji, srednji del vratu:
prerezal mu je grlo
;
stisniti koga za grlo
/
ribja kost se mu je zataknila v grlu
2.
najožji del predmeta:
steklenico je prijel za grlo in pil
;
grlo žarnice
/
škornji so mu bili pretesni v grlu
med stopalom in golenico
3.
publ.,
v zvezi
ozko grlo
kar otežuje, zavira delo:
slaba cesta je ozko grlo za tamkajšnji turizem
;
obrtniška dela so ozko grlo v gradbeništvu
;
novi stroji bodo odpravili ozko grlo v proizvodnji
4.
ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi
iz vsega grla, na vse grlo
izraža visoko stopnjo glasnosti:
zavpil je na vse grlo
;
iz vsega grla je zaklical
●
ekspr.
do grla sem že sit tega dela
zelo
;
ekspr.
imeti suho grlo
biti žejen
;
ekspr.
poplakniti grlo
kaj popiti
;
ekspr.
žalost jim je stiskala grlo
bili so zelo žalostni, prizadeti
;
ekspr.
nastaviti komu nož na grlo
skušati prisiliti koga k čemu
;
ekspr.
zdaj mu pa že voda v grlo teče
je v hudi časovni stiski zaradi kakega dela
;
ekspr.
strah ga je grabil, stiskal za grlo
zelo se je bal
;
ekspr.
vse je pognal, spravil po grlu
zapravil s pijačo, zapil
;
beseda mu je ostala v grlu
ni povedal tega, kar je mislil
grlorézec
-zca
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
morilec
,
zločinec
:
bil je vodja grlorezcev
gŕlovka
-e
ž
(
ŕ
)
med.
davica žrela:
pri grlovki se dihalne poti včasih nevarno zožijo
gŕm
-a
m
,
mn. tudi
grmôvi
(
ȓ
)
nižja lesnata rastlina, ki se že pri tleh močno razrašča:
iz skalne razpoke je pognal grm
;
skriti se za grm
;
okrasni, parkovni grm
;
grm z belimi cveti
/
brinov, jasminov, leskov grm
/
pri okopavanju so pazili na krompirjeve grme
●
to ne raste za vsakim grmom
tega ne dobiš povsod
;
ekspr.
v tem grmu tiči zajec
tu je jedro problema, bistvo stvari
grmáča
-e
ž
(
á
)
zastar.
1.
grm
:
brinova grmača
2.
grmada
:
plamen grmače
grmáda
-e
ž
(
ā
)
1.
velik kup lesa, določen za gorenje:
iz suhih vej je zložil grmado in jo zažgal
/
grmade po gorah so naznanjale, da se bliža sovražnik
kresovi, stražni ognji
//
v srednjem veku
smrtna kazen s sežigom na takem kupu:
obsojen je bil na grmado
/
proglašena je bila za čarovnico in sežgali so jo na grmadi
2.
velik kup, navadno nametanih, neurejenih stvari:
na mizah so ležale grmade blaga
/
oblaki so se kopičili v grmado
//
ekspr.,
z rodilnikom
velika količina, množina:
prebral je grmado knjig
;
pojedel je celo grmado tort in piškotov
grmádast
-a -o
prid.
(
ā
)
podoben grmadi:
grmadasti oblaki
/
ekspr.
komaj je spravil svoje grmadasto telo skozi vrata
grmáden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na grmado:
že od daleč se je videl grmadni ogenj
/
opazoval je grmadne kope oblakov
grmadaste
/
star.
na mizo je položil grmaden kup bankovcev
velik, ogromen
grmádenje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od grmaditi:
grmadenje skal pod ledenikom
/
grmadenje gradiva za članek
grmáditi
-im
nedov.
(
ā ȃ
)
spravljati v grmado, na kup:
hudourniki grmadijo skale v dolini
;
na nebu se grmadijo oblaki
/
v svoji razpravi kar grmadi podatke
grmáditi se
nabirati se v veliki količini:
po mizah so se grmadile steklenice
;
v skladiščih se grmadijo zaloge
/
ekspr.
nad njegovo glavo se grmadijo skrbi
/
na drugi strani reke se grmadijo strmi hribi
grmádnost
-i
ž
(
ȃ
)
ekspr.
lastnost, značilnost grmadnega:
grmadnost oblakov
/
prestrašil se je grmadnosti nove učne snovi
grmáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
lov.
s psom loviti, iskati divjad po grmovju:
imajo lepa lovišča za kljunače, vendar nikoli ne grmarijo
/
pes grmari
gŕmast
-a -o
prid.
(
ȓ
)
podoben grmu:
grmasta rastlina
/
ekspr.
grmasta brada
;
grmaste obrvi
gŕmasto
prisl.
:
grmasto razrasla drevesa
grmênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od grmeti:
sliši se grmenje
;
oddaljeno, zamolklo grmenje
/
grmenje topov
●
preg.
dosti grmenja, malo dežja
če je obljub, napovedi preveč, se navadno malokatera izpolni
grméti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
brezoseb.
dajati zelo slišne glasove ob bliskanju:
vso noč se je bliskalo in grmelo
;
poleti pogosto grmi
;
močno, silovito je grmelo
2.
dajati grmenju podobne glasove:
kolesa so silovito grmela pod podom vagona
;
nad mestom grmijo letalski motorji
/
brezoseb.,
ekspr.
v dvorani je kar grmelo od ploskanja
/
ekspr.
orgle so grmele
;
topovi so cel dan grmeli
//
ekspr.
grmeč se hitro premikati:
bombniki so drug za drugim grmeli na sever
;
vlak grmi skozi predor
/
slap grmi čez skale
3.
ekspr.
razvneto, ogorčeno govoriti:
zmeraj kaj najde, da lahko grmi
;
grmi proti terorju
;
grmi zoper nove uredbe
/
član opozicije je grmel na vlado
/
počakajte, je grmel za njimi
kričal, vpil
●
nesreča za nesrečo mu grmi na glavo
ga zadeva
;
vse grmi na kup
se podira, propada
grmé
zastar.
:
plaz se je grme valil v dolino
grmèč
-éča -e:
čez skalovje grmeča voda
;
bral je z grmečim glasom
;
grmeč govornik
grmìč
-íča
m
(
ȉ í
)
manjšalnica od grm:
po pobočju so rasli nizki grmiči
/
ribezov grmič
/
krompirjevi grmiči
♦
bot.
vražji grmič
grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega
drevja; bela omela
grmíčar
-ja
m
(
ȋ
)
fižol z nizkim pokončnim steblom, ki se ne ovija;
nizki fižol
:
grmičarja še nismo posadili
grmíčast
-a -o
prid.
(
í
)
1.
podoben grmiču:
grmičasta rastlina
;
grmičasta vrtnica
♦
bot.
grmičasti jetičnik
gorska rastlina z rožnato rdečimi cveti v socvetju, Veronica
fruticulosa
;
grmičasta šmarna detelja
2.
porasel z grmičjem:
grmičast breg, svet
grmíčav
-a -o
prid.
(
í
)
grmičast
:
grmičava rast rastline
/
grmičav svet
grmíček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od grmič:
brinov grmiček
/
grmiček vijolic
♦
bot.
zlati grmiček
zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti; tavžentroža
grmíčevje
-a
s
(
ī
)
majhno, nizko grmovje:
tu raste le redka trava in bodičasto grmičevje
;
nizko, okrasno grmičevje
/
skriti se v grmičevju
grmíčje
-a
s
(
ȋ
)
majhno, nizko grmovje:
ob poti je raslo gosto grmičje
;
okrasno, šipkovo grmičje
grmíšče
-a
s
(
í
)
svet, porasel z grmovjem:
melioracija grmišč in pašnikov
gŕmje
-a
s
(
ȓ
)
grmovje
:
izginil je med drevjem in grmjem
;
gosto grmje
grmljáva
-e
ž
(
ȃ
)
star.
grmenje
:
nevihta z bliski in grmljavo
grmljávica
in
gŕmljavica -e
ž
(
ȃ; ȓ
)
1.
oddaljeno, komaj slišno grmenje:
bliski in grmljavica
/
grmljavica topov
2.
nar. vzhodno
grmenje
:
bobneča grmljavica
grmòt
-ôta
m
(
ȍ ó
)
zastar.
grmenje
:
oglasil se je votel grmot
/
grmot motorjev
grmôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na grm ali grmovje:
grmovna vegetacija
♦
gozd.
grmovni sloj
sloj, ki obsega vegetacijo do višine grmovja
grmôvje
-a
s
(
ȏ
)
več grmov, grmi:
strmino je poraslo grmovje
;
skril se je v grmovje
;
gosto, nizko grmovje
;
leskovo grmovje
;
zasadili so okrasno grmovje
/
hodili smo zdaj po planem, zdaj po grmovju
po svetu, poraslem z grmovjem
gŕmovka
-e
ž
(
ȓ
)
zool.
velika južnoameriška strupena kača, Lachesis:
grmôvnat
-a -o
prid.
(
ȏ
)
porasel z grmovjem:
grmovnat svet
grmôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
vrtn.
lesnata rastlina, ki raste v obliki grma:
obrezovanje grmovnic
grmôvščica
-e
ž
(
ȏ
)
zool.
ptica z žvepleno rumenim grlom, ki gnezdi na tleh, Phylloscopus
sibilatrix:
grmúša
-e
ž
(
ú
)
zool.
manjša ptica selivka z žvepleno rumenim trebuhom;
vrtnik
1
:
grmuše in golobi
grmúšelj
-šlja
m
(
ú
)
star.
grmiček
,
šop
:
košat grmušelj
/
krompirjev grmušelj
gròb
1
grôba
m
,
mest. ed.
grôbu
in
gróbu;
mn.
grobôvi
tudi
grôbi,
mest. mn. stil.
grobéh
(
ȍ ó
)
prostor v zemlji za pokop mrliča:
pokopati, položiti koga v grob
;
spustiti krsto v grob
/
pesn.
črni, hladni grob
;
molči kot grob
;
bilo je tiho kakor v grobu
/
skupen grob
/
kopati grob
/
ekspr.
le malo ljudi ga je spremilo do groba
šlo za pogrebom
;
govoril je ob odprtem grobu
//
pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan:
vsak dan je nosila rože na njegov grob
;
oskrbovani, zapuščeni grobovi
;
njihov grob je čisto zarasel
;
grobovi talcev
/
grob neznanega junaka
//
ekspr.
konec življenja, smrt:
tako slab še nisem, da bi na grob mislil
;
vznes.
bil ji je zvest do groba
;
prerani, prezgodnji grob
/
od zibelke do groba
od rojstva do smrti
;
pren.
revščina je grob ljubezni
●
ekspr.
sam sebi grob koplje
nič ne pazi na zdravje
;
ekspr.
sin ga bo še v grob spravil
povzročil njegovo smrt
;
vznes.
skrivnost je nesel s seboj v grob
nikomur je ni povedal
;
ekspr.
z eno nogo je že v grobu
je že star; kmalu bo umrl
;
ekspr.
če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil
bi se zelo razžalostil, razjezil
;
ekspr.
ta človek je pobeljen grob
se kaže boljšega, kot je
♦
arheol.
žarni grob
z žaro s pepelom mrliča
;
rel.
božji grob
vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike
grób
2
-a -o
stil.
-ó
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
1.
ki ni dokončno izdelan, obdelan:
groba keramika
;
obleka iz grobe volne
;
grobo platno
/
zaviti v grob papir
ki nima gladke površine
/
pulover z grobim vzorcem
ki daje videz neizdelanosti
/
cesto so posuli z grobim peskom
debelim
2.
ki v odnosu do ljudi na žaljiv način kaže svoje negativne lastnosti:
grob človek
;
zelo grob je do staršev
/
spet je bil grob z njo
/
grob dovtip
;
ima precej grobe navade
3.
narejen, sestavljen po približni oceni:
grobi predračuni
;
groba delitev prebivalcev na poljedelce in delavce v industriji
/
o njem si je že ustvaril grobo sliko
/
po grobih ocenah zaostaja produktivnost za več odstotkov
/
problem so prikazali le v grobih obrisih
4.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
to je groba kršitev sporazuma
;
naredil je grobo napako
♦
grad.
grobi omet
omet iz debelejšega peska
;
les.
groba obdelava lesa
začetna faza obdelave
;
petr.
grobo zrno
zrno z večjim premerom
;
strojn.
groba pila
pila, ki pusti površino hrapavo, raskavo
gróbo
tudi
grobó
prisl.
:
igrali so precej grobo
;
zelo grobo se izraža
;
grobo kršiti zakon
;
grobo mleta moka
gróbi
-a -o
sam.
:
na grobo tkano platno
;
načrti so v grobem že izdelani
gróbanica
-e
ž
(
ọ̑
)
agr.
veja, mladika (matične) rastline, ki, pokrita z zemljo, požene
korenine:
grobanice dobro uspevajo
gróbanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od grobati:
grobanje trt
/
grobanje krompirja
grobár
-ja
m
(
á
)
1.
kdor koplje grobove:
opravljal je službo grobarja
;
pren.,
knjiž.
sam je bil grobar svoje časti
2.
zool.,
v zvezi
navadni grobar
hrošč, ki leže jajčeca v mrtvo žival in jo potem zakoplje, Necrophorus
vespillo:
grobárka
-e
ž
(
á
)
ženska, ki koplje grobove:
grobarka na mestnem pokopališču
/
pren.
grobarka podjetja
grobárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na grobarje:
grobarski poklic
/
ob pogrebu so plačali še grobarsko pristojbino
grobárstvo
-a
s
(
ȃ
)
opravljanje grobarskega poklica:
prevzel je grobarstvo v bližnjem mestu
gróbati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
1.
agr.
razmnoževati z grobanicami:
grobati ribez, trte
2.
nar. koroško
osipavati
,
ogrebati
:
grobati krompir
grôbček
-čka
m
(
ō
)
ekspr.
grobek
:
zeleni grobček
grôbek
-bka
m
(
ō
)
nav. ekspr.
manjšalnica od grob:
otroški grobki
;
zeleni grobek
♦
rel.
majhna vdolbina z relikvijami sredi oltarja
gróbeljnik
-a
[
grobəljnik
]
m
(
ọ̑
)
bot.
nizka rastlina z rumenimi cveti, Alyssum:
grôben
-bna -o
prid.
(
ō
)
1.
nanašajoč se na grob:
grobna jama, plošča
;
zastar.
grobni kamen
nagrobni kamen
♦
arheol.
grobna skrinja
kamnit zaboj za shranjevanje pepela mrličev
2.
ekspr.
tak kot v grobu:
ulice so bile pogreznjene v groben molk
;
grobna tema
;
v sobi je zavladala grobna tišina
//
zamolkel
,
votel
:
spregovoril je z grobnim glasom
grôbno
prisl.
:
bil je grobno tih
grobiján
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
grob človek:
ta človek nima nobene srčne kulture, grobijan je
;
po videzu bi ga lahko imel za grobijana, če ga ne bi poznal
grobijánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
grob
2
:
fant je zelo grobijanski
grobijánsko
prisl.
:
grobijansko se obnašati
grobijánstvo
-a
s
(
ȃ
)
ekspr.
lastnost, značilnost grobega človeka:
zgražal se je nad njegovim grobijanstvom
grobíšče
-a
s
(
í
)
1.
več grobov na enem prostoru:
najti, odkriti grobišče
;
ilirsko grobišče
/
v oazi je grobišče maroških vojakov
♦
arheol.
žarno grobišče
z žarnimi grobovi
2.
zastar.
pokopališče
:
na grobišče ga je spremila le peščica ljudi
/
sam si je izbral grobišče
prostor za grob
gróblja
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
kup nametanega kamenja:
pobiral je kamenje na njivi in ga nosil na grobljo
;
s plevelom porasle groblje
//
star.
podrtija
,
razvalina
:
njegova domačija je pusta groblja
;
stolp je samo še črna groblja
2.
geogr.
nasutina ledenika:
vzdolž ledenika se vlečejo groblje
/
čelna, stranska groblja
gróbljast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na grobljo:
tam je svet razdrapan in grobljast
/
hodila sta po strmem, grobljastem plazu
gróblje
-a
s
(
ọ̑
)
1.
več grobelj:
med grobljem so rasle koprive
/
od hiše je ostalo le še kamnito groblje
2.
zastar.
pokopališče
:
nihče v vasi ni več pomnil, kdaj so zadnjega pokopali na tisto
groblje
/
staroslovensko groblje
grobišče
gróbnica
-e
ž
(
ọ̑
)
zidan, obzidan prostor za pokopavanje mrličev:
pokopali so ga v grobnico
;
kraljeva, rodbinska grobnica
/
grobnica narodnih herojev
grobnína
-e
ž
(
ī
)
pristojbina za prostor na pokopališču:
gróbniški
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od grobnica:
grobokòp
-ópa
m
(
ȍ ọ́
)
star.
grobar
:
grobokop je imel tisti dan veliko dela
/
sebičnost je grobokop naših skupnih koristi
groboskrúnstvo
-a
s
(
ȗ
)
oskrumba, onečaščenje groba:
bil je obtožen požiga in groboskrunstva
grobóst
tudi
gróbost -i
ž
(
ọ̑; ọ̄
)
lastnost, značilnost grobega:
njegova grobost jo je bolela
/
vseh grobosti ni mogel kar tako pozabiti
grobih dejanj, besed
/
kljub grobosti so zbrani podatki zelo koristni
grobôvje
-a
s
(
ȏ
)
star.
več grobov, grobovi:
ob pogledu na grobovje so se mu vzbudile otožne misli
grobozŕnat
-a -o
prid.
(
ȓ
)
ki ima groba, debela zrna:
grobozrnat pesek
/
grobozrnat marmor
gród
1
-a
m
(
ọ̑
)
grot
:
stresti pšenico v grod
gród
2
-a
m
(
ọ̑
)
teh.
ogrodje, zlasti pri vozilu:
pregledati stanje vozovnega groda
gród
3
-i
ž
(
ọ̑
)
zastar.
prsi
,
oprsje
:
junakova grod se je pod udarcem stresla
gródelj
-dlja
m
(
ọ́
)
metal.
železo, ki pride iz plavža:
po vpihavanju kisika se grodelj spremeni v jeklo
/
beli
z belo
, sivi grodelj
s sivo prelomno ploskvijo
gródnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
anat.
kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra;
prsnica
:
ploščata grodnica
2.
navt.
pokončni, podaljšani del gredlja na premcu ali krmi:
prednja in zadnja grodnica
gródničen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na grodnico:
grodnične mišice
♦
zool.
grodnični greben
izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam
gròf
grôfa
m
,
im. mn.
grôfi
in
grôfje
(
ȍ ó
)
plemič, za stopnjo nižji od kneza:
postal je grof
;
bogat grof
;
živel je kot grof
bahaško, imenitno
/
celjski grofje
♦
zgod.
mejni grof
ki je imel v lasti obmejno pokrajino
grofíca
-e
ž
(
í
)
1.
plemkinja, za stopnjo nižja od kneginje:
bogata grofica
;
drži se kot grofica
bahaško, imenitno
2.
grofova žena:
grof in grofica
grofìč
-íča
m
(
ȉ í
)
1.
grofov sin:
pisal je materi mladega grofiča
2.
iron.
grof
:
kaj pa bodo takile grofiči
grofíčna
-e
ž
(
ȋ
)
grofova hči:
grofinja je natančna, grofična pa še bolj
grofíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
v fevdalizmu
grofova posest:
za nagrado je dobil grofijo
2.
v nekaterih državah
večja upravna enota:
grôfinja
tudi
grofínja -e
ž
(
ó; í
)
grofova žena;
grofica
:
grofinja je sprejela goste v salonu
;
oblečena je bila kakor kaka grofinja
zelo bogato, imenitno
grôfov
-a -o
stil.
grôfov -ôva -o
prid.
(
ó; ó ó
)
nanašajoč se na grofa:
bil je grofov hlapec
;
grofova hči
;
grofova posest je bila obsežna
;
sam.:
najemniki so životarili na grofovem
na grofovi posesti
grofovína
-e
ž
(
í
)
star.
grofija
:
celjska grofovina
grofôvski
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na grofe:
na pisma je pritisnil svoj grofovski pečat
/
bili so najemniki na grofovski posesti
/
podelili so mu grofovski naslov
;
biti grofovskega rodu
/
ekspr.
hčeri je dal naravnost grofovsko doto
zelo bogato, veliko
grofôvsko
prisl.
:
bil je (po) grofovsko oblečen
;
sam.:,
star.
vse polje je prišlo pod grofovsko
v grofovo last
grofôvstvo
-a
s
(
ō
)
grofovski naslov:
preveč se je šopiril s svojim grofovstvom
;
žovneški plemiči so dosegli celjsko grofovstvo
gróg
-a
m
(
ọ̑
)
vroča pijača iz alkohola, vode in sladkorja:
piti grog
;
jajčni, vinski grog
groggy
--
[
grógi
]
prid.
(
ọ̑
)
šport.,
v povedni rabi
omotičen, oslabljen od udarcev (pri boksu):
oba boksarja sta bila groggy
gròh
grôha
m
(
ȍ ó
)
petr.
kamnina, ki jo sestavljajo vulkanski pepel, drobci kristalov in
magmatskih kamnin;
tuf
1
:
bazaltni groh
grôhast
-a -o
prid.
(
ó
)
petr.
nanašajoč se na groh;
tufski
:
grohasta kamnina
grohòt
-ôta
m
(
ȍ ó
)
zastar.
krohot
:
od vseh strani se je razlegel grohot
;
divji grohot
grohotánje
-a
s
(
ȃ
)
zastar.
krohotanje
:
slišalo se je grohotanje moških in hihitanje žensk
grohotáti se
-ám se
in
-óčem se
nedov.
(
á ȃ, ọ́
)
zastar.
krohotati se:
rad se grohota njegovim šalam
;
grohotali so se na vsa usta
;
grohotal se je, da je kar odmevalo
grohotáti
zastar.
krakati
:
vran grohoče v tišino
grôjer
-ja
m
(
ó
)
gastr.
trdi sir v obliki hlebca z manjšimi luknjami v testu:
izdelovati grojer
grólika
-e
ž
(
ọ́
)
nar. vzhodno
jagoda (na rožnem vencu):
Spal sem v mali hiški, pri materi, in zaslišal, kako so potegnili
molek in kako so začele grolike koščeno pošklepetavati
(I. Potrč)
gròm
grôma
m
(
ȍ ó
)
zelo slišen glas ob blisku:
grom se razlega
;
v daljavi je pobliskavalo, gromov pa ni bilo slišati
;
bobneč, votel grom
/
kot vzklik
da bi te grom
;
grom in strela, spet je tu
//
ekspr.
temu podoben glas:
grom topov
/
bojni grom
gromáda
-e
ž
(
ā
)
zastar.
grmada
:
zažigati gromade
gromáden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
zastar.
velik
,
ogromen
:
konj je bil vprežen v gromaden voz
gromáditi
-im
nedov.
(
á ȃ
)
zastar.
grmaditi
:
gromaditi bogastvo
grômek
-mka -o
prid.
(
ó
)
ekspr.
glasen
,
hrupen
:
gromek glas, smeh
;
pozdravili so ga z gromkim vzklikanjem
//
knjiž.
zelo velik, ogromen:
po gromkem uspehu je bil pozabljen
grômko
prisl.
:
zmaga je gromko odjeknila po vsem svetu
;
gromko se zakrohotati
grométi
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
zastar.
grmeti
:
brezoseb.
zunaj gromi in treska
/
ves dan so gromeli topovi
gromoglásen
-sna -o
prid.
(
ā
)
knjiž.
gromovit
,
gromek
:
slišal se je gromoglasen krohot
gromonôsen
-sna -o
prid.
(
ó ō
)
zastar.
ki prinaša grom:
na nebu je polno gromonosnih oblakov
gromòt
-ôta
m
(
ȍ ó
)
zastar.
grmenje
:
slišal se je zamolkel gromot
/
gromot topov
gromôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
zastar.
gromovit
,
gromek
:
gromoten smeh
gromôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
knjiž.
gromovit
,
gromek
:
gromoven glas
gromovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ekspr.
zelo glasen, hrupen:
zavpil je z gromovitim glasom
;
gromovito ploskanje
/
ni bilo velikih, gromovitih besed
navdušenih, vznesenih
2.
zastar.
poln grmenja:
poletje je bilo viharno in gromovito
gromovíto
prisl.
:
gromovito se je zasmejal
gromôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
ekspr.
ženska, ki zelo glasno, navdušeno govori, se zavzema za kaj:
ni bilo večje gromovnice, kot je bila ona
gromôvnik
-a
m
(
ȏ
)
1.
ekspr.
kdor zelo glasno, navdušeno govori, se zavzema za kaj:
bil je eden izmed glavnih gromovnikov v parlamentu
;
politični gromovnik
/
gromovnik svobode
glasnik, oznanjevalec
2.
knjiž.
naslov za boga Jupitra ali Zeusa:
veliki gromovnik
/
kot pristavek k imenu tega boga
gromovnik Jupiter
gromôvniški
-a -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na gromovnike:
gromovniški govornik
/
izdal je gromovniški letak
gromozánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
1.
zelo velik, ogromen:
na cesti je stal gromozanski avtomobil
;
vihtel je gromozansko sekiro
/
ponujali so mu gromozansko vsoto denarja
/
gromozanska pošast
grozna, strašna
2.
močen
,
silovit
:
slišalo se je gromozansko razbijanje po vratih
gromozánsko
prisl.
:
kaj se pa tako gromozansko derete
grómski
in
grômski -a -o
prid.
(
ọ̑; ō
)
ekspr.
zelo glasen, hrupen:
zaklical je z gromskim glasom
;
gromski smeh
/
kot vzklik
gromska strela, kje si pa to dobil
grós
1
-a
m
(
ọ̑
)
trg.
skupina 144 istovrstnih kosov:
dobili so več grosov gumbov iz biserne matice
gros
2
-a
[
gró -ja
]
m
(
ọ̑
)
knjiž.,
z rodilnikom
večji del, jedro:
gros stranke tvorijo delavci
gros
3
-a
[
gró -ja
]
m
(
ọ̑
)
tekst.
težka tkanina iz naravne svile v platneni vezavi:
grosgrain
-a
[
grogrên
]
m
(
ȇ
)
tekst.
težka svilena tkanina, tkana kot rips ali platno:
trakovi iz grosgraina
grosíst
-a
m
(
ȋ
)
trgovec ali trgovsko podjetje, ki kupuje in preprodaja blago v velikih
količinah:
detajlisti in grosisti
grosístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kupovanje in preprodajanje blaga v velikih količinah:
grosistična trgovina
;
grosistično podjetje
/
material so dobili po najnižjih grosističnih cenah
grosulár
-ja
m
(
ā
)
poldrag kamen zelenkaste, medeno rumene ali rdečkasto rjave barve:
grosular ji ne ugaja
♦
min.
kubični kalcijev aluminijev silikat
gròš
grôša
in
gróša
m
(
ȍ ó, ọ́
)
1.
nekdaj
avstrijski novec, navadno za pet krajcarjev:
dobiti groš
;
plačali so dva groša
;
nov, svetel groš
;
podobni sta si kot groš grošu
//
ekspr.
denar sploh:
oni niso brez groša
;
rada je zaslužila še kak groš
●
ekspr.
hiša ni vredna počenega groša
zelo malo, nič
;
ekspr.
judeževi groši
denar, pridobljen z izdajo, lažjo
;
star.
vse skupaj je pet krav za en groš
neverjetno, nesmiselno
;
ekspr.
nima pameti niti za (en) groš
zelo malo, nič
2.
poljski kovanec v vrednosti ene stotinke zlota:
znamka stane en zlot in deset grošev
//
do 2002
avstrijski kovanec v vrednosti ene stotinke šilinga:
za zvezek je dal tri šilinge in petdeset grošev
grôšek
in
gróšek -ška
m
(
ō; ọ̑
)
nav. ekspr.
manjšalnica od groš:
čisto nov, svetel grošek sem dobil
/
težko je prišel do tistih groškov
grót
-a
m
(
ọ̑
)
lijaku podobna priprava, v katero se kaj stresa, zlasti pri
preprostejšem mlinu:
nasuti zrnje v grot
;
grot pri sejalnici
grotésk
-a
m
(
ẹ̑
)
tisk.
tip tiskarskih črk, za katerega so značilne enako debele poteze:
staviti v grotesku
grotéska
-e
ž
(
ẹ̑
)
lit.
delo, ki na grozljivo-smešen način prikazuje resničnost, življenje:
igrali so grotesko
;
politična groteska
/
zgodba je tipična groteska
//
grozljivo-smešno prikazovanje resničnosti, življenja:
opaziti je pisateljevo nagnjenje h groteski in bizarnosti
/
to je dežela protislovij in grotesk
♦
glasb.
skladba grotesknega značaja
;
kor.
ples s pretiranimi gibi in držami
;
um.
ornament, v katerem so med tanke rastlinske vitice vpletene figure
grotésken
1
-kna -o
prid.
, grotésknejši
(
ẹ̑
)
ki zaradi neskladnosti z okoljem deluje grozljivo-smešno:
njegovim očem se je nudil grotesken prizor
;
groteskna slika
/
groteskni gibi lutk
/
groteskni humor tragedije
//
ekspr.
nenavaden
,
čuden
:
ladja z grotesknimi jadri
grotéskno
prisl.
:
groteskno učinkovati
;
groteskno spačena figura
grotésken
2
-kna -o
prid.
(
ẹ̑
)
tisk.,
v zvezi
groteskne črke
tiskarske črke, ki imajo enako debele poteze:
grotésknost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
lastnost, značilnost grotesknega:
presenečala je grotesknost njegovih domislekov
/
v romanu se grotesknost prepleta s patosom
grôza
-e
ž
(
ó
)
1.
velik strah, združen z odporom do česa:
groza ga je obšla
;
prevzela ga je taka groza, da je trepetal po vsem telesu
;
ta Goyeva slika mu vzbuja grozo
;
ekspr.
kar drevenel je od groze
;
tresti se od groze, v grozi
;
ekspr.
črna groza
/
gledala ga je z grozo v očeh
/
v povedni rabi,
s smiselnim osebkom v tožilniku:
groza ga je njegovih odredb
zelo se jih boji
;
groza ga je pred bolečinami
//
knjiž.
grozotnost
,
pretresljivost
:
groza smrti
2.
ekspr.,
v povedni rabi
izraža veliko težavnost, mučnost česa:
groza je, če ti gre vse narobe
;
groza je bilo pospravljati za vami
;
bil je tak, da ga je bilo groza pogledati
●
ekspr.
laže, da je groza
zelo
3.
ekspr.,
v prislovni rabi,
z rodilnikom
izraža zelo veliko količino:
zbralo se je groza ljudi
4.
v medmetni rabi
izraža
a)
strah, močno vznemirjenje:
groza, padel bo
;
o groza, saj ne moremo preprečiti
b)
zgražanje, ogorčenje:
groza, kakšno neumnost je zinil
grozánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
1.
zelo velik, ogromen:
ima grozansko glavo
/
čuti grozansko lakoto
zelo hudo
/
oblak je velik in grozanski
grozen, strašen
2.
močen
,
silovit
:
nastal je grozanski trušč
grozánsko
prisl.
:
grozansko me je pogledal
;
sem grozansko lačen
grozávost
-i
ž
(
á
)
med.
razpoloženje človeka, ki čuti velik strah pred čim:
bolnika se je polastila grozavost pred množico
gròzd
grôzda
tudi
grózd -a
m
(
ȍ ó; ọ̑
)
podolgovat, iz jagod sestavljen sad vinske trte:
utrgal je velik grozd
;
na trti so viseli zreli grozdi
//
temu podoben sad ali cvet:
dišeči grozdi akacij
;
grozdi ribeza
;
pren.
iz tramvaja je visel grozd ljudi
♦
bot.
podolgovato socvetje s cveti, katerih peclji rastejo iz različnih
točk glavne osi
grôzdast
tudi
grózdast -a -o
prid.
(
ó; ọ̑
)
podoben grozdu:
z akacij visijo grozdasti cveti
;
grozdasta oblika
♦
bot.
grozdasti lučnik
rastlina s svetlo rumenimi cveti v podaljšanih grozdih, Verbascum
blattaria
;
grozdasto socvetje
podolgovato socvetje s cveti, katerih peclji rastejo iz različnih
točk glavne osi
grôzdek
tudi
grózdek -dka
m
(
ō; ọ̑
)
manjšalnica od grozd:
iskala je pozabljene grozdke v vinogradu
/
ribezovi grozdki
♦
vrtn.
rastlina z modrimi cveti v pokončnih grozdih, Muscari
grôzden
in
grózden -dna -o
prid.
(
ó; ọ̑
)
nanašajoč se na grozd ali grozdje:
grozdni sok
;
počasi je zobal grozdne jagode
/
grozdni mlin
mlin za mečkanje grozdja
♦
bot.
siva grozdna plesen
glivica, ki povzroča bolezen dozorevajočih jagod vinske trte,
Sclerotinia fuckeliana
;
kem.
grozdni sladkor
monosaharid, ki je kemično vezan v trsnem sladkorju, škrobu in
celulozi; glukoza
grozdìč
-íča
m
(
ȉ í
)
manjšalnica od grozd:
na obolelem trsu je bilo le malo grozdičev
grozdíčast
-a -o
prid.
(
í
)
podoben grozdiču:
grozdičasta razvrstitev celic
grozdíčje
-a
s
(
ȋ
)
1.
ribez
:
gojiti grozdičje
;
odkup grozdičja
/
belo, črno, rdeče grozdičje
2.
grozdje
:
stala je ob trti in zobala grozdičje
grózdje
-a
s
(
ọ́
)
več grozdov, grozdi:
grozdje zori
;
mastiti, stiskati, trgati grozdje
;
suho grozdje
/
belo, črno grozdje
;
namizno grozdje
♦
zool.
morsko grozdje
vijoličasta jajčeca navadne sipe, obešena na morske rastline
grózdjiče
-a
s
(
ọ́
)
zastar.
1.
ribez
:
rdeče grozdjiče že cvete
2.
grozdje
:
v vinogradu sem bral grozdjiče
grozdjíčev
in
grózdjičev -a -o
prid.
(
í; ọ́
)
zastar.
ribezov
:
grozdjičev liker
grozdjíčevec
-vca
m
(
í
)
star.
ribezovo vino:
na mizi je stala steklenica črnega grozdjičevca
grózdnat
-a -o
in
grozdnàt -áta -o
prid.
(
ọ̑; ȁ ā
)
ki ima grozde:
grozdnat trs
grôzen
-zna -o
prid.
, grôznejši
(
ȏ
)
1.
ki ima veliko grozo vzbujajočih lastnosti:
videl je grozne prikazni
;
grozna zver
/
grozen zločin
/
grozne besede
;
grozna kletev
/
ekspr.
pravljica ne sme biti preveč grozna
//
ki prinaša veliko trpljenje, hude težave:
grozna bolezen
;
čaka ga grozna kazen
;
grozna novica
/
to so bili grozni časi
2.
ekspr.
ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost:
to je grozen človek
;
tvoji prijatelji so res grozni
/
ima grozen značaj
/
grozno čenčanje, vedenje
/
otroci so bili med vožnjo grozni
zelo nemirni, nagajivi
3.
ekspr.
ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki:
bil je v groznem strahu zanjo
;
vozi z grozno hitrostjo
;
godi se mu grozna krivica
;
dela grozne napake
/
grozna globina, tema
/
grozen dež, veter
4.
ekspr.
zelo slab, nekvaliteten:
imeli smo grozno hrano
;
cesta je bila grozna
/
piše grozen jezik
/
tu notri je grozen zrak
zelo zatohel, nečist
;
imamo grozno vreme
zelo neugodno
5.
pog.,
ekspr.
zelo grd, neprikupen:
ima grozne čevlje
;
grozna barva
;
v tej obleki je grozna
6.
nar. gorenjsko
lep
2
,
čeden
:
bila je grozno dekle
grôzno
1.
prislov od grozen:
grozno poje
;
grozno so ga pretepali
;
grozno je lep
;
grozno dolgo so ga čakali
2.
nav. ekspr.,
v povedni rabi
izraža veliko težavnost, mučnost česa:
grozno je poslušati take neumnosti
;
kaj ni grozno, da noče priznati
/
grozno mu je bilo pri duši
/
pri njih je grozno
imajo zelo neurejene razmere
3.
v členkovni rabi
izraža veliko čustveno prizadetost, grozo:
grozno, mučili ga bodo
;
sam.:
marsikaj groznega je doživel
;
preveč groznega je v teh zgodbah
grozênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od groziti:
njegovega grozenja se ni bal
grôzepôln
-a -o
[
grozepou̯n
]
prid.
(
ó-ȏ ó-ó
)
star.
poln groze, grozljiv:
vzbujal je grozepolno spoštovanje
/
slišali so se grozepolni bojni kriki
grôzica
-e
ž
(
ó
)
ekspr.
groza
:
prevzela ga je grozica
/
grozica ga je spreletavala po hrbtu
grozílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki grozi:
grozilne besede
/
pisal je anonimna grozilna pisma
grozíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
obljubljati, napovedovati komu kaj neprijetnega, hudega:
rad grozi, ne naredi pa nič
;
vedno mu je grozil, da ga bo kaznoval
;
grozijo mu z dražbo
;
zastar.
grozil se je, da nas bo tožil
/
hiša grozi, da se bo zrušila
//
zastrašujoče zamahovati s čim:
že od daleč jim je grozil s palico, s pestjo
2.
biti na tem, da nastopi:
grozi epidemija kuge
;
grozi mu nevarnost
;
grozilo ji je, da se zaduši
3.
nav. 3. os.,
knjiž.
vzbujati, povzročati grozo, srh:
vse to, kar se je dogodilo, me je grozilo
;
samota jo grozi
;
zastar.
še danes se mi grozi, če se spomnim nazaj
grozíti se
zastar.
1.
zgražati se, jeziti se:
grozila se je nad njeno skopostjo
;
zdaj je prepozno groziti se
2.
bati se, plašiti se:
ni se grozil nočnega dela
grozèč
-éča -e:
grozeč maha s palico
;
govorila je z grozečim glasom
;
grozeči oblaki
;
prisl.:
grozeče pogledati, zaklicati
grozljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki vzbuja grozo:
zagledala sta grozljiv prizor
;
povsod je vladala grozljiva tišina
;
to so naravnost grozljive vesti
/
ekspr.
bil je žrtev grozljivega nerazumevanja
grozljívo
prisl.
:
psi so grozljivo lajali
;
prostor je bil grozljivo miren
grozljívka
-e
ž
(
ȋ
)
umetniško delo z grozljivo vsebino, zlasti film:
predvajajo napeto grozljivko
//
ekspr.
kar je zelo neprijetno, težavno, neustrezno:
sanjska dirka se je hitro spremenila v grozljivko
;
doživljati pravo grozljivko
grozljívost
-i
ž
(
í
)
značilnost grozljivega:
v takih okoliščinah je celo smrt izgubljala svojo grozljivost
;
grozljivost prizora
/
nekakšna grozljivost se ga je polaščala, ko je vstopil
gróznica
tudi
grozníca -e
ž
(
ọ̑; í
)
1.
star.
vročica
,
mrzlica
:
ima groznico
;
tresel se je v groznici
;
hodili so kakor v groznici
2.
velika živčna napetost, vznemirjenje:
ko je zaslišal streljanje, se ga je polotila groznica
/
stresala jo je neka sladka groznica
drhtavica
grozničàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
1.
nanašajoč se na groznico:
po hrbtu je čutil grozničav mraz
/
grozničava drhtavica
/
ekspr.
delo so opravljali z grozničavo naglico
2.
grozljiv
:
slišal je grozničav krik
;
nima rada grozničavih pravljic
grozničávost
-i
ž
(
á
)
stanje velike živčne napetosti, vznemirjenja:
polagoma se je otresel grozničavosti
/
grozničavost misli
grózničen
tudi
grozníčen -čna -o
prid.
(
ọ̑; ȋ
)
star.
mrzličen
:
delali so z groznično naglico
grôznost
-i
ž
(
ȏ
)
značilnost groznega:
groznost prikazni
/
razumel je vso groznost svojega ravnanja
grozodêjstvo
-a
s
(
ȇ
)
knjiž.
grozno dejanje, zločin:
njegovo grozodejstvo je bilo kmalu odkrito
;
ekspr.
z ujetniki so počenjali prava grozodejstva
grozôta
-e
ž
(
ó
)
1.
nav. mn.
kar povzroča grozo, hudo trpljenje:
junaško je pretrpel vse grozote
;
vojne grozote
;
grozote okupacije
/
ekspr.,
v povedni rabi
kaj ni grozota, da so mu vse poti zaprte
2.
značilnost groznega, hudega:
opisal je grozoto prestanih muk
3.
groza
:
čutil je grozoto pred neznanim
4.
v medmetni rabi
izraža zgražanje, ogorčenje:
grozota, kakšna je današnja mladina
grozôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
grozen
:
grozoten prizor
;
godile so se grozotne stvari
/
povratek čez snežišče je bil grozoten
;
grozotno mučenje
/
zbežal je v grozotnem diru
;
popil je grozotno množino kave
;
gre za grozotne razdalje
/
sledil je grozoten molk
poln groze
grozôtno
prisl.
:
svet se mu zdi grozotno majhen
grozôtnost
-i
ž
(
ó
)
značilnost grozotnega:
grozotnost starih prerokovanj
/
posledice so se pokazale v vsej svoji grozotnosti
/
okusil je grozotnosti življenja
grozovít
-a -o
prid.
, grozovítejši
(
ȋ
)
grozen
:
zgodila se je grozovita nesreča
;
grozovito klanje
/
pripovedovala je grozovite zgodbe
/
vrgel ga je z grozovito močjo
/
pripovedoval je, kako grozovite so levinje, ko branijo mladiče
nevarne, bojevite
grozovíto
prisl.
,
ekspr.
:
burja je grozovito razsajala
;
zdel se ji je grozovito velik
grozovíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
grozen
:
grozovitne pošasti se je zbal
/
prizadejali so mu grozovitno krivico
grozovítež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
grozen človek:
stari grozovitež se je končno izselil
/
ko je dobil oblast, je postal grozovitež
grozovítnež
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
grozen človek:
pusti ga, grozovitneža
grozovítost
-i
ž
(
ȋ
)
ekspr.
grozno, strašno dejanje ali ravnanje:
ljudje so trpeli zaradi grozovitosti, ki so jih počenjali
zavojevalci
/
pisal je o grozovitosti vojne
grozovláda
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
teror
,
strahovlada
:
bilo je konec grozovlade in nasilja
grôžnja
-e
ž
(
ó
)
obljuba, napoved komu česa neprijetnega, hudega:
ustrašiti se grožnje
;
izpolniti grožnjo
;
ostalo je samo pri grožnji
;
v njegovih besedah je bilo čutiti prikrito grožnjo
/
publ.
politika zastraševanja in groženj
gŕščina
-e
ž
(
ȓ
)
grški jezik:
uči se grščino
/
obvladal je latinščino in grščino
staro grščino
gŕški
-a -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na (stare) Grke ali Grčijo:
grški jezik
;
grški narod
;
stara grška kultura
;
grško-rimska civilizacija
/
ima grški nos
nos v isti črti s čelom
;
lasje so ji bili zaviti v grški vozel
v visoko, vozlu podobno pričesko
♦
bot.
grško seno
kulturna ali divja rastlina z rumenimi cveti, Trigonella
foenum-graecum
;
rel.
grški križ
križ, ki ima vse krake enake
;
grška cerkev
pravoslavna cerkev Grkov
;
vrtn.
grška jelka
parkovno iglasto drevo z vodoravnimi vejami, Abies cephalonica
gŕškokatóliški
-a -o
(
ȓ-ọ̑
)
pridevnik od grkokatolik:
grškokatoliški duhovnik
gŕštvo
-a
s
(
ȓ
)
miselnost, kultura starih Grkov:
vpliv grštva
grtánčen
-čna -o
(
á
)
pridevnik od grtanec:
grtančna kost
grtánec
-nca
m
(
á
)
nar.
goltanec
:
Soba se je napolnila s tleskanjem dlesni in goltanjem grtancev
(Prežihov)
grúča
-e
ž
(
ú
)
1.
navadno s prilastkom
neurejena, strnjena skupina:
na dvorišču se zbirajo gruče vojakov
;
gosta gruča ljudi, otrok, ovc, drevja
/
ljudje so stali v gručah po cestah
2.
gruda
:
tolči gruče na njivi
♦
čeb.
zimska gruča
v katero se stisnejo čebele pozimi zaradi ogrevanja
;
petr.
gruča
skupina kristalov
grúčast
-a -o
prid.
(
ú
)
podoben gruči:
na nebu so bili gručasti oblaki
/
gručast kruh
♦
geogr.
gručasta vas
vas, pri kateri so hiše na kupu in razporejene brez reda
grúčav
-a -o
prid.
(
ú
)
gručast
:
gručava snov
grúčema
prisl.
(
ū
)
zastar.
v gručah, skupinah:
ljudje stojijo gručema
grúčica
-e
ž
(
ú
)
nav. ekspr.
manjšalnica od gruča:
gručica prijateljev
/
gručice prsti
grúčiti se
-im se
nedov.
(
ú ȗ
)
ekspr.
zbirati se, kopičiti se:
na nebu so se gručili temni oblaki
;
okrog njega se radi gručijo otroci
grúda
-e
ž
(
ú
)
1.
kos sprijete prsti:
na njivi razbijajo, tolčejo grude
;
trda, velika, zdrobljena gruda
//
s prilastkom
neoblikovan kos sprijete snovi:
gruda suhega blata
;
črne grude premoga
;
sladkor v grudah
/
gruda masla
kepa
2.
star.
zemlja
,
prst
2
:
rahljati grudo
/
pesn.
revna gruda mu je le malo dajala
●
knjiž.,
ekspr.
že nekaj časa je pod grudo
je mrtev
;
vznes.
domača
ali
rodna gruda
domači kraj, domovina
♦
agr.
gruda
sprijeta snov v usirjenem mleku
;
alp.
snežna gruda
nestisnjena kepa snega
;
geol.
gruda
po prelomih razlomljen del zemeljske skorje
;
vrtn.
koreninska gruda
korenine sadike s prstjo, ki se jih drži
grúdast
-a -o
prid.
(
ú
)
poln grud:
grudasta pot
;
žene so bile sklonjene nad grudasto zemljo
/
grudast sladkor
ki je v grudah
♦
geogr.
grudasto gorovje
gorovje, ki je glede na prvotno obliko zelo preoblikovano in po
notranjih premikih razkosano na posamezne grude
grudàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
star.
grudast
:
grudata zemlja
grúdav
-a -o
prid.
(
ú
)
grudast
:
grudava zemlja
/
pot je bila strma in grudava
grúden
-dna
m
(
ú
)
star.
december
:
bilo je drugega grudna
/
(meseca) grudna je mraz
grúdi
-i
ž
mn.
(
ȗ
)
1.
knjiž.
(ženske) prsi:
grudi so se ji hitro dvigale
;
razgaljene grudi
;
pren.
zemlja jih je priklenila na svoje grudi
2.
ed.,
zastar.
prsi, oprsje sploh:
mož je sklonil glavo na grud
grúdica
-e
ž
(
ú
)
manjšalnica od gruda:
grudica blata
;
grudica zemlje
/
grudica snega
/
mešati moramo tako dolgo, da je moka čisto brez grudic
grúdičast
-a -o
prid.
(
ú
)
poln grudic:
grudičasta prst
/
grudičast sladoled
grúditi
-im
nedov.
(
ú ȗ
)
star.
gristi
,
glodati
:
gruditi prepečenec, skorjo kruha
●
ekspr.
začela ga je gruditi lakota
postal je lačen
;
star.
vest ga grudi
ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde
grúditi se
1.
padati
,
klecati
:
noge so odpovedale, začel se je gruditi
/
grudil se je pod bremenom
2.
zbirati se, kopičiti se:
na nebu so se grudili črni oblaki
grúdje
-a
s
(
ȗ
)
nar. vzhodno
več grud, grude:
otroci so tolkli grudje
grúdnat
-a -o
prid.
(
ȗ
)
star.
grudast
:
grudnata zemlja
grugrú
medm.
(
ȗ
)
posnema glas goloba, grlice:
grugru, grugru, se oglaša golob
grúh
-a
m
(
ȗ
)
nar. zahodno
grušč
:
z gruhom nasuta pot
grúj
-a
m
(
ȗ
)
zool.
jegulji podobna velika roparska morska riba, Conger conger:
ogromen gruj
/
pečen gruj
;
meso grujev
grúliti
-im
nedov.
, grulíla
tudi
grúlila
(
ú
)
1.
oglašati se z glasom grugru:
v parku so grulile grlice
;
ruševec je grulil in pihal
//
ekspr.
dajati gruljenju podobne glasove:
v kotu je čepel otrok in grulil
2.
ekspr.
prijazno, dvorljivo govoriti:
ves čas ji je nekaj grulil
grulèč
-éča -e:
gruleči golobje
grúljenje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od gruliti:
gruljenje domačih golobov
/
ugaja ji njegovo nežno gruljenje
grúm
tudi
groom -a
[
grúm
]
m
(
ȗ
)
v angleškem okolju,
nekdaj
služabnik, ki skrbi za konja in spremlja gospodarja pri jahanju:
pred teraso sta poskakala s konj jezdec in njegov grum
grundírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
teh.
nanašati osnovno barvo, podbarvati:
grundirati s kredo
grùnt
grúnta
m
(
ȕ ú
)
večje kmečko posestvo:
kupiti, prodati grunt
;
grunt in bajta
/
priženil se je na grunt
;
je doma z grunta
/
cel grunt
nekdaj
posestvo, ki obsega približno 15–20 ha
//
pog.
posestvo
,
kmetija
:
imajo velik grunt
●
prevzeti grunt
postati njegov gospodar
grúntar
-ja
m
(
ȗ
)
lastnik grunta, velik kmet:
bajtarji in gruntarji
;
bil je sin premožnega gruntarja
grúntarica
-e
ž
(
ȗ
)
lastnica grunta ali gruntarjeva žena:
spredaj so sedele gruntarice v svilenih rutah
grúntarski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na gruntarje:
bil je gruntarski sin
/
odbijala ga je gruntarska ošabnost
;
sam.:
kočar, pa je dobil gruntarsko
grúntarstvo
-a
s
(
ȗ
)
družbeni sloj gruntarjev:
problem gruntarstva na Slovenskem
//
miselnost gruntarjev:
nikoli se ni znebil gruntarstva
grúntati
-am
nedov.
(
ú
)
pog.
premišljevati
,
razglabljati
:
kar naprej kaj grunta in tuhta
;
grunta o problemu
/
dolgo je gruntal, kako bi ga pridobil
grúntec
-tca
m
(
ȗ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od grunt:
pridno je obdeloval svoj gruntec
grúnten
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na grunt:
plačevati gruntni davek
/
vpisati v gruntne bukve
v zemljiško knjigo
grúntič
-a
m
(
ȗ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od grunt:
zaradi davkov je bil prodan marsikateri grunt in gruntič
/
imel je kočo in košček gruntiča
grúpa
-e
ž
(
ú
)
1.
navadno s prilastkom
več ljudi, ki jih kaj povezuje, druži;
skupina
:
udeleženci so se razdelili v interesne grupe
;
jurišna grupa
;
koalicija več političnih grup
;
nastop folklorne grupe
/
v delovni grupi je pet učencev
//
več ljudi, stvari, ki so v določenem času skupaj:
bliža se grupa turistov
2.
kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne
značilnosti:
njegova prozna dela razdelimo v tri grupe
/
slavistika se je odcepila od indoevropeistike kot samostojna grupa
♦
mat.
grupa
množica elementov, med katerimi obstaja ena računska operacija
;
voj.
grupa odredov
med narodnoosvobodilnim bojem
vojaška formacija z bataljoni in odredi, vezana na določeno
ozemlje
grupácija
-e
ž
(
á
)
publ.
1.
navadno s prilastkom
več strank, držav, skupin, ki so povezane s podobnimi interesi:
pripadniki raznih družbenih grupacij
;
ekonomske, politične grupacije
/
najbolj živahne umetniške grupacije v deželi
skupine
//
razvrstitev
,
razporeditev
:
parkovna grupacija dreves
2.
grupiranje
:
grupacija političnih sil je bila s tem končana
;
različne okoliščine so vplivale na grupacijo južnoslovanskih plemen
grupáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na grupaštvo:
frakcionaški in grupaški elementi v stranki
/
grupaški interesi
grupáštvo
-a
s
(
ȃ
)
slabš.
pojavljanje, obstajanje grupacij:
boriti se proti grupaštvu v organizaciji
grúpen
-pna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na grupo;
skupinski
:
grupni interesi
;
grupno vodstvo
/
aktivizirati slušatelje v grupnem delu
;
grupno nastopanje
♦
voj.
grupno letenje
letenje dveh ali več bojnih letal pod enotnim poveljstvom
grupíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od grupirati:
grupiranje otrok po starosti
/
nastopiti proti grupiranju v organizaciji
grupírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
razdeljevati, razvrščati v skupine:
grupirati učence pri športni vzgoji
;
dramatiko je grupiral glede na literarne struje
/
dotlej enoten kolektiv se je začel grupirati
grupírati se
zbirati se, združevati se:
borci se grupirajo v večje skupine
;
letala so se grupirala za ponoven napad
/
večina mladih pisateljev se je grupirala okrog nove revije
grupíran
-a -o:
knjige naj bodo grupirane v leposlovno, mladinsko in poučno
skupino
grústiti se
-im se
nedov.
(
ú ȗ
)
star.
gnusiti se, studiti se:
jed se mi grusti
grúšč
-a
m
(
ȗ
)
ostrorobi odkrušeni kosi kamnine:
visoka pobočja je pokrival grušč
;
steza se vije po grušču
;
z gruščem nasuta cesta
;
dolomitni grušč
grúščast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
gruščnat
:
šli so po gruščasti poti
;
gruščasta zemlja
grúščen
-čna -o
prid.
(
ȗ
)
gruščnat
:
gruščna zemlja
/
gruščna rastlina
ki raste na grušču
grúščevje
-a
s
(
ȗ
)
grušč
:
sprožil se je plaz gruščevja
grúščnat
-a -o
prid.
(
ȗ
)
poln grušča:
gruščnat svet
;
gruščnata pot
;
gruščnato pobočje
;
gruščnata tla
/
gruščnate plasti
ki so iz grušča
grúšec
-šca
m
(
ȗ
)
droben grušč:
pot je bila posuta z grušcem
grúzijski
-a -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na Gruzince ali Gruzijo:
gruzijski predsednik
;
gruzijski nogometni prvoligaš
;
gruzijska prestolnica Tbilisi
grúzijščina
-e
ž
(
ú
)
gruzinski jezik;
gruzinščina
:
prevajal je iz gruzijščine
;
pesmi v gruzijščini
;
ukrajinščina in gruzijščina
gruzínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Gruzince ali Gruzijo:
gruzinski jezik
;
gruzinske narodne pesmi
/
gruzinski čaj
;
gruzinsko vino
gruzínščina
-e
ž
(
ȋ
)
gruzinski jezik:
gruzinščina ima dolgo in uveljavljeno knjižno tradicijo
;
iz radovednosti se je naučil nekaj gruzinščine
;
gruzinščina in ruščina
GSM
in
gsm -a
in
GSM
in
gsm --
[
gẹesèm -êma
]
m
(
ȅ ȇ
)
krat.
1.
manjši brezžični prenosni telefon, s katerim lahko v mobilnem omrežju
vzpostavimo telefonsko zvezo s katerimkoli telefonskim naročnikom;
mobilni telefon
,
mobilnik
:
kupiti nov GSM
;
predrzneži, ki so ga napadli, so zahtevali GSM
;
poklicati po GSM-u
2.
mobilno telekomunikacijsko omrežje, izdelano v skladu s svetlobnim
standardom digitalne mobilne telefonije:
GSM je mogoče uporabljati v skoraj vseh državah
;
prvi del zloženk:
GSM-omrežje
;
GSM-aparat
;
GSM-telefon
gúba
-e
ž
,
im., tož. mn. in dv. stil.
gubé
(
ú
)
1.
kar nastane pri mečkanju tkanine, papirja:
na krilu so se ji naredile gube
;
zlikati gube na rokavu
/
na hrbtu se mu na suknjiču delajo gube
//
kar nastane pri namernem zapognjenju tkanine:
krilo z gubami
;
obleka z dvema globokima gubama
/
bogate gube zavese
/
zalikana guba
/
guba pri hlačah
rob
2.
gubi podobna zareza, zlasti na obrazu:
na čelu se mu delajo gube
;
ima že gube okrog oči
/
nabrati obraz v gube
/
prijazne, resne gube
poteze
3.
manjša, gubi podobna izrastlina:
v grlu sta dve prožni gubi, ki prestrezata zrak
●
deni odejo v dve gubé, da te ne bo zeblo
pregani jo, da bo dvojna
;
držati se v dve gubé
sključeno
;
oče že leze v dve gubé
dobiva sključeno držo
♦
geol.
guba
vzbočeni del zemeljskih plasti, ki je nastal zaradi tektonskih
procesov
;
kolenčasta guba
guba, ki je na pregibu stanjšana
;
um.
cevaste gube na kipih
gubánčast
-a -o
prid.
(
á
)
star.
gubast
,
zguban
:
gubančasto čelo
gubánčenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od gubančiti:
preprečiti gubančenje
gubánčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
delati gube, zlasti na koži:
gubančiti čelo
;
na vratu se mu je koža gubančila
/
srajca se mu na rokavih gubanči
gubánec
-nca
m
(
á
)
zastar.
guba
:
krilo z gubanci
/
čelo nabere v gubance
gubánica
-e
ž
(
ā
)
gastr.
primorsko pecivo iz maslenega nevzhajanega testa:
speči gubanico
gúbanje
-a
s
(
ū
)
glagolnik od gubati:
razmišljanje mu ni šlo brez gubanja čela
/
gubanje obleke pri hoji
♦
geol.
tektonski proces, pri katerem se zemeljski skladi valovito
premaknejo
gúbanka
-e
ž
(
ū
)
arheol.
majhna posoda z nagubanim ostenjem:
gúbast
-a -o
prid.
(
ú
)
ki ima gube:
njegov obraz je bil gubast
/
gubasta halja
;
papir je bil gubast od vode
/
gubasta cev
♦
geogr.
gubasto gorovje
nagubano gorovje
;
tekst.
gubasta tkanina
tkanina z grebenastimi vzboklinami na površini
gubàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
poln gub:
gubato oblačilo
gúbati
-am
nedov.
(
ū
)
delati gube:
gubati čelo
/
predpasnik je gubala in spet zravnavala
;
hlače so se gubale
mečkale
/
listje se guba od vročine
gúbav
-a -o
prid.
(
ú
)
gubast
:
gubave, koščene roke
gúbčevec
-vca
m
(
ū
)
pog.,
med narodnoosvobodilnim bojem
borec Gubčeve brigade:
napad gubčevcev
gúbec
-bca
m
(
ū
)
med narodnoosvobodilnim bojem
borec Gubčeve brigade:
na pomoč so prihiteli gubci
gubernátor
-ja
m
(
ȃ
)
v carski Rusiji
predstojnik gubernije:
postavili so ga za gubernatorja
gubernátorica
-e
ž
(
ȃ
)
gubernatorjeva žena:
goste je sprejemala gubernatorica
gubernátorski
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od gubernator:
gubernatorske dolžnosti
guberniálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
gubernijski
:
imenovan je bil za gubernialnega tajnika
;
gubernialna uprava
/
gubernialno mesto
gubêrnij
-a
m
(
é
)
v stari Avstriji
višja upravna enota:
razdeliti gubernije na okrožja
;
ljubljanski gubernij
/
člani gubernija
uprave te enote
gubêrnija
-e
ž
(
é
)
v carski Rusiji
višja upravna enota:
služboval je v raznih gubernijah
gubêrnijski
-a -o
prid.
(
é
)
nanašajoč se na gubernij ali gubernijo:
gubernijski arhiv
;
gubernijski svetnik
/
zgodilo se je v nekem gubernijskem mestu pod Uralom
gúbica
-e
ž
(
ú
)
manjšalnica od guba:
ob kotičkih oči in ust je zapazil gubice
/
obleka z zalikanimi gubicami
gúbičast
-a -o
prid.
(
ú
)
poln gubic:
oblekla je belo gubičasto krilo
gúbiti
1
-im
nedov.
(
ú ȗ
)
zastar.
gubati
:
gubiti čelo
/
hlače so se gubile
mečkale
gubíti
2
-ím
nedov.
(
ī í
)
knjiž.
izgubljati
:
gubi energijo
;
gubi veselje do življenja
/
korak se gubi po hodniku
;
cesta se je gubila v daljavi
/
ne gubi časa
gubèč
-éča -e:
gledal je gozdove, gubeče se v daljavo
;
gubeči se kriki
gubôvje
-a
s
(
ȏ
)
ekspr.
več gub, gube:
dekorativno gubovje njegovega oblačila
gúč
-a
m
(
ȗ
)
nar. vzhodno
govor
:
njegov guč je vse navdušil
gučáti
-ím
nedov.
(
á í
)
nar. zahodno
hrumeti
,
bučati
:
tam daleč nekje je gučal vlak
gúdek
-a
m
(
ȗ
)
nar.
prašiček
:
Čoka je skotila dvanajst gudekov
(F. Godina)
gudrón
-a
m
(
ọ̑
)
kem.
gost, črn stranski proizvod pri destilaciji premoga, lesa;
katran
guerilla
ipd.
gl.
gverila
ipd.
gúg
-a
m
(
ȗ
)
šport.
pot telovadca, visečega na nihajočem orodju od ene skrajne točke do
druge:
napravil je velik gug
gugálec
-lca
[
gugau̯ca
in
gugalca
]
m
(
ȃ
)
kdor se guga:
gugalci so se na gugalnici hitro menjavali
gugálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je za guganje:
kupil je udoben gugalni stol
;
gugalna mreža
/
gugalni konj
igrača v obliki konja (za guganje)
gúgalica
-e
ž
(
ū
)
star.
gugalnica
:
na vrtu imamo gugalico
gugálka
-e
[
gugau̯ka
in
gugalka
]
ž
(
ȃ
)
gugalnica
:
gugati se na gugalki
gugálnica
-e
[
tudi
gugau̯nica
]
ž
(
ȃ
)
priprava za guganje, navadno v obliki visečega sedeža:
narediti gugalnico
;
sesti na gugalnico
;
gugali so se na gugalnicah in se vrteli na vrtiljakih
gugálnik
-a
[
tudi
gugau̯nik
]
m
(
ȃ
)
gugalni stol:
sedel je v gugalniku in bral
;
pleten, udoben gugalnik
gúganje
-a
s
(
ū
)
glagolnik od gugati:
guganje je otroka uspavalo
/
guganje ladje
gúgast
-a -o
prid.
(
ū
)
ki se guga:
peljal ga je na gugastem vozičku
/
gugasta hoja
gúgati
-am
tudi
-ljem
nedov.
(
ū
)
premikati iz mirujočega položaja na eno in drugo stran ali navzgor in
navzdol:
valovi gugajo čolne
;
veter guga veje
;
pri hoji se guga
;
v pristanišču se gugajo jambori
/
gugala je v naročju otroka
ujčkala, zibala
/
gugati se na gugalnici, na stolu
/
ekspr.
počasi sta se gugala proti domu
hodila
♦
navt.
ladja se guga
se premika navzgor in navzdol okrog prečne osi
gúgati se
ne stati trdno, biti majav:
miza se guga, ne morem pisati na njej
gugáje
:
gugaje zibko, je zaspala
gugajóč
-a -e:
peljala sva se v počasnem, gugajočem se avtobusu
gúgav
-a -o
prid.
(
ū
)
ki se guga:
padel je z gugavega voza
/
ima gugavo pisalno mizo
gúgavo
prisl.
:
gugavo hodi
gúgavec
-vca
m
(
ū
)
ekspr.
kdor gugavo hodi:
gúglanje
in
googlanje
-a
[
gúglanje
]
s
(
ȗ
)
glagolnik od guglati:
guglanje ni dalo dobrih iskalnih rezultatov
gúglati
-am
in
googlati
-am
[
gúglati
]
nedov.
(
ȗ
)
iskati informacije na spletu s spletnim iskalnikom Google:
guglal je, da bi dobil podatke
gugljáj
-a
m
(
ȃ
)
premik iz mirujočega položaja na eno in drugo stran ali navzgor in
navzdol:
ladja se ziblje v počasnih gugljajih
gugljáti se
-ám se
nedov.
(
á ȃ
)
na rahlo se gugati:
na nemirnem morju so se gugljale jadrnice
gúgljav
-a -o
prid.
(
ū
)
gugav
,
gugast
:
gugljava lestev
gúgniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
star.
zagugati
:
gugniti zibelko
gúla
-e
ž
(
ū
)
les.
grčavo poleno, ki se ne da cepiti:
hrastova gula
gulág
-a
m
(
ȃ
)
v Sovjetski zvezi, od 1923 do 1961
kazensko taborišče za zapornike, zlasti politične:
poslati koga v gulag
gúlden
-dna
m
(
ū
)
do 2002
denarna enota Nizozemske:
plačali so sto guldnov
//
kovanec v vrednosti te enote:
gúlež
-a
m
(
ȗ
)
1.
šol. žarg.
kdor se uči mehanično, brez razumevanja:
v razredu je nekaj guležev
2.
star.
izkoriščevalec
,
oderuh
:
založnik je bil neusmiljen gulež
gúliti
-im
nedov.
, gúlila
in
gulíla
(
ú
)
1.
obrabljati, načenjati površino s premikanjem sem in tja po njej:
poglej, kako guliš obleko na komolcih
;
s hrbti so gulili zid
/
ekspr.
otrok sedi na peči in guli palec
grize, sesa
●
pog.
guliti hlače po šolskih klopeh
hoditi v šolo
;
ekspr.
kar naprej guli isto obleko
nosi, ima
♦
lov.
jelen guli rogovje
z drgnjenjem odstranjuje kosmato povrhnjico
2.
slabš.
izkoriščati
,
odirati
:
gulili so jih z davki
;
tlačane so neusmiljeno gulili
gúliti se
šol. žarg.
učiti se mehanično, brez razumevanja:
spet se guli zgodovino
/
ekspr.
gulita se za izpit
učita se, študirata
gúljenje
-a
s
(
ú
)
šol. žarg.
mehanično učenje, brez razumevanja:
guljenje ne zadošča, snov je treba tudi razumeti
/
ekspr.
med guljenjem za izpite ni našel časa za leposlovje
gúma
-e
ž
(
ȗ
)
1.
elastična snov, dobljena z vulkanizacijo kavčuka:
proizvajati gumo
;
prevleči z gumo
;
mehka guma
;
industrija gume
;
igrače, tla iz gume
/
sintetična, umetna guma
/
penasta guma
zelo elastična, luknjičava sintetična snov
;
surova guma
kavčuk
2.
izdelek iz te snovi:
tesnilna guma za ekonom lonec
;
gorski čevlji z rebrasto gumo
z rebrastimi gumijastimi podplati
//
obroč iz te snovi za na kolo vozila, plašč:
kupiti nove gume
;
zamenjati gume pri avtomobilu
/
avtomobilska guma
;
zimske gume
globoko narezane
;
guma za motor, za kolo
3.
med.
bula, značilna za tretji stadij sifilisa:
pojavitev gum
gúmar
1
-ja
m
(
ȗ
)
pog.
voz z gumijastimi kolesi:
voziti z gumarjem
gúmar
2
tudi
gumár -ja
m
(
ȗ; á
)
delavec v proizvodnji gume ali gumijastih izdelkov:
iščemo več gumarjev
gúmarica
-e
ž
(
ȗ
)
nav. mn.,
pog.
čevelj z gumijastim podplatom:
nosi gumarice
;
plesal je kar v gumaricah
gúmarski
tudi
gumárski -a -o
prid.
(
ȗ; á
)
nanašajoč se na gumarje ali gumo:
obiskuje gumarsko šolo
/
gumarska industrija
;
gumarski izdelki
gúmast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
ki je iz gume:
na nogah so imeli visoke gumaste škornje
;
pri potapljanju uporablja nepremočljivo gumasto obleko
;
gumasto tesnilo
/
gumasta snov
podobna gumi
gúmb
-a
m
(
ȗ
)
predmet za zapenjanje oblačila ali za okras, navadno okrogel:
gumb se je odpel, odtrgal
;
prišiti nove gumbe k suknjiču
;
zapeti gumbe na plašču, pri srajci
;
zlati gumbi
;
gumbi za perilo
/
hlačni, manšetni gumbi
;
oblečeni gumbi
s prevleko iz blaga
/
čevlji na gumb
//
gumbu podoben nastavek
a)
za vklapljanje česa:
pritisnil je na gumb dvigala, hišnega zvonca
;
ob pritisku na gumb so se vrata odprla
;
aparat s številnimi gumbi in ročicami
/
prsti so mu hiteli po belih gumbih harmonike
;
vrtel je gumb pri radijskem aparatu
b)
za prijemanje:
gumb omare
;
pokrovka z gumbom
♦
lov.
gumbu podoben rog, ki zraste srnjaku v prvem letu starosti
gúmbar
-ja
m
(
ȗ
)
izdelovalec gumbov:
zaposlen je bil kot gumbar
♦
lov.
srnjak v prvem letu starosti, ki ima gumbu podobna rogova
gúmbarstvo
-a
s
(
ȗ
)
obrt za izdelovanje gumbov:
gúmbast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
podoben gumbu:
gumbasti cveti
gúmbek
-bka
m
(
ȗ
)
manjšalnica od gumb:
bluza s steklenimi gumbki
/
pritisnil je na gumbek in pokrovček je odskočil
gúmben
-bna -o
(
ȗ
)
pridevnik od gumb:
gumbne luknje
gúmbnica
-e
ž
(
ȗ
)
luknja za gumb na oblačilu:
narediti gumbnico
;
gumbnice pri srajci
;
sukanec za gumbnice
/
obšiti gumbnico
/
zataknil si je rožo v gumbnico
v zanko na fazoni plašča ali suknjiča
gúmbničarka
-e
ž
(
ȗ
)
izdelovalka gumbov:
pletilja in gumbničarka
gumén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na gumo:
gumeni izdelki
;
gumena cev
;
gumena izolacija
/
gumeni kabel
kabel z izolirno prevleko iz gume
/
gumeno lepilo
lepilo za gumo
gumenják
-a
m
(
á
)
napihljiv gumijast čoln:
gumenjak z osmimi ljudmi je zaradi okvare motorja obstal
;
manjši gumenjak
;
vojaški gumenjak
gúmenski
-a -o
[
gumənski
]
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na gumno:
gumenska vrata
/
bil je ves pokrit s plevami in gumenskim prahom
gúmi
-ja
m
(
ȗ
)
1.
elastična snov, dobljena z vulkanizacijo kavčuka:
rokavice iz gumija
;
zvijal se je, kot bi bil iz gumija
/
žvečilni gumi
oslajena raztegljiva snov za žvečenje
2.
strdljiv izcedek iz nekaterih dreves, zlasti tropskih:
iz narezanega debla priteka gumi
/
češnjev gumi
smola
/
arabski gumi
gumiarabikum
;
v prid. rabi,
pog.:
proda nov gumi voz
voz z gumijastimi kolesi
;
imel je že dva gumi defekta
okvari na pnevmatiki
gúmiarábikum
-a
m
(
ȗ-ā
)
teh.
krhka, v vodi topna snov iz nekaterih afriških vrst akacij, ki se rabi
zlasti kot lepilo:
gúmica
-e
ž
(
ȗ
)
1.
manjšalnica od guma:
gumice za patentne kozarce
;
gumice na petah
2.
pog.
radirka
:
svinčnik z gumico
gúmielástika
-e
ž
(
ȗ-á
)
zastar.
elastika
:
zvezati z gumielastiko
gúmigut
-a
m
(
ȗ
)
teh.
posušen mleček iz nekaterih tropskih rastlin, ki se rabi zlasti za
izdelovanje akvarelnih barv:
gúmijast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
ki je iz gume:
čevlji z gumijastimi podplati
;
gumijasti predmeti
;
gumijasti škornji
;
gumijasta cev
;
zaščitne gumijaste rokavice
;
gumijasto tesnilo
/
voz z gumijastimi kolesi
z gumo na kolesih
;
bil je v gumijastem plašču
;
gumijasta tla
prevlečena, obložena z gumo
gúmijev
-a -o
prid.
(
ȗ
)
1.
nanašajoč se na gumijevec:
gumijevi nasadi
2.
gumijast
,
gumast
:
gumijevi čevlji
;
gumijev trak
gúmijevec
-vca
m
(
ȗ
)
1.
bot.
divja ali kultivirana rastlina z velikimi, elipsastimi zimzelenimi
listi, Ficus elastica:
ob oknu je stal velik gumijevec
;
v senci palm in gumijevcev
2.
tropsko drevo, iz katerega se pridobiva kavčuk:
plantaže gumijevca
gúmijevka
-e
ž
(
ȗ
)
kratka gumijasta palica, ki jo imajo policisti:
udariti z gumijevko
gúmilástika
-e
ž
(
ȗ-á
)
zastar.
elastika
:
raztegnjena gumilastika
gumíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od gumirati:
podjetje bo razširilo proizvodnjo na gumiranje in vulkaniziranje
/
gumiranje znamk
gumírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
prekrivati ali prepajati z gumo:
gumirati cev, tkanino
2.
mazati z lepilom:
gumirati robove pisemskih ovitkov
;
gumirati znamke
♦
tisk.
gumirati ofsetno ploščo
zaščititi jo z vodno raztopino gumiarabikuma
gumíran
-a -o:
gumiran dežni plašč
;
šotor iz gumiranega platna
gúmitvíst
-a
m
(
ȗ-ȋ
)
otroška igra, pri kateri se izmenično preskakuje trakova v obroč
zvezane napete elastike:
skakati gumitvist
;
igrati se ristanc in gumitvist
gumníšče
-a
s
(
í
)
star.
gumno
:
mlatiti žito na gumnišču
gúmno
-a
s
(
ú
)
prostor, kjer se navadno mlati:
zvoziti žito na gumno
;
udarjanje cepcev na gumnu
gúmovec
-vca
m
(
ȗ
)
bot.
1.
divja ali kultivirana rastlina z velikimi, elipsastimi zimzelenimi
listi, Ficus elastica:
goji gumovce, filodendrone in druge sobne rastline
2.
južnoameriško drevo, iz katerega se pridobiva kavčuk, Hevea
brasiliensis:
gumóza
-e
ž
(
ọ̑
)
agr.
izcejanje smole pri koščičastem sadnem drevju;
smolika
gumózen
-zna -o
(
ọ̑
)
pridevnik od guma 3:
gumozni stadij sifilisa
gúmpast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
pog.,
slabš.
omejen
,
neumen
:
veljal je za zelo gumpastega človeka
gúmpec
-pca
m
(
ȗ
)
pog.,
slabš.
omejen, neumen človek:
sami gumpci so se zbrali
;
pravi gumpec je
/
kot psovka
gumpci zabiti
gúncati
-am
nedov.
(
ȗ
)
pog.
gugati
:
valovi guncajo čolne
/
nikar se ne guncaj
;
rad se gunca na gugalnici, na stolu
/
pijanec se je počasi guncal po cesti
●
nižje pog.,
ekspr.
že spet afne gunca
dela ali govori kaj šaljivega
gúncvet
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
malopriden, malovreden človek:
ve, kateri guncvet je to naredil
gúnj
-a
m
(
ū
)
zastar.
(volnena) odeja, zlasti slabša:
zaviti se v gunj
;
konja je odel z debelim gunjem
gúpi
-ja
m
(
ȗ
)
zool.
majhna, živobarvna riba, ki se goji zlasti v akvarijih, Lebistes
reticulatus:
raznobarvni gupiji
gurmán
tudi
gúrman -a
m
(
ȃ; ȗ
)
kdor ima rad dobre, izbrane jedi in pijače, sladokusec:
velik gurman je
;
jedla je s slastjo gurmana
;
pren.,
ekspr.
predstava bo zadovoljila še tako velike gurmane
gurmánka
tudi
gúrmanka -e
ž
(
ȃ; ȗ
)
ženska, ki ima rada dobre, izbrane jedi in pijače, sladokuska:
obožuje morsko hrano in je prava gurmanka
;
kuharica in strastna gurmanka
/
velja za pravo modno gurmanko
gurmánski
tudi
gúrmanski -a -o
prid.
(
ȃ; ȗ
)
nanašajoč se na gurmane:
prijatelje bo povabil v gurmanski lokal
/
pripravila je gurmansko večerjo
gurmánstvo
tudi
gúrmanstvo -a
s
(
ȃ; ȗ
)
lastnost, značilnost gurmana:
znano je njegovo gurmanstvo
/
estetsko gurmanstvo
gurú
tudi
gúru -ja
m
(
ȗ; ȗ
)
1.
hinduistični duhovni učitelj ali vodja:
indijski guru
;
hindujski guruji grozijo s protesti, če vlada ne odpravi
onesnaženosti svete reke
//
idejni učitelj ali vodja sploh:
vsak duhovni iskalec si lahko najde pravega guruja
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
vodilni, medijsko najbolj prepoznaven strokovnjak, poznavalec
določenega področja:
finančni guru
;
modni guru
;
oglaševalski guru
gurújka
-e
ž
(
ȗ
)
1.
idejna učiteljica ali vodja:
duhovna voditeljica in gurujka
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
vodilna, medijsko najbolj prepoznavna strokovnjaka, poznavalka
določenega področja:
modna gurujka
;
plesna gurujka
gurújski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na guruje:
gurujski nasvet
;
gurujska mistika
;
gurujska podoba
gúsar
-ja
m
(
ȗ
)
nekdaj
član posadke na ladji, ki napada in pleni tuje ladje:
bitka z gusarji
gusáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
nekdaj
ukvarjati se z gusarstvom:
prebivalci nekaterih obalnih območij so začeli gusariti
gusárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od gusariti:
dovolj mu je bilo gusarjenja
gúsarski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na gusarje:
gusarska ladja
/
gusarski napadi
/
ekspr.
tresel se je pred gusarsko drhaljo
gúsarstvo
-a
s
(
ȗ
)
nekdaj
pojavljanje gusarjev in njihova dejavnost:
preganjati gusarstvo
gúslar
-ja
m
(
ȗ
)
pri nekaterih južnoslovanskih narodih
ljudski pevec, ki spremlja svoje pesmi z igranjem na gusle:
slepi guslar
;
poslušati pesmi guslarjev
gúslarski
-a -o
(
ȗ
)
pridevnik od guslar:
guslarske pesmi
gúsle
-sel
ž
mn.
(
ȗ
)
pri nekaterih južnoslovanskih narodih
ljudsko glasbilo z eno struno in močno upognjenim lokom:
igrati na gusle
;
pevec z guslami
gústa
-e
ž
(
ȗ
)
nižje pog.
okus
,
občutek
:
guste so različne
;
skvaril si je gusto
gustírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
star.
z užitkom jesti ali piti:
gustira dobro kapljico
gustírati se
nižje pog.
naslajati se, uživati:
gustiral se je ob dobrotah na mizi
gutácija
-e
ž
(
á
)
bot.
izločanje vode iz posebnih rež na listih nekaterih rastlin:
gutapêrča
-e
ž
(
ȇ
)
teh.
posušen mleček iz nekaterih tropskih rastlin, ki se rabi zlasti za
izolatorje:
izdelki iz gutaperče
gutapêrčen
-čna -o
(
ȇ
)
pridevnik od gutaperča:
gutaperčni izdelki
guturál
-a
m
(
ȃ
)
jezikosl.
glas, tvorjen v žrelni votlini, goltnik:
arabski guturali
guturálen
-lna -o
(
ȃ
)
pridevnik od gutural:
guturalni glasovi
guvernánta
-e
ž
(
ȃ
)
privatna vzgojiteljica in učiteljica:
njena vzgoja je bila prepuščena raznim varuškam in guvernantam
;
njegovi otroci imajo guvernanto
;
bila je za guvernanto v bogati družini
guvernántka
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
guvernanta
:
šla je za guvernantko
guvernêr
-ja
m
(
ȇ
)
1.
v nekaterih zveznih državah
kdor ima najvišjo izvršilno oblast v posamezni zvezni državi:
volitve guvernerjev
2.
v nekaterih državah
kdor ima najvišjo izvršilno oblast v kaki koloniji ali pokrajini:
poslali so ga za guvernerja v majhno kolonijo
;
sprejem pri guvernerju
3.
predstojnik emisijske ali osrednje državne banke, ki nadzira delovanje
drugih bank v državi, skupnosti držav:
na tiskovni konferenci je govoril guverner Banke Slovenije
guvernêrka
-e
ž
(
ȇ
)
1.
v nekaterih zveznih državah
ženska, ki ima najvišjo izvršilno oblast v posamezni zvezni državi:
kandidira za guvernerko
;
demokratska, republikanska guvernerka
2.
predstojnica emisijske ali osrednje državne banke, ki nadzira
delovanje drugih bank v državi, skupnosti držav:
guvernerka danske narodne banke
3.
star.
guvernerjeva žena:
gúza
-e
ž
(
ū
)
zastar.
zadnjica
gúzniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
nizko
umreti
:
vsak čas bo guznila
gvájak
-a
m
(
ȃ
)
visoko tropsko drevo z zelo trdim lesom:
gvajaki z mogočnimi debli
gvájakov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na gvajak:
gvajakov les
/
gvajakova smola
gvanáko
-a
m
(
ȃ
)
zool.
južnoameriška gorska žival z dolgo rdeče rjavo dlako po hrbtu, Lama
huanachus:
alpaka, lama in gvanako
gvanín
tudi
guanin -a
[
gvanín
]
m
(
ȋ
)
kem.
sestavina beljakovin v celičnih jedrih, ki se pojavlja v obliki
kristalov zlasti v ribjih luskah:
biseri iz gvanina
gváno
tudi
guano -a
[
gváno
]
m
(
ȃ
)
iztrebki zlasti morskih ptic, uporabljani za gnojilo:
gnojiti z gvanom
;
nahajališča gvana na čilskih obalah
gvànt
gvánta
m
(
ȁ á
)
nižje pog.
obleka
:
ima same lepe gvante
;
oblekla je črn gvant
/
zna paziti na gvant
gvánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nižje pog.,
v zvezi
gvantna uš
zajedavec na človeku, ki se zadržuje v obleki;
bela uš
gvárdija
-e
ž
(
ā
)
zlasti v romanskem okolju,
nekdaj
straža
,
stražniki
:
prefekt je poklical gvardijo
gvardiján
-a
m
(
ȃ
)
rel.
predstojnik večjega frančiškanskega, kapucinskega ali minoritskega
samostana:
oče gvardijan
gváš
-a
m
(
ȃ
)
um.
slikarska tehnika, pri kateri se s pokrivajočimi vodenimi barvami
slika zlasti na papir:
slika v gvašu
//
slika v tej tehniki:
razstava akvarelov in gvašev
;
v prid. rabi:
gvaš tehnika
gvélf
-a
m
(
ẹ̑
)
zgod.,
v Italiji, v srednjem veku
pristaš papeževe politike, usmerjene proti cesarjevi politiki:
najprej je bil gvelf, nato gibelin
gveríla
-e
ž
(
ȋ
)
zlasti v neevropskih deželah
bojevanje v majhnih skupinah na zasedenem ozemlju proti okupatorju ali
v državljanski vojni:
zatreti gverilo
;
učinkovitost gverile
//
skupina gverilcev:
poročal je o delovanju gveril
gverílec
-lca
m
(
ȋ
)
kdor se udeležuje gverile:
nenaden napad gverilcev
gverílski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na gverilce ali gverilo:
gverilski oddelki
;
gverilski vodja
/
gverilska taktika vojskovanja
/
gverilska vojna
gvinêja
-e
ž
(
ȇ
)
1.
num.
angleški zlatnik z vrednostjo enaindvajsetih šilingov, kovan od 17. do
19. stoletja:
ima še nekaj gvinej
2.
v angleškem okolju,
nekdaj
enaindvajset šilingov:
zasluži po dve gvineji na dan
gvíšen
-šna -o
prid.
(
í ī
)
nižje pog.
gotov
,
nedvomen
:
na tem mestu je ulov gvišen
/
nisem gvišen, da je tako
prepričan, trden
/
je ta brv gvišna?
gvíšno
prisl.
:
jutri gvišno pridem
●
nižje pog.
počasi, pa gvišno
počasi se daleč pride
gvózdenje
tudi
gvozdênje -a
s
(
ọ̄; é
)
glagolnik od gvozditi:
do vrha razpoke je prišel z gvozdenjem
gvózditi
-im
tudi
gvozdíti -ím
nedov.
(
ọ̄; ī í
)
1.
alp.
plezati z opiranjem ob dve steni:
s skrajnim naporom so gvozdili kvišku
2.
zastar.
z zagozdo utrjevati;
gozditi
:
gvozditi steber